Jedro

Toženec je tožnikovo zahtevo za ponovno odmero starostne pokojnine pravilno zavrgel. O starostni pokojnini je bilo namreč dokončno in pravnomočno odločeno, ZPIZ-1 pa ponovne odmere (pri kateri bi se v pokojninsko osnovo všteli zneski, izplačani v obliki delnic) ne predvideva.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 5. 3. 2010 in odločba št. ... z dne 7. 5. 2010 ter se izda nova odločba o odmeri starostne pokojnine in povrnejo stroški postopka, zavrne.

Tožnik sam trpi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 5. 3. 2010 in št. ... z dne 7. 5. 2010 in naložilo tožencu, da tožniku v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe izda novo odločbo o odmeri starostne pokojnine ter mu v roku 15 dni povrne stroške postopka v višini 212,49 EUR, po preteku tega roka pa mu plača zakonske zamudne obresti od tega zneska, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku 15-dnevnega roka za plačilo do plačila.

Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je odločitev sodišča, da je o zahtevi tožnika za novo odmero pokojnine dopustno odločati, ker toženec s pravnomočno odločbo št. ... z dne 21. 5. 2004 še ni odločal o vštevanju zneskov za leto 1992, ki so bili namenjeni bodočemu odkupu delnic, materialnopravno zmotna. Navaja, da je bistveno, da je bilo z navedeno odločbo, s katero je bila tožniku priznana pravica do starostne pokojnine v znesku 242.304,33 SIT na mesec od 1. 4. 2004 dalje, pravnomočno odločeno o priznanju pravice do pokojnine, ki vsebuje tudi odločitev o višini pokojnine, kar pomeni, da je s tem tudi pravnomočno priznana in izračunana pokojninska osnova. Toženec namreč odloča o pravicah, ki so določene v 4. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1). Med drugim so v 1. odstavku 4. člena ZPIZ-1 pod točko a naštete pravice do različnih vrst pokojnin, ne pa pravica do vštevnosti plače. Plače so element pokojninske osnove in posledično odmere pokojnine in njene višine. V vseh dosedanjih postopkih vštevanje plač v pokojninsko osnovo ni nikoli predstavljalo samostojne upravne zadeve, da bi lahko o njej odločali, zato tudi ne more biti del izreka pri priznanju pravice do pokojnine. Stališče prvostopnega sodišča, da o zneskih, ki jih tožnik uveljavlja naknadno, še ni bilo odločeno, je zato po mnenju toženca zmotno. Nadalje navaja, da je tudi že Višje delovno in socialno sodišče v večih zadevah, kot na primer v zadevi opr. št. Psp 273/2010 z dne 2. 9. 2010, opr. št. Psp 129/2011 z dne 19. 5. 2011, opr. št. Psp 191/2011 z dne 2. 6. 2011 in opr. št. Psp 175/2011 z dne 8. 6. 2011 zavzelo stališče, da tudi sama odmera pokojnine ni pravica iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja in da je bistvo odločanja o sami pravici do pokojnine, medtem ko je vprašanje, ali je bila ta pokojnina pravilno izračunana, predmet presoje pravilnosti in zakonitosti odločb v okviru rednih oziroma, če so za to izpolnjeni zakonski pogoji, tudi izrednih pravnih sredstev. Meni, da bi bilo glede na to, da je bila z odločbo št. ... z dne 21. 5. 2004 pravnomočno ugotovljena pokojninska osnova, mogoče vanjo posegati le z izrednimi pravnimi sredstvi, pod pogoji in na način, kot ga skladno z določbo 249. člena ZPIZ-1 določa 4. odstavek 225. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju ZUP). Vendar v zahtevi tožnik ne uveljavlja izrednih pravnih sredstev, ampak uveljavlja novo odmero pokojnine v rednem upravnem postopku, o kateri je bilo že pravnomočno odločeno v zadevi z dne 21. 5. 