Jedro

Dejstvo, da tožena stranka pri odmeri pokojnine ni upoštevala zneskov, namenjenih za nakup obveznic (čeprav je bila ustavna odločba U-I 392/98 izdana že 10. 7. 2002), ni bilo novo, le tožnik zanj očitno ob odmeri pokojnine ni vedel in se zato zoper odločbo ni pritožil. V takem primeru ni mogoče zahtevati nove odmere pokojnine.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi tožene stranke št. 14 2003124 z dne 5. 3. 2010 in št. 2003124 z dne 7. 5. 2010 ter toženi stranki naložilo, da izda novo odločbo o odmeri pokojnine v 30 dneh po pravnomočnosti sodbe. Ugotovilo je, da pri odmeri pokojnine s pravnomočno odločbo z dne 21. 5. 2004 ni bilo odločeno o vštetju dela plač, ki ga je tožnik namenil za notranji odkup podjetja (nakup obveznic) v letu 1992. Smiselno se je oprlo na določbo 181. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS št. 106/99 in naslednji), ki naj bi se uporabila tudi za primer, če se naknadno, po odmeri pokojnine, ugotovi, da določeni zneski niso bili upoštevani pri določitvi pokojninske osnove. Tožena stranka bi morala po oceni sodišča prve stopnje varovati pravice strank in ne bi smela zavrniti tožnikove zahteve za ponovno odmero pokojnine.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo, spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in zahtevek zavrnilo. Sledilo je stališču Vrhovnega sodišča, zavzetem v identičnih zadevah, da je bilo o tožnikovi pokojnini že pravnomočno odločeno in da v določbah 180. in 181. člena ZPIZ-1 ni podlage za ponovno odmero pokojnine.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je pravočasno revizijo vložil tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču druge stopnje očita zmotno uporabo 43. člena Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ, Ur. l. RS, 81/2000 in naslednji), 5. in 39. člena ZPIZ-1, 3. člena Zakona o sodiščih (ZS, Ur. l. RS št. 19/94 in naslednji) ter kršitev pravic iz 14. in 50. člena Ustave RS. Navaja, da je do neupoštevanja zneska, namenjenega za nakup obveznic, prišlo zato, ker je delodajalec v letu 1994 sledil napačnemu stališču tožene stranke, da ti zneski ne spadajo v pokojninsko osnovo. Na njeno zahtevo je takrat popravil obrazce M-4 in te zneske izložil. Da je stališče napačno, izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča U-I 392/98 z dne 10. 7. 2002. Že takrat bi morala tožena stranka poskrbeti za pravilen vnos podatkov, vendar pa je šele 21. 1. 2009 opravila revizijo pri delodajalcu I. in dne 4. 2. 2009 ugotovila, da so bila sredstva, namenjena za nakup obveznic, „razdeljena delavcem v skladu z osnovami in merili za delitev sredstev za plače in se zavarovancem upoštevajo pri izračunu pokojninske osnove“. Kljub temu se tožniku pokojnina ni ustrezno povečala. O zneskih, katerih vštetje v pokojninsko osnovo zahteva, še ni bilo odločeno. Ugotovitve notranje revizije predstavljajo novo dejstvo (poprava podatkov v matični evidenci), ki ni del prejšnjega dejanskega stanja in organ o njem še ni odločal. Niti iz izreka niti iz obrazložitve odločbe ne izhaja, da bi tožena stranka o teh zneskih odločala. Meni, da gre glede na usodo 185. člena prejšnjega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, Ur. l. RS št. 12/92 in naslednji), ki je bil razdeljen na 180. in 181. člen ZPIZ-1, za zakonsko praznino, ki jo je sodišče prve stopnje pravilno ob upoštevanju 3. člena ZS pravilno zapolnilo. Stališče Vrhovnega sodišča, na katerega se sklicuje sodišče druge stopnje, lahko velja le v primeru, če bi bil postopek pri toženi stranki izpeljan procesno pravno korektno in če bi bil zavarovanec seznanjen s tem, kaj je bilo pri odmeri pokojnine upoštevano in kaj ne. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Materialno pravo ni zmotno uporabljeno.

7. Iz dejstev, ugotovljenih pred sodiščem prve stopnje in sprejetih po sodišču druge stopnje izhaja, da je bila tožniku odmerjena pokojnina z odločbo z dne 21. 5. 2004. Tožena stranka v osnovo za odmero pokojnine ni vštela zneskov, ki jih je tožnik v letu 1992 namenil za notranji odkup podjetja, torej nakup obveznic podjetja, kjer je bil zaposlen. Tožnik se zoper odločbo ni pritožil, pač pa je dne 14. 12. 2009 na podlagi ugotovitev notranje revizije tožene stranke z dne 4. 2. 2009 vložil zahtevo za nov izračun pokojnine z upoštevanjem tudi teh zneskov. Tožena stranka je zahtevo za ponovno odmero pokojnine z dokončno odločbo z dne 7. 5. 2010 zavrnila (in ne zavrgla, kot navaja sodišče prve stopnje), z obrazložitvijo, da določbi 180. in 181. člena ZPIZ-1 omogočata ponovno odmero pokojnine le v zvezi s ponovnim zavarovanjem oziroma v primeru naknadno priznane pokojninske dobe, dopolnjene pred uveljavitvijo pravice do pokojnine.

