Jedro

Pri vprašanju, ali so vse okoliščine in interesi obeh strank takšni, da onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, gre najprej za vprašanje dejanskega stanja (te okoliščine in interese je treba ugotoviti) in šele nato za vprašanje materialnega prava (ko se ocenjuje, ali so te okoliščine in interesi takšni, da onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja). Teh okoliščin in interesov ni treba navesti že v odpovedi, morajo pa biti navedeni in dokazani v sodnem postopku. Ker tožena stranka tega ni storila, izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zakonita.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 3. točki izreka spremeni tako, da se zavrne zahtevek za plačilo odškodnine v višini 1,520.595,16 SIT (sedaj 6.345,33 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje kot nezakonito razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, opr. št. K/G/G-72/2005-K z dne 20.7.2005 (1. točka izreka). Ugotovilo je, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 20.8.2005 (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku plača odškodnino zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v višini 1.520.595,16 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila (3. točka izreka) in da mu povrne stroške postopka v višini 175.032,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila (4. točka izreka).

Zoper takšno sodbo se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04, 52/07). Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04, 10/04) naj bi bila podana, ker je sodišče prve stopnje izdalo sodbo presenečenja in ker toženi stranki ni dalo možnosti, da se izjavi o dejstvih, ki jih je sodišče sprejelo v dejansko podlago izpodbijane sodbe. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 2. členom ZPP naj bi bila podana tudi zaradi tega, ker je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek, saj je tožnik postavil ugotovitveni zahtevek, sodišče prve stopnje je pa izdalo oblikovalno sodbo. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, ker je iz obrazložitve izpodbijane sodbe v nasprotju z listinami, ki se nahajajo v spisu. Sodišče prve stopnje je namreč navedlo, da se bo tožnik težko zaposlil, iz spisa pa izhaja, da se je tožnik zaposlil naslednji dan po odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je kot prvi kriterij za določanje višine odškodnine upoštevalo tožnikovo nezaposlenost, saj je iz spisa jasno razvidno, da se je tožnik zaposlil že naslednji dan po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki. Zaradi takšne zmotne ugotovitve dejanskega stanja je sodišče pri odmeri odškodnine tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne.

Pritožba je delno utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Z navedbo o sodbi presenečenja pritožba uveljavlja kršitev načela materialnega procesnega vodstva, kakor je določeno v 285. členu ZPP. Ta namreč določa, da predsednik senata postavlja vprašanja in skrbi na drug primeren način, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank in sploh, da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo. V tem sporu so odločilna dejstva, glede katerih naj bi bila toženi stranki zaradi neustreznega materialnega procesnega vodstva kratena možnost obravnavanja pred sodiščem prve stopnje, povezana z določbo prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02). Ta namreč določa, da delavec ali delodajalec lahko izredno odpovesta pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Očitno je, da je tožena stranka to določbo spregledala, saj je v odgovoru na tožbo in nato ves čas postopka utemeljevala le obstoj razloga iz 1. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, ni pa navajala, katere so tiste okoliščine in interesi obeh strank, ki onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Navedeno pomeni, da bi sodišču prave stopnje lahko očitali nepravilno materialno procesno vodstvo, ker tožene stranke ni opozorilo na neustrezno utemeljitev odgovora na tožbo glede tega vprašanja. Vendar pa bi to veljalo le v primeru, če na to ne bi ustrezno opozoril že tožnik v pripravljalni vlogi z dne 22.2.2006. Tožnik je namreč v tej vlogi izrecno navedel, da bi v skladu z določbo 110. člena ZDR izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi morala vsebovati obrazložitev tistih okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank, zaradi katerih nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče. Tožena stranka bi na naroku 1.3.2006 tako lahko navajala, katera so tista dejstva oziroma okoliščine, ki so onemogočale nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, ne da bi tožnik lahko uspešno ugovarjal prekluzijo. V kolikor se neko pravno naziranje šele med postopkom pokaže kot pomembno, lahko stranke tudi po prvem naroku za glavno obravnavo navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, saj ni mogoče šteti, da tega po svoji krivdi niso storile že prej. Glede na to, da je na pravno odločilna dejstva (okoliščine in interesi, ki onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja) opozoril tožnik, bi tožena stranka morala računati s tem, da bo sodišče svojo odločitev lahko oprlo na argument tožnika, obenem pa zaradi tega opozorila ni bilo več potrebno, da bi takšno opozorilo podalo sodišče prve stopnje.

