Jedro

Paulijanska tožba mora vsebovati oblikovalni zahtevek, iz katerega je razvidno v zvezi s poplačilom katere terjatve je dolžnikovo pravno dejanje brez učinka v razmerju do upnika.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je imela v razmerju do družbe V., d. d., izvršilni naslov za terjatev v višini 191.405,59 EUR. Na podlagi tega izvršilnega naslova je sprožila izvršilni postopek na dolžnikove nepremičnine. Izvršilno sodišče je v zemljiški knjigi zaznamovalo izvršbo in na nepremičninah v korist tožnika vknjižilo hipoteke. Vendar se tožnik nazadnje iz nepremičnin svojega dolžnika ni mogel poplačati, saj so bile hipoteke še pred tem izbrisane. Kasneje je namreč tožnikov dolžnik sklenil pogodbo s toženo stranko in obremenjene nepremičnine so bile vložene v toženo stranko kot stvarni vložek. Ker je dolžnik že pred vknjižbo hipotek v zemljiški knjigi zaznamoval vrstni red, so nastopili učinki zaznambe vrstnega reda, določeni v Zakonu o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1). Po teh pravilih zaznamba vrstnega reda ni ovira za nadaljnje vpise (prvi odstavek 73. člena ZZK-1), vendar pa vsi ti vpisi učinkujejo pod razveznim pogojem (drugi odstavek 73. člena ZZK-1). Ker je bila vknjižba lastninske pravice na toženca dovoljena, je razvezni pogoj nastopil in tožnikove hipoteke so bile izbrisane.

2. Tožnik je v danem položaju uveljavljal sodno varstvo. Tožba, ki jo je vložil, v prvem delu vsebuje oblikovalni zahtevek, po katerem naj posel, katerega del je tudi odsvojitev (z izbrisano hipoteko predhodno obremenjenih) nepremičnin, v razmerju do njega nima pravnega učinka. V drugem delu pa vsebuje zahtevke, naj se izbriše izbris hipotek na teh nepremičninah.

3. Sodišče prve stopnje je takšen kompleks tožbenih zahtevkov zavrnilo. Glede paulijanske tožbe je opozorilo na dve ključni pomanjkljivosti. Najprej na to, da bi imel tožnik (če bi bili izpolnjeni tudi drugi pogoji) zoper toženca zahtevek, da pravni posel nima učinka v razmerju do njega, vendar le za znesek njegove terjatve, ne pa v celoti. Druga ključna pomanjkljivost naj bi bil manjko dajatvenega zahtevka. Glede izbrisne tožbe je sodišče prve stopnje poudarilo, da je ta utemeljena tedaj, ko je vknjižba iz nekega materialnopravnega razloga neveljavna. V tej zadevi naj ne bi bilo tako, marveč bi bili lahko pravni posli brez pravnega učinka le v razmerju do tožnika.

4. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tudi pritožbeno sodišče glede paulijanske tožbe pritrdi sodišču prve stopnje, da je bil zahtevek postavljen pomanjkljivo. V zvezi z izbrisno tožbo pa zavrne pritožnikove navedbe o tem, da je zatrjeval ničnost samega posla, s katerim je bila prenesena lastninska pravica in navede: „Ničnostnih razlogov tudi ni mogoče ugotavljati kot predhodno vprašanje, ker je treba izkazati pravni interes za ničnostno tožbo.“

5. Zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo tožeča stranka. Sklicuje se na revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter sodišču predlaga, naj sodbi nižjih sodišč razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Trdi, da izbris izbrisa hipotek ustreza učinkom paulijanske tožbe, saj v ničemer ne posega v nobeno od pravic tretjih oseb. Stališče pritožbenega sodišča, da se mora s tožbo za izpodbijanje pravnih dejanj poleg oblikovalnega postaviti še dajatveni zahtevek je po stališču revidentke pravno zmotno in nima podlage v nobenem zakonu. Poleg tega meni, da se izpolnitev doseže prav z izbrisom izbrisa hipotek in z njihovim ponovnim vpisom. Dalje meni, da 243. člena ZZK-1 ne govori le o ničnosti materialnopravne podlage in tako tudi ne o neveljavnosti erga omnes, marveč na splošno o materialnopravni neveljavnosti. Očitno meni, da je tudi relativna neveljavnost posla lahko podlaga za izbrisno tožbo. Ker zahtevani izbris hipotek in njihov ponovni vpis v zemljiško knjigo učinkuje le proti tožniku in kolikor je potrebno za izpolnitev njegove terjatve, tudi relativna neveljavnost v primeru uspešne tožbe iz 260. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) omogoča izpolnitev upnikove terjatve in s tem zadosti cilju instituta izpodbijanja dolžnikovih dejanj iz OZ ter iz istega razloga tudi ustreza pogoju iz druge točke tretjega odstavka 243. člena ZZK-1, da se poleg zahtevka za izbris izpodbijane vknjižbe uveljavi zahtevek za razveljavitev posla. Ne strinja se dalje s tem, da bi moral izbrisni upravičenec po 243. členu ZZK-1 postaviti zahtevek za ugotovitev ničnosti pravnega posla. Po revidentkinem stališču zadošča, če se na ničnost sklicuje v okviru trditvene podlage. Takšne trditve pa je tožnica podala v točkah tožbe, ki jih nato tudi specificira.

6. Sodišče je revizijo vročilo toženi stranki. Ta nanjo ni odgovorila.

7. Revizija ni utemeljena.

Uvodno o hibridni naravi tožbe v konkretni zadevi

8. Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožba, s katero tožnica v tej pravdi uveljavlja sodno varstvo, hibrid med dvema samostojnima pravnima institutoma. Prvi je izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj (actio pauliana oz. paulijanska tožba). Tega ureja OZ v določbah 255. do 260. člena. Drugi samostojni pravni institut pa je izbrisna tožba. Ta je urejena v 243. členu ZZK-1. 9. Takšno sestavljanje prvin dveh samostojnih pravnih institutov znotraj ene tožbe za varstvo tožničinega položaja ni bilo potrebno ter očitno korenini v tožničinem zmotnem prepričanju, da se paulijanska in izbrisna tožba organsko dopolnjujeta in nato učinkujeta skupaj. To zmotno prepričanje se kaže v revizijskem prizadevanju, da zatrjevana relativna neveljavnost dolžnikovega dejanja po 255. členu OZ ustreza pojmu neveljavnost iz materialnopravnega razloga v smislu 243. člena ZZK-1 ter da je torej izpodbitje pravnega ravnanja s paulijansko tožbo lahko podlaga za to, da se ugotovi neveljavnost vknjižbe in ta izbriše. Takšno izhodišče je zmotno zato, ker ima sodba po paulijanski tožbi izključno relativne učinke, učinki izbrisne tožbe pa so absolutni, učinkujejo erga omnes ter torej pravno presegajo učinke paulijanske tožbe (oziroma so nekaj drugega).

10. Povedano pa še ne pomeni, da kakšen izmed zahtevkov v tako sestavljeni tožbi ne bi mogel biti utemeljen. Revizijsko sodišče poudarja, da hibridnost tožbe ne predstavlja ovire za uspešnost posameznega zahtevka, če bi le bili izpolnjeni vsi zakonsko zahtevani pogoji za uspešnost bodisi paulijanske bodisi izbrisne tožbe. V nadaljevanju je zato revizijsko sodišče obe podlagi (v mejah revizijskih razlogov) obravnavalo ločeno.

Glede izbrisne tožbe

11. Revidentka utemeljeno opozarja, da pri izbrisni tožbi ni treba postaviti zahtevka za ugotovitev ničnosti posla, ki je bil materialnopravna podlaga vknjižbe, marveč se vprašanje ničnosti lahko ugotavlja kot predhodno vprašanje. Ničnost namreč učinkuje po samem zakonu.

12. A to vprašanje za rešitev tožničine izbrisne tožbe v resnici sploh ni bilo relevantno. Pravni posel med toženo stranko in tožničinim dolžnikom namreč ni bil materialnopravna podlaga izbrisa njenih hipotek. Seveda je res, da je z njim v posredni zvezi, a potem bi morala tožnica s samim zahtevkom po izbrisni tožbi to posredno zvezo tudi zajeti. Tega ni storila.

