Jedro

Ni pomembno, ali je bil tožnik pred prenosom bencinskega servisa od prve tožene stranke na drugo toženo stranko zaposlen pri prvi toženi stranki, pač pa je relevantno stanje na dan prenosa bencinskega servisa na tretjo toženo stranko.

Okoliščina, da ni neposredne pogodbe med prenosnikom (drugo toženo stranko) in prevzemnikom (tretjo toženo stranko), ne izključuje prenosa v smislu Direktive 2001/23/ES.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožniku dne 31. 7. 2005 ni prenehalo delovno razmerje, sklenjeno za nedoločen čas, temveč še vedno traja pri tretji toženi stranki na delovnem mestu prodajalec. Tretji toženi stranki je naložilo, da tožnika pozove nazaj na delo, mu za čas od 1. 8. 2005 dalje do poziva na delo obračuna nadomestilo plače v višini 170.000,00 SIT bruto, z vsemi dodatki, plača davke in prispevke in tožniku izplača neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 15. v mesecu za pretekli mesec. Kar je tožnik zahteval več iz naslova bruto plače in pripadajočih zakonskih zamudnih obresti, je zavrnilo. Ugotovilo je, da je prva tožena stranka s tem, ko je odvzela drugi toženi stranki bencinski servis iz upravljanja, nase prevzela vse obveznosti delavcev iz delovnih razmerij, ki jih je nato prenesla na tretjo toženo stranko kot prevzemnika upravljanja bencinskega servisa. Pogodba o partnerskem upravljanju bencinskega servisa je bila sklenjena 31. 7. 2005, s tem dnem pa je tretja tožena stranka prevzela vse obveznosti iz delovnega razmerja do tožnika.

2. Sodišče druge stopnje je potrdilo odločitev sodišča prve stopnje z ugotovitvijo, da je tretjo toženo stranko v spornem primeru treba šteti za prevzemnika obveznosti v skladu z določbami 73. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002).

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je vložila pravočasno revizijo tretja tožena stranka. Uveljavlja vse revizijske razloge iz 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Navaja, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, konkretno 73. člen ZDR, saj le-ta govori o pravnem prenosu podjetja ali dela podjetja. Sklicevanje na Direktivo 2001/23/ES je neutemeljeno, ker v Sloveniji ne velja, saj nikoli ni bila objavljena v Uradnem listu. V skladu s 154. členom Ustave RS morajo biti predpisi objavljeni, preden začnejo veljati. Po šestem odstavku 73. člena ZDR v primeru, če delodajalec prenosnik začasno prenese na podlagi pravnega posla podjetje na delodajalca prevzemnika, po prenehanju veljavnosti tega pravnega posla preidejo pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnih razmerij delavcev ponovno na delodajalca prenosnika oziroma na delodajalca – novega prevzemnika. Pri tej razlagi je sodišče spregledalo besedo ponovno, saj če naj določene pravice in obveznosti iz delovnih razmerij preidejo ponovno na delodajalca prenosnika, je to možno le v primeru, če so te pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnih razmerij že enkrat bile pri delodajalcu prenosniku. V spornem primeru je tožnika zaposlila druga tožena stranka in pri prvi toženi stranki ni bil v delovnem razmerju pred prenosom dejavnosti na drugo toženo stranko. Prva tožena stranka se je zavezala delavcem, ki so bili pri njej zaposleni, ko je prvič dala bencinske servise v upravljanje, zagotoviti enake pravice in obveznosti, kot so jih imeli pri njej, tudi pri delodajalcih prevzemnikih. Do vseh drugih delavcev zato tretja tožena stranka ni imela nobenih obveznosti. Odločitev, ki ji nalaga obveznost zaposliti tožnika, posega v njeno ustavno pravico do svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave RS. Druga tožena stranka je tožnika zaposlila za nedoločen čas, čeprav je vedela, da se pogodba izteče čez manj kot leto dni, in če je to pravico imela, ima tudi tretja tožena stranka pravico, da se odloči, koga bo zaposlila in pod kakšnimi pogoji. Sicer pa po mnenju tretje tožene stranke določba 73. člena ZDR sploh ne pride v poštev, saj v konkretnem primeru s pogodbo o partnerskem upravljanju bencinskih servisov upravljavci niso dobili dela prve tožene stranke, temveč so prevzeli posamezni bencinski servis v upravljanje, s tem, da so se medsebojne pravice, ki se nanašajo na poslovanje in delo na bencinskem servisu, podrobno uredile s pogodbo. Prva tožena stranka je po sklenitvi pogodb ostala neokrnjena in pri njej ni prišlo do statusnih sprememb. Ker torej ni prišlo do delitve prve tožene stranke in prenosa določenega njenega dela na druge, uporaba 73. člena ne pride v poštev. Zato tretja tožena stranka predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se njeni pritožbi ugodi ter tožbeni zahtevek zavrne.

