Jedro

Presoja o izpolnjenosti pogojev iz 367.a člena ZPP je odvisna od odgovora na vprašanje, ali je zahtevi uspelo izkazati, da za tožnico kljub pozitivni odločitvi o tožbenem zahtevku ni bil dosežen namen sodnega varstva. Odgovor na zastavljeno vprašanje je nikalen. Ker odgovor na v zahtevi zastavljena vprašanja ne bi mogel imeti vpliva na odločitev v konkretnem primeru, je Vrhovno sodišče ugotovilo, da pogoji iz 367.a člena ZPP niso izkazani in je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrglo.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožnica je zoper toženko vložila paulijansko tožbo. Zahtevala je, da pogodba o preužitku v razmerju do nje nima pravnega učinka in da je toženka dolžna na prejetih nepremičninah dopustiti rubež s prodajo in razdelitvijo kupnine. Sodišče prve stopnje je s sklepom P 238/2017 z dne 29. 8. 2017 izdalo začasno odredbo, s katero je toženki prepovedalo obremeniti in odtujiti nepremičnine, ki jih je prejela v last po sklenjeni pogodbi o preužitku. Odločilo je, da velja sklep o začasni odredbi še 30 dni po pravnomočnosti pravdne zadeve. Sklep o začasni odredbi se je vpisal v zemljiško knjigo.

2. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo. Sodišče druge stopnje je s sodbo I Cp 595/2018 z dne 18. 9. 2018 delno ugodilo toženkini pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugotovilo, da pogodba o preužitku nasproti tožnici nima pravnega učinka le do višine njene terjatve v višini 33.388,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Toženki je naložilo, da za izterjavo terjatve dovoli izvršbo na v izreku navedenih nepremičninah in da tožnici povrne pravdne stroške.1

3. Tožnica je 5. 10. 2018 sodišču predlagala, da začasno odredbo z dne 29. 8. 2017 podaljša še za 30 dni od nastopa izvršljivosti sodne odločbe o glavni stvari.

4. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 12. 10. 2018 začasno odredbo z dne 29. 8. 2017 podaljšalo za 30 dni od nastopa izvršljivosti sodne odločbe.

5. Toženka je zoper sklep o podaljšanju začasne odredbe vložila ugovor.

6. V odgovoru na ugovor je tožnica navedla, da je toženka v vmesnem času vložila predlog za vpis hipoteke v višini vrednosti tožničine terjatve in s tem skušala preprečiti izvršilni postopek.

7. Sodišče prve stopnje je 8. 5. 2019 ugovoru toženke zoper sklep o podaljšanju začasne odredbe ugodilo in sklep o podaljšanju začasne odredbe z dne 12. 10. 2018 razveljavilo. Pojasnilo je, da je bil namen izdaje začasne odredbe v preprečitvi izigravanja upnice, da je postala sodba P 238/2017 z dne 14. 3. 2018 v povezavi s sodbo I Cp 595/2018 pravnomočna 18. 9. 2018 in da je bila začasna odredba po sklepu z dne 29. 8. 2017 v veljavi še 30 dni, in sicer do 18. 10. 2018. 8. V pritožbi zoper odločitev o razveljavitvi sklepa o podaljšanju začasne odredbe je toženka navajala, da je 19. 10. 2018 vložila predlog za izvršbo, sodišču pa izrecno predlagala, da izda sklep in ga še pred pravnomočnostjo vpiše v zemljiško knjigo, vendar kot izhaja iz sklepa I 170/2018, je to storilo šele 6. 11. 2018. S tem je bilo toženki omogočeno, da je 29. 10. 2018 vložila predlog za zaznambo vrstnega reda za pridobitev lastninske pravice in predlog za vpis hipoteke za terjatev v višini tožničine terjatve.

9. Sodišče druge stopnje je 16. 7. 2019 pritožbo tožnice zavrnilo. Pojasnilo je, da izvršitev sodbe v tem pravdnem postopku pomeni, da se vloži izvršilni predlog, ki ga mora toženka dopustiti. Začasna odredba je prvotno veljala do 18. 10. 2018, sodišče prve stopnje pa jo je podaljšalo za 30 dni od nastopa izvršljivosti sodne odločbe. Sodba je postala izvršljiva dan po njeni vročitvi toženki, in sicer 2. 10. 2018. Sklep o podaljšanju začasne odredbe je bil razveljavljen 8. 5. 2019, torej po tem, ko je iztekel podaljšani rok njene veljavnosti. Tožnica bi lahko z izvršbo pričela že 2. 10. 2018, zato podaljšanje veljavnosti začasne odredbe ni bilo potrebno. Po lastni trditvi je predlog za izvršbo vložila 19. 10. 2018. Začasna odredba zavaruje terjatev upnika, kar pa takrat, ko izvršilni postopek že teče, ni več potrebno.