Pri vprašanju, ali so vse okoliščine in interesi obeh strank takšni, da onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, gre najprej za vprašanje dejanskega stanja, saj je te okoliščine in interese potrebno ugotoviti in šele v naslednji fazi gre za vprašanje materialnega prava, ko se ocenjuje, ali so te okoliščine oziroma interesi res takšni, da onemogočajo nadaljevanje delovnega procesa. Tožnik ni imel prav, ko je zatrjeval, da morajo biti te okoliščine in interesi navedeni že v sami odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Te okoliščine in interese je možno navajati in dokazovati tudi v sodnem sporu, vendar tožena stranka tega ni storila. Izguba zaupanja zaradi kraje je prav gotovo takšna okoliščina, zaradi katere bi sodišče prve stopnje lahko sprejelo oceno, da delovnega razmerja ni bilo možno nadaljevati do izteka odpovednega roka, vendar bi takšno izgubo zaupanja tožena stranka morala zatrjevati že v postopku pred sodiščem prve stopnje in ne šele v pritožbi.

Res je sicer, da je tožnik s tožbo zahteval ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, sodišče prve stopnje pa je izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi razveljavilo. Navedeno bi sicer lahko pomenilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 2. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje tožniku dosodilo nekaj drugega, kot pa je zahteval. Sodišče prve stopnje je očitno sledilo zahtevku, kakršnega je drug tožnik postavil v istovrstnem sporu v zadevi opr. št. Pd 320/2005. Vendar pa takšno oblikovanje izreka ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, saj med ugotovitvijo nezakonitosti izpodbijane odpovedi in njeno razveljavitvijo po dejanskih učinkih ni nobene razlike. Res je sicer, da je v primeru prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča po 118. členu ZDR pravilo, da bo sodišče najprej ugotovilo nezakonitost odpovedi in nato ugotovilo trajanje delovnega razmerja. Tožnik pa pri oblikovanju zahtevka niti ni imel v mislih določbe 118. člena ZDR, saj je ob vložitvi tožbe zahteval reintegracijo k toženi stranki. Sicer pa je teorija že zavzela stališče, da ne bi bilo narobe, če bi sodišče tudi v primeru prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča, razveljavilo odpoved pogodbe o zaposlitvi, čeprav to ni potrebno (glej prof. dr. Janez Novak, Delovni spori, GV, Založba 2004, str. 297). Glede na vse navedeno drugačno oblikovanje 1. točke izreka (razveljavitev odpovedi namesto ugotovitve njene nezakonitosti) ni moglo vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, zaradi česar tudi ne more biti podana s pritožbo uveljavljana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka je namreč lahko podana le v primeru, če nepravilna uporaba določb ZPP lahko vpliva na zakonitost in pravilnost sodbe.

Prav tako ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka si namreč napačno razlaga vsebino te določbe. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je med drugim podana, kadar je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in samimi temi listinami. Tožena stranka pa ne zatrjuje takšnega nasprotja, temveč opozarja na to, da sodišče prve stopnje ugotavlja, da se bo tožnik zaradi starosti težko ponovno zaposlil, hkrati pa iz spisa izhaja, da se je zaposlil takoj naslednji dan po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki. Vendar pa zmotno stališča sodišča prve stopnje glede vprašanja, zakaj bi bil tožnik upravičen do odškodnine na podlagi prvega odstavka 118. člena ZDR, ne pomeni, da je podano zatrjevano nasprotje. Glede na to, da je tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine potrebno zavrniti iz razlogov, ki bodo navedeni v nadaljevanju, tudi ni bistveno zmotno stališče sodišča prve stopnje, da se bo tožnik po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki težko zaposlil. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, saj tožena stranka ni izkazala, da je podan osnovni pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz že citiranega prvega odstavka 110. člena ZDR. Tožena stranka bi namreč morala izkazati, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank delovnega razmerja ni bilo možno nadaljevati do izteka odpovednega roka. Glede na to, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita že iz navedenega razloga, niti ni bistveno, ali je pravilno nadaljnje stališče sodišča prve stopnje, da je odpoved nezakonita tudi zato, ker ni obrazložena. Pritožbeno sodišče se sicer ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker ni obrazložena v smislu določbe drugega odstavka 86. člena ZDR. Po mnenju pritožbenega sodišča je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi, zlasti še v povezavi s priloženim videoposnetkom, v zadosti meri obrazložena, da je možno preizkusiti, ali je podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 1. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR. Sodišče prve stopnje sicer ni sprejelo dokazne ocene o tem, ali si je tožnik v okoliščinah, ki so bile posnete z videokamero, prilastil izdelek tožene stranke, vendar to niti ni bistveno, glede na že ugotovljeno nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neizkazanega osnovnega pogoja iz prvega odstavka 110. člena ZDR.