2004. Nadalje navaja, da pri rešitvi zadeve tudi ni mogoče izhajati iz narave pravic zavarovanih oseb v sistemu pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter iz lastniških upravičenj, ker za takšno razlago v konkretnem primeru ni pravne podlage. Zavarovalniški princip namreč ne more prevladati nad načelom pravnomočnosti, ki pomeni nespremenljivost pravnih razmerij, ki jih zagotavlja tudi Ustava v 158. členu. Upoštevaje navedeno je v obravnavanem primeru izkazana situacija iz 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP, saj ni mogoče uspešno zahtevati ponovnega upravnega odločanja niti v primeru, če bi se spremenilo dejansko stanje in niti v primeru, če bi se spremenila pravna podlaga, na kateri temelji prejšnja odločba. To izhaja tudi iz komentarja k 4. točki 1. odstavka 129. člena ZUP. Za rešitev zadeve v konkretnem primeru ni pomembno, če gre za nova dejstva, saj ni mogoče začeti novega postopka, ker specialni zakon (180. in 181. člen ZPIZ-1) ne dopušča ponovnega odločanja za primer, kot je obravnavan. Zato je iz teh razlogov zmotna odločitev sodišča in v nasprotju z določbo 125. in 129. člena ZUP. V določbah 180. in 181. člena ZPIZ-1 celovito ureja ponovno odmero pokojnine iz ponovnega zavarovanja, to je v primeru reaktivacije zavarovanca (180. člen) in naknadno priznane pokojninske dobe (181. člena), za kar pa ne gre v konkretnem primeru. Novo odmero že uveljavljane pokojnine je namreč določal prejšnji Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ/92) v 3. odstavku 185. člena. ZPIZ-1 pa ne določa več nove odmere pokojnine iz naslova naknadno ugotovljene plače, ki se ugotavlja v rednem postopku. Zato je tudi sklicevanje na določbo 2. odstavka 3. člena Zakona o sodiščih (Ur. l. RS, št. 94/2007, v nadaljevanju ZS-UPB4), nepravilno. Tudi sicer je dopustnost analogije vezana na predpise, ki jih je mogoče smiselno uporabiti. V konkretnem primeru je sodišče omogočilo tožniku novo odmero pokojnine na način, ki ni dopusten za uporabo analogije 181. člena ZPIZ-1. Gre pa tudi za tako pomembno pravno vprašanje, da ga sodišče ne bi smelo samo urediti oziroma rešiti, temveč bi ga morali prepustiti zakonodajalcu oziroma bi moralo prekiniti postopek in sprožiti spor pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije. Takšno stališče je bilo v sodni praksi že večkrat zavzeto, kot na primer v sodbah Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Psp 21/2006 z dne 6. 2. 2007 in v ostalih konkretno navedenih zadevah. Iz obrazložitev teh sodb je razvidno, da za ponovno odmerjanje pravnomočno priznanih pokojnin zaradi upoštevanja naknadno ugotovljenih plač v veljavnem ZPIZ-1 ni nobene pravne podlage in da ZPIZ-1 inštituta ponovne odmere že uveljavljane pokojnine zaradi naknadno ugotovljene plače, ki se ugotavlja v rednem postopku, ne pozna več. Da tožnik ni upravičen do nove odmere pokojnine, je razvidno tudi iz nekaterih odločitev Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v podobnih primerih, ki je v zadevah opr. št. VIII Ips 433/2008 z dne 24. 5. 2010, opr. št. VIII Ips 230/2008 z dne 7. 9. 2010, opr. št. VIII Ips 537/2008 z dne 22. 12. 2010, zavzelo stališče, da niti v ZPIZ-1 niti v ZUP ni podana pravna podlaga za to, da bi se pokojnina, ki je bila priznana in odmerjena s pravnomočno odločbo, ponovno odmerila. Vrhovno sodišče Republike Slovenije pa je s sodbama opr. št. VIII Ips 261/2009 z dne 25. 1. 2011 in opr. št. VIII Ips 101/2009 z dne 21. 6. 2011, v identičnem primeru, kot je obravnavan odločilo, da je bilo o pokojnini že pravnomočno odločeno, ponovnega postopka na podlagi vložene zahtevek ni mogoče začeti. Ker odločitev sodišča ni pravilna, je toženec tudi mnenja, da po določbi 154. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) glede na načelo uspeha v sporu ni dolžan povrniti tožniku stroškov postopka v višini 212,49 EUR v roku 15 dni.

