Jedro

Na podlagi dejstva, da je tretjetožena stranka prevzela v upravljanje bencinski servis, je bila dolžna hkrati prevzeti tudi vse delavce, ki so opravljali delo na tem bencinskem servisu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika po ugotovitvi, da mu dne 31. 7. 2005 ni prenehalo delovno razmerje, sklenjeno za nedoločen čas, temveč mu še vedno traja pri tretjetoženi stranki za delovno mesto prodajalec. Odločilo je, da je tretjetožena stranka dolžna pozvati tožnika nazaj na delo na delovno mesto prodajalec ter mu za čas od 1. 8. 2005 dalje do poziva na delo obračunati nadomestilo plače v višini osnovne bruto plače v znesku 170.000,00 SIT in vseh dodatkov k osnovni plači po pogodbi o zaposlitvi, plačati davke in prispevke ter tožniku po plačilu davkov in prispevkov izplačati neto nadomestilo osnovne plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega neto zneska plače v plačilo 15. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila ter obračunati in izplačati vse druge dajatve iz delovnega razmerja z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne dajatve v plačilo dalje do plačila ter mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja, v roku osem dni. Zavrnilo pa je zahtevek tožnika, kar je zahteval več od priznanega zneska osnovne bruto plače in pripadajočih zakonskih zamudnih obresti. Tretjetoženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 194.568,00 SIT, v roku osem dni, v primeru zamude pa še plačati zakonske obresti od zapadlosti dalje.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tretjetožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava ter predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške. V pritožbi navaja, da je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku na podlagi „Dogovora o načinu prehoda delavcev na bencinskih servisih O. k novim delodajalcem in njihovih pravicah – partnersko upravljanje bencinskih servisov“, ki se pa tožnika ne tiče, ker je dogovor urejal samo pravice delavcev O., to je delavcev, zaposlenih pri O., ki bodo prevzeti k novemu delodajalcu s trenutkom, ko bo le-ta prevzel bencinski servis v upravljanje. V času sklenitve dogovora pa tožnik ni bil delavec O., ker mu je delovno razmerje pri pravnem predniku O. prenehalo že leta 1993, ko je tožnik kot samostojni podjetnik na podlagi pogodbe prevzel v upravljanje bencinski servis na .... Tožnik se po zaprtju bencinskega servisa na ... nikoli ni zaposlil pri prvotoženi stranki, temveč se je s 1. 9. 2004 zaposlil kot prodajalec pri drugotoženi stranki P.K.G. s.p., zato je ugotovitev sodišča v tem delu napačna. Dogovor z dne 23. 10. 2000 torej tožniku ne daje nobene pravice, zato je sodišče s tem, ko je odločitev oprlo na ta dogovor napačno uporabilo materialno pravo. Prav tako je napačno uporabilo materialno pravo, ko je svojo odločitev utemeljilo na 73. členu Zakona o delovnih razmerjih. V konkretnem primeru s pogodbo o partnerskem upravljanju bencinskih servisov upravljalci niso dobili del prvotožene stranke, temveč so dobili posamezni bencinski servis le v upravljanje s tem, da so se medsebojne pravice, ki se nanašajo na poslovanje in delo na bencinskem servisu, uredila s pogodbo. Prvotožena stranka je po sklenitvi pogodb ostala neokrnjena in tudi pri sopogodbenikih ni prišlo do nikakršnih statusnih sprememb. Bili so in ostali so samostojni gospodarski subjekti z neodtujljivo pravico odločati o tem, koga bodo zaposlili in koga ne. V zvezi z zaposlovanjem je pravzaprav obstajala samo ena izjema, to pa so bili delavci bivšega O., za katere je veljal dogovor z dne 23. 