8. Po prvem odstavku 39. člena ZPIZ-1 se starostna pokojnina odmeri od mesečnega povprečja plač, ki jih je zavarovanec prejel, oziroma zavarovalnih osnov, od katerih so mu bili obračunani prispevki v katerihkoli zaporednih 18 letih zavarovanja po 1. 1. 1970, ki so zanj najugodnejša. Pri odmeri pokojnine, določene z odločbo z dne 21. 5. 2004, zneski, ki jih tožnik uveljavlja naknadno, niso bili všteti v pokojninsko osnovo. Vendar z odločbo ni bilo odločeno o zneskih, ki predstavljajo osnovo za odmero pokojnine, pač pa o pravici do pokojnine in njeni višini. Plače oziroma drugi prejemki, od katerih so bili plačani prispevki, v okviru pokojninske osnove predstavljajo le dejansko podlago za odločitev o pravici.

9. Vrhovno sodišče je že v več odločbah zavzelo stališče, da dejansko stanje, ki je podlaga za priznanje pravic oz. za naložitev obveznosti, ne predstavljajo le dejstva, ugotovljena z odločbo, temveč vsa dejstva, ki so nastala do izdaje upravne odločbe in bi lahko predstavljala dejansko podlago za odločanje o pravici oz. obveznosti materialnega prava. Če tožena stranka pokojninsko osnovo izračuna napačno, stranka napačna oz. neugotovljena dejstva lahko uveljavlja z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi (1). Te možnosti tožnik ni (uspešno) izkoristil. Namesto tega je vložil zahtevo za ponovno odmero pokojnine.

10. V času vložitve tožnikove zahteve za ponovno odmero pokojnine so toženo stranko pri odločanju zavezovala pravila ZPIZ-1, ki take ponovne odmere ne predvideva. V 180. členu ZPIZ-1 je predvidena ponovna odmera le v primeru naknadno pridobljene pokojninske dobe zaradi ponovnega vstopa v zavarovanje. Celo v primeru, ko se določeno obdobje pokojninske dobe, dopolnjene pred uveljavitvijo pravice do pokojnine, prizna naknadno, ponovna odmera ni možna, ampak je v 181. členu ZPIZ-1 predvideno le odstotno povečanje že uveljavljene pokojnine. Obakrat gre za primera naknadno pridobljene pokojninske dobe, torej za novo dejstvo, zato citirani določbi ne urejata podobnega primera, kot je sporni in določbe drugega odstavka 3. člena ZS o zakonski praznini ni mogoče uporabiti. Dejstvo, da tožena stranka pri odmeri pokojnine ni upoštevala zneskov, namenjenih za nakup obveznic (čeprav je bila ustavna odločba U-I 392/98 izdana že 10. 7. 2002), ni bilo novo, le tožnik zanj očitno ob odmeri pokojnine ni vedel in se zato zoper odločbo ni pritožil. V takem primeru ni mogoče zahtevati nove odmere pokojnine, ampak po prvi točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS št. 80/99 in naslednji), ki se v skladu s prvim odstavkom 12. člena in 249. členom ZPIZ-1 uporablja pri odločanju o pravicah iz obveznega zavarovanja, obnovo postopka pod pogojem, da okoliščin, zaradi katerih se predlaga obnova postopka, stranka brez svoje krivde ni mogla navesti v končanem prejšnjem postopku (drugi odstavek 261. člena ZUP).

11. Ker za ponovno odločanje o tožnikovi starostni pokojnini niso bili izpolnjeni pogoji iz 180. in 181. člena ZPIZ-1 in ker ni bilo pogojev niti za njuno smiselno uporabo, je tožena stranka tožnikovo zahtevo utemeljeno zavrnila.

12. Po določbi 158. člena Ustave RS, s katerim se ureja institut pravnomočnosti, je pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopkih, določenih z zakonom. Kot izhaja iz predhodnih ugotovitev, tožnik teh postopkov ni sprožil. Zato je neutemeljen tudi revizijski očitek o kršitvi ustavnih pravic.

13. Z revizijo uveljavljani razlogi niso podani, zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

Op. št. (1): Prim. sodbe Vrhovnega sodišča VIII Ips 147/2010 z dne 20. 2. 2012, VIII Ips 263/2010 z dne 20. 2. 2012, VIII Ips 116/2011 z dne 17. 4. 2012, VIII Ips 147/2011 z dne 4. 6. 2012, VIII Ips 151/2011 z dne 4. 6. 2012 in VIII Ips 149/2011 z dne 18. 6. 2012.