Jedro

Tožnik je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto policist. S svojim ravnanjem, ko je vozil z neprilagojeno hitrostjo in pod vplivom alkohola ter povzročil prometno nesrečo s hudimi posledicami, ni skrbel za varovanje ugleda policista in policije nasploh, tako da mu je tožena stranka zaradi tega ravnanja utemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepa tožene stranke z dne 14. 11. 2008 in sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 21. 1. 2009, na ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 18. 2. 2009, ampak še traja ter da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo na delovno mesto v skladu z veljavno pogodbo o zaposlitvi ter mu tudi po 18. 2. 2009 priznati vse pravice iz delovnega razmerja, obračunati nadomestilo plače v višini kot če bi delal, od plače plačati prispevke in davke ter izplačati neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 5. dne v mesecu do izplačila, obračunati in plačati prispevek za prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje ter prispevek za obveznost dodatno pokojninsko zavarovanje in ga prijaviti v sistem socialnih zavarovanj ter mu izročiti dokazilo o tem. Zavrnilo je tudi plačilo stroškov predsodnega postopka v višini 379,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 11. 3. 2009 dalje do plačila. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna kriti svoje stroške postopka.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik iz pritožbenega razloga bistvene kršitve določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter toženi stranki naloži plačilo vseh stroškov postopka in podredno, da razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zaključilo, da je prišlo do kršitev obveznosti delovnega razmerja, zaradi česar je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita. Ključna je bila ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik zaseda delovno mesto policist. Sklicevalo se je na to, da v nobeni od dokaznih listin ni zapisano, da dela pri policiji na delovnem mestu fotograf, iz česar je mogoče razbrati, da bi sodišče odločilo drugače, če bi se izkazalo, da ni delal kot policist, temveč kot fotograf. Tožnik sam priznava, da v njegovi pogodbi o zaposlitvi ni bilo zapisano, da opravlja fotografska dela in da dejansko ni policist. Po poklicu je fotograf in ima končano poklicno fotografsko šolo. V vsej svoji poklicni karieri je uniformo nosil le 14 dni in še to, ko je bil na usposabljanju oziroma zaključnem izpitu šol. Tožnik je sicer imel podpisano pogodbo za delovno mesto policist, teh del pa ni opravljal, ni se počutil kot policist in ga kot takega tudi ni zaznavala okolica. Sodišče prestrogo razlaga pogodbena določila v zvezi z delovnim mestom in premalo upošteva okoliščine konkretnega primera. Nikakor se ne izogiba odgovornosti, glede na vse okoliščine primera pa ni pravilno in zakonito, da bi negativne posledice nosil tudi na delovnopravnem področju. Sodba je glede ključnih razlogov pomanjkljivo obrazložena. Ob takšni obrazložitvi tožnik sodbe ne more preizkusiti. Sodišče je s tem zagrešilo bistveno kršitev določb postopka. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno. Sodišče ni napačno presodilo dokazov, saj tožnik sam priznava, da v njegovi pogodbi o zaposlitvi ni zapisano, da opravlja fotografska dela. Tudi po reorganizaciji Policije s 1. 1. 2010 je celotna služba, kjer je bil tožnik zaposlen, še naprej v nespremenjeni obliki znotraj Policije in imajo zaposleni še naprej status policistov.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve določb postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pri tem ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti. V zvezi s pritožbenimi navedbami pa pritožbeno sodišče še dodaja: Po določbi 3. odstavka 81. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS št. 42/2002 in naslednji) lahko delodajalec izredno odpoved pogodbo o zaposlitvi v primerih oziroma iz razlogov, določenih z zakonom. Delodajalec mora dokazati, da obstaja utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved (2. odstavek 82. člena ZDR). Posamezni razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi so opredeljeni v določbi 111. člena ZDR. Navedena zakonska ureditev je v skladu z določbo 4. člena Konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca, po kateri delavcu ne preneha delovno razmerje, če za to ni resnega razloga v zvezi s sposobnostjo in obnašanjem delavca. Delodajalec tako lahko izredno odpove delavcu pogodbo, če ugotovi enega od odpovednih razlogov in če ob upoštevanju vseh okoliščin ter interesov pogodbenih strank tudi ugotovi, da ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi (1. odstavek 110. člena ZDR). Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga po 1. in 8. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR, kjer je kot odpovedni razlog navedena kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, kršitev pa ima vse znake kaznivega dejanja in zlorabe bolniškega staleža (kršenje bolniškega reda). Kot je razvidno iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je tožnik kršil pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja, kršitev pa ima vse znake kaznivega dejanja po 1. in 2. odstavku 325. člena Kazenskega zakonika (KZ – Ur. l. RS št. 95/2004 in naslednji) – povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti. Po 1. odstavku 325. člena KZ stori kaznivo dejanje udeleženec v prometu, ki s kršitvijo predpisov o varnosti cestnega prometa iz malomarnosti povzroči prometno nesrečo, v kateri je bila kakšna oseba hudo telesno poškodovana, po 2. odstavku pa, če ima dejanje za posledico smrt ene ali več oseb. V obravnavanem primeru je tožnik, ki ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto policist v uradniškem nazivu policist III, izven delovnega časa in izven opravljanja svojega dela, uresničil vse znake navedenega kaznivega dejanja, s tem, da je dne 16. 10. 2008 zaradi vožnje z neprilagojeno hitrostjo in pod vplivom alkohola povzročil prometno nesrečo, v kateri je ena oseba umrla, ena utrpela hude telesne poškodbe, dve pa lahke. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje je tožnik s svojim ravnanjem uresničil vse znake kaznivega dejanja po 1. odstavku 325. člena KZ. Tožena stranka se v izredni odpovedi sklicuje tudi na kršitev 35. člena ZDR, ki določa, da se je delavec dolžan vzdrževati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca. Kakšne so dolžnosti policista je določeno v 2. točki 3. člena Zakona o policiji (ZPol – Ur. l. RS, št. 49/98 in nadaljnji). Temeljna naloga je preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj in prekrškov, odkrivanje in prijemanje storilcev kaznivih dejanj in prekrškov, zbiraje dokazov ter raziskovanje okoliščin, ki so pomembne za ugotovitev premoženjske koristi, ki izvira iz kaznivih dejanj in prekrškov. Kodeks policijske etike pa zavezuje policista k varovanju in utrjevanju ugleda policije, tako pri opravljanju uradnih nalog, kot tudi v zasebnem življenju.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je tožnik le fotograf, ki ni nikoli izvajal policijskih pooblastil. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil tožnik na podlagi pogodbe o zaposlitvi zaposlen na delovnem mestu policist v uradniškem nazivu policist III. Zato dejstvo, kot ga navaja tožnik, da je opravljal delo fotografa ter da ni nosil uniforme, ni pomembno. V pogodbi o zaposlitvi ni zapisano, da opravlja delo fotografa, kar tudi sam tožnik priznava. V pogodbi o zaposlitvi pa je med drugim v opisu delovnega mesta zapisano, da so naloge policista „varovanje življenja, osebne varnosti ljudi in premoženja, preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj in prekrškov.“. V konkretnem primeru je zato bistveno, da je tožnik imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto policist. S svojim ravnanjem, ko je vozil z neprilagojeno hitrostjo in pod vplivom alkohola ter povzročil prometno nesrečo s hudimi posledicami, ni skrbel za varovanje ugleda policista in policije nasploh, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

Glede na povedano je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno ugotovilo, da je bila tožniku podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, zato je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev nezakonitosti navedene odpovedi, na reintegracijo in reparacijo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožnika in v skladu s 353. členom ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka po 2. odstavku 165. člena ZPP.