10. 2000. V konkretnem primeru se je tožnik s 1. 9. 2004 zaposlil pri P.K.G. s.p., ki je prevzel bencinski servis Š.B. v upravljanje s pogodbo z dne 20. 4. 2004. O tem, da bo zaposlil tožnika, je odločal K.G. samostojno, pri čemer mu je bilo jasno, da je bila pogodba o partnerskem upravljanjem bencinskega servisa 2/2004, sklenjena za dobo enega leta in treh mesecev s tem, da ni nujno, da bi se po izteku tega časa podaljšala. Čeprav je K. vedel, da se bo pogodba iztekla z julijem 2005, je dne 1. 9. 2004 tožnika zaposlil za nedoločen čas. Ker so bili rezultati slabi se je prvotožena stranka odločila, da pogodbe z drugotoženo stranko ne bo podaljšala in da se sodelovanje z njo zaključi z dne 31. 7. 2005. Seveda s tem delovna razmerja delavcev, ki so bili zaposleni pri drugotoženi stranki niso sama po sebi prenehala, temveč so ti delavci še vedno ostali zaposleni pri drugotoženi stranki. Edino tisti delavci, za katere je veljal dogovor z dne 23. 10. 2000, so imeli pravico nadaljevati z delom pri novem upravniku oziroma najemniku bencinskega servisa, med njimi pa tožnika ni bilo. Nesprejemljiv je zaključek sodišča prve stopnje, da je prvotožena stranka s tem, ko pogodbe o partnerskem upravljanju bencinskega servisa z drugotoženo stranko ni podaljšala, nase prevzela vse obveznosti in pravice delavcev iz delovnih razmerij, ki so bili zaposleni pri drugotoženi stranki. Prvotožena stranka je imela le obveznosti do delavcev iz dogovora z dne 23. 10. 2000 in od obveznosti prvotožena stranka nikoli ni bežala in jih je vestno izpolnjevala. Ni pa prevzela vseh obveznosti in pravic delavcev drugotožene stranke, tako jih tudi ni prenesla na tretjetoženo stranko s tem, ko je z njo sklenila pogodbo o upravljanju bencinskega servisa, tretjetožena stranka pa s prevzemom bencinskega servisa v upravljanje tudi ni prevzela delavcev, ki so na servisu delali pod drugotoženo stranko. Nepravilno je razlogovanje sodišča prve stopnje, da je prvotožena stranka s tem, ko drugotoženi stranki pogodbe ni podaljšala, nase prevzela vse obveznosti in pravice delavcev iz delovnih razmerij, saj niti za trenutek prvotožena stranka ni sama opravljala dela na bencinskem servisu. Zaradi nepodaljšanja delavci drugotožene stranke niso prešli na prvotoženo stranko in zato tudi niso mogli preiti na tretjetoženo stranko, ko je prvotožena stranka s tretjetoženo stranko sklenila pogodbo o upravljanju z bencinskim servisom. Določba 73. člena ZDR torej ne pride v poštev, ker med drugotoženo in tretjetoženo stranko sploh ni bilo pravnega posla. Pravna razmerja so dejansko obstajala na relaciji med prvo in drugotoženo stranko in nato med prvo in tretjetoženo stranko, zato je sodišče napačno uporabilo 73. člen ZDR.

