Jedro

Paulijanska tožba ni ustrezen pravni institut, s katerim bi bilo mogoče uveljaviti pravno varstvo zaradi ničnosti pravnega posla, ki je pravna podlaga za izbrisno tožbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da vplačilo stvarnega vložka družbe V. d.d. v toženca v obliki nepremičnin, in sicer: 22993/40339 parcele 792/1, parcele št. 792/2, 792/3, 792/4 v celoti, 1359/1580 parcele 792/5, 3977/4735, parcele št. 792/6 in 243/251 parcele št. 792/7, vse k. o. X (1), ki je bilo izvedeno na podlagi pogodbe o prevzemu novega vložka v notarskem zapisu SV-2008/11 z dne 5. 7. 2011, zemljiškoknjižnega dovolila za vpis lastninske pravice na družbo E., d.o.o., na navedenih nepremičninah z dne 6. 9. 2011, pripetega notarskemu zapisu in notarskega potrdila o tožencu kot osebi, ki je upravičena do razpolaganja z zaznamovanim vrstnim redom notarja J. S. z dne 3. 10. 2011 in s tem prenos lastninske pravice na navedenih nepremičninah na E. d.o.o. in izbris hipotek iz točk 2.1.1. do 2.1.7. tega izreka na nepremičninah, nima pravnega učinka v razmerju do tožnika (točka I/1 izreka sodbe). Prvo sodišče je tudi zavrnilo nadaljnji tožbeni zahtevek, da v skladu s točko I/1 se pri osnovnem pravnem položaju nepremičnine - vknjiženi lastninski pravici na deležu 22993/40339 na parceli 792/1, k. o. X, na E. d.o.o. izbriše izbris hipoteke, ID 000, vpisane v korist tožnika za poplačilo terjatve v višini 191.405,59 EUR s pripadki, na podlagi obvestila Okrajnega sodišča v Brežicah In 105/2011 z dne 2. 9. 2011, sklepa In 105/2011 z dne 16. 8. 2011, predloga za izvršbo z dodatnim sredstvom izvršbe z dne 29. 6. 2011, potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti VL 201056/2010 z dne 13. 6. 2011, sklepa o izvršbi VL 201056/2010 z dne 1. 1. 2011, predloga za dovolitev izvršbe na podlagi verodostojne z dne 31. 12. 2010 (točka I/2.1.1. izreka sodbe) in se vpiše hipoteka v korist tožnika za poplačilo navedene terjatve s pripadki na podlagi obvestila Okrajnega sodišča v Brežicah In 105/2011 z dne 2. 9. 2011, sklepa In 105/2011 z dne 16. 8. 2011, predloga za izvršbo z dodatnim sredstvom izvršbe z dne 29. 6. 2011, potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti VL 201056/2010 z dne 13. 6. 2011, sklepa o izvršbi VL 201056/2010 z dne 1. 1. 2011, predloga za dovolitev izvršbe na podlagi verodostojne z dne 31. 12. 2010 (točka I/2.1.2. izreka sodbe) prvo sodišče je zavrnilo tudi tožbene zahtevke, da se izbriše izbris hipotek in vpišejo hipoteke na drugih nepremičninah, ki so predmet tožbenega zahtevka in so navedene v točkah I/2.2. do I/2.7. izreka sodbe, zavrnjen pa je bil tudi zahtevek, da se v zemljiško knjigo zaznamuje vložitev izbrisne tožbe iz zgoraj navedenih točk, tožeči stranki pa je bilo naloženo, da povrne toženi stranki pravdne stroške v višini 3.813,74 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II).

2. Tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku(2) in v nadaljevanju v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno opredelilo zahtevek tožnika kot ugotovitveni, ker je dejansko oblikovalni. Zato je zmotno zavrnilo tožbeni zahtevek, ker tožnik ni izkazal pravnega interesa za takšen ugotovitveni zahtevek. Korist, ki jo je tožnik pridobil z vpisom izbrisanih hipotek, lahko pridobi le z izbrisom izbrisa hipotek in ponovnim vpisom navedenih hipotek, zato je vložil zahtevek za izbris izbrisa hipotek. Tožeča stranka je oškodovana, ker so bile na podlagi izpodbijanih poslov izbrisane hipoteke v zavarovanje terjatve do dolžnika V. d.d. v vrednosti 191,405,59 EUR. Dolžnik je z izpodbijanimi posli neodplačno zmanjšal svoje premoženje za vrednost nepremičnin, ki jih je prenesel na toženca v skupni vrednosti 978.357,72 EUR, kar predstavlja razliko med vrednostjo prenesenih nepremičnin in obremenitvami teh nepremičnin iz pogodbe o prevzemu novega vložka. Z izpodbijanimi posli o prenosu nepremičnin na toženca je dolžnik dosegel izbris hipotek na nepremičninah, ki so bile vpisane v korist tožnika. Na ta način je dolžnik preprečil izvršbo na tem premoženju. Dolžnik razen nepremičnega premoženja nima drugega premoženja. Pogodbo o plačilu stvarnega vložka je dolžnik sklenil s tožencem izključno z namenom, da se izgone izvršbi na nepremične, na katerih je bila s hipotekami zavarovana tožnikova terjatev. Na ta način je zmanjšal svoje premoženje in oškodoval tožnika, kar je bilo znano toženi stranki. V času izpodbijanih dejanj je bil edini lastnik tožene stranke in njegov direktor J. K., ki je oče K. K., ki je direktor in lastnik tožene stranke in edini lastnik in direktor družbe A. d.o.o., ki je edini lastnik tožene stranke. Dolžnik je dosegel vpis zaznambe vrstnega reda za pridobitev lastninske pravice na nepremičninah z učinkom z dnem 27. 5. 2011, ko še nista bili ustanovljeni družbi E. d.o.o. in A. d.o.o. Takrat pa je dolžnik že vedel, da je izvršilno sodišče zavrnilo njegov ugovor zoper sklep o dovolitvi izvršbe in je dovolilo izvršbo za uveljavitev tožnikove terjatve. Dne 7. 6. 2011 je sin direktorja in edinega lastnika dolžnika K. K. ustanovil gospodarsko družbo A. d.o.o. z minimalnim denarnim vložkom 7.500,00 EUR in postal njen edini lastnik. Dne 17. 6. 2011 je nato A. d.o.o. ustanovil gospodarsko družbo E. d.o.o z minimalnim denarnim vložkom 7.500,00 EUR in postal njen edini lastnik. Za direktorja tožene stranke je A. d.o.o. imenoval K. K., ki je tudi direktor in edini lastnik A. d.o.o. Dne 5. 7. 2011 je dolžnik s toženo stranko sklenil pogodbo o prevzemu novega vložka, s katerim so bile nepremičnine vložene v toženca kot stvarni vložek in na podlagi katerega je dolžnik pridobil poslovni delež v toženi stranki oziroma osnovni vložek v vrednosti 17.318,73 EUR za bistveno prenizko vrednost in dejansko neodplačno. Dolžnik in tožena stranka nista priglasila navedene pridobitve sodnemu registru ampak je dolžnik še istega dne, ko je bila sklenjena pogodba o prevzemu novega vložka, sklenil z A. d.o.o. pogodbo o odsvojitvi poslovnega deleža, s katero je dolžnik prenesel poslovni delež, ki ga je pridobil z vložkom navedenim nepremičnin v toženo stranko, na A. d.o.o. Dolžnik je šele 5. 9. 2011 izdal v korist toženca zemljiškoknjižno dovolilo za vpis lastninske pravice na stvarnem vložku iz pogodbe o prevzemu novega vložka. To je storil potem, ko je izvršilno sodišče 16. 8. 2011 dovolilo izvršbo na nepremičnine, nato pa je 3. 10. 