Jedro

Subjektivni rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je začel teči, ko je bila tožena stranka seznanjena o vseh relevantnih okoliščinah očitane zlorabe bolniškega staleža, to je, ko je prejela poročilo detektiva, ki vsebuje ugotovitve glede bivanja tožnice v tujini, in fotografije, na katerih je tožnico prepoznala. Fotografije predstavljajo ugotovitev ključnega dejstva, da se je tožnica dejansko v določenem časovnem obdobju nahajala izven kraja bivališča in tako ni upoštevala navodil lečeče zdravnice, kar je razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožnice, da se kot nezakonita razveljavi izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 11. 2002, da se ugotovi, da tožnici pri toženi stranki delovno razmerje ni prenehalo dne 14. 1. 2008, temveč še traja po tem datumu, z vsemi pravicami iz pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 11. 2002 in je tožena stranka dolžna tožnico nemudoma pozvati nazaj na dela in naloge „zavarovalni tehnik I-1534“, zanjo obračunati mesečno bruto plačo, od nje odvesti vsakokratne davke in prispevke iz naslova pokojninskega in invalidskega in socialnega ter zdravstvenega zavarovanja, ji izplačati na njen transakcijski račun neto znesek plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posamičnih neto plač v izplačilo, torej od vsakega 18. dne v mesecu za plačo iz predhodnega meseca pa vse do plačila, vse do ponovne reintegracije tožnice v delovni proces ter ji v njeno delovno knjigo vpisati vso manjkajočo delovno dobo, v 15 dneh, da ne bo izvržbe. Odločilo je, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka.

