Jedro

Vračanje zadev v ponovno sojenje pred sodiščem prve stopnje je določeno kot izjema (npr. če pravica do pritožbe pretehta nad pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja). Tudi v takšnih, izjemnih primerih, mora sodišče opraviti ustrezno tehtanje in pojasniti obrazložitev, ki je v izpodbijanem sklepu izredno skopa, saj temelji zgolj na tem, da sodišče druge stopnje „samo ne more dopolniti dokaznega postopka v zvezi z denarno reparacijo in eventualnimi prejemki tožnika, niti glede plačila odškodnine zaradi izgubljenega zaslužka, saj sodišče prve stopnje dejanskega stanja v tem delu sploh še ni ugotavljalo.“ Navedeni zaključek sodišča druge stopnje tudi sicer ni pravilen, saj je evidentno, da je sodišče prve stopnje že izvedlo nekatere, res pa ne vseh dokazov v zvezi z odločitvijo v IV. točki izreka, kar pomeni, da bi bilo treba izvesti le še nekatere dodatne poizvedbe, ki jih je predlagal toženec (in morebiti dodatno zaslišati tožnika). V zvezi z zavrnitvijo dela zahtevka tožnika v delu VI. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje je že sodišče druge stopnje obrazložilo, da gre za odškodnino in da je postavljen zahtevek tožnika v višini bruto razlik plače celo pravilen; zato je nadaljnji zaključek s tem v zvezi, da dejansko stanje ni bilo pravilno oziroma popolno ugotovljeno, najmanj nenavaden, vsekakor pa ne pomeni, da bi to zahtevalo še posebno dopolnjevanje oziroma ugotovitve.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča druge stopnje (odločitev v 1. in 3. točki izreka odločbe sodišča druge stopnje) se razveljavi in zadeva v tem delu vrne sodišču druge stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 15. 5. 2018 (I. točka izreka), ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri tožencu ni prenehalo z 18. 5. 2018, temveč je z vsemi pravicami in obveznostmi trajalo za polni delovni čas do 11. 3. 2019 ter nato od 19. 6. 2019 do 3. 2. 2020, s 4. 2. 2020 pa je pogodbo o zaposlitvi med strankama razvezalo (II. točka izreka). Tožencu je naložilo, da tožniku za čas od 18. 5. 2018 do 11. 3. 2019 ter od 19. 6. 2019 do 3. 2. 2020 za polni delovni čas prizna delovno dobo, ga prijavi v matično evidenco ter socialno zavarovanje ter mu prizna vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z regresom (III. točka izreka). Nadalje je tožencu naložilo, da tožniku obračuna mesečna nadomestila plač za obdobje od 18. 5. 2018 do 11. 3. 2019 v bruto zneskih po 4.000,00 EUR ter za obdobje od 19. 6. 2019 do 3. 2. 2020 v bruto zneskih po 4.000,00 EUR, zmanjšana za bruto zneske v tem obdobju prejetega denarnega nadomestila za brezposelnost in znesek prejetega avtorskega honorarja v višini 1.396,62 EUR, od teh bruto zneskov odvede davke in prispevke ter tožniku plača ustrezne neto zneske nadomestil z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka), naložilo tožencu, da tožniku zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi izplača denarno povračilo v višini 40.000,00 EUR bruto, od tega zneska odvede davke in prispevke ter mu plača ustrezen neto znesek, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka), zavrnilo pa je višji oziroma drugačen zahtevek tožnika za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja od 16. 5. 2018 do 17. 5. 2018, priznanje delovnega razmerja za polovični delovni čas od 4. 2. 2020 do 29. 2. 2020 ter za isto obdobje priznanje delovne dobe, prijavo v matično evidenco in v zavarovanja ter priznanje pravic iz delovnega razmerja, vključno z regresom, obračunom in izplačilom nadomestila plače za čas od 4. 2. 2020 do 1. 3. 2020 v mesečnih bruto zneskih 4.000,00 EUR, oziroma zmanjšanih za bruto prejemke, ki jih je tožnik prejel na račun s.p., obračunom in izplačilom nadomestila plače za čas od 19. 6. 2019 do 3. 2. 2020 brez zmanjšanja za bruto zneske v tem obdobju prejetega denarnega nadomestila za brezposelnost in znesek avtorskega honorarja v višini 1.396,62 EUR, obračunom in plačilom denarnega povračila še v višini 32.000,00 EUR bruto oziroma pripadajočem neto znesku, izplačilom odškodnine za obdobje od 12. 3. 2019 do 18. 6. 2019 v višini mesečnega zneska 3.030,00 EUR, vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi, izplačilom odškodnine za obdobje od 1. 3. 2020 do dne izdaje sodbe sodišča prve stopnje v višini mesečnega zneska 853,83 EUR, vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VI. točka izreka). Odločilo je tudi, da je toženec dolžan tožniku povrniti stroške postopka v višini 3.175,62 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VII. točka izreka).