13. Neposredna materialnopravna podlaga izbrisa hipotek so namreč določbe ZZK-1 o zaznambi vrstnega reda ter o razveznem pogoju, ki se je bil udejanjil (tretji odstavek 73. člena ZZK-1). Razvezni pogoj pa je tu formalen in sicer, da se je vknjižba lastninske pravice na toženca dovolila. Te slednje vknjižbe pa tožnica z izbrisno tožbo ni izpodbijala. Kar je tu ključno, torej je, da tožeča stranka ni zahtevala izbrisa vknjižbe lastninske pravice na toženo stranko. To je manjkajoči člen. Brez tega manjkajočega člena (torej brez izpodbijanja celotne posredne zveze) pa bi bilo mogoče izbrisati izbris hipotek le tedaj, če bi se tožnica sklicevala na kakšno materialnopravno napako pri konkretni uporabi pravil o zaznambi vrstnega reda (npr. zlorabo tega instituta) in njenih učinkih. Na tej podlagi pa tožnica svoje sodnovarstvene zahteve v tej pravdi ni utemeljevala.

Glede paulijanske tožbe

14. Tudi v zvezi z razlogi nižjih sodišč glede neutemeljenosti zahtevka po paulijanski tožbi je treba delu revidentkinih navedb najprej pritrditi. Res je sicer, da je v zvezi s paulijansko tožbo tako v literaturi(1) kot v sodni praksi(2) govor o t. i. dvočlenskem izreku, ki ga tvorita oblikovalni in dajatveni zahtevek. A teza, da mora biti izrek dvočlenski je v citiranih odločbah v resnici utemeljena s tem, da je treba pravno razmerje sodno oblikovati in da torej dajatveni zahtevek ne zadošča. Drugo vprašanje pa je, ali je ob ustreznem oblikovalnem zahtevku, v resnici potreben še dajatveni zahtevek, katerega dajatvena vsebina je v resnici vprašljiva. Gre namreč zgolj za (nepotrebno) pojasnjevanje učinkov oblikovalne sodbe (namreč tega, da se bo konkretni upnik za uveljavitev konkretne terjatve lahko poplačal iz konkretnega predmeta relativno izpodbitega posla).

15. Vzrok revidentkinega neuspeha zato po presoji revizijskega sodišča ni to, da poleg oblikovalnega zahtevka ni postavila še dodatnega (kvazidajatvenega) zahtevka, marveč to, da niti oblikovalni zahtevek ne ustreza materialnopravnim zahtevam iz 260. člena OZ. Relativna neveljavnost mora biti identificirana s tremi prvinami: subjektivno (v razmerju do koga izgubi pravno dejanje učinek), vrednostno (v kolikšni višini) ter v zvezi s poplačilom katere terjatve. Vse tri prvine morajo biti vsebovane v konkretnem pravnem pravilu, ki ga tvori izrek oblikovalne sodbe. Če katera izmed teh prvin umanjka, potem učinki izpodbijanja ne bodo več skladni z zakonsko predvidenimi učinki iz 260. člena OZ, temveč bodo zakonsko predvidene učinke izpodbijanja presegli. Zahtevek, kakršnega uveljavlja tožnica, ni zamejen na poplačilo konkretne terjatve, marveč tožnica z njim uveljavlja neveljavnost posla (resda le v razmerju do nje) nasploh (brez identifikacije s terjatvijo in brez omejitev po namenu in višini). Tak zahtevek ne ustreza materialnopravni podlagi iz 260. člena OZ (ne gre zgolj za nekaj več, marveč za nekaj drugega). Za učinke izpodbijanja, kakršne uveljavlja, zato ni te in tudi nobene druge materialnopravne podlage.

16. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljana revizijska razloga nista podana, zato je neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Glede stroškov revizijskega postopka

17. Odločitev, da tožnica sama krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP in je zajeta z izrekom revizijske odločbe.

Op. št. (1): M. Ovčak Kos in Ž. Razdrih, Nekatera vprašanja v zvezi z izpodbijanjem pravnih dejanj zunaj stečaja, Pravnik 131 (2014), 1-2, str. 707 - 711. Op. št. (2): Sklep VS RS II Ips 141/2010 z dne 7. 11. 2013 ter Sodba VS RS II Ips 206/2013 z dne 28. 8. 2014.