Zoper izpodbijano sodbo se pritožuje tožnica iz pritožbenega razloga napačne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo določila 110. člena ZDR, saj je v razlogih izpodbijane sodbe navedlo, da je delno poročilo glede bivanja tožnice v tujini podal detektiv dne 21. 11. 2007 in iz tega poročila je tožena stranka lahko ugotovila, da je pritožnica kršiteljica pogodbenih obveznosti oziroma tudi kakšne naj bi bile te kršitve. Tako je bila tožena stranka s kršitvijo oziroma z razlogi, ki narekujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi v celoti seznanjena že 21. 11. 2007, saj je takrat tožena stranka že vedela kdo bi naj bil kršitelj in kakšne so kršitve oziroma razlogi, ki narekujejo izredno odpoved. Po mnenju tožnice je pričel teči subjektivni 30-dnevni rok od 21. 11. 2007 (celovita seznanitev z razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi) in ne šele 11. 12. 2007, ko je bil pridobljen fotografski material, ki bi naj zgolj še dodatno podkrepil prvotno ugotovljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 11. 2007. Torej, od ugotovitve razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi od 21. 11. 2007, pa do izdaje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi dne 3. 1. 2008, je poteklo več kot zakonsko predpisanih 30 dni in je torej tožena stranka zamudila subjektivni rok v zvezi s posredovanjem izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici. Vsled navedenih dejstev je izpodbijana sodba nezakonita, zato pritožnica Višjemu delovnemu in socialnemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi tako, da izpodbijano sodbo spremeni in v celoti ugodi pritožničinemu tožbenemu zahtevku ter da toženi stranki posledično naloži v plačilo tudi stroške pritožbenega postopka oziroma, da podredno izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno obravnavo in odločanje sodišču prve stopnje.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in navedla, da je sodišče prve stopnje kot relevantni datum za izdajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi štelo datum 17. 12. 2007, glede na to, da je tega dne B.P. obvestil delodajalca, to je upravo tožene stranke o ugotovitvah detektiva. Pri toženi stranki je edino uprava upravičena sprejemati odločitve in izražati pravno voljo gospodarske družbe – torej tudi voljo za odpoved določene pogodbe. Zato je potrebno subjektivne roke presojati od trenutka, ko se uprava seznani z določenim dejstvom. Uprava je tista, ki zastopa družbo kot pravno osebo in posamezni delavec, če nima posebnih pooblastil uprave ne more pravno veljavno izražati volje pravne osebe. Tožena stranka meni, da je bila pridobitev fotografij, po katerih je tožena stranka tožnico nesporno prepoznala, ugotovitev ključnega dejstva, da je bila tožnica dejansko, v določenem časovnem trenutku, izven kraja prebivališča in torej ni upoštevala navodil lečeče zdravnice, kar je po samem ZDR razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Z dejstvom, da se je tožnica udeleževala adrenalinskih aktivnosti, se brez posredovanja te fotografije, tožena stranka ne bi seznanila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka 2. odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobenih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in v zvezi s pritožbenimi navedbami še dodaja: Iz izpodbijane sodbe in izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je tožena stranka tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi dne 3. 1. 2008, zaradi kršitve zlorabe bolniškega staleža v času od 5. 7. do 7. 7. 2007. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožena stranka bila seznanjena o vseh relevantnih okoliščinah očitane kršitve zlorabe bolniškega staleža, s poročilom detektiva dne 11. 12. 2007, s katerim je le-ta toženo stranko obvestil o ugotovitvah glede dodatnega preverjanja podatkov o bivanju tožnice v hotelu in pridobitvi fotografije tožnice, ko se je le-ta udeleževala adrenalinskih aktivnosti v času bolniškega staleža. Pritožba se neutemeljeno sklicuje, da je bila tožena stranka seznanjena o vseh relevantnih okoliščinah očitane kršitve zlorabe bolniškega staleža že s poročilom detektiva dne 21. 11. 2007 in da je zamudila subjektivni rok za izdajo izredne odpovedi. Tožena stranka je bila z delnim poročilom detektiva dne 21. 11. 2007 seznanjena, da je detektiv pri turističnih agencijah preveril ali je tožnica, v času zdravljenja, kamorkoli potovala. Ugotovil je, da bi naj tožnica, v času za katerega je trdila, da je mirovala na domačem naslovu, imela rezervirano potovanje pri agenciji D. za potovanje v Europark, ki je trajalo 3 dni. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da je bila tožena stranka seznanjena o vseh relevantnih okoliščinah očitane kršitve zlorabe bolniškega staleža šele z dodatnim poročilom detektiva z dne 11. 12. 2007, s katerim je le-ta toženi stranki posredoval fotografijo tožnice na vlaku Silver Star v zabaviščnem parku Europark, saj se bi lahko rezerviranega potovanja, namesto tožnice, udeležila tudi druga oseba. Detektiv G.O. je poročilo glede bivanja tožnice v tujini posredoval dne 21. 11. 2007 B.P., vodji oddelka za nadzor, kontrolo in raziskavo zavarovalnih postopkov in prav tako je njemu posredoval tudi dodatno poročilo dne 11. 12. 2007. B.P. je nato obvestil delodajalca, t.j. upravo tožene stranke o ugotovitvah detektiva dne 17. 12. 2007. Tožena stranka je nato tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi dne 3. 1. 2008, kar pomeni, da je podala izredno odpoved v roku 30 dni, od ugotovitve razloga in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga, kot to določa Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-A, Ur. l. RS, št. 103/2007) v 45. členu. Vprašanje, kdaj se delodajalec seznani z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved je dejansko vprašanje. Seznanjen je lahko takoj, ko je do razloga dejansko prišlo, lahko pa se z njim seznani kasneje, vse do zagovora delavca, ki je predviden po določbi 2. odstavka 83. člena ZDR. Zagovor je torej zadnji možen čas, da se delodajalec seznani z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved. Takšno je tudi stališče Vrhovnega sodišča v sodbah VIII Ips 114/2009, VIII Ips 499/2007, VIII Ips 436/2008).

Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožena stranka bila seznanjena o vseh relevantnih okoliščinah očitane kršitve zlorabe bolniškega staleža šele s poročilom detektiva z dne 11. 12. 2007, s katerim je toženo stranko obvestil o ugotovitvah glede podatkov o bivanju tožnice v hotelu, v času bivanja v tujini in seznanil s fotografijami, po katerih je tožena stranka tožnico nesporno prepoznala. Posredovane fotografije pomenijo ugotovitev ključnega dejstva, da se je tožnica dejansko, v določenem časovnem obdobju, nahajala izven kraja bivališča in torej ni upoštevala navodil lečeče zdravnice, kar pa je razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

Po določbi 1. odstavka 360. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, zato se do ostalih pritožbenih navedb ni opredeljevalo.

Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi iz katerih se sodba izpodbija in tudi ne tisti na obstoj katerih mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo, ker ni utemeljena in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato pritožbene stroške na podlagi 154. člena ZPP v povezavi s 165. členom ZPP krije sama.