V odgovoru na pritožbo toženec meni, da je sodišče prve stopnje njegovemu zahtevku pravilno ugodilo. V izpodbijani sodbi pravilno ugotavlja, da o zneskih, ki jih uveljavlja tožnik, še ni bilo pravnomočno odločeno. Med strankama ni sporno, da je toženec pokojnino odmeril na podlagi podatkov iz matične evidence, ki jih je delodajalec na zahtevo toženca popravil tako, da so bili podatki o spornih izplačilih izločeni. Ker so bili sporni zneski izločeni že pred uvedbo samega postopka, niso mogli biti del obravnavanega dejanskega stanja, saj je toženec odločal na podlagi podatkov v matični evidenci. Trditve toženca, da njegovim pravnim stališčem pritrjuje veljavna sodna praksa v podobnih oziroma celo v identičnih primerih, je zavajajoča. Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. VIII Ips 261/2009 z dne 25. 1. 2011, ki naj bi bila sprejeta v identičnem primeru, vsebuje bistveno razliko v dejanskem stanu in s tem v pravilni uporabi materialnega prava. Podobno stališče, kot ga je zavzelo sodišče prve stopnje, je mogoče ob smiselni uporabi zaslediti tudi v večih sodbah Višjega delovnega in socialnega sodišča in tudi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. Vztraja, da je toženec dolžan ravnati v korist zavarovancev in bi moral po odločitvi Ustavnega sodišča Republike Slovenije nemudoma zagotoviti pravilnost in zakonitost svojih odločb po odmeri pokojnine. Tega toženec ni storil vse do revizij v letu 2008 oziroma 2009, čeprav je razpolagal s podatki o tem, v katerih primerih je ravnal nezakonito. Drugačno razlogovanje pomeni izigravanje zavarovancev, ki na podlagi dostopnih evidenc toženca niso mogli ugotoviti nepravilnosti ali nezakonitosti, ker se je odločba toženca skladala s podatki v evidenci. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ni pa prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožniku z odločbo št. ... z dne 21. 5. 2004 priznana pravica do starostne pokojnine v znesku 242.304,33 SIT na mesec od 1. 4. 2004 dalje. Dne 14. 12. 2009 je tožnik vložil zahtevo za novo odmero starostne pokojnine na podlagi novega dejanskega stanja, to je zapisnika revizorja z dne 4. 2. 2009 in novo javljenih podatkov. Takšno zahtevo tožnika je toženec s odločbo št. ... z dne 5. 3. 2010 na podlagi 180. člena in 181. člena ZPIZ-1 zavrnil, z dokončno odločbo št. ... z dne 7. 5. 2010 pa je takšno odločitev potrdil in zavrnil tožnikovo pritožbo, vloženo zoper citirano prvostopno odločbo.

Drugače kot toženec pa je sodišče prve stopnje tožnikov tožbeni zahtevek štelo za utemeljen, ta utemeljenost zahtevka pa naj bi izhajala iz narave pravic zavarovancev v sistemu obveznega zavarovanja, saj pravica do pokojnine temelji na delu in plačanih prispevkih. Postavilo se je na stališče, da se v tem in podobnih primerih ne posega v že pravnomočna razmerja, saj zavarovanci želijo, da se v bodočih pokojninskih dajatvah upošteva to, kar toženec v dosedanjih odločbah še ni upošteval. Za odločitev v tej zadevi, ko je sporno, ali so izpolnjeni pogoji za novo odmero starostne pokojnine, je namreč sodišče prve stopnje štelo za pomembno, ali je toženec pri izračunu pokojninske osnove upošteval sporne zneske izplačanih v obliki delnic v letu 1992. V zvezi s tem vprašanjem je ugotovilo, da v izreku odločbe z dne 21. 5. 2004 (s katero je bila tožniku priznana starostne pokojnine), ni razvidno, da bi se odločitev nanašala na sporni znesek niti ni odločeno, da se določen znesek ne upošteva, da bi bilo to zajeto z mejo dokončnosti in pravnomočnosti. Po stališču sodišča prve stopnje to ne pomeni, da zavarovanec pravice, ki temelji na plačilu prispevkov, ne more več uveljaviti zgolj zaradi odločitve o enaki, vendar ne o isti zadevi, še zlasti ne ob uporabi inštituta pravnomočnosti. Poudarja, da ZPIZ-1 ne onemogoča takšne odločitve, saj nima nobene določbe, po kateri se pri oblikovanju pokojninske osnove ne bi upoštevali vsi dohodki, določeni v 39. členu. Med strankama namreč ni sporno, da so izplačane delnice del osebnega dohodka. Nadalje je sodišče prve stopnje svoje stališče oprlo na določbo 43. člena Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in pokojninskega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 81/2000 s spremembami, v nadaljevanju ZMEPIZ) in da ni utemeljeno sklicevanje na določbo 180. člena ZPIZ-1, pač pa je smiselno potrebno uporabiti določbo 181. člena zakona. Določba 180. člena ne določa, da ponovna odmera pokojnine ni mogoča tudi v drugih primerih, saj ta določa, kako se upošteva pokojninska doba in plača iz ponovnega zavarovanja. Določba 181. člena ZPIZ-1 sicer določa ravnanje v primeru naknadnega priznanja določenega obdobja, medtem ko vprašanje naknadno priznanih ali ugotovljenih zneskov, ki niso bili upoštevani v pokojninsko osnovo, ni urejeno.

