Jedro

Razlog iz 3. točke prvega odstavka 279. člena ZUP je podan, če odločbe sploh ni mogoče izvršiti. Gre za objektivno (ne subjektivno) neizvršljivost odločbe. Neizvršljivost je lahko pravna ali dejanska. Navedeni razlog, saj je bila odločba z dne 12. 8. 2002 pravno in dejansko izvršena, torej ni podan. Vložen denacionalizacijski zahtevek pri Okrajnem sodišču v Ljubljani pa izvršitve – vpisa v zemljiški knjigi na denacionalizacijske upravičence, ni preprečeval, saj tožnik pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, v katerem je imel možnost zavarovati svoje pravne interese z vložitvijo zahteve za začasno odredbo po 68. členu ZDen, s prepovedjo razpolaganja z nepremičninami, ni vložil. Navedeni razlog torej ni podan.

Po 6. točki prvega odstavka 279. člena ZUP gre za nepravilnosti, ki so z zakonom vnaprej opredeljene kot razlog za ničnost. Drugostopni organ je tožniku pravilno pojasnil, da se po ustaljeni upravnosodni praksi ničnostna posledica iz drugega odstavka 88. člena ZDen nanaša le na akte civilnega prava, ne pa tudi na upravne akte, kot izhaja iz same gramatikalne razlage drugega odstavka 88. člena ZDen. Ker sporazum o nadomestnih nepremičninah ni pravni posel iz drugega odstavka 88. člena ZDen, tudi ničnostni razlog po 6. točki ni podan.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo zavrnil predlog tožnika, da se izreče za nično dopolnilna odločba o denacionalizaciji Upravne enote Ljubljana, Izpostava Vič – Rudnik št. 321-356/93 z dne 12. 8. 2002 (odločba z dne 12. 8. 2002). V obrazložitvi je navedel, da je tožnik v predlogu uveljavljal ničnostni razlog iz 1. točke prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ker pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani teče denacionalizacijski postopek po določbi 5. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), za nepremičnine, ki so predmet odločbe z dne 12. 8. 2002, in zatrjeval, da so nepremičnine, ki so predmet denacionalizacije v sodnem nepravdnem postopku, bile predmet obravnave v upravni stvari v tem upravnem postopku, kar glede na določbo 5. člena ZDen pomeni odločanje o stvari, ki ne spada v upravno pristojnost oziroma ni upravna stvar. Upravni organ utemeljuje, da je vodil upravni postopek v svoji pristojnosti. Sporne parcele niso bile predmet denacionalizacije, temveč je upravni organ denacionalizacijskima upravičencema A.A. in B.B. z odločbo z dne 12. 8. 2002 le-te dodelil na podlagi sporazuma iz 42. člena ZDen, namesto podržavljenih zemljišč, na podlagi sklenjenega sporazuma s Skladom kmetijskih zemljišč in gozdov RS (Sklad). Podani tudi niso drugi razlogi iz 279. člena ZUP za izrek odločbe za nično.

Drugostopni organ je pritožbo tožnika zavrnil ter v zvezi z razlogi po 1. točki soglašal z razlogi prvostopnega organa. V zvezi s pritožbenimi razlogi, v katerih je tožnik uveljavljal, da je odločba z dne 12. 8. 2002 nična, ker se ne more izvršiti, pa pojasnjuje, da je vpogledal v zemljiško knjigo, iz katere izhaja, da so nepremičnine prešle v last denacionalizacijskih upravičencev, dne 3. 12. 2003 pa je lastništvo prešlo na podjetje E.. V zvezi z razlogom, da je odločba z dne 12. 8. 2002 nična na podlagi 88. člena ZDen, pa pojasnjuje, da se po ustaljeni upravnosodni praksi ničnostna posledica iz drugega odstavka 88. člena ZDen nanaša le na akte civilnega prava.

Tožnik v tožbi navaja, da je odločba z dne 12. 8. 2002 nična, ker se ne more izvršiti, glede na obstoječ denacionalizacijski zahtevek tožnika pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, opr. št. „D“ N 372/2003, kakor tudi neposredno na podlagi določbe 88. člena ZDen. Poudarja, da predstavlja odločba z dne 12. 8. 2002 razpolaganje z nepremičnim premoženjem, ki je predmet postopka denacionalizacije, kar pomeni, glede na 88. člen ZDen, da je nična. Dopolnilna odločba pomeni sama po sebi nedovoljeno razpolaganje z nepremičnim premoženjem, ki je predmet denacionalizacije in tako neposreden poseg v pravne koristi oziroma pravice denacionalizacijskega upravičenca, kot tožnika, ki je njegov pravni naslednik. V postopku denacionalizacije namreč tožnik zahteva, da se podržavljene nepremičnine vrnejo v naravi, v last in posest ter ima tako interes, da se z zadevnim nepremičnim premoženjem ne razpolaga v pravnem prometu, vse do zaključka postopka denacionalizacije. Izdaja dopolnilne odločbe z dne 12. 8. 2002 v času veljavnosti ZDen ne omogoča v postopku denacionalizacije pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani vračila podržavljenih nepremičnin v naravi ter je tako izničen smisel ZDen. Edino pravno sredstvo za popravo napake državnega organa in Sklada je, da se z izrednim pravnim sredstvom izreče za nično. S tem se omogoči vračilo podržavljenih nepremičnin v postopku pred sodiščem, saj drugače ni možno uresničiti namena ZDen. Predlaga odpravo prvo in drugostopne odločbe ter ugotovitev, da je odločba z dne 12. 8. 2002 v celoti nična.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.

Tožba ni utemeljena.

Iz zahteve za izrek ničnosti odločbe z dne 12. 8. 2002 izhaja, da je tožnik uveljavljal ničnostni razlog po 1. točki prvega odstavka 279. člena ZUP. Prvostopni organ je tudi po mnenju sodišča njegovo zahtevo na podlagi tega ničnostnega razloga pravilno zavrnil, iz v izpodbijani odločbi navedenih razlogov, na katere se sodišče v celoti sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1), pri čemer je ugotoviti, da tožnik v tožbi več ne navaja razlogov, s katerimi bi utemeljeval nepravilnost oziroma nezakonitost odločitve, glede na v zahtevi uveljavljeni razlog po 1. točki.

Iz prvostopne odločbe nadalje izhaja, da je organ po uradni dolžnosti preveril tudi, ali bi bili v konkretnem primeru izpolnjeni še drugi razlogi iz 279. člena ZUP, za izrek odločbe za nično, vendar takšnih razlogov ni ugotovil. V pritožbenem postopku je tožnik tej ugotovitvi ugovarjal in smiselno uveljavljal podanost še dveh ničnostnih razlogov – po 3. in 6. točki prvega odstavka 279. člena ZUP.

Po 3. točki prvega odstavka 279. člena ZUP se za nično izreče odločba, ki je sploh ni mogoče izvršiti. Tožnik je navajal, da se odločba z dne 12. 8. 2002 ne more izvršiti glede na že obstoječ denacionalizacijski zahtevek tožnika kot predlagatelja pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani opr. št. „D“ N 272/2003. Razlog iz 3. točke je podan, če odločbe sploh ni mogoče izvršiti. Gre za objektivno (ne subjektivno) neizvršljivost odločbe. Neizvršljivost je lahko pravna ali dejanska.

Iz upravnega spisa in navedb organov pa izhaja, da je sporna odločba zemljiškoknjižno izvršena. Nepremičnine so prešle v last upravičencev A.A. in B.B., vsakega do ½, dne 3. 12. 2003 pa je lastništvo prešlo na podjetje C.. Navedeni razlog, saj je bila odločba z dne 12. 8. 2002 pravno in dejansko izvršena, torej ni podan. Vložen denacionalizacijski zahtevek pri Okrajnem sodišču v Ljubljani pa izvršitve – vpisa v zemljiški knjigi na denacionalizacijske upravičence, ni preprečeval, saj tožnik pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, v katerem je imel možnost zavarovati svoje pravne interese z vložitvijo zahteve za začasno odredbo po 68. členu ZDen, s prepovedjo razpolaganja z nepremičninami, ni vložil. Navedeni razlog torej ni podan.

Po 6. točki prvega odstavka 279. člena ZUP se za nično izreče odločba, v kateri je taka nepravilnost, ki je po kakšni posebni zakonski določbi razlog za ničnost. V tem primeru gre za nepravilnosti, ki so z zakonom vnaprej opredeljene kot razlog za ničnost. Tožnik navaja, da predstavlja odločba z dne 12. 8. 2002 način razpolaganja z nepremičnim premoženjem, ki je predmet postopka denacionalizacije, ki je v skladu z 88. členom ZDen nično. Po določbi prvega odstavka 88. člena ZDen z dnem uveljavitve tega zakona ni dopustno nobeno razpolaganje z nepremičnim oziroma premoženjem, glede katerega po določbah tega zakona obstaja dolžnost vrnitve (oziroma je vložena zahteva za denacionalizacijo – tretji odstavek). Pravni posli in enostranske izjave volje, ki so v nasprotju s prejšnjim odstavkom, so nični (drugi odstavek 88. člena ZDen). Drugostopni organ je tožniku pravilno pojasnil, da se po ustaljeni upravnosodni praksi ničnostna posledica iz drugega odstavka 88. člena ZDen nanaša le na akte civilnega prava, ne pa tudi na upravne akte, kot izhaja iz same gramatikalne razlage drugega odstavka 88. člena ZDen. Kolikor pa tožnik meni, s sklicevanjem na napako državnega organa, to je Upravne enote D. in Sklada, na ničnost sporazuma iz tretjega odstavka 42. člena ZDen (če nepremičnine ni mogoče vrniti v last in posest se lahko upravičenec in zavezanec sporazumeta, da da zavezanec upravičencu nadomestno nepremičnino), glede na določbo drugega odstavka 88. člena ZDen, pa je ugotoviti, da sporazum iz drugega odstavka 42. člena ZDen nima pravnega učinka „razpolaganja z nepremičninami“ (na njegovi podlagi lastninska pravica ne preide, kar je atribut „razpolaganja“) ter tudi ne gre za sporazum, na podlagi katerega bi bil organ dolžan uporabiti določbo 69. člen ZDen (Določba 69. člena ZDen o poravnavi med upravičenci in zavezanci se nanaša na sporazum, ki ga ti sklenjeno pred organom prve stopnje ob upoštevanju prisilnih določb zakona – drugi odstavek 69. člena ZDen. Po določbi tretjega odstavka 69. člena ZDen je poravnava sklenjena v obliki zapisnika, sestavljenega pri upravnem organu in jo organ nato vključi v odločbo o denacionalizaciji). Ker sporazum o nadomestnih nepremičninah (ki so predmet njegovega denacionalizacijskega zahtevka) ni pravni posel iz drugega odstavka 88. člena ZDen, sodišče zaključuje, da tudi ničnostni razlog po 6. točki ni podan.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.