10. Zoper sklep sodišča druge stopnje je Vrhovno državno tožilstvo vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti glede vprašanj: (1) Ali je mogoče po izpolnitvi pogojev za izvršbo podaljšati veljavnost med pravdnim postopkom izdane začasne odredbe, ali pa je postalo podaljšanje njene veljavnosti z izpolnitvijo pogojev za izvršbo nepotrebno; (2) Ali začasna odredba preneha učinkovati s potekom časa po samem zakonu in je zato ni treba razveljavljati?

11. Vrhovno državno tožilstvo predlaga razveljavitev izpodbijanih pravnomočnih odločitev in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v ponovno odločanje. Meni, da je bilo materialno pravo (267., 277. in 278. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ) zmotno uporabljeno. Sodna praksa višjih sodišč še ni izrecno odgovorila na prvo vprašanje. Del sodne prakse se je poenotil na stališču, da je varstvo upnika mogoče le do trenutka, ko se stečejo pogoji za izvršbo (prim. sklepe VSM I Ip 740/2018, I Ip 1067/2016 in I Ip 728/2016). Glede drugega vprašanja je sodna praksa višjih sodišč različna (prim. zadeve VSM I Cpg 311/2017 in I Cpg 15/2019 ter VSL II Cp 1114/2017, I Cp 740/2018 in IV Cp 450/2017). Poleg bistvenih kršitev iz prvega in drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je podana kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sta nižji sodišči z nezakonitim dejanjem tožnici odrekli pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. Po podaljšanju je začasna odredba veljala do 2. 11. 2018. Po podatkih sodnega spisa je tožnica zoper toženko vložila predlog za izvršbo 19. 10. 2018, Okrajno sodišče v Ljutomeru pa je predlogu ugodilo s sklepom o izvršbi z dne 5. 11. 2018, ki je bil 6. 11. 2018 zaznamovan v zemljiški knjigi (opr. št. I 170/2018). Po navedbah tožnice (v odgovoru na toženkin ugovor in pritožbi) je toženka 29. 10. 2018 vložila predlog za zaznambo vrstnega reda za pridobitev lastninske pravice in sočasno tudi predlog za vpis hipoteke za terjatev v višini tožničine terjatve. Z novelo ZIZ-J spremenjen 267. člen ZIZ ni posegel v določbe 277. in 278. člena ZIZ. Sodišče je v izpodbijani odločitvi kljub temu sledilo delu sodne prakse, ki se je oblikovala na podlagi zakonodajalčevega gradiva (Poročevalec Državnega zbora, EPA 1966-VI), da je bil namen spremembe 267. člena ZIZ v tem, da pogoji za trajanje začasne odredbe prenehajo z nastopom (izpolnitvijo) pogojev za izvršbo (prim. odločbe VSC II Ip 260/2017, VSM I Ip 1067/2016 in I Ip 728/2016). Zastavlja se vprašanje, ali je mogoče po nastopu pogojev za izvršbo veljavnost izdane začasne odredbe podaljšati, ali pa je podaljšanje nepotrebno, ker bi lahko tožnica že 2. 10. 2018, ko je postala sodba o njenem paulijanskem zahtevku izvršljiva, vložila predlog za izvršbo. Logično je, da začasna odredba traja še določen čas po izpolnitvi pogojev za izvršbo. Čas trajanja mora biti določen tako, da lahko upnik uspešno izkoristi to sredstvo zavarovanja (prim. sklep VS RS II Ips 137/2014). V nasprotju z namenom in cilji zavarovanja bi bilo, če bi izdana začasna odredba postala nepotrebna takoj, ko nastopijo pogoji za izvršbo. Če bi obveljalo stališče, da zavarovanje z začasno odredbo takrat, ko že teče izvršilni postopek, ni več potrebno, bi bil upnik do odločitve o predlogu za izvršbo oziroma do zaznambe sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi brez učinkovitega zavarovanja. Nastop pravnomočnosti in izvršljivosti ne pomeni, da izdana začasna odredba postane nepotrebna. Presoja pritožbenega sodišča, da podaljšanje veljavnosti začasne odredbe ni bilo potrebno, ker bi tožnica lahko že 2. 10. 2018 vložila predlog za izvršbo, je zmotna. Tožnica je podaljšanje opravičila z vložitvijo predloga za izvršbo 19. 10. 2018, to je dan po prenehanju veljavnosti prvotno določenega trajanja izdane začasne odredbe in pred iztekom njene podaljšane veljavnosti 2. 11. 2018. Z razveljavitvijo podaljšanja veljavnosti začasne odredbe je tožnica v obdobju po 18. 10. 2018 izgubila učinkovito pravno varstvo pred razpolaganjem s toženkinim premoženjem, saj vse do odločitve o predlogu za izvršbo oziroma do pridobitve poplačilne pravice z zaznambo sklepa o izvršbi ni bilo ovir za vknjižbo dne 28. 10. 2018 dogovorjene hipoteke, s katero je toženka obremenila svoje nepremičnine. Okoliščina, da je ob izdaji izpodbijanih sklepov že zdavnaj iztekel podaljšani rok veljavnosti začasne odredbe, ni omogočala razveljavitve podaljšanja veljavnosti začasne odredbe od dneva njene izdaje dalje. Ker bi s tem podlaga za zavarovanje odpadla, se Vrhovno državno tožilstvo zavzema za sprejem stališča, da začasne odredbe zaradi izteka njene veljavnosti ni treba razveljavljati, saj preneha učinkovati s potekom veljavnosti po samem zakonu.