Tožnik je v zakonskem roku vložil odgovor na pritožbo in predlagal, da se pritožba tretjetožene stranke kot neutemeljena zavrne ter prvotoženi in tretjetoženi stranki naloži solidarno plačilo pritožbenih stroškov tožnika. Pritožba se je postavila na napačno stališče, da je bistveno za odločitev v tem sporu kakšen položaj je imel tožnik v času prevzema dejavnosti od O. na B.S. s.p., kar po prepričanju tožnika in po sprejeti sodni praksi ni bistvenega pomena v tem delovnem sporu. Upoštevati je namreč potrebno, da gre za prenos dejavnosti, ki jo je prvotno opravljal X, to je upravljanje bencinskega servisa Š.B., katerega je v spornem obdobju prevzel prevzemnik – tretjetožena stranka in položaj tožnika v tem obdobju. Po določbi 73. člena ZDR preidejo pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnega razmerja, ki so jih imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku na delodajalca prevzemnika, če pride do pravnega prenosa podjetja, ali dela podjetja na podlagi pravnega posla, kot je bilo to v konkretnem primeru. Za konkreten primer je pomembna določba 6. odstavka 73. člena ZDR, saj je v konkretnem primeru nesporno, da je bil novi prevzemnik tretjetožena stranka, zato je bil le-ta dolžan prevzeti tudi vse delavcev na bencinskem servisu Š.B.. Do prenosa dejavnosti na tretjetoženo stranko je prišlo v letu 2005, ko je Slovenijo že zavezovala direktiva 2001/23/ES o zbliževanju zakonov držav članic glede varstva pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov. Pravno pomembno je torej stanje v času prenosa dejavnosti, to je upravljanja bencinskega servisa Š.B. od drugotožene stranke na tretjetoženo stranko. Tretjetožena stranka kot prevzemnik je bila namreč po določbah 73. člena ZDR in direktive dolžna prevzeti vse delavce, ki so delali na navedenem servisu, tako tudi tožnika kot delavca, ki je bila v delovnem razmerju pri drugotoženi stranki.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane sodbe in se v izogib ponavljanju nanje le sklicuje. Pritožbeno sodišče prav tako nima pomislekov v pravilnost dokazne ocene izvedenih dokazov, ki jo je podalo sodišče prve stopnje in z njo soglaša. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku izvedlo vse relevantne dokaze in ugotovilo vsa odločilna dejstva in na podlagi tega utemeljeno zaključilo, da je tožbeni zahtevek tožnika utemeljen.

Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu zahteval, da se ugotovi, da ga je tretjetožena stranka, ki je prevzela upravljanje bencinskega servisa, ki ga je pred tem imela v upravljanju drugotožena stranka (G.K. s.p.), s katero je tožnik imel sklenjeno delovno razmerje na delovnem mestu prodajalec na bencinskem servisu, prevzela. Tretjetožena stranka je namreč od treh zaposlenih delavcev pri drugotoženi stranki z enim sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, s preostalima dvema, vključno s tožnikom, pa pogodbo o zaposlitvi za določen čas, ki je tožnik ni hotel podpisati. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje je razvidno, da je pravni predhodnik prvotožene stranke že dne 7. 3. 1995 sklenil prvo pogodbo o najemu bencinske črpalke, dobavi blaga za bencinsko črpalko ... s tožnikom (priloga B5), drugo pa dne 1. 2. 2001. Ko je prišlo do zaprtja bencinskega servisa, ki je bil dan v upravljanje tožniku, se je tožnik zaposlil pri drugotoženi stranki dne 1. 9. 2004, ki je prav tako imela s prvotoženo stranko sklenjeno pogodbo o partnerskem upravljanju bencinskega servisa Š.B. z dne 20. 4. 2004. Navedena pogodba je bila sklenjena z dobo enega leta in treh mesecev in je bila po preteku časa s strani prvotožene stranke odpovedana. Prvotožena stranka je s tretjetoženo stranko sklenila enako pogodbo za isti bencinski servis Š.B. z dne 31. 7. 2005. Vse pogodbe o partnerskem upravljanju urejajo le medsebojne pravice in obveznosti v zvezi s poslovanjem in upravljanjem ter delom na bencinskih servisih, o pravicah in obveznostih delavcev, zaposlenih na bencinskih servisih pa ne vsebujejo nobene določbe. Zato je bil v ta namen dne 23. 10. 