4. Tožnik v odgovoru na revizijo navaja, da je v spornem primeru pravno pomembno, kakšno stanje je bilo v trenutku prenosa dejavnosti, to je prenosa upravljanja bencinskega servisa Škofije - Blok 1 od druge tožene stranke na tretjo toženo stranko. Slednja kot prevzemnik je bila dolžna prevzeti vse delavce, ki so delali na bencinskem servisu, saj so bili vsi v delovnem razmerju in glede pravic ob prevzemu v enakem položaju. Predlaga zavrnitev revizije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Tretja tožena stranka revizijo sicer vlaga „iz vseh revizijskih razlogov“, vendar pa vsebinsko očita sodišču druge stopnje le zmotno uporabo materialnega prava.

8. Materialno pravo ni zmotno uporabljeno.

9. Če pride zaradi pravnega prenosa podjetja ali dela podjetja, izvedenega na podlagi zakona, drugega predpisa, pravnega posla oziroma pravnomočne sodne odločbe ali zaradi združitve ali delitve do spremembe delodajalca, preidejo po prvem odstavku 73. člena ZDR pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnih razmerij, ki so jih imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku, na delodajalca prevzemnika. Sodišče druge stopnje je določbo 73. člena ZDR uporabilo pravilno, v povezavi z njo pa tudi Direktivo 2001/23/ES o zbliževanju zakonov držav članic glede varstva pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov (v nadaljevanju: Direktiva). Določbe ZDR o spremembi delodajalca je treba razlagati ob upoštevanju te Direktive, pa tudi obsežne sodne prakse Sodišča evropske skupnosti (SES), ki je nastala v zvezi z njeno uporabo. O uporabi direktiv Evropske skupnosti je Ustavno sodišče RS v odločbi Up – 201/08 z dne 5. 3. 2009 zavzelo naslednje stališče: „Republika Slovenija je članica Evropske unije in 10. člen Pogodbe o ustanovitvi evropske skupnosti (PES, Ur. l. RS, št. 27/2004, MP št. 7/2004) določa splošno obveznost držav članic, da spoštujejo pravo evropskih skupnosti in zagotavljajo njegovo izvajanje v skladu z načelom dobre vere in poštenja (Good faith). Direktiva ima pravni učinek na države članice, katerim je namenjena, zato morajo sodišča od trenutka notifikacije pri uporabi nacionalnega prava, ne glede na to, ali je rok za implementacijo že potekel ali ne, ko razlagajo nacionalno pravno normo, to razlagati, kolikor je to mogoče v skladu z namenom in besedilom direktive, zato da bi lahko direktiva dosegla želeni namen. Nacionalne predpise je treba razlagati v luči prava evropske skupnosti. To pomeni, da jih je treba razlagati v skladu z namenom, ki ga določa pravo evropskih skupnosti (tako imenovano načelo lojalne razlage).“ Glede na navedeno je revizijski očitek v zvezi z zmotno uporabo materialnega prava oziroma neposredno uporabo Direktive št. 2001/23/ES o zbliževanju zakonov držav članic glede varstva pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov, neutemeljen.

10. Iz dejanskih ugotovitev sodišča druge stopnje, pred tem pa sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi z drugo toženo stranko dne 1. 9. 2004. Druga tožena stranka je imela s prvo toženo stranko sklenjeno pogodbo o partnerskem upravljanju bencinskega servisa Škofije – Blok 1 z dne 20. 4. 2004. Ta pogodba je bila sklenjena za določen čas. Po preteku časa je bila s strani prve tožene stranke odpovedana. Prva tožena stranka je nato s tretjo toženo stranko sklenila enako pogodbo za isti bencinski servis z dne 31. 7. 2005. Obe relevantni pogodbi o partnerskem upravljanju urejata le medsebojne pravice in obveznosti v zvezi s poslovanjem in upravljanjem ter delom na bencinskih servisih. O pravicah in obveznostih delavcev, zaposlenih na bencinskih servisih, ne vsebujeta nobene določbe. Zato je bil v ta namen sklenjen 23. 10. 2000 dogovor o načinu prehoda delavcev na bencinskih servisih prve tožene stranke k novim delodajalcem in o njihovih pravicah. Sklenjen je bil med prvo toženo stranko, sindikatom prve tožene stranke, obalnimi sindikati delavcev in Zvezo svobode sindikatov Slovenije Kraško-notranjska območna organizacija Sežane. Prva tožena stranka se je zavezala, da prekinitev pogodbenega razmerja med njo in partnerjem upravljavcem ne bo vplivala na kontinuiteto delovnega razmerja prevzetih delavcev in bo delavcem tudi pri novem delodajalcu zagotovljen tak obseg pravic, kot izhaja iz dogovora.