2011, kot izhaja iz notarskega potrdila o osebi, ki je upravičena razpolaganja z zaznamovanim vrstnim redom, določil toženo stranko kot novega upravičenca do zaznamovanega vrstnega reda. Zmotna je ugotovitev prvega sodišča, da bi tožnik lahko izpodbijal pravna dejanja le za denarni znesek, kolikor znaša njegova terjatev. Izbris hipotek za tožečo stranko predstavlja oškodovanje, ki je bilo izvedeno na podlagi opisanega prenosa nepremičnin na toženo stranko, zato je oškodovanje mogoče odpraviti le z izpodbijanjem tega prenosa v celoti, saj se le na ta način lahko doseže izbris izbrisa hipotek in ponovni vpis hipotek v korist tožnika. V kolikor bi se zahtevek omejil na prenos nepremičnin oziroma deležev v delu, ki ustreza vrednosti tožnikove terjatve, oškodovanje tožnika ne bi bilo odpravljeno, saj so bile pred prenosom njegove hipoteke vpisane na vseh prenesenih nepremičninah in ne le na delu nepremičnin. Prvo sodišče zato zmotno ugotavlja, da dolžnik izpodbija pravna dejanja v vrednosti, ki je večja od vrednosti njegove terjatve. Takšen izbris in ponovni vpis izbrisanih hipotek pa se lahko zahteva na podlagi zahtevka za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj, ne glede na določbo, da izpodbijano pravno dejanje izgubi učinek le v razmerju do tožnika in se bo vzpostavilo stanje tudi v razmerju do tretjih, kot če izbrisa ne bi bilo. Zmotna je ugotovitev prvega sodišča, da pravni posli, na podlagi katerih so bili opravljeni zemljiškoknjižni vpisi, niso neveljavni in so lahko z omejitvijo glede na vrednost tožnikove terjatve brez pravnega učinka le v razmerju to tožnika. Relativno neveljavnost namreč prav tako predstavlja neveljavnost iz 243. člena Zakona o zemljiški knjigi(3). Dejanja na podlagi katerih je prišlo do prenosa nepremičnin in izgube tožnikovega zavarovanja s hipotekami so nična, tožnik pa je v I/1. točki tožbe zatrjeval ničnost prenosa in dejanj na podlagi katerih so bili posli izvedeni, zato ni potrebno, da bi tožnik uveljavljal ničnost poslov s posebnim zahtevkom, ker vprašanje ničnosti pravnega posla predstavlja tudi predhodno vprašanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena ZPP. Neutemeljene so pritožbene trditve, da sodišče prve stopnje v sodbi ni obrazložilo razlogov, na podlagi katerih je zavrnilo tožbeni zahtevek. V sodbi je prvo sodišče podrobno pojasnilo materialnopravna stališča, na podlagi katerih je pravilno ugotovilo, da tožbeni zahtevke tožnika ni utemeljen. Sodišče prve stopnje tudi ni zavrnilo tožbenega zahtevka iz razloga, ker je štelo, da tožeča stranka ni izkazala pravnega interesa za ugotovitveni zahtevek, kot to zmotno zatrjuje pritožba. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, glede na opredeljeno vsebino sodnega varstva, ki jo je tožnik uveljavljal v zahtevkih iz tožbe. Nesklepčnost tožbe je odločilni razlog, zaradi katerega sodišče prve stopnje ni podrobneje ugotavljalo dejanskih okoliščin, s katerimi tožeča stranka zatrjuje in dokazuje protipravna ravnanja pri sklepanju pogodb o prenosu lastninske pravice na nepremičninah med dolžnikom, toženo stranko in družbo A. d.o.o. Tožeča stranka ni postavila zahtevka, v katerem bi zahtevala ugotovitev ničnosti navedenih pogodb, kar bi bila utemeljena pravna podlaga za izbrisno tožbo, ki bi tožeči stranki omogočila, da se v zemljiško knjigo na nepremičninah znova vpišejo hipoteke v njeno korist po stanju kot pred izbrisom. Kljub obsežnemu dokaznem gradivu, s katerim tožeča stranka dokazuje obstoj hudih (naklepnih) protipravnih ravnanj pravnih oseb in njihovih zakonitih zastopnikov v zvezi s prenosom lastninske pravice na nepremičninah in glede izbrisa hipotek, je bilo prvo sodišče dolžno odločati le v okviru postavljenih tožbenih zahtevkov (2. člen ZPP), omejeno pa je bilo tudi v procesnem vodstvu (285. člen ZPP), ker je tožena stranka že v odgovoru na tožbo(4) in tudi v kasnejših pripravljalnih vlogah opredeljeno opozarjala tožečo stranko na nesklepčnost tožbe.

