Jedro

V skladu s sodno prakso pa je ob sklenitvi predpogodbe dogovor o ari, zaradi zagotovitve realizacije predpogodbenih določb, v skladu z določbo 64. do 68. člena OZ, torej tudi z določbo, da mora stranka, ki je prejela aro, pa je zakrivila nesklenitev glavne pogodbe, vrniti dvojno aro (drugi odstavek 65. člena OZ), če stranka, ki je bila pogodbi zvesta, to izbere.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženima strankama naložilo, da sta solidarno dolžni plačati tožniku znesek 1,341.574,80 SIT (tolarska protivrednost zneska 6.000,00 EUR po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan 6. 2. 2002) z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter pravdnimi stroški. Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

2. Tožena stranka vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka. Meni, da o odločilnih pritožbenih ugovorih izpodbijana sodba nima razlogov, saj le pavšalno navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno razsodilo. Toženki pa sta prepričljivo dokazali neverodstojnost tožnikovih navedb in izpovedb njegove priče M. O. Vztraja pri tem, da je pogodba o ari izmišljena. Poleg tega bi bil predmet pogodbe nek zamišljeni apartma, ki sploh ni obstajal. Prva toženka je bila prokurist druge toženke in po določbi 35. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD) ni mogla imeti kakršnegakoli splošnega pooblastila za pravne posle v zvezi z nepremičninami. Predmet pogodbe – cca 33 m2 velik apartma v I. - je bil le fiktivno zamišljen, kar je tožnik vedel. Navedeni predmet pogodbe je v izpodbijani sodbi konstruiran v nasprotju z navedbami in dokazi. Tožnik je bil tisti, ki je povzročil, da v zvezi s prodajo ni bilo mogoče ničesar več urejati, saj je do prve toženke prišel prepozno. Ugovor aktivne legitimacije je zavrnjen brez pravih razlogov. Tožnik je vendarle kupoval zamišljeni apartma skupaj s svojo ženo. Očitno je, da je tožniku od vsega začetka šlo le za aro, ki jo vtožuje.

3. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Po določbi prvega odstavka 360. člena ZPP mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe presoditi pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena. Revizija izpodbijani sodbi neutemeljeno očita, da tega ni storila. V sodbi je zapisano, da je sodišče druge stopnje obravnavalo samo pravno pomembne pritožbene navedbe in da se ni opredeljevalo do tistih, ki so le „svojsko razmišljanje tožene stranke“. Vsebina sporne pogodbe o ari pa je predvsem stvar dejanske presoje. Gre za dejstva, ki se nanašajo na opredelitev predmeta z aro zavarovane predpogodbe, predvsem pa za dejstva, ki se nanašajo na sam njen obstoj. V reviziji tožena stranka obstoj te pogodbe zanika s trditvijo o njeni izmišljenosti, češ da je bila predmet dogovarjanja med strankama le zamišljena (fiktivna) oddelitev določene enote od večje stanovanjske enote, last druge tožene stranke. Ponujena je torej drugačna presoja, obsežena v trditvi o izostanku razlogov o „odločilnih pritožbenih ugovorih“.

6. Strinjanje izpodbijane sodbe z dejanskimi ugotovitvami iz sodbe sodišča prve stopnje pomeni sprejetje presoje o tem, da je v januarju 2002 bila sklenjena (pisna) predpogodba, imenovana pogodba o ari, s katero sta se obe stranki zavezali, da bosta sklenili glavno pogodbo o nakupu konkretnega apartmaja v izmeri 33 m2 v stanovanjski stavbi v I. za ceno 120.000,00 DEM in da bo glavna pogodba sklenjena 5. 3. 2002. Pri tem pa sta, da bi glavna pogodba bila sklenjena, dosegli dogovor o ari, vključujoč tudi dogovor o obveznosti tožene stranke, da vrne dvojno aro, če zakrivi, da do sklenitve glavne pogodbe ne bo prišlo.

7. Revizijske navedbe v tej smeri ostajajo v okviru trditev prve tožene stranke, ki obstoj predpogodbe osporava. Sodišče prve stopnje je dokazno oceno, ki se s stališčem tožene stranke ne strinja in sprejema tožnikovo verodostojnost, obrazložilo, sodišče druge stopnje pa je v izpodbijani sodbi to dokazno oceno potrdilo. Zato je mogoče revizijo v tej smeri oceniti kot poskus prevrednotenja dejanskega stanja, kar pa na revizijski stopnji ni mogoče (tretji odstavek 370. člena ZPP).

