Jedro

Tudi predpogodba je takšna pogodba, da je v zvezi z njo dogovor o ari mogoč.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sta toženi stranki solidarno dolžni plačati tožniku znesek 1.341.574,80 SIT (tolarska protivrednost 6.000,00 EUR po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan 06.03.2002) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 06.03.2002 do plačila in mu povrniti stroške postopka v višini 475.098,00 SIT v 15-ih dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 09.06.2006 do plačila.

Zoper to sodbo se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V pritožbi navaja, da sodba s silo konstruira razloge v prid tožniku in je pri tem popolnoma brez razlogov o odločilnih dejstvih. Če ta obstane, bo šlo za edinstven judikat, vreden zahteve za varstvo zakonitosti in ustavne presoje (zaradi kršitve iz 14. in 22. čl. Ustave). Izpodbijana sodba brez pridržkov verjame in povzema neresnične navedbe tožnika in njegove priče M.O. Zatrjuje, da je tožnik podal več različnih verzij in je svoje navedbe neprestano spreminjal, da je z predlagano začasno odredbo zablokiral večmilijonsko premoženje in da je zavrnil ponudbo prvotoženke, da v istem objektu za isto ceno kupi enak apartma. Sodba ne ocenjuje verodostojnosti navedb, da je prvotoženka odtujila in uničila listino, to je pogodbo o ari. V kazenski ovadbi, ki jo je tožnik podal zoper prvotoženko je tožnik navedel, da naj bi se to zgodilo 04.03.2002, v tej pravdi je nenehno spreminjal izjave in končno priznal pomoto. Sodba se ne ukvarja z vprašanjem, kako je mogoče, da takšen pravni strokovnjak, kot je tožnik, ki je sodnik Višjega sodišča v L., je imel edino originalno listino, s katero lahko dokaže plačilo visokega zneska, ne da bi takšno listino vsaj kopiral. Na predzadnji obravnavi pa je prišel na dan z novim dokaznim predlogom, da naj bi se predvajal njegov tajno narejeni posnetek telefonskega razgovora s prvotoženko, ki naj bi bil narejen pred njunim srečanjem dne 05.03.2002. Kako je mogoče razumeti, da naj bi dne 05.03.2002 izročil svoj edini in originalni izvod omenjene izmišljene pogodbe o ari in kako naj bi ob teh nesklepčnih in neresničnih navedbah ta izvod pogodbe toženka uničila in zakaj je toženka potem, ko naj bi uničila edini izvod, vseeno sama od sebe pošteno vrnila tožniku celotni znesek kavcije, to je 6.000,00 EUR, ki jih je od njega prejela. Sodišče si ne dela nobenih pomislekov o verodostojnosti izjave priče M.O., čeprav je sodišču znano, da sta hčerka in zet te priče v sporu s prvotoženko in da sta pri tem sodišču s prvotoženko že izgubila spor v zadevi P. Sodba tudi ne vsebuje nobenih razlogov o tem, da je tožnik v svoji pripravljalni vlogi z dne 28.03.2003 zatrjeval, da je prišla v I. tudi njegova žena, kar pa ne drži. Sodba ne ocenjuje očitne konstrukcije v tožnikovi ovadbi zoper prvotoženko, da naj bi bil datum 05.03.2002 izrecno dogovorjen kot zadnji dan, do katerega bi moral biti njemu in njegovi ženi prodan apartma v 4. gradbeni fazi, onadva pa plačati kupnino, po tej ovadbi pa naj bi prišlo že 04.03.2002, ko naj bi se srečali zaradi sklepnih dogovorov. Sodba tudi nima razlogov o tem, da je tožnik posredno sam potrdil, da pogodba o ari ni obstajala, saj je priznal, da je žig drugotoženke videl šele na pripravljalni vlogi v tej pravdi. Tožnik je zatrjeval, da je apartma kupoval skupaj s svojo ženo, kar pomeni, da bi morala zatrjevano pogodbo podpisati tudi njegova žena. Podpisal pa jo je sam, nikoli pa ni izjavil, da naj bi za sklenitev tega akta v imenu žene predložil kakršnokoli pooblastilo. Prvotoženka kot prokuristka tudi ni bila pooblaščena za sklenitev takšne pogodbe. Po določilu 1. odst. 35. čl. Zakona o gospodarskih družbah (ZGD) pa mora biti prokurist za odsvajanje in obremenjevanje nepremičnin posebej pooblaščen. Takšnega pooblastila pa prvotoženka ni imela in ga tudi ni mogla imeti. Dogovor o ari je realen kontrakt. Znesek ni bil nakazan na račun drugotoženke kot lastnice nepremičnine, kar bi tožnik kot pravni strokovnjak nedvomno storil, če bi v resnici se dogovoril za kakršnokoli pogodbo o ari. Določitev zneska prvotoženki ne pomeni, da je bilo s tem izvršeno kakršnokoli plačilo drugotoženki. Vsaka konstrukcija v tej smeri je še posebej izključena, ker je bila prvotoženka le prokuristka drugotožene in za kakršnokoli razpolaganje z nepremičnino drugotožene na način, kot si je to zamislil tožnik, ni imela nobenega pooblastila. Predmet pogodbe, apartma v površini 33 m2 kot samostojen del obstoječega stanovanja, ki naj bi se sklenila po zatrjevani pogodbi o ari, je bil samo fiktiven, glavna pogodba kot predmet izmišljene pogodbe o ari pa naj bi se sklenila nepogojno. Takšna nepogojna pogodba z neobstoječim fiktivnim predmetom je nična, zato bi bila seveda tudi takšna pogodba o ari enako nična. Vsem, ki se vsaj malo spoznajo na gradbeno dejavnost in predpise o urejanju okolja in gradnji objektov, je znano, da je delitev večje stanovanjske enote na več manjših enot izjemno zahteven postopek. V takšnih primerih gre za večjo obremenitev okolja. Izpoved M.O., da naj bi tudi sam na enak način pred tožnikom kupoval apartma, je evidentno neresnična. Če tožnik trdi, da naj bi bil rok med strankama za nakup nepremičnine sporazumno podaljšan, kar je nova verzija, potem bi moral biti takšen sporazum enako obvezno sklenjen v pisni obliki. Kaj takega tožnik doslej še ni trdil. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti, pri tem pa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vse pravnopomembne dejanske okoliščine, pravilno je uporabilo materialno pravo in pri tem ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka in tudi ne zatrjevanih ustavnih kršitev. Sodba sodišča prve stopnje je jasna in konsistentna, razlogi so prepričljivi, če pa se z razlogi tožena stranka ne strinja, to ne pomeni, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe pravdnega postopka in Ustave. Pritožbeno sodišče pa še pripominja, da bo obravnavalo samo pravno pomembne pritožbene navedbe, ne pa ostalih, ki so le svojsko razmišljanje tožene stranke, zato se do teh niti ne bo opredeljevalo, ker za odločitev niso pomembne (1. odst. 360. čl. ZPP). Z razlogi izpodbijane sodbe se pritožbeno sodišče v celoti strinja, zato teh ne bo še posebej in še enkrat ponavljalo. Po določbi 1. odst. 64. čl. Obligacijskega zakonika (OZ) je ara znesek denarja ali določena količina drugih nadomestnih stvari, ki jih ena stranka da drugi ob sklenitvi pogodbe kot znak, da je pogodba sklenjena in kot zagotovilo, da se bo izpolnila obveznost iz pogodbe. Pravice in obveznosti strank v obligacijskem razmerju so določene s pogodbo. Vsaka stranka je upravičena zahtevati realizacijo svoje pravice in dolžna izvršiti svojo obveznost. Po presoji pritožbenega sodišča je tudi predpogodba takšna pogodba, da je v zvezi z njo dogovor o ari mogoč. Po določbi 1. odst. 33. čl. OZ je namreč tudi predpogodba pogodba, le, da je njen predmet specifičen, to je obveznost, da bo pozneje sklenjena druga glavna pogodba. Ko je ob sklenitvi predpogodbe dogovorjena ara zaradi zagotovitve realizacije določb predpogodbe, veljajo določbe 64. do 68. čl. OZ. Zaradi tega je materialnopravno stališče sodišča prve stopnje pravilno, da je potrebno o vračilu are odločiti skladno s kogentnimi določbami 64. in nadaljnjih členov OZ, če pride do neizpolnitve predpogodbe, v zvezi s katero je bila dogovorjena ara. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi ugotovilo, da je bil predmet predpogodbe, ki jo je tožnik v januarju 2002 sklenil s toženko, obveznost te, da z njim sklene prodajno pogodbo za nakup apartmaja v izmeri cca. 33 m2 v I., št. 25 v objektu A, vpisani na parceli št. 2301/1, vl. št. E 139, k.o. I., za znesek 120.000 DEM. Tožnik je toženki izročil 6.000 DEM ob dogovoru, da se v primeru neizpolnitve pogodbe po krivdi tožene stranke, vrne dvojna ara. Da se je prvotoženka pri sklepanju dogovora izkazala s pooblastilom tudi za drugotoženo stranko verjame tudi pritožbeno sodišče, saj je sodišče prve stopnje to jasno in prepričljivo ugotovilo na podlagi izpovedi priče M.O. Brez podlage in zgolj insinuacije pritožbe so, da priča ni govorila resnice, dvomov v izpoved omenjene priče tudi pritožbeno sodišče ni imelo. Trditve v pritožbi, da je tožnik govoril, da bo stanovanje kupil skupaj z ženo, da pa je pogodbo o ari podpisal sam, so nepomembne, saj je vrnitev dvojne are tudi sam zahteval. Pritožbeno sodišče se tudi v celoti strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da je za nerealizacijo predpogodbe odgovorna tožena stranka, da je tožniku pogodbo o ari dobesedno vzela in mu je ni več vrnila ter dejala, da ne bo prodala stanovanja in da ni sklenjena nobena pogodba. Evidentno je torej, da do sklenitve glavne pogodbe ni prišlo zato, ker bi bile ovire na strani tožnika, ampak zaradi razlogov, ki so na strani tožene stranke. Sodišče prve stopnje je jasno ugotovilo, da je za neizpolnitev pogodbe odgovorna tožena stranka, ki je prejela aro, zato je tožeča stranka upravičena do vrnitve dvojne are. Ker je znesek 6.000,00 EUR toženka tožniku vrinila 05.03.2002 pred policisti, ki so prišli na kraj dogodka, mu je torej dolžna vrniti še preostali znesek are, zato je odločitev sodišča prve stopnje, ko je tožbenemu zahtevku ugodilo povsem pravilna. Pritožba tožene stranke je iz navedenih razlogov neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 ZPP).