5. Pritožbeno sodišče znova ne povzema odločilne trditvene podlage tožeče stranke, na podlagi katere je sodišče prve stopnje odločilo o utemeljenosti tožbenega zahtevka, pritožbeno sodišče pa o utemeljenosti pritožbe, ker so te trditve že navedene v 2. točki obrazložitve te sodbe, kjer so povzete pritožbene navedbe tožeče stranke.

6. Splošno pravilo izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj omogoča upniku, čigar terjatev je zapadla v plačilo, da lahko izpodbija pravna dejanja svojega dolžnika, ki so bila storjena v njegovo škodo (255. člen Obligacijskega zakonika(5)). Na podlagi drugega odstavka 259. člena OZ lahko upnik izpodbijano tožbo vloži zoper tretjega, s katerim je bilo ali v čigar korist je bilo storjeno izpodbijano pravno dejanje. Če sodišče ugodi tožbenemu zahtevku, izgubi pravno dejanje učinek le proti tožniku in le toliko, kolikor je potrebno za izpolnitev njegove terjatve (260. člen OZ). Varuje se le interes posameznika, zato navedena oblika sodnega varstva učinkuje inter partes. Izpodbijano pravno dejanje nima učinka do upnika le v obsegu, ki je potreben za poplačilo upnikove terjatve. Tožba za izpodbijanje dolžnikovih dejanj je zato tožba z dvočlenskim tožbenim zahtevkom oblikovalne in dajatvene narave. V oblikovalnem zahtevku se določi v kakšne obsegu pogodba nima učinka do upnika, kar je v obsegu, ki je potreben za poplačilo upnikove terjatve, takšnemu oblikovalnemu zahtevku pa bi v konkretni pravdni zadevi moral slediti dajatveni zahtevek, da se dovoli izvršba na nepremičnine v višini terjatve tožeče stranke.

7. Tožeča stranka takšnega dajatvenega zahtevka ni postavila, čeprav ni dvoma, da je vložila paulijansko tožbo, saj v I/1 tč. z oblikovalnim tožbenim zahtevkom zahteva(6), da pravni posli, ki so podlaga za prenos lastninske pravice na nepremičninah na toženo stranko in glede izbrisa hipotek, nimajo pravnega učinka v razmerju do tožene stranke. Takšnemu oblikovalnemu zahtevku sledi zahtevek, da se na podlagi I/1 tč. tožbenega zahtevka izbriše izbris hipotek in opravi ponoven vpis hipotek na nepremičninah na tožečo stranko. Nepremičnine so obremenjene s hipotekami tudi drugih upnikov, zato je očitno, da le vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja, kjer bodo vpisane hipoteke v korist tožeče stranke, po stanju pred zatrjevanim neveljavnim izbrisom, zagotavlja tožeči stranki položaj in upravičenja, kot jih je imela pred sklenitvijo spornih pogodb. Vendar tožeča stranka ni postavila zahtevka na ničnost pogodbe, na podlagi katere je prišlo do zatrjevanega protipravnega prenosa lastninske pravice na nepremičninah na toženo stranko in posledično do izbrisa hipotek tožeče stranke. Izbrisno tožbo namreč lahko vloži tisti, čigar stvarna ali obligacijska pravica je bila iz materialnopravnega razloga kršena zaradi neveljavne vknjižbe določene pravice (prvi odstavek 243. člena ZZK-1). Vknjižba pa je neveljavna iz materialnega razloga, če je zemljiškoknjižno dovolilo, ki je bilo podlaga za izpodbojno vknjižbo, bodisi neveljavno že ob njegovi izstavitvi zaradi ničnosti pravnega posla iz prvega odstavka 36. člena ZZK-1, na podlagi katerega je bilo izstavljeno, bodisi je postalo neveljavno zaradi razveljavitve ali razveze zavezovalnega pravnega posla, na podlagi katerega je bilo izstavljeno (1. in 2. točka drugega odstavka 243. člena ZZK-1). Tožeča stranka bi zato šele z razveljavitvijo zavezovalnega pravnega posla lahko kot posledico neveljavnega vpisa vložil izbrisno tožbo, s katero bi lahko dosegla vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja glede vpisanih hipotek. Na podlagi paulijanske tožbe pogodba nima učinka le proti toženi stranki in le toliko, kolikor je potrebno za izpolnitev njegove obveznosti, ne posega pa v pravice tretjih (npr. do ostalih pogodbenih strank, do tretjih oseb, ki imajo vpisane hipoteke na nepremičninah). Tudi če bi se štelo, da je tožeča stranka s tem, ko je v tožbenem zahtevku zahtevala, da sporna pogodba nima učinka, zahtevala tudi ugotovitev ničnosti pogodbe, takšen zahtevek ne bi bil utemeljen, ker iz zahtevka izhaja, da pogodba nima učinka (le) do tožeče stranke, zgrešena pa je tudi pasivna legitimacija, ker niso tožene vse pogodbene stranke, ki so sklenile pogodbe, na podlagi katerih je prišlo do izbrisa hipotek tožeče stranke. Ničnostnih razlogov tudi ni mogoče ugotavljati kot predhodno vprašanje, ker je treba izkazati pravni interese za ničnostno tožbo(7).