Ugotovljeno pravno praznino je tudi pritožbeno sodišče skladno s splošnimi načeli in ustavnim načelom enakega obravnavanja, v večih identičnih zadevah, zapolnilo smiselno na enak način kot sodišče prve stopnje in zavzelo stališče, da v primeru, ko stranka zahteva novo odmero pokojnine za zneske, ki so bili v prvotnem postopku odločanja o pravici do pokojnine izločeni in o njih ni bilo posebej odločeno niti v izreku, niti niso bili omenjeni v obrazložitvi odločbe, da je dopustno odločati o zahtevku na podlagi novega dejanskega stanja, ki še ni bilo zajeto z dokončnostjo in pravnomočnostjo odločbe. Hkrati pa je ugotovilo, da za ponovno odmero pravnomočno priznanih pokojnin zaradi upoštevanja naknadno ugotovljenih plač v veljavnem ZPIZ-1 ni pravne podlage oziroma ni specialne določbe, ki bi urejala ponovno odmero pokojnine z razliko od prej veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ/92), ki je v 3. odstavku 185. člena določal, da se naknadno izplačana ali ugotovljena plača, ki se v skladu s tem zakonom upošteva za izračun pokojninske osnove, lahko uživalcu pokojnine upošteva za novo odmero že uveljavljane pokojnine.

Drugačno stališče kot obe nižji sodišči pa je v zvezi s sporno novo odmero pokojnine, kasneje zavzelo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Postavilo se je na stališče, da je odločba o odmeri pokojnine postala dokončna in pravnomočna in da je takšno odločbo mogoče sanirati le z izrednimi pravnimi sredstvi, medtem, ko nova odmera pokojnine, ni možna. V zvezi z novo odmero pokojnine se je oprlo na določbo 180. člena ZPIZ-1, po kateri je predvidena ponovna odmera pokojnine le v primeru naknadno pridobljene pokojninske dobe zaradi ponovnega vstopa v zavarovanje in da celo v primeru, ko se določeno obdobje pokojninske dobe, dopolnjene pred uveljavitvijo pravice do pokojnine, ugotovi naknadno, ponovna odmera ni predvidena, ampak je v 181. členu ZPIZ-1 določeno le odstotno povečanje že uveljavljene pokojnine. Dodatno je poudarilo, da če je toženec pokojninsko osnovo izračunal v nasprotju z določbami o oblikovanju pokojninske osnove, brez upoštevanja vseh plač oziroma osnov, od katerih so bili plačani prispevki, je toženec odmeril pokojnino napačno. Odločba, ki temelji na napačni odmeri, pa je nezakonita. Odpravi nezakonitih odločb je namenjen sistem pravnih sredstev. Ker ni bilo vloženo niti redno niti izredno pravno sredstvo, to pomeni, da je odločba o priznanju pravice do starostne pokojnine postala dokončna in pravnomočna.

Ne glede na prvotno drugačno stališče, je pritožbeno sodišče sledilo takšnemu stališču Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, da je toženec tožnikovo zahtevo za novo odmero starostne pokojnine, pravilno z izpodbijano odločbo, potrjeno z dokončno odločbo, zavrnil na podlagi 180. člena in 181. člena ZPIZ-1. O starostni pokojnini je bilo namreč dokončno in pravnomočno odločeno, ZPIZ-1 pa ponovne odmere ne določa, zaradi česar ponovnega postopka na podlagi zahteve, vložene 14. 12. 2009 za novo odmero starostne pokojnine, ni bilo mogoče začeti oziroma opraviti novo odmero starostne pokojnine po citiranih določbah zakona.

Glede na vse povedano, je pritožbeno sodišče toženčevi pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP spremenilo tako, da je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba toženca št. ... z dne 5. 3. 2010 in odločba št. ... z dne 7. 5. 2010 ter izda nova odločba o odmeri starostne pokojnine. Obenem je zavrnilo tožbeni zahtevek tudi v delu, v katerem je tožnik zahteval povračilo stroškov postopka in sicer na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP ter odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške odgovora na pritožbo.