Jedro

Za škodo, ki jo je tožnik kot voznik tovornega vozila tožene stranke utrpel v prometni nesreči, tožena stranka ne odgovarja, saj je do nesreče prišlo zaradi neprimerne vožnje glede na dolžino in težo vozila ter prikolice oziroma ker tožnik ni zaviral z ustrezno prestavo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana vmesna sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek glaseč se na izdajo vmesne sodbe z ugotovitvijo odgovornosti tožene stranke za povzročeno škodo tožeči stranki ob prometni nezgodi z dne 6. 5. 2002 in po plačilu odškodnine zaradi nesreče pri delu v višini 16.500.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi. Tožniku je naložilo, da povrne toženi stranki njene stroške postopka v višini 2.761,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 2. 2007 dalje, v roku osem dni pod izvršbo.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da sodni izvedenec ni natančno opisal hitrosti vozila, prav tako pa ni bil seznanjen z nosilnostjo prikolice, vzroka za hitro vožnjo ni ugotovil, ampak se opiral na mnenje hrvaškega izvedenca, ki ga tožnik ne priznava. Meni, da se sodišče kot tudi postavljen izvedenec ne more opirati na dejanske ugotovitve hrvaškega izvedenca, ki naj bi pregledal delovanje zavor in ugotovil, da so brezhibne. Mnenje hrvaškega izvedenca ni bilo narejeno z nekimi strokovnimi posegi, meritvami, preizkusi, analizo in pregledom zavor, zaradi česar ne odraža dejanskega stanja. Tožnik pa tudi ni imel možnost sodelovanja v navedenem postopku pred hrvaškim organom ob ugotavljanju stanja zavor in ni mogle podati ustreznih navedb ter predlagati ustreznih dokazov. Sodni izvedenec pa se tudi ni ukvarjal z vprašanjem prekoračenosti celotne teže vozila s tovorom, v konkretnem primeru pa zavore niso delovale in je prišlo do nesreče. Izvedenec bi torej moral ugotoviti vzrok za hitro vožnjo, če je že analiziral hitrost vožnje tožnika neposredno pred nesrečo. Zadnjih pet minut naj bi, po ugotovitvah izvedenca, hitrost znašala do 80 km/h, razlog za takšno hitrost pa je bil v dejstvu, da tožnik hitrosti ni več mogel zmanjšati zaradi napake na zavorah. Poleg tega pa je bila teža tudi prekomerna, kar je bil lahko eden od vzrokov oziroma osrednji vzrok za to, da zavore niso ustrezno ustavljale vozila. Tako ni mogoče zaključiti, da je vzrok v previsoki hitrosti vožnje, oziroma v dejstvu, da tožnik ni vozil v dovolj nizki prestavi. Tožnik je namreč izpovedal, da je prvič začutil, da nekaj ni v redu, ko je peljal po stari cesti proti D.. Ko je tedaj hotel zmanjšati hitrost, je začutil, da zavore čudno delajo, ne prijemajo. Takrat ni mogel zavreti do konca, takoj za vasjo pa je pričel klanec navzdol. Po vseh ovinkih je tožnik na razne načine poskušal, da bi zmanjšal hitrost, celo z ročno zavoro, ves čas je imel hitrost 60 km/h, nato pa je ni več uspel zmanjšati. Na koncu je hitrost že presegla 70 do 75 km/h, slednje pa je potrdil tudi izvedenec, ko je izpovedal, da je od D. naprej cesta samo navzdol in ni več klanca navzgor. Tožnik dokazuje, da tudi če bi hotel, ni več mogel zmanjšati hitrosti že precej pred nesrečo. Tožnik torej ni vozil prehitro po lastni želji, pač pa glede na stanje vozila. Pri tem je potrebno upoštevati, da je bil izkušen voznik, da je stokrat peljal po navedeni cesti, tudi v zelo slabih razmerah. Tožnik meni, da je podana objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke, saj predstavlja takšno delo povečano škodno nevarnost, pri ravnanju tožnika, ki je bil izkušen voznik in je teren dobro poznal, pa ni nikakršne krivde. Ker je izvedenec izhajal iz napačnih dejanskih ugotovitev, ko tudi ni upošteval vseh pravno-relevantnih dejstev, in sicer ni ugotavljal vzrokov za hitrost vozila, ni upošteval pravilne nosilnosti prikolice, kot tudi ni upošteval prekomerne teže, kot vzrok nesreče, je izvedensko mnenje nepravilno, v posledici tega pa je zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v okviru pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti glede pravilne uporabe materialnega prava in absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in da v postopku ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere opozarja pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ko preizkuša sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in jih ne ponavlja, glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja: Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in izvedenih dokazov izhaja, da se je tožnik poškodoval, pri opravljanju svojega dela voznika tovornega vozila za toženo stranko dne 6. 5. 2002, na cesti od Reke proti Zagrebu, ko je vozilo zaneslo s cestišča tako, da se je prevrnilo na bok. Odgovornost za nezgodo tožnik opira na pomanjkljivo delovanje zavor in objektivno odgovornost tožene stranke v smislu 2. odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji) in pa na nesporno dejstvo o velikosti in teži vozila, ki ga je upravljal. Tožnik je izpovedal, da je vedel, da je z vozilom nekaj narobe, ko je pripeljal do neke vasi, od katere se cesta prične spuščati in postane ovinkasta. Že tedaj je začutil, da zavore ne prijemajo in nesreče ni mogel preprečiti kljub temu, da si je na vse načine, tudi z ročno zavoro in z motorjem, prizadeval, da bi zmanjšal hitrost. Po tisti cesti je velikokrat vozil in mu je bila dobro poznana. Sodišče prve stopnje je zaradi ugotovitve, ali so nezgodo povzročile slabe zavore, postavilo sodnega izvedenca za raziskavo prometnih nezgod, ki je upoštevaje podatke o vozilu in prikolici, policijskega zapisnika, skice kraja prometne nezgode, fotografije udeleženih vozil, ogleda mesta nesreče in podatkov tahograma, ugotovil, da je tožnik s ceste zapeljal zaradi neprilagojene hitrosti.