8. Paulijanska tožba ni ustrezen pravni institut, s katerim bi bilo mogoče zahtevati pravno varstvo zaradi ničnosti pravnega posla, ki pa je pravna podlaga za izbrisno tožbo. Navedeno potrjuje tudi sodna praksa v sodbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 297/2010, v kateri je pojasnjeno, da je bistvena značilnost paulijanske tožbe, da se z njo prepreči učinkovanje pravnega posla, ki je sicer veljaven, proti upniku. Ničen pravni posel pa je absolutno neučinkovit proti vsakomur že od sklenitve. Zato upnik čigar dolžnik je premoženje odtujil z ničnim pravnim poslom, varstvo svoje pravice ne more zahtevati s paulijansko tožbo, pač pa s tožbo za ugotovitev ničnosti. Za razliko od ničnostne sankcije, ki je predvidena v prvi vrsti zaradi varovanja javnega interesa, je za izpodbijanje pravnega dejanja dolžnika v korist tretje osebe zainteresiran le upnik, ki zaradi tega ne more biti poplačan. Njegov pravni interes pa je omejen na neučinkovitost pravnega posla in ne na njegovo neveljavnost in sicer samo v tistem delu, ki je potreben, da lahko poplača svojo terjatev. Izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj ne pomeni zahteve za razveljavitev pravnega posla. Ta ostane v veljavi, le da pri upniku v delu, potrebnem za poplačilu njegove terjatve, ne učinkuje, izpodbijanje ima torej omejen relativni učinek.

9. Pritožbeni razlogi niso bili utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (352. člen ZPP).

10. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka. S tem, ko je bila zavrnjena njena pritožba je bil zavrnjen tudi njen predlog za povrnitev pritožbenih stroškov, zato je poseben izrek v tem delu odpadel. (1) V nadaljevanju nepremičnine.

(2) V nadaljevanju ZPP.

(3) V nadaljevanju ZZK-1. (4) Glej tč. 7 stran 29 sodnega spisa.

(5) V nadaljevanju OZ.

(6) Tožeča stranka v pritožbi pravilno zatrjuje, da ni vložila ugotovitvenega zahtevka, marveč oblikovalnega, kar dodatno potrjuje ugotovitve pritožbenega sodišča, da je tožeča stranka vložila paulijansko tožbo. Pritožbeno sodišče še dodaja, kar bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju, da se z ugotovitveno tožbo uveljavlja ničnost pogodbe, za katero pa mora tožeča stranka izkazati pravni interes, ki je pravno utemeljen, če daje tožeči stranki možnost, da v nadaljnjem ali drugem postopku lahko uveljavi kakšno pravico.

(7) Sodna praksa (glej sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 44/2007 in tudi sodbo II Ips 567/2009) je dopuščala določene izjeme, ki pa so vsebinsko drugačni od obravnavanega primera.