2. Ob povzetem izreku odločitve sodišča prve stopnje je treba pojasniti, da je bilo v sporu bistveno vprašanje zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku. Glede tega je treba odgovoriti na številna vprašanja, ki so se s posameznimi očitanimi dejanji nanašala na objektivni in subjektivni rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi, očitane kršitve, znake kaznivih dejanj, krivdni odnos tožnika itd. Ob ugotovitvi, da odpoved ni zakonita, je sodišče tožniku iz razloga, ker je 4. 2. 2020 postal samostojni podjetnik, s tem dnem razvezalo pogodbo o zaposlitvi, in mu prisodilo denarno povračilo, obenem pa je za čas od 18. 5. 2018 do datuma sodne razveze odločalo o njegovih pravicah. Upoštevalo je, da je bil tožnik od 18. 5. 2018 do 11. 3. 2019 nezaposlen, da se je od 12. 3. 2019 do 18. 6. 2019 zaposlil pri drugem delodajalcu in da je bil od 19. 6. 2019 do 3. 2. 2020 spet brez zaposlitve, vendar prijavljen na zavodu za zaposlovanje z nadomestilom za brezposelnost v mesečni višini 892,50 EUR bruto. Pri odmeri pravic za ta obdobja je ugotovilo tudi, da je tožnik prejemal nakazila iz avtorskih pogodb in ugotovilo, da je nekatera plačila prejemal za delo, ki bi ga lahko opravljal sočasno z delom pri tožencu, ne pa tudi dela, za katerega je prejel honorar v višini 1.396,62 EUR, ki ga je zato upoštevalo pri reparaciji. Za čas od 18. 5. 2018 do 11. 3. 2019 mu je priznalo mesečno nadomestilo v celotnem bruto znesku, ki bi mu pripadal pri tožencu (4.000,00 EUR bruto), za obdobje od 19. 6. 2019 do 3. 2. 2020 prav tako v bruto znesku 4.000,00 EUR, zmanjšano za bruto zneske denarnega nadomestila za brezposelnost in znesek prejetega avtorskega honorarja v višini 1.396,62 EUR, za čas od 12. 3. 2019 do 18. 6. 2019 (ko je bil zaposlen pri drugem delodajalcu) pa mu odškodnine v višini razlike plače pri tožencu in novem delodajalcu ni prisodilo. S tem v zvezi je obrazložilo, da bi bil zaradi obstoja delovnega razmerja v tem obdobju upravičen le do odškodnine iz naslova izgubljenega zaslužka med neto plačo, ki jo je prejel pri tožencu in neto plačo pri drugem delodajalcu, ne pa do odškodnine v višini razlike med mesečno bruto plačo pri obeh delodajalcih. Ker tožnik višine neto razlike plače ni izkazal in tudi ni predlagal dokazov v tej smeri, mu sodišče zaradi „neizkazane višine škode“ zahtevka iz tega naslova ni priznalo oziroma ga je zavrnilo.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbama obeh strank delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo glede odločitve o plačilu nadomestila plače, glede odločitve o plačilu odškodnine za obdobje od 12. 3. 2019 do 18. 6. 2019, ter glede odločitve o stroških postopka (v IV. točki izreka, 6. alineji VI. točke izreka in VII. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje ) ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. točka izreka). V preostalem delu je pritožbi zavrnilo in v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (2. točka izreka). Sklenilo je tudi, da se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo (3. točka izreka).

