Jedro

Ker tožnik v času odpovednega roka ni delal, ampak je bil doma in prejemal nadomestilo plače v višini 100 % osnove (enako, kot da bi koristil letni dopust), ni bil prikrajšan in njegov zahtevek za plačilo odškodnine (nadomestila) za neizkoriščen letni dopust tudi iz tega razloga ni utemeljen.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (1. odstavek I. točke, 1. odstavek II. točke in III. točka izreka).

Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka tožniku dolžna plačati dodatek za delovno dobo v višini 6.889,27 EUR neto ter na navedeni znesek obračunati in plačati vse prispevke in davke ter akontacijo dohodnine v skladu z veljavno zakonodajo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posamičnih neto zneskov, razvidnih iz izreka, od zapadlosti mesečnih zneskov (to je 14. dne v mesecu) do plačila (1. odst. I. tč. izreka). Višji zahtevek (za plačilo 315,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) je zavrnilo (2. odst. I. tč. izreka). Nadalje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati nadomestilo za neizkoriščen letni dopust za 5 delovnih dni v višini 872,60 EUR, na navedeni znesek odvesti in plačati vse prispevke in davke ter na tako dobljeni neto znesek plačati zakonske zamudne obresti od dneva vložitve tožbe (to je od 8. 6. 2010) do plačila (1. odst. II. tč. izreka), zavrnilo pa je tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 250,00 EUR iz naslova življenjskega zavarovanja (2. odst. II. tč. izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 587,17 EUR v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (III. tč. izreka).

Zoper 1. odst. II. tč. in III. tč. izreka navedene sodbe se pritožuje tožnik, iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. ZPP ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Navaja, da je tožnik v letu 2009 prejel redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Delovno razmerje mu je po poteku odpovednega roka prenehalo 3. 3. 2010. V odpovedi je bilo res navedeno, da tožnik v času trajanja odpovednega roka koristi letni dopust, ni pa bilo navedeno, za katero leto. Tako je tožnik koristil zgolj dopust za leto 2009. Tožnik je s 1. 1. 2010 pridobil pravico do letnega dopusta za leto 2010. Kljub temu s strani tožene stranke ni prejel obvestila glede letnega dopusta za tekoče koledarsko leto in tudi ne, koliko letnega dopusta lahko izrabi. Tožnik je na obravnavi povedal le, da v letu 2009 nikogar ni zaprosil za koriščenje dopusta. V tem obsegu ne držijo navedbe sodišča, da tožnik za leto 2010 ni niti zaprosil tožene stranke za koriščenje dopusta. Tega tožnik ni izpovedal. Če tožena stranka tožniku za leto 2010 ni določila obsega letnega dopusta, tožnik tudi ni mogel tožene stranke zaprositi za koriščenje letnega dopusta, ker ni vedel, koliko dopusta mu pripada. Tožnik je zahteval izplačilo nadomestila za letni dopust in ne odškodnine. Glede na sodbo sodišča ES v zadevi C350/06 Gerhard Schultz- Hoff je potrebno 2. odst. 166. čl. ZDR razlagati tako, da ima delavec pravico do nadomestila za neizkoriščen letni dopust ne glede na to, ali ga ni koristil zaradi razlogov na strani delodajalca (čakanje) ali zaradi objektivnih razlogov (npr. bolniški stalež). Tožnik dopusta ni koristil zaradi razlogov na strani tožene stranke. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo tožnika. Predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške.