2000 sklenjen dogovor o načinu prehoda delavcev na bencinskih servisih prvotožene stranke k novim delodajalcem in njihovih pravicah. Med drugim je bilo s sporazumom določeno, da je pogoj za prevzem bencinskega servisa v upravljanje zaposlitev vseh prevzetih delavcev. Prvotožena stranka se je tudi obvezala, da prekinitev pogodbenega razmerja med njo in partnerjem upravljalcem ne bo vplivala na kontinuiteto delovnega razmerja prevzetih delavcev in da bo delavcem tudi pri novem delodajalcu zagotovljen tak obseg pravic, kot izhaja iz dogovora. Tretjetožena stranka kot novi prevzemnik je tožniku ponudila v podpis pogodbo o zaposlitvi za določen čas, ker je štela, da tožnik ni delavec prvotožene stranke, za katere je veljal dogovor z dne 23. 10. 2000. V konkretnem individualnem delovnem sporu je potrebno upoštevati, kar je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, da gre za prenos dejavnosti s tem, ko je prvotožena stranka odvzela drugotoženi stranki bencinski servis iz upravljanja in ga v istem trenutku prenesla v upravljanje na tretjetoženo stranko, kot prevzemnika upravljanja bencinskega servisa. Po določbi 73. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) preidejo pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnih razmerij, ki so jih imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku na delodajalca prevzemnika, če pride do pravnega prenosa podjetja ali dela podjetja na podlagi pravnega posla, kot je bilo to v konkretnem primeru. Za konkreten primer je pomembna tudi določba 6. odstavka 73. člena ZDR, ki določa, če delodajalec prenosnik začasno prenese na podlagi pravnega posla podjetje na delodajalca prevzemnika, kar je bila drugotožena stranka (G.K. s.p.), po prenehanju veljavnosti tega pravnega posla preidejo pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnih razmerij delavcev ponovno na delodajalca prenosnika oziroma na delodajalca novega prevzemnika. V konkretnem primeru je nesporno, da je bil novi prevzemnik tretjetožena stranka (N. d.o.o.), zato je bila le-ta dolžna prevzeti tudi vse delavce na bencinskem servisu Š.B.. Do prenosa dejavnosti na tretjetoženo stranko je prišlo v letu 2005, ko je Slovenijo že zavezovala direktiva 2001/23/ES o zbliževanju zakonov držav članic glede varstva pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov. Ta direktiva velja za vsa javna in zasebna podjetja, ki opravljalo odplačno ali neodplačno gospodarsko dejavnost, tako tudi za tožene stranke. Velja za vsak prenos podjetja, obrata, ali dela podjetja, ali obrata na drugega delodajalca, do katerega pride na podlagi pravnega prenosa ali združitve. Za prenos v smislu direktive se šteje prenos ekonomske entitete, kar pomeni organizirano skupino virov, katere cilj je glavna ali pomožna gospodarska dejavnost. Tak prenos je tudi prenos upravljanja bencinskega servisa, kot je bilo to v konkretnem primeru. Po direktivi je delavec vsakdo, ki je v državi članici deležen delovnopravnega varstva. Glede na navedeno je torej pravno pomembno stanje v času prenosa dejavnosti, to je upravljanja bencinskega servisa Š.B., v času prevzema dejavnosti od drugotožene stranke na tretjetoženo stranko. Tretjetožena stranka kot prevzemnik, je bila namreč po določbah 73. člena ZDR in navedene direktive dolžna prevzeti vse delavce, ki so delali na navedenem servisu, tako tudi tožnika, saj so vsi delavci v delovnem razmerju glede pravic ob prevzemu v enakem položaju, kar je tudi skladno z direktivo. Na podlagi te ugotovitve je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika, ki se nanaša tako na ugotovitev, da mu dne 31. 7. 2005 ni prenehalo delovno razmerje, sklenjeno za nedoločena čas, temveč še vedno traja pri tretjetoženi stranki ter posledično tudi na reintegracijo in reparacijo.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tretje tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da tretjetožena stranka sama nosi svoje stroške postopka iz razloga, ker v postopku ni uspela, tožnik pa krije sam svoje stroške odgovora na pritožbo, ker navedbe v odgovoru niso prispevale ničesar bistvenega k odločitvi (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena).