Jedro

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije sta na revidentu.

Kadar gre za presojo pogojev za izrek odločbe za nično, ne gre za spor obveznost oziroma pravico stranke, izraženo v denarni vrednosti.

Vprašanje, ki ga revident postavlja kot pomembno, ni pomembno za odločitev v tej zadevi, saj sprašuje, kako naj zavezuje svoje pravice v zvezi s svojo vlogo za denacionalizacijo, pri čemer postopek poteka po nepravdnem postopku pred sodiščem splošne pristojnosti.

Revidentove navedbe glede zelo hudih posledic izpodbijane odločbe kot razlog za dovoljenost revizije niso konkretizirane niti subjektivno niti objektivno, zato jih ni mogoče presojati.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (v nadaljevanju revident) vložil revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje s sklicevanjem na vse tri točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo Republike Slovenije, Upravne enote Ljubljana, Izpostave Vič - Rudnik, št. 490-7/2012-3 z dne 31. 8. 2012. Z navedeno odločbo je prvostopenjski upravni organ zavrnil revidentovo zahtevo, da se za nično izreče dopolnilna odločba istega upravnega organa, št. 321-356/93 z dne 12. 8. 2002. S to odločbo so bile tretjem upravičencem v upravnem denacionalizacijskem postopku na podlagi sporazuma iz 42. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) kot nadomestne (namesto podržavljenih nepremičnin) vrnjene nepremičnine, katerih vračilo zahteva revident v denacionalizacijskem nepravdnem postopku. Revident je uveljavljal ničnostni razlog po 1. točki prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). V upravnem postopku je ugotovljeno, da uveljavljani ničnostni razlog kot tudi drugi ničnostni razlogi po določbi 279. člena ZUP, obstoj katerih je upravni organ presojal po uradni dolžnosti, niso podani. Tožena stranka je z odločbo, št. 490-66/2012/2 z dne 13. 2. 2014, revidentovo pritožbo zoper prvostopenjski akt zavrnila.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/2008 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/2008 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/2008 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/2008 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/2008 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo revident uveljavlja, je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 EUR. Iz navedenega izhaja, da je revizija po navedeni določbi dovoljena le, če gre za zadeve, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, vrednost izpodbijanega dela pa presega 20.000 EUR. V obravnavani zadevi gre za spor o ničnosti denacionalizacijske odločbe. V tem sporu pa pravica ali obveznost stranke ni izražena v denarni vrednosti, zato izpolnjevanje pogoja po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazano.

6. Revident uveljavlja dovoljenost revizije tudi po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Po tej določbi je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

7. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Odločitev o vprašanju pa mora biti pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. V revizijskem postopku pred Vrhovnim sodiščem je namreč poudarjen objektivni pomen tega izrednega pravnega sredstva in s tem vloga Vrhovnega sodišča pri razvoju prava, usmerjanju sodne prakse in zagotavljanju njene enotnosti (1)

8. Revident navaja: „Osnovno materialnopravno vprašanje v tem postopku je, kako in s katerimi pravnimi sredstvi lahko zavaruje svoje pravice v postopku denacionalizacije pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. „D“ N ..., ki še ni zaključen.“ V nadaljevanju pojasnjuje, da gre za pomembno pravno vprašanje o obliki denacionalizacije, ker si konkurirata dva postopka denacionalizacije in je zato prikrajšan v svojem postopku denacionalizacije, ki teče v nepravdnem postopku. Nepremičnine, katerih vračilo v naravi zahteva, so namreč že vrnjene kot nadomestne nepremičnine tretjim upravičencem v upravnem denacionalizacijskem postopku z odločbo, za katero predlaga, da se ugotovi za nično.

9. Vprašanje, ki ga revident navaja, ni pomembno pravno vprašanje po vsebini te zadeve, v kateri se je presojalo izpolnjevanje pogojev za izrek ničnosti upravne odločbe. Zato izpolnjevanje pogoja iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 za dovoljenost revizije ni izkazano.

10. Po presoji Vrhovnega sodišča revident tudi ni izkazal izpolnjevanja uveljavljanega pogoja za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Po tej določbi je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu ter ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 412/2009, X Ips 501/2009, X Ips 375/2010, X Ips 457/2010, X Ips 389/2011, X Ips 450/2011, X Ips 153/2012, X Ips 163/2012) mora revident natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, in konkretne razloge, zaradi katerih bi bile posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati.

11. V prejšnji točki opisanega trditvenega in dokaznega bremena revident ni izpolnil. Navedel je le, da ima odločitev zanj hude posledice, ker je zaradi izpodbijane odločbe prikrajšan in onemogočen pri uresničevanju svoje pravice do vračila podržavljenih nepremičnin v naravi v last in posest. Ta navedba, ki ni objektivno in subjektivno konkretizirana, za dovoljenost revizije ne zadošča. 12. Ker revident ni izkazal izpolnjevanja uveljavljanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. (1) Enako tudi odločba Ustavnega sodišča RS Up-1782/08, U-I-166/08 z dne 18. 6. 2009, 14. točka obrazložitve.