Zoper I. in III. tč. izreka navedene sodbe se pritožuje tožena stranka, iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. ZPP ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Navaja, da je nesporno, da je bil tožnik do dodatka za delovno dobo upravičen že po samem zakonu ves čas, ko je delal pri toženi stranki. Upoštevaje navedeno je tožena stranka ves čas poudarjala in dokazala, da tožniku ni kršila pravice do izplačila dodatka za delovno dobo ter mu je ta dodatek tudi ves čas izplačevala. Dodatek je bil vključen v osnovno plačo (in tudi vse čas izplačevan), ki je bila prav zato bistveno višja od plače, ki bi tožniku pripadala po kolektivni pogodbi. Če na tožnikovi plačilni listi dodatek za delovno dobo ni bil prikazan posebej, to še ne pomeni, da ga tožena stranka ni plačevala. ZDR nikjer ne določa, da mora biti višina dodatka za delovno dobo prikazana na plačilni listi. Namen 8. čl. pogodbe o zaposlitvi ni bil v tem, da bi bil dodatek za delovno dobo izključen, temveč le v tem, da sta se stranki dogovorili, da se dodatek ne obračuna posebej. Namen je bil torej dodatek všteti v tožnikovo osnovno plačo, ki je bila prav iz tega razloga tako visoka. Tožena stranka ni imela prav nikakršnega razloga, da tožniku plačuje trikrat višjo plačo od tiste, ki bi jo bila dolžna plačevati po kolektivni pogodbi, če v njej ne bi bil že vštet dodatek za delovno dobo. Da se je tožnik tega zavedal, jasno izhaja iz tega, da vse do trenutka, ko je prejel odpoved pogodbe o zaposlitvi, to vprašanje zanj ni bilo sporno, pa čeprav je prejel več kot 48 plačilnih list, na katerih dodatek za delovno dobo ni bil prikazan. Priča A.A. je potrdila vse navedbe tožene stranke in je poznala kadrovsko politiko tožene stranke in vsebino vsake določbe tipskih pogodb o zaposlitvi ter je zagotovo verodostojna priča glede vprašanj, ki so bistvena v tej pravdi. Izpovedbo te priče je sodišče povsem spregledalo. Sodba je obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka (14. in 15. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP). Razlogi so si med seboj v nasprotju. Tako sodišče npr. najprej zastopa zmotno stališče, da dodatek za delovno dobo tožniku ni bil izplačevan, nato pa navede, da ni razvidno, kolikšen del plače predstavlja osnovna plača in kolikšen del dodatek za delovno dobo. Slednje pomeni, da je dodatek vendarle bil izplačevan, a ni znano, v kakšni višini. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in glede bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodba sodišča prve stopnje vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, ti razlogi so jasni in prepričljivi in nikakor niso med seboj v nasprotju, kot to trdi tožena stranka. K razlogom sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče pravzaprav nima česa dodati, zato se z njimi v celoti strinja, v zvezi z odločilnimi pritožbenimi navedbami (360. čl. ZPP) pa še dodaja: K pritožbi tožnika: Sodišče prve stopnje je dosledno in natančno pojasnilo, zakaj tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na nadomestilo za neizrabljen letni dopust, ni utemeljen. Tožnik v času odpovednega roka ni delal, temveč je bil doma „na čakanju“, pri čemer iz tožnikovih plačilnih list (A2- A6) izhaja, da je v vsem tem času prejemal plačo oz. nadomestilo plače v višini 100 % plače, torej tako, kot da bi bil ves čas na dopustu, kar je potrdila tudi A.A. (list št. 43). Tožnik je po dogovoru s toženo stranko za leto 2009 izkoristil ves letni dopust, medtem ko mu je tožena stranka ob prenehanju delovnega razmerja izdala potrdilo, da za leto 2010 dopusta ni koristil (kar je bilo v smislu koriščenja dopusta pri drugem delodajalcu za tožnika prav tako ugodno). Iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi tožnik za koriščenje letnega dopusta v letu 2010 zaprosil in mu ga tožena stranka ne bi odobrila. Tega tožnik ni zatrjeval, kar je pravzaprav logično, saj je bil v času odpovednega roka doma, prejemal pa je plačo oz. nadomestilo plače v višini 100 % plače. Tožena stranka tožniku resda ni izdala obvestila o odmeri letnega dopusta za tekoče koledarsko leto iz 2. odst. 160. čl. ZDR, vendar to na tožnikovo pravico do izrabe letnega dopusta v ničemer ni vplivalo. Takšno obvestilo je namreč zgolj deklaratorne narave in nikakor ne konstitutivne, saj delavec pravico do letnega dopusta pridobi na podlagi zakona (ex lege). Iz tega razloga so neutemeljene tožnikove pritožbene navedbe, da je izostanek pisnega obvestila o odmeri letnega dopusta vplival na njegovo pravico do letnega dopusta in možnost njegovega koriščenja. Glede na zgoraj navedeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje, s sklicevanjem na sodbo sodišča ES v zvezi z zadevo C350/06 Gerhard Schultz - Hoff ter sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. VII Ips 107/2011 z dne 20. 12. 2011, pravilno zaključilo, da niso podani niti objektivni razlogi niti razlogi na strani delodajalca, zaradi katerih tožnik dopusta v letu 2010 ne bi mogel koristiti. Ker pa tožnik v času odpovednega roka ni delal, ter je prejemal plačo oz. nadomestilo plače v višini 100 %, torej tako, kot da bi bil ves čas na dopustu, ni bil v ničemer prikrajšan, zato tožbeni zahtevek tudi iz tega razloga ni utemeljen. Ker je tožnikova pritožba neutemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in na podlagi 353. čl. ZPP potrdilo del sodbe sodišča prve stopnje, ki ga je tožnik izpodbijal (1. odst. II. tč. izreka, III. tč. izreka).

