Jedro

Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je stvarna služnost poti po parceli 270 v korist parcele 831/41 obstajala v naravi in bila prav tako vpisana v zemljiško knjigo, je neutemeljen pritožbeni očitek, da bi moral toženec ob nakupu še dodatno opraviti raziskovalno dolžnosti in se prepričati še drugače, ali v zemljiško knjigo vpisana služnost poti dejansko v naravi obstaja.

Če se gospodujoča nepremičnina razdeli, ostane stvarna služnost v prid vsem njenim delom.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 279,99 EUR v roku 15 dni od izdaje te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da ne obstaja služnostna pravica poti, hoje in vožnje preko nepremičnine ID znak 0000-1707/270-0, v korist vsakokratnega lastnika nepremičnine ID znak 0000-831/41-0 in da takšna služnost ne obstaja (I. točka izreka). Prav tako je zavrnilo podrejeni zahtevek, da se ugotovi, da obstoji služnostna pravica hoje do enkrat letno za namen košnje nepremičnine ID znak 0000-831/41-0 po severnem delu nepremičnine ID znak 0000-1707/270-0 (II. točka izreka) v korist vsakokratnega lastnika nepremičnine ID znak 0000-831/41-0. 2. Tožnik v pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče se ni opredelilo o skrbnosti toženčevega ravnanja glede vročanja. Da se toženec ni seznanil z vročeno tožbo, je v celoti in izključno posledica njegovega krivdnega ravnanja. Zato je treba šteti, da je tožba vročena pravilno, in izdati zamudno sodbo. Sklicevanje sodišča, da je bila vročitev tudi sicer opravljena napačno, ker vročevalec ni pustil obvestila na vratih stanovanja, temveč na vratih večstanovanjske stavbe, je napačno. V primeru, da mora vročevalec obvestilo pustiti na vratih stanovanja, ne pa na vratih večstanovanjske stavbe, bo vročanje v večstanovanjskih stavbah postalo nemogoče. Služnost ni bila nikoli ustanovljena na delu parcele, ki sedaj predstavlja parcelo 270. Do navedenega dejstva se sodišče prve stopnje ni opredelilo, s tem pa je napačno uporabilo materialno pravo, saj ni presojalo, kje je služnost sploh nastala. Tožnik je že v tožbi navedel, da je pogodbena služnost ustanovljena po južnem delu parcele 1707/8, kar pomeni, da na parceli 270 služnost nikoli ni bila ustanovljena. S tem vprašanjem, ali je bila služnost ustanovljena na parceli 270, se sodišče ni ukvarjalo. Toženec je bil že pred nakupom seznanjen z vsebino darilne pogodbe z dne 27. 8. 1962 in je torej vedel, da je bila služnost ustanovljena zgolj po južni strani parcele 269. Sodišče ni presojalo vprašanja, ali je do toženčeve parcele vodila kakšna pot in ali se je uporabljala. Spregledalo je tožnikov argument, da od leta 1962 dalje nihče ni uporabljal poti po parceli 270 za dostop do tistega dela parcele, ki sedaj predstavlja parcelo 41. Pot na parcelo 41 je leta 2014 zgradil toženec. Dokazni postopek je potrdil, da ob nakupu nepremičnine (parcel 23 in 26, sedaj 41) ni bilo poti do toženčeve parcele. Zaključek sodišča, da naj bi pot bila, je protispisna, kar predstavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja in absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker je toženec tedaj poznal vsebino darilne pogodbe z dne 27. 8. 1962, je moral in mogel vedeti, da vpisana služnost ne obstaja. Darilna pogodba namreč natančno določa traso služnostne poti, ki se nahaja na južni strani parcele 269. Prav tako je toženec v trenutku nakupa nepremičnine vedel, da do njegovih nepremičnin v naravi ne vodi nikakršna pot, parcela pa je zaraščena, nevzdrževana in se ne uporablja. Zato je vedel ali moral in mogel vedeti, da obstaja možnost, da je služnost že prenehala. Ker ni izvajal nikakršnih ravnanj v okviru raziskovalne dolžnosti, se ne more sklicevati na načelo zaupanja v zemljiško knjigo. Dejstvo, da je določena nepremičnina naknadno razparcelirana, na tek rokov za prenehanje služnosti na podlagi zakona ne vpliva. Služnost se je do leta 2014 uporabljala le za potrebe hiše A. A., ne pa za izgradnjo in uporabo dodatne stavbe. Tudi če bi priposestvovanje prenehanja služnosti dejansko začelo teči šele leta 1988, je priposestvovalna doba iztekla najkasneje leta 2008, to je prej, preden je toženec vzpostavil pot in začel gradnjo hiše. Če sodišče meni, da so bile v tem delu trditve tožnika pomanjkljive, bi moralo v skladu z določilom 285. člena ZPP tožnika na to opomniti. Opustitev uporabe navedene določbe predstavlja bistveno kršitev pravil postopka, ki zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja vpliva na pravilnost izpodbijane sodbe.

Pred začetkom postopka je sodnica stranke obvestila, da je toženec pri njenem partnerju kupil psa, in stranke pozvala na izjasnitev, ali zahtevajo njeno izločitev. Tožnik je pridobil informacijo, da se je toženec večkrat dobil s sodečo sodnico, zato predlaga, da se slednja o tem izjavi, in če navedeno drži, da se spis na podlagi določila 6. točke 70. člena ZPP dodeli drugemu sodniku, saj osebno poznanstvo predstavlja dvom o nepristranskosti sodnika.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

**O vročitvi tožbe**

5. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni ovrednotilo toženčevega ravnanja v zvezi s seznanitvijo s tožbo, poslano na naslov stalnega prebivališča. Sodišče je ugotovilo vsa pomembna dejstva (o prejemanju in preusmeritvi pošte na naslovu stalnega bivališča, o dejanskem bivanju na naslovu v L. in o tožnikovem poznavanju tega dejstva) in jih tudi ovrednotilo. V sodbi je ugotovljeno, - da je od 2017, tj. je po najemu hiše v L., hodil na naslov stalnega bivališča le malo, - da je v času vročitve spornega pisanja dejansko živel v L. (ta okoliščina je bila poznana tudi tožniku), - da je uredil preusmeritev pošte, ki pa za uradno pošto ne velja, - da glede na sklenjeno sodno poravnavo ni računal, da bo tožnik vložil tožbo, - da pisanje ni bilo puščeno v predalčniku ali na vratih stanovanja na naslovu stalnega bivališča, ampak na vratih večstanovanjske hiše. Na podlagi teh dejstev zavzeto stališče, da vročitev tožbe na naslovu toženčevega stalnega prebivališča ni bila pravilna, je pravilno. Podpira ga že ugotovitev o neupoštevanju pravila iz tretjega odstavka 142. člena ZPP. Tudi iz ostalih ugotovitev izhaja sklep, da se toženec ni izogibal vročitvi.

**O primarnem in podrejenem tožbenem zahtevku**

6. Tožnik je zahtevek za neobstoj služnosti poti, hoje in vožnje prek svoje parcele 0000-1707/270 v korist toženčeve parcele 0000-831/41 utemeljeval s trditvami, da služnost ni bila nikoli ustanovljena oziroma je zaradi neizvrševanja najkasneje v letu 1982 prenehala. Služnost, dogovorjena s pogodbo iz leta 1962, se je izvrševala le v korist parcele 831/7, naprej pa poti ni bilo. Toženec je ugovarjal, da je bila sporna služnost dogovorjena z darilno pogodbo iz 1962 in vknjižena, da je pot na dogovorjenem mestu ves čas obstajala in da je vključena tudi v kupoprodajni pogodbi iz leta 2007, s katero je pridobil gospodujočo nepremičnino.

7. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, - da je tožnik lastnik parcel 269 in 270, ki sta s parcelacijo dne 25. 9. 2015 nastali iz parcelne številke 1707/8, - da na parcelni številki 269 stoji stavba z naslovom M. 1, in da parcelna številka 270 leži med parcelno številko 269 in parcelno številko 45, ki je v naravi PST, - da je parcelna številka 270, ki meri 134 m2, v naravi pot, ki z javno M. cesto povezuje parcelno številko 831/7, na kateri stoji stavba z naslovom M. 2 (lastnik je A. A.), - da je toženec lastnik parcele 41, ki je nastala leta 2009 z združitvijo parcel 23 in 26, ki ju je kupil leta 2007, - da so bile parcelne številke 23, 24 in 26 sestavni del parcele 831/7, - da je v zemljiški knjigi na podlagi darilne pogodbe z dne 27. 8. 1962 vpisana služnostna pravica poti za hojo in vožnjo v korist parcele 41 in v breme parcel 269 in 270, - da je bilo v darilni pogodbi dogovorjeno, da se vzdolž meje med parcelami 1707/8 in 831/7 na eni strani ter 361/5 in 831/1 na drugi strani v korist vsakokratnega lastnika parcele 831/7 ustanovi služnost v breme parcele 1707/8 kot služečega zemljišča, pri čemer se vzajemna služnost enake poti ustanovi tudi na nasprotni mejni črti parcel. 8. Pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vprašanja, ali je bila stvarna služnost ustanovljena na parceli 270 (ki je bila do leta 2015 del parcele 1707/8), ni utemeljen. Do navedenega vprašanja se je opredelilo v 30. točki obrazložitve. Ugotovilo je, da iz darilne pogodbe iz leta 1962 izhaja, da je bila stvarna služnost ustanovljena tudi na severnem delu parcele 1707/8. Pritožbeni očitek, da iz darilne pogodbe iz leta 1962 izhaja, da je bila služnostna pravica ustanovljena zgolj po južnem delu parcele 269, ni utemeljen, saj iz pogodbe izrecno izhaja, da sta lastnika parcel 1707/8 (sedaj 269 in 270) ter parcele 831/7 (iz katere je nastala parcela 831/41) ustanovila vzajemno služnost enake poti ali ceste tudi na nasprotni mejni črti njunih parcel, glede česar je sodišče prve stopnje na podlagi neprerekanih navedb toženca ugotovilo, da se nasprotni del parcel nanaša na severni del parcele 1707/8, ki pa sedaj predstavlja parcelo 270. 9. Pritožbeni očitek, da je bil toženec že pred nakupom parcele 831/41 leta 2007 seznanjen z darilno pogodbo iz leta 1962 in da je zato vedel, da je služnost ustanovljena zgolj po parceli 269, ni utemeljen. Kot je bilo že zgoraj navedeno, je bila v darilni pogodbi dogovorjena tudi vzajemna ustanovitev služnosti po nasprotni strani parcel (nasedanji parceli 270). Služnost na parceli 270 v korist toženčeve parcele 831/41 je bila vpisana v zemljiško knjigo in navedena v kupoprodajni pogodbi. Obstoj stvarne služnosti sta tožencu potrdila tudi prodajalca. Pot je na parceli 270 tudi dejansko obstajala.

10. Pritožbeni očitek, da je pot na parcelo 831/41 zgradil šele toženec, ni utemeljen. V sodbi je ugotovljeno, da je pot po parceli sedaj 270 v naravi obstajala in so jo pred tožencem uporabljali njegovi pravni predniki, pred in ob nakupu pa tudi toženec. Ugotovitev ne temelji le na toženčevi izpovedbi. Tudi priče B. B., C. C., D. D., E. E. in A. A. so potrdile, da so toženčevi pravni predniki do svoje parcele sedaj 831/41 dostopali po severnem delu parcele 1707/8 (sedaj 270), pri čemer so vozila parkirali na koncu poti in do parcele 831/41 dostopali peš.

11. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je stvarna služnost poti po parceli 270 v korist parcele 831/41 obstajala v naravi in bila prav tako vpisana v zemljiško knjigo, je neutemeljen pritožbeni očitek, da bi moral toženec ob nakupu še dodatno opraviti raziskovalno dolžnosti in se prepričati še drugače, ali v zemljiško knjigo vpisana služnost poti dejansko v naravi obstaja.

12. Pritožbeni očitek, da se je do leta 2014 služnost poti po parceli 270 uporabljala zgolj za potrebe nepremičnine A. A., ne pa toženčeve nepremičnine, ni utemeljen, saj je sodišče prve stopnje na podlagi skrbne in zelo natančne dokazne ocene ugotovilo, da so pot pred toženčevim nakupom uporabljali njegovi pravni predniki F. F. in G. G. 13. Pritožba neutemeljeno navaja, da je sodišče opustilo dolžno materialno procesno vodstvo. Tožnik je zatrjeval, da služnost po parceli 270 v korist toženčeve parcele 831/41 nikoli ni bila ustanovljena, poleg tega je trdil, da je v vsakem primeru prenehala leta 1982, ker se od leta 1962 do 1982 ni uporabljala. Ker tožnikove navedbe niso pomanjkljive oz. nepopolne, pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da bi moralo tožnika pozvati na dopolnitev trditvene podlage v smeri, kdaj sta parceli 23 in 26 (iz katerih je nastala parcela 831/41) postali samostojni.

14. Upoštevaje ugotovljena dejstva je bilo materialno pravo uporabljeno pravilno. Po prvem odstavku 225. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) v primeru, če se gospodujoča nepremičnina razdeli, ostane stvarna služnost v prid vsem njenim delom. Enako je določal Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) v prvem odstavku 59. člena. Parcela 41 je nastala iz parcel, ki so bile sestavni del parcele 831/7, v korist katere je bila ustanovljena stvarna služnost na parceli 1707/8, iz katere sta nastali parceli 269 in 270. Z delitvijo gospodujoče stvari tako stvarna služnost v korist parcele 41 ni prenehala. Prav tako je sodišče pravilno uporabilo določilo 2. alineje 223. člena SPZ (oziroma prej tretjega odstavka 58. člena ZTLR), ki je določal, da stvarna služnost preneha, če se ne izvršuje v času, potrebnem za njeno priposestvovanje. Ker se je stvarna služnost v korist parcele 41 ves čas od ustanovitve stvarne služnosti izvrševala, do njenega prenehanja na podlagi določila 2. alineje 223. člena SPZ oziroma prej tretjega odstavka 58. člena ZTLR ni prišlo.

15. Pritožbeni očitek, ki se nanaša na izločitev sodeče sodnice na podlagi določila 6. točke 70. člena ZPP, ker je sodnica pravdne stranke obvestila, da se je toženec pri njenem partnerju zanimal za nakup psa, ni utemeljen, saj tožnik po seznanitvi z odklonitvenim razlogom na naroku 4. 2. 2021 izločitve sodnice ni predlagal. Posledično so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da je podan dvom o nepristranskost sodnice, izločitev, glede katere se je tožnik opredelil, da je ne zahteva, pa je glede na določilo drugega odstavka 72. člena ZPP predlagana prepozno.

16. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. V skladu z določilom prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP je tožnik dolžan tožencu povrniti potrebne stroške pritožbenega postopka. V pritožbenem postopku so mu nastali stroški sestave odgovora na pritožbo v višini 375 točk ter materialni izdatki v višini 7,5 točk, skupaj 382,5 točk oziroma 229,5 EUR, kar z upoštevanjem 22 % DDV znaša 279,99 EUR. Odločitev o obveznosti plačila zakonskih zamudnih obresti temelji na drugem odstavku 299. člena OZ.