8. V navedeni okvir je mogoče uvrstiti tudi revizijsko trditev o fiktivnosti opredelitve stanovanjske enote, ki bi bila predmet glavne pogodbe, saj je sprejeta ocena dejanskega stanja v tej smeri nasprotna. Sem spadajo tudi dejanske ugotovitve, ki se nanašajo na ravnanje prve toženke dne 5. 3. 2002, ko je zadržala od tožnika izročeni edini izvod pogodbe o ari, njen obstoj zanikala in šele v prisotnosti policije tožniku vrnila aro v znesku 6.000,00 EUR. Gre tudi za posledično dokazno oceno njenega ravnanja v smeri razdrtja pogodbe o ari in končno za pravno presojo, da je tožena stranka zakrivila, da ni prišlo do sklenitve glavne pogodbe.

9. Med dejanske ugotovitve, ki ne morejo biti predmet revizijske presoje, spada tudi v sodbi sodišča prve stopnje sprejeta ocena – sprejema jo tudi izpodbijana sodba – da se je prva toženka ob sklepanju pogodbe o ari izkazala s pooblastilom druge toženke kot lastnice nepremičnine, ki je bila predmet dogovarjanja. O oceni verodostojnosti tožnikove izpovedi in izpovedi priče M. O. na revizijski stopnji ni mogoče razpravljati. Zato obvelja, da izpodbijani sodbi ni mogoče očitati v reviziji zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. Obe sodišči pa sta tudi pravilno uporabili materialno pravo. Po določbi prvega odstavka 64. člena Obligacijskega zakonika (OZ) je ara znesek denarja, ki ga da ena stranka drugi ob sklenitvi pogodbe kot znak, da je pogodba sklenjena in kot zagotovilo, da se bo izpolnila obveznost iz glavne pogodbe. V obravnavanem primeru sta stranki pogodbe o ari druga drugi zagotovili, da bosta v določenem roku sklenili (glavno) kupoprodajno pogodbo, pri čemer pa sta že v pogodbi o ari predmet pogodbe in ceno konkretno določili. S pogodbo o ari je bila sklenjena predpogodba v skladu z določbo 33. člena OZ, ali, kot zapiše izpodbijana sodba, da je bil predmet predpogodbe specifičen, saj je vseboval obveznost, da bo pozneje sklenjena glavna pogodba.

11. V skladu s sodno prakso pa je ob sklenitvi predpogodbe dogovor o ari, zaradi zagotovitve realizacije predpogodbenih določb, v skladu z določbo 64. do 68. člena OZ, torej tudi z določbo, da mora stranka, ki je prejela aro, pa je zakrivila nesklenitev glavne pogodbe, vrniti dvojno aro (drugi odstavek 65. člena OZ), če stranka, ki je bila pogodbi zvesta, to izbere. Dejanske ugotovitve so zanesljiva podlaga za sklepanje pravne narave, da je tožena stranka v celoti odgovorna za nesklenitev glavne pogodbe, zaradi česar jo zadevajo prej omenjene posledice. Izpodbijana sodba odgovornost tožene stranke konkretno obrazloži z ugotovitvijo „da je prva toženka, ko je tožniku pogodbo o ari vzela, izjavila, da stanovanja ne bo prodala in da ni sklenjena nobena pogodba“. Ker na tožnikovi strani za sklenitev pogodbe ni bilo ovir, je tožbeni zahtevek na vrnitev dvojne are utemeljen.

12. Opisano je že, da sprejeta dokazna ocena potrjuje tožbene navedbe, da je prva toženka ob sklepanju pogodbe o ari razpolagala s pooblastilom druge toženke kot lastnice stanovanja, ki je bilo predmet pogodbe. Revizijsko sklicevanje na neveljavnost pooblastila v skladu z določbo 35. člena ZGD ni utemeljeno. Trditev, da je prva toženka bila le prokuristka gospodarske družbe druge toženke in da „kakršnokoli splošno pooblastilo“ zanjo ne bi moglo veljati, ne omogoča uporabe določbe 35. člena ZGD v obsegu, ki ga zagovarja revizija. Ob trditvi, da je prva toženka bila za zastopanje druge toženke pooblaščena kot prokuristka, je bilo pogojem prvega odstavka 35. člena ZGD zadoščeno: po dejanskih ugotovitvah je bila namreč prva toženka pooblaščena prav za prodajo nepremičnin, v katerih sklopu je bilo tudi stanovanje, ki ga je kupoval tožnik. Tako sta pasivno zavezani k plačilu dosojenega zneska obe toženki solidarno.

13. Končno pa je prav odločeno tudi o tožnikovi aktivni legitimaciji. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz ugotovitve, da je pogodbo o ari kot predpogodbo za sklenitev glavne pogodbe podpisal (le) tožnik, in da zahtevke iz tega naslova uveljavlja lahko sam, čeprav bi glavno pogodbo (lahko) kot kupec podpisala tudi njegova žena. V obsegu splošnega strinjanja z razlogi sodbe sodišča prve stopnje je tako razlago potrdilo tudi sodišče druge stopnje. Revizijsko sodišče se s presojo v tej smeri strinja.

14. Neutemeljeno revizijo je bilo treba zavrniti po določbi 378. člena ZPP.