4. S takšno odločitvijo je potrdilo večji del sodbe sodišča prve stopnje, vendar je ugotovilo kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in nadalj.) glede zavrnitve dokaznih predlogov toženca za pridobitev podatkov o tožnikovih prejemkih iz dela v času trajanja sodnega postopka. Obrazložilo je, da je toženec v pritožbi utemeljeno uveljavljal, da bi sodišče moralo opraviti predlagane poizvedbe pri FURS, tožnikovih delodajalcih in bankah, pri katerih je imel odprte račune, saj je sodišče te dokazne predloge zavrnilo z neustrezno obrazložitvijo, da je tožnik že sam predložil vse podatke glede svojih prejemkov iz delovnega razmerja in drugih naslovov v obdobju od 17. 5. 2018 do 3. 2. 2020. Navedlo je, da brez teh dokazov ni mogoče preveriti, ali so to dejansko bili vsi prejemki, ki jih je prejel v tem obdobju in jih je treba odšteti od pripadajočega nadomestila plače, zaradi česar je bila odločitev v tem delu najmanj preuranjena. Zadevo je vrnilo sodišču prve stopnje, da odpravi kršitev postopka „s poizvedbami pri navedenih organizacijah ter šele na podlagi tako dopolnjenega dokaznega postopka ponovno odloči o višini reparacije.“ Ugodilo je tudi pritožbi tožnika v zvezi z izgubo zaslužka za čas od 12. 3. 2019 do 18. 6. 2019, ko je bil zaposlen pri drugem delodajalcu. Presodilo je, da je „zmotno materialnopravno stališče, da je tožnik upravičen le do neto zneska odškodnine, ne pa do bruto zneska, kot ga je tožnik postavil.“ V kolikor pa je sodišče že izhajalo iz takšnega stališča, bi moralo tožniku dosoditi vsaj neto znesek od vtoževanega bruto. Nadalje je navedlo, da je upoštevanje bruto razlike v plači tudi pravilno, nato pa, da je bilo „posledično zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovljeno.“ Pritožbeno sodišče se je sicer „v skladu s pooblastilom iz 355. člena ZPP odločilo zadevo delno vrniti v novo sojenje sodišču prve stopnje zato, ker samo ne more dopolniti dokaznega postopka v zvezi denarno reparacijo in eventualnimi prejemki tožnika niti glede plačila odškodnine zaradi izgubljenega zaslužka, saj sodišče prve stopnje dejanskega stanja v tem delu sploh še ni ugotavljalo. V nasprotnem primeru bi prevzelo vlogo sodišča prve stopnje, kar ni namen določbe 355. člena ZPP, saj bi bila s tem strankam odvzeta ustavna pravica do pritožbe zoper ugotovljeno dejansko stanje.“ V primeru, ko si stojita nasproti dve ustavni pravici (pravica do sojenja v razumnem roku in pravica do pritožbe), je treba dati prednost pravici do pritožbe.

5. Zoper sklep sodišča druge stopnje se pritožuje toženec in uveljavlja napačno uporabo kasatoričnih pooblastil. Meni, da je sodišče druge stopnje prekršilo določbe prvega in drugega odstavka 355. člena ZPP, prvega in drugega odstavka 347. člena ZPP ter drugega odstavka 354. člena ZPP, saj v konkretnem primeru ne gre za situacijo, ki jo zaradi podane bistvene kršitve določb postopka sodišče druge stopnje ne bi moglo odpraviti ter, ko bi zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in te pomanjkljivosti sodišče druge stopnje ne bi moglo odpraviti z dopolnitvijo postopka. Sklep sodišča v delu, ki se nanaša na razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, temelji na pavšalnem pojasnilu, da sodišče prve stopnje dejanskega stanja v razveljavljenem delu sploh ni ugotavljalo in posledično ne more dopolniti postopka. Sodišče druge stopnje ob uzakonjenih pravilih, da sodišče druge stopnje v zadevi dokončno odloči in je možnost razveljavitve predvidena kot izjema, prihaja tudi samo s sabo v nasprotje, saj izjeme ne ugotavlja; sodišču očita tudi, da te izjeme ni pojasnilo. Navaja, da sodišče druge stopnje lahko pribavi podatke od FURS-a, vseh delodajalcev tožnika in bank, pri katerih ima odprt račun. Prav tako ne ugotavlja razumnega razloga, zakaj sodišče druge stopnje teh dokazov ne bi moglo izvesti in ugotoviti relevantnih dejstev. To še toliko bolj velja v zvezi z uporabo materialnega prava in o ugotovitvi dejanskega stanja glede odškodnine od 12. 3. 2019 do 18. 6. 2019. Ugotavlja tudi, da ne gre za samostojno pravno celoto, ki še ni bi bila predmet presoje sodišča prve stopnje. V primeru, če bi obveljalo stališče sodišče druge stopnje, bi to v celoti izničilo pomen in smisel pravnega standarda iz prvega odstavka 354. člena ZPP o tem, kdaj sodišče druge stopnje kršitev postopka glede na njeno naravo ne more samo odpraviti in tudi pojem izjeme, ki ga zasleduje določba prvega odstavka 355. člena ZPP. V takšnem primeru bi tisto, kar bi moralo biti izjema, postalo nekaj povsem običajnega. Pritožbo zaključuje s tem, da je sodišče druge stopnje poseglo v pravico toženca do sojenja v razumnem roku, saj postopek traja že tri leta. Vrnitev zadeve sodišču prve stopnje pa bi ga še podaljšalo.