K pritožbi tožene stranke: Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vsa dejstva, od katerih je odvisna odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo dodatka na delovno dobo. Stranki sta dne 20. 3. 2006 sklenili pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „direktor sektorja za marketing in razvoj“ (priloga A1), v kateri sta v 8. členu dogovorili osnovno bruto plačo v znesku ... takratnih SIT na mesec. V 3. odst. 8. čl. pogodbe o zaposlitvi pa sta zapisali, da se vodilnemu delavcu dodatek za delovno dobo in dodatek za stalnost ne obračuna. Tožnik je takšno plačo prejemal, dejstvo, da mu tožena stranka dodatka za delovno dobo v obdobju od marca 2006 do vključno marca 2010 (zoper odločitev sodišča prve stopnje glede zavrnitve tožbenega zahtevka iz naslova dodatka na delovno dobo ni pritožbe in je odločitev v tem delu postala pravnomočna) ni obračunala in izplačala, pa izhaja iz plačilnih list, ki se nanašajo na sporno obdobje (priloga A2-A6). Tožena stranka je kot delodajalec tista, ki bi morala poskrbeti, da so jasno razvidna posamezna plačila oziroma plačila posameznih sestavin plače. Pravilna je zato ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala, da je tožniku dodatek za delovno dobo izplačevala.

Na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje je sodišče tudi pravilno uporabilo materialno pravo in sicer določbo 129. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s sprememb.). Ta dodatek predstavlja del delavčeve plače, odločitev o višini tega dodatka pa je zakonodajalec prepustil ureditvi v kolektivnih pogodbah. Izjemoma ZDR v 72. členu pri sklepanju pogodb o zaposlitvi s poslovodnimi osebami dopušča možnost, da se pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja s temi osebami v pogodbi o zaposlitvi uredijo drugače (manj ugodno od zakonske ureditve), vendar je že sodišče prve stopnje s pravilnimi razlogi utemeljilo, da tožnik ne spada med poslovodne osebe, zaradi česar ta izjema zanj ne velja. Pritožba tega zaključka tudi ne izpodbija.

Pravilno je sodišče prve stopnje odgovorilo na ugovor tožene stranke, da je bil v dogovorjeno osnovno bruto plačo zajet tudi dodatek na delovno dobo. Navedeni ugovor tožena stranka ponovno izpostavlja v pritožbi, pri čemer se sklicuje na izpovedbo priče A.A. in na dejstvo, da je imel tožnik vseskozi višjo plačo, kot bi mu šla po kolektivni pogodbi. Višina osnovne plače se v skladu s 127. členom ZDR določi glede na zahtevnost dela, za katerega delavec sklene pogodbo o zaposlitvi, pri čemer dejstvo, da je bila tožnikova osnovna plača višja, ne utemeljuje zaključka, da je vanjo vštet tudi dodatek na delovno dobo, kot to zmotno uveljavlja pritožba. Še vedno gre zgolj za osnovno plačo, v kateri, kot je bilo že pojasnjeno, dodatek za delovno dobo ne more biti zajet. Poleg tega tudi iz predloženih plačilnih list, kjer so razvidne posamezne sestavine plače, ne izhaja, da bi tožena stranka tožniku obračunala in izplačala dodatek na delovno dobo. Pritožbeno sodišče tudi izračun sodišča prve stopnje o višini dodatka na delovno dobo v spornem obdobju v celoti sprejema kot pravilnega, saj glede same višine dodatka za sporno obdobje ni izrecnih pritožbenih navedb.

Ker s pritožbo tožene stranke uveljavljani razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče tudi njeno pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo del sodbe sodišča prve stopnje, ki ga slednja izpodbija - 1. odst. I. tč. in III. tč. izreka (353. člen ZPP).

Stranki s pritožbama nista uspeli, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka ni upravičena do povrnitve stroškov odgovora na pritožbo, saj ne gre za strošek, ki je bil potreben za ta spor v smislu določbe prvega odstavka 155. člena ZPP. Odgovor na pritožbo namreč ni bistveno pripomogel k rešitvi tega individualnega spora.