Jedro

ZDR ne določa, da mora delodajalec v roku iz drugega odstavka 110. člena izredno odpoved tudi (uspešno) vročiti. Kdaj začne rok teči je dejansko vprašanje, zaključi pa se s podajo odpovedi, ne pa z njeno vročitvijo delavcu.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice, da se kot nezakonita razveljavi izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki ji je bila vročena 14. 1. 2008, da se ugotovi, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 14. 1. 2008, temveč še traja, z vsemi pravicami iz pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 11. 2002 in je dolžna tožena stranka tožnico nemudoma pozvati nazaj na delo, zanjo obračunati mesečno plačo, od te odvesti vse davke in prispevke, ji plačati na njen transakcijski račun neto znesek plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posamičnih neto plač v plačilo, do ponovne reintegracije v delovni proces, ter ji v njeno delovno knjižico vpisati manjkajočo delovno dobo. Ugotovilo je, da je bila tožnici dokazana kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – nespoštovanje navodil pristojne zdravnice v času bolniškega staleža in neodobreno potovanje iz kraja bivanja – delovnega razmerja pa ni več mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožnica je zoper pravnomočno sodbo vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi prepozna, saj naj bi potekel tako subjektivni kot objektivni zakonski rok za odpoved. Pojem "podana odpoved" naj bi pomenil vročitev odpovedi delavcu in ne trenutka, ko delodajalce odpoved sestavi. Le s takim tolmačenjem je lahko zagotovljena pravna varnost delavca. Sodišče naj ne bi obrazložilo, zakaj je bila tožena stranka o vseh relevantnih okoliščinah obveščena šele 11. 12. 2007, ko je detektiv dodatno preveril podatke o bivanju tožnice v hotelu in pridobil njeno fotografijo, če pa je prvo poročilo podal že 21. 11. 2007. S tem naj bi zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji).

4. Tožena stranka je vložila odgovor na revizijo, v katerem je predlagala, da sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrne, v delu, v katerem izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, pa zavrže. 5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izpodbijano sodbo, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Revizijsko sodišče je že večkrat zavzelo stališče, da je vprašanje, kdaj se delodajalec seznani z razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi dejansko vprašanje (kar tožnica tudi sama pravilno ugotavlja v reviziji), pri čemer je lahko z razlogom seznanjen takoj, ko ta dejansko nastane, lahko pa se z njim seznani kasneje, vse do zagovora delavca (1). Po ugotovitvah nižjih sodišč se je delodajalec s tem razlogom seznanil šele s prejemom dodatnega poročila detektiva z dne 11. 12. 2007, s katerim je toženi stranki posredoval fotografijo tožnice na vlaku S. v zabaviščnem parku E., saj bi se lahko rezerviranega potovanja namesto tožnice udeležila tudi druga oseba. Zaključek sodišča o tem dejanskem vprašanju ne more biti predmet revizijske presoje (tretji odstavek 370. člena ZPP) (2).

8. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Izpodbijana sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih in jo je mogoče v celoti preizkusiti. Sodišče je obrazložilo, zakaj je kot datum seznanitve delodajalca z razlogi za odpoved štelo 11. 12. 2007 (datum drugega detektivovega poročila) in ne 21. 11. 2007 (datum prvega detektivovega poročila).

9. Drugi odstavek 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji) določa, da mora pogodbena stranka podati izredno odpoved o zaposlitvi najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Zakon govori o podaji in ne vročitvi odpovedi. Revizijsko sodišče je v zvezi s tem že zavzelo stališče, da ZDR ne določa, da mora delodajalec v roku iz drugega odstavka 110. člena izredno odpoved tudi (uspešno) vročiti (3). Kdaj začne rok teči je dejansko vprašanje, zaključi pa se s podajo odpovedi, ne pa z njeno vročitvijo delavcu (4). Res je, da šele z vročitvijo odpovedi delavcu odpoved začne učinkovati. Teči začne odpovedni rok in rok za sodno varstvo, vendar pa vročitev ne vpliva na pravočasnost odpovedi, saj je po izrecni zakonski določbi pomembno, kdaj je bila podana. Če bi zakonodajalec v 110. členu ZDR s podajo odpovedi dejansko mislil na vročitev, bi to tudi tako zapisal, tako kot je to storil v 87. členu ZDR. Stališče tožnice, da mora biti odpoved pogodbe o zaposlitvi v roku iz drugega odstavka 110. člena ZDR tudi pravilno vročena delavcu, je zato napačno.

10. Glede na dejanske ugotovitve nižjih sodišč, da je kršitev nastala med 5. 7. 2007 in 7. 7. 2007, da se je tožena stranka s kršitvijo seznanila 11. 12. 2007, odpoved pa je podala 3. 1. 2008, je tožena stranka podala izredno odpoved v roku 30 dni od ugotovitve razloga in v šestih mesecih od nastanka razloga, zaradi česar je ta pravočasna.

11. Ker revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

12. Izrek o stroških odgovora na revizijo temelji na določbi petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji), po kateri v sporu o obstoju in prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije svoje stroške, ne glede na izid postopka.

Op. št. (1): Prim. sklep VIII Ips 227/2006. Op. št. (2): Prim. sodbe VS RS VIII Ips 82/2007 z dne 26. 6. 2007, VIII Ips 499/2007 z dne 11. 3. 2008, VIII Ips 454/2007 z dne 11. 5. 2009. Op. št. (3): Sodba VIII Ips 236/2007. Op. št. (4): Sodba VIII Ips 436/2008.