6. Pritožba je utemeljena.

7. Iz drugega odstavka 357.a člena ZPP izhaja, da se sme sklep sodišča druge stopnje izpodbijati samo iz razlogov, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena istega zakona) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena tega zakona), ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena tega zakona).

8. Cilj takšne ureditve je zagotoviti učinkovito uresničevanje ustavne pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Ta pravica bi bila lahko ogrožena, če sodišče druge stopnje ne odloči dokončno o zadevi, čeprav bi glede na okoliščine primera to lahko storilo. Vračanje zadev v ponovno sojenje pred sodiščem prve stopnje je določeno kot izjema (npr. če pravica do pritožbe pretehta nad pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja). Tudi v takšnih, izjemnih primerih, mora sodišče opraviti ustrezno tehtanje in pojasniti obrazložitev, ki je v izpodbijanem sklepu izredno skopa, saj temelji zgolj na tem, da sodišče druge stopnje „samo ne more dopolniti dokaznega postopka v zvezi z denarno reparacijo in eventualnimi prejemki tožnika, niti glede plačila odškodnine zaradi izgubljenega zaslužka, saj sodišče prve stopnje dejanskega stanja v tem delu sploh še ni ugotavljalo.“

9. Navedeni zaključek sodišča druge stopnje tudi sicer ni pravilen, saj je evidentno, da je sodišče prve stopnje že izvedlo nekatere, res pa ne vseh dokazov v zvezi z odločitvijo v IV. točki izreka, kar pomeni, da bi bilo treba izvesti le še nekatere dodatne poizvedbe, ki jih je predlagal toženec (in morebiti dodatno zaslišati tožnika). V zvezi z zavrnitvijo dela zahtevka tožnika v delu VI. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje je že sodišče druge stopnje obrazložilo, da gre za odškodnino in da je postavljen zahtevek tožnika v višini bruto razlik plače celo pravilen; zato je nadaljnji zaključek s tem v zvezi, da dejansko stanje ni bilo pravilno oziroma popolno ugotovljeno, najmanj nenavaden, vsekakor pa ne pomeni, da bi to zahtevalo še posebno dopolnjevanje oziroma ugotovitve.

10. Glede na določbo 357.a člena ZPP v povezavi s 347. členom ZPP in razloge odločitve sodišča druge stopnje v zvezi z odločitvijo sodišča druge stopnje o vračanju zadeve sodišču prve stopnje glede priznanja pravic tožniku od 18. 5. 2018 do 11. 3. 2019 in 19. 6. 2019 do 3. 2. 2020 (IV. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje) tudi ni mogoče ugotoviti, da bi šlo za očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jo glede na naravo ne bi bilo mogoče odpraviti s procesnimi dejanji pred sodiščem druge stopnje. Upoštevajoč 354. člen ZPP ni mogoče ugotoviti, da bi šlo za kršitev, ki je sodišče druge stopnje glede na njeno naravo ne more samo odpraviti. Glede odločitve o zavrnitvi dela tožnikovega zahtevka za izplačilo odškodnine za čas od 12. 3. 2019 do 18. 6. 2019 pa, kot navedeno, razlogi odločitve sodišča druge stopnje v zvezi z dopolnjevanjem dokaznega postopka niso jasni, sicer pa tudi v tem delu ni mogoče ugotoviti, da sodišče druge stopnje samo ne bi moglo dopolniti postopka oziroma odpraviti pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP).

11. Pritožba pravilno opozarja, da v nobenem od teh primerov ni mogoče ugotoviti, da bi šlo za neko samostojno pravno celoto, ki še ne bi bila predmet presoje sodišča prve stopnje. Pritožba tudi pravilno opozarja, da bi bil ob uveljavi stališča sodišča druge stopnje izničen smisel in pomen tega, kdaj sodišče druge stopnje glede na naravo ugotovljene kršitve, le te ne more samo odpraviti (prvi odstavek 354. člena ZPP), oziroma bi bil izničen pojem izjeme iz prvega odstavka 355. člena ZPP.

12. Glede na navedeno je vrhovno sodišče na podlagi petega odstavka 357.a člena ZPP izpodbijani sklep sodišča druge stopnje (1. in 3. točko odločbe sodišča druge stopnje) razveljavilo in v tem delu zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo odločanje.

13. Sodišče je odločitev sprejelo soglasno.