Pač pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku ob sklicevanju na prvi odstavek 118. člena ZDR dosodilo vtoževano odškodnino. V skladu s citirano določbo sodišče delavcu prizna odškodnino po pravilih civilnega prava, če ugotovi, da je odpoved delodajalca nezakonita, delavec pa ne želi nadaljevanja delovnega razmerja, temveč predlaga, da sodišče ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje. Ta določba pomeni, da ob predpostavki, da je odškodninska odgovornost delodajalca izkazana, delavec lahko zahteva odškodnino za gmotno in negmotno škodo. Izjava delavca, da ne želi nadaljevanja delovnega razmerja pri delodajalcu, namreč v primeru, da se ugotovi nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pomeni, da ni mogoče uveljaviti načela vzpostavitve prejšnjega stanja, kot temeljnega načela pri povrnitvi škode v smislu določbe prvega odstavka 164. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/01, 40/07). V takšnem primeru pride v poštev ustrezna denarna odškodnina. Delavec mora zato dokazovati, kakšna škoda mu nastaja zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Edino, s čemer je tožnik utemeljeval odškodninski zahtevek, so bile navedbe, da pri starosti 51 let in 25 letih delovne dobe, tožnik spada v kategorijo težje zaposljivih delavcev, vendar je tožnik istočasno tudi navedel, da se je pri drugem delodajalcu zaposlil že naslednji dan po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki. Zgolj pavšalne navedbe o težji zaposljivosti, ki pa so glede tožnika v očitnem nasprotju z dejstvom, da se je tožnik takoj zaposlil drugje, pa ne izkazujejo nobene škode in na njihovi podlagi tožnik tudi ne more biti upravičen do kakršnekoli odškodnine. Na podlagi dejstva, da tožnik niti ne vtožuje razlike v plači, med plačo, ki bi mu šla pri toženi stranki in plačo, ki jo prejema pri drugem delodajalcu, je možno sklepati le to, da ima tožnik pri novem delodajalcu celo višjo plačo. Glede na to, da tožnik z ničemer ni izkazal škode, ki naj bi mu nastala zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, bi sodišče zahtevek za plačilo odškodnine moralo zavrniti, saj je odškodnino po pravilih civilnega prava možno priznati samo, če oškodovanec dokaže obstoj škode. Sodišče prve stopnje je zato zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku zgolj ob sklicevanju na njegovo težjo zaposljivost, dosodilo vtoževano odškodnino v višini odpravnine, ki bi jo tožnik prejel, če bi mu pogodbo o zaposlitvi bila odpovedana iz poslovnega razloga.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 358. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo v delu, s katerim je bila tožniku dosojena vtoževana odškodnina, spremenilo tako, da je tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine zavrnilo kot neutemeljen. V preostalem je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, saj je spoznalo, da glede preostalega dela izpodbijane sodbe niso podani razlogi, ki jih tožena stranka navaja v pritožbi in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zavrnitev zahtevka za plačilo odškodnine pa ne vpliva na odmero stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje. Tožnik je namreč te stroške priglasi le v višini nagrade za zastopanje v sporu o prenehanju delovnega razmerja, v tem delu pa je bila sodba sodišča prve stopnje potrjena.