12. Pravdni stranki na vročeno zahtevo nista odgovorili.

13. Zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

14. V postopku izvršbe in zavarovanja se smiselno uporabljajo določbe zakona o pravdnem postopku, če ni v tem ali v kakšnem drugem zakonu drugače določeno (15. člen ZIZ).

15. Zahtevo za varstvo zakonitosti tožilstvo vloži, če so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 367.a člena ZPP (tretji odstavek 385. člena ZPP).2 Po prvem odstavku 367.a člena ZPP Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Vrhovno sodišče dopusti revizijo zlasti v primerih, če gre za pravno vprašanje, glede katerega odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča, ali če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodne prakse Vrhovnega sodišča ni, še zlasti, če sodna praksa višjih sodišč ni enotna, ali če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodna praksa Vrhovnega sodišča ni enotna. Vrhovno sodišče je že v več zadevah poudarilo, da je odločitev o tem, ali zahteva vsebuje za pravni red kot celoto pomembna pravna vprašanja, prepuščeno Vrhovnemu sodišču. Kadar je presodilo, da pogoji iz 367.a člena ZPP niso izpolnjeni, je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrglo.3

16. Vrhovno državno tožilstvo utemeljuje pomembnost v zahtevi opredeljenih pravnih vprašanj z argumentom, da je bilo v konkretnem primeru nedopustno poseženo v tožničino pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave, ker naj bi odločitev o razveljavitvi sklepa o podaljšanju začasne odredbe pomenila, da je prišlo do „razveljavitve podaljšanja veljavnosti izdane začasne odredbe od dneva njene izdaje dalje“. Presoja o izpolnjenosti pogojev iz 367.a člena ZPP je odvisna od odgovora na vprašanje, ali je zahtevi uspelo izkazati, da za tožnico kljub pozitivni odločitvi o tožbenem zahtevku ni bil dosežen namen sodnega varstva. Odgovor na zastavljeno vprašanje je nikalen.

17. Tožnica na vročeno zahtevo za varstvo zakonitosti ni odgovorila, zahteva pa ne vsebuje konkretiziranih trditev, da je toženka uspela realizirati prav tisto nevarnost, zaradi katere je bila začasna odredba izdana. Odločitev o razveljavitvi sklepa o podaljšanju začasne odredbe ni mogla imeti retroaktivnega učinka. Vrhovno sodišče izhaja iz ugotovitve, da je bil sklep o podaljšanju začasne odredbe razveljavljen 8. 5. 2019 z učinkom za naprej, tožnica pa je predlog za izvršbo vložila 19. 10. 2018. Ker so bili pogoji za izvršbo izpolnjeni 2. 10. 2018, je podaljšana začasna odredba veljala še po izpolnitvi pogojev za izvršbo. Ni izkazano, da tožnica kljub pozitivni odločitvi o tožbenem zahtevku ni dosegla namena sodnega varstva. Ker odgovor na v zahtevi zastavljena vprašanja ne bi mogel imeti vpliva na odločitev v konkretnem primeru, je Vrhovno sodišče ugotovilo, da pogoji iz 367.a člena ZPP niso izkazani in je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrglo (377. člen v povezavi s 391. členom ZPP).

**Sestava senata in glasovanje**

18. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu vrhovnih sodnic in sodnikov, ki so navedeni v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Višje sodišče je 27. 11. 2018 na tožničin predlog izdalo dopolnilno sodbo, s katero je zavrnilo tožbeni zahtevek nad višino terjatve 33.388,58 EUR s pripadki. Vrhovno sodišče je zoper dopolnilo sodbo dopustilo revizijo in reviziji ugodilo. Izpodbijano dopolnilno sodbo je spremenilo na način, da se je izrek sodbe I Cp 595/2018 z dne 18. 9. 2018 dopolnil tako, da pogodba o preužitku nima pravnega učinka tudi do višine tožničine terjatve 8.446,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2009 do plačila in pravdnih stroškov v višini 4.300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 11. 2017 do plačila po sodbi Okrožnega sodišča v Murski Soboti P 231/2017 z dne 2. 10. 2017 (sodba II Ips 99/2019 z dne 12. 6. 2020). 2 Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami. 3 Glej odločbe VS RS: II Ips 284/2017 z dne 5. 4. 2018, II Ips 138/2016 z dne 8. 9. 2016, II Ips 175/2015 z dne 12. 11. 2015, III Ips 77/2015 z dne 29. 9. 2015 ter III Ips 76/2014 z dne 25. 11. 2015.