Jedro

Če je tožena stranka naložila vozilo preko dovoljene teže in bi bilo to vzrok za tožnikovo hitro vožnjo (ali pa je k temu, da so se zavore pregrele, prispevalo), je potrebno njeno odgovornost presojati tudi z vidika krivde (131. člen OZ). Če je bil vzrok za hitrost, ki jo je tožnik dosegel pri vožnji po klancu navzdol in za pregretje zavor tudi v preobremenjenosti vozila, je lahko tožena stranka (vsaj delno) tudi krivdno odgovorna.

Izrek

Reviziji se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča druge stopnje in sodba sodišča prve stopnje razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi nesreče pri delu v višini 16.500.000,00 SIT (sedaj 68.853,28 EUR) z zamudnimi obrestmi in tožniku naložilo povrnitev stroškov tožene stranke v znesku 2.761,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 2. 2007 do plačila. Ugotovilo je, da je do prometne nesreče, v kateri se je tožnik poškodoval, prišlo zaradi neprimerne vožnje tožnika glede na dolžino in težo vozila in prikolice ter konfiguracijo cestišča. 2. Sodišče druge stopnje je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, pri čemer se je oprlo na izvedeniško mnenje, iz katerega izhaja, da je vzrok nezgode izključno nepravilno upravljanje z vozilom, saj je tožnik v zadnjih petih kilometrih vozilo zaviral z zavoro, namesto z motorjem v ustrezni prestavi.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga pravočasno revizijo tožnik, ki uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da je tožena stranka prikolico naložila preko dovoljene teže, na kar tožnik ni bil opozorjen. Te prikolice mu ne bi smela dati za vožnjo po konkretni cesti in bi lahko pričakovala, da zavore ne bodo delovale oziroma bodo odpovedale. Izvedenec se ni ukvarjal z vprašanjem prekoračenosti teže vozila s tovorom in ali je tudi v tem dejstvu iskati vzrok za nesrečo. Če je do nesreče prišlo iz več vzrokov, bi bila lahko podana sokrivda pravdnih strank. Toda sodišče ugotavlja le, da je do nezgode prišlo zaradi neprimerne vožnje tožnika in ni obrazloženo, ali je šlo za dejanje, ki ga je bilo mogoče pričakovati in se mu izogniti. Zato je podana bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, saj ni ugodilo predlogu za dopolnitev izvedeniškega mnenja oziroma postavitev novega izvedenca, sodišče druge stopnje pa se ni opredelilo do pritožbenih navedb, s katerimi se graja izvedeniško mnenje. Izvedenec bi moral ugotoviti vzrok za hitro vožnjo, saj ob ugotovitvi, da je bila teža vozila 7.560 kg in teža polpriklopnika 47.200 kg ni pojasnil, ali je tudi v tem iskati vzrok za nesrečo. Če je do nesreče prišlo iz več vzrokov, bi bila lahko podana sokrivda pravdnih strank. Zaradi tega revident predlaga, da sodišče izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje in prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje in sicer drugemu sodniku posamezniku.

4. Revizija je utemeljena.

5. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje. Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ni mogoče upoštevati tistih navedb v reviziji, iz katerih izhaja tožnikovo nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno sodišča. 7. Revizija očita izpodbijani sodbi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi in razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju; ali če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Izpodbijano sodbo je mogoče preizkusiti, saj iz njene obrazložitve jasno izhaja, da je tožena stranka, sicer imetnica nevarne stvari, razbremenjena odgovornosti za nastalo škodo, ker je do nezgode prišlo izključno zaradi tožnikovega ravnanja. Nestrinjanje s takšno presojo pomeni očitek zmotne uporabe materialnega prava in ne bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

8. Očitek zmotne uporabe prava je utemeljen.

9. Tožnik se je dne 6. 5. 2002 pri opravljanju svojega dela voznika tovornega vozila poškodoval, ko je vozilo zaneslo s cestišča in se je prevrnilo na bok. Po 149. členu Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji) se za škodo, nastalo z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo šteje, da izvira iz te stvari oziroma te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok. Po 150. členu OZ za škodo od nevarne stvari odgovarja njen imetnik, za škodo od nevarne dejavnosti pa tisti, ki se z njo ukvarja. Med strankama ni sporno, da premikajoče se tovorno vozilo predstavlja nevarno stvar, v spornem primeru zlasti ob dejstvu, da je šlo za vozilo s prikolico in vožnjo po ovinkasti cesti navzdol. Ni tudi sporno, da je imetnik te stvari tožena stranka. Po prvem odstavku 153. člena OZ je imetnik nevarne stvari prost odgovornosti, če dokaže, da izvira škoda iz kakšnega vzroka, ki je bil izven stvari in njegovega učinka ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti, po drugem odstavku 153. člena OZ pa tudi, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti.

10. Dolžnost voznika tovornega vozila je prilagoditi hitrost vožnje konfiguraciji cestišča (v tem primeru ovinkastega klanca). Iz dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in sprejelo sodišče druge stopnje izhaja, da je bila prometna nesreča, v kateri je tožnik utrpel škodo, posledica neprilagojene vožnje, saj je tožnik vozilo po klancu navzdol, namesto, da bi ga zaviral z motorjem v nižji prestavi, zaviral z zavorami. Na ta način so zavore izgubile svoj učinek, tako da nesreče ni bilo mogoče preprečiti.

11. Tako ugotovljeno dejansko stanje bi zadoščalo za zaključek, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca, to je tožnika, če ne bi ta zatrjeval, da je bilo vozilo preobremenjeno, naloženo preko dovoljene nosilnosti in da je bilo (tudi) to vzrok za njegovo hitro vožnjo. Če je tožena stranka dejansko naložila vozilo preko dovoljene teže in bi bilo to vzrok za tožnikovo hitro vožnjo (ali pa je k temu, da so se zavore pregrele, prispevalo), pa je potrebno njeno odgovornost presojati tudi z vidika krivde (131. člen OZ). Če je bil vzrok za hitrost, ki jo je tožnik dosegel pri vožnji po klancu navzdol in za pregretje zavor tudi v preobremenjenosti vozila, je lahko tožena stranka (vsaj delno) tudi krivdno odgovorna. Do tožnikovih trditev in dokaznega predloga se sodišče prve stopnje ni opredelilo, kljub pritožbenemu očitku v zvezi s tem pa tudi sodišče druge stopnje ne. Vprašanje morebitne krivde tožene stranke je zato ostalo nerazčiščeno. Ker sodišči nista zavzeli stališča do tega vprašanja, je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, saj bi utegnila biti ob ugotovljeni (delni) krivdi tožene stranke odgovornost za škodo drugačna, kot sta jo ugotovili sodišči prve in druge stopnje.

12. Glede na navedeno je sodišče sodbo sodišča druge stopnje in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. V ponovljenem postopku naj se z dopolnitvijo izvedeniškega mnenja in po potrebi z zaslišanjem strank ugotovi, ali je bila teža vozila prekoračena, ali in kako je prekoračitev dovoljene teže vplivala na tožnikovo vožnjo po klancu navzdol, kako je teža vozila vplivala na hitrost, menjavo prestav in pregretje zavor, ali bi do enakih posledic prišlo tudi v primeru, če bi bilo vozilo naloženo le do dovoljene teže, ali pa so bile posledice hujše zaradi prekoračitve teže. Šele potem bo mogoče odgovoriti na vprašanje, kdo in v kakšnem deležu nosi odgovornost za nastalo škodo.

13. O revizijskih stroških bo odločilo sodišče s končno odločbo.