11. Za ta spor ni pomembno, ali je bil tožnik pred prenosom bencinskega servisa od prve tožene stranke na drugo toženo stranko zaposlen pri prvi toženi stranki, pač pa je relevantno stanje na dan prenosa bencinskega servisa na tretjo toženo stranko. Ta je sicer pogodbo o upravljanju bencinskega servisa sklenila s prvo toženo stranko. Ker pa je do trenutka prenosa na tretjo toženo stranko bencinski servis imela v upravljanju druga tožena stranka, je le to treba v konkretnem primeru šteti za prenosnika. Iz sodb SES o uporabi Direktive izhaja, da je bistveno pri prenosu podjetja vprašanje, ali se prenese gospodarska enota, ki ohrani svojo identiteto (oziroma entiteto), se pravi organiziranega skupka virov, katerega cilj je opravljanje gospodarske dejavnosti, ne glede na to, ali je dejavnost glavna ali stranska. Statusna sprememba prenosnika ni pogoj za uporabo direktive. V primeru Süzen (zadeva C-13/95) je SES presodilo, da direktive ni mogoče uporabiti v primerih, kadar je prenehala pogodba za čiščenje s prvim podjetjem in je bila za podobno (isto) delo sklenjena pogodba z drugim podjetjem, če ni bilo tudi hkratnega pomembnejšega prenosa materialnih ali nematerialnih sredstev ali prevzema pretežnega (večinskega) dela zaposlenih, glede na njihovo število in usposobljenost. Iz te sodbe torej izhaja, da gre (pod določenimi pogoji) za prenos tudi v primeru, če je najprej sklenjena pogodba s prvim, nato pa z drugim podjetjem (kot v spornem primeru), če so le prenesena materialna ali nematerialna sredstva. Okoliščina, da ni neposredne pogodbe med prenosnikom (drugo toženo stranko) in prevzemnikom (tretjo toženo stranko), ne izključuje prenosa v smislu Direktive. Tako je odločeno v primeru Temco (zadeva C- 51/00) in v združeni zadevi C-171/94 in C-172/94 (Mercks in Neuhuys). V primeru Abler (zadeva C 340/01) pa je SES presodilo, da gre za prenos v smislu direktive tudi, kadar se zamenja pogodbenik za opravljanje storitev gostinstva, tako da novi pogodbenik opravlja isto dejavnost v prostorih in s sredstvi bolnišnice, ki jih je prej uporabljal tudi prejšnji pogodbenik, tudi če je novi pogodbenik izrecno zavrnil prevzem delavcev prejšnjega pogodbenika.

12. Glede na navedeno tudi v spornem primeru ni pomembno, da tretja tožena stranka z drugo toženo stranko ni bila v pogodbenem razmerju. Bistveno je, da je prišlo do prenosa bencinskega servisa Škofije – Blok 1 z njegovo dejavnostjo, torej do prenosa gospodarske enote, ki je ohranila svojo identiteto, saj se je dejavnost nadaljevala brez prekinitve na isti lokaciji, z istimi potencialnimi strankami. Do prenosa je prišlo med drugo in tretjo toženo stranko (in ne med prvo in tretjo toženo stranko), čeprav med njima ni bilo pogodbenega odnosa. Zato je bila tretja tožena stranka kot prevzemnik po določbah 73. člena ZDR dolžna prevzeti vse delavce, ki so na dan prenosa delali na bencinskem servisu, vključno s tožnikom, čeprav je to izrecno odklanjala. Tretja tožena stranka je s prenosom vstopila v položaj delodajalca nasproti vsem delavcem, ki so bili zaposleni v gospodarski enoti in ni imela pravice izbirati, koga od njih bo zaposlila in koga ne; po sklepanju novih pogodb o zaposlitvi ni bilo potrebe. Revizija se zato neutemeljeno sklicuje na ustavno pravico do svobodne gospodarske pobude (74. člen Ustave RS) oziroma na pravico do odločitve, s katerim delavcem bo tretja tožena stranka sklenila pogodbo o zaposlitvi.

13. Glede na navedeno je odločitev sodišča druge stopnje materialno pravno pravilna. Zato je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

14. Tožnik na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP krije sam svoje stroške odgovora na revizijo.