Tožnik v pritožbi izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, pritožbeno sodišče pa nima pomislekov glede le-te. Sodišče prve stopnje je prepričljivo obrazložilo, zakaj je v celoti sledilo izvedeniškemu mnenju sodnega izvedenca za raziskavo prometnih nesreč in ga v dokaznem postopku tudi zaslišalo. Glede na kraj nezgode je izvedenec ocenil, da bi jo tožnik lahko preprečil, če bi po dolgem klancu navzdol vozil v nizki prestavi, ker tako ne bi presegel hitrosti 40 km/h. Na tak način je tožnik vozil istega dne med 14:15 in 14:35 uro, torej dobre pol ure pred nezgodo. Analiza tahografa je namreč pokazala, da je zadnjih 15 km vozil s hitrostjo do 80 km/h in da je vmes dvakrat intenzivno zaviral, kar dokazuje stres igle in debelina črte med zmanjšanjem hitrosti. S tem je znižal hitrost do 40 km/h, vendar je črta hitrosti na tahogramu kazala, da je vozil v prestavi, ki omogoča vožnjo do 80 km/h, namesto 40 km/h na uro, kar pomeni, da je vozil v višji prestavi. Ker je hitrost zmanjševal pretežno z zavorami, kar ni v skladu s pravili vožnje, namesto z motorjem, so se zavorne obloge pri intenzivnem zaviranju v daljšem času segrele in so izgubile drsne lastnosti, zavore pa zavorni učinek. Ocenil je, da bi tožnik lahko preprečil nezgodo le, če bi po dolgem klancu navzdol vozil v nizki prestavi, česar pa glede na podatke tahograma ni storil. Pri ustnem podajanju mnenja je izpovedal, da je iz spisa prekrškovnega organa ugotovil, da si je po nezgodi zavore ogledal tamkajšnji izvedenec in ugotovil, da niso bile okvarjene. Pa tudi iz tahograma po tresenju črte se ugotovi, ali je bilo vozilo zavirano z motorjem ali z zavoro. Da z zavorami ni bilo nič narobe, izkazuje tudi dejstvo, da je tožnik pred trkom z njimi zaviral in z 80 km/h uspel zmanjšati hitrost na 40 km/h, saj se iz tahograma vidi, da je tožnik po 15:05 uri pet minut zmanjševal hitrost z zavoro na 40 km/h in so se v tem času zavore verjetno segrele ter izgubile učinkovitost. Izvedenec je ugotovil, da je tožnik v času od 14:50 do 15:05, ko je vozil v primerni prestavi in zaviral z motorjem, petkrat zmanjšal hitrost tako, da je bila očitno zmanjšana. V kritičnem času po 15:05 uri pa je vidno petminutno zmanjšanje hitrosti z zavoro na 40 km/h, v tem času so se zavore verjetno segrele in izgubile učinkovitost, nato je vozilo naslednjih pet minut pospeševalo v 80 km/h in je zatem spet začelo zmanjševati hitrost z zavorami, ki tedaj tako velikega zmanjševanja hitrosti niso več zmogle. Izvedenec je ugotovil, da je iz tahograma razvidno, da je bilo v zadnjih 5 km vozilo zavirano z zavoro, ne pa z ustrezno prestavo in da je vzrok nezgode izključno nepravilno opravljanje z vozilom. Pri takem tovoru kot ga je vozil tožnik, je potrebno voziti v drugi ali tretji prestavi, ne pa v prestavi, ki omogoča hitrost 80 km/h. Iz tahograma je razvidno, da je tožnik od 14:50 do 15:05 ure vozil s hitrostjo 60 km/h, nato je vozilo prestavljeno na višjo prestavo, vsi ovinki, ki so sledili, so imeli radius 170 do 200 m polmera, kritični ovinek pa le 90 m in se ga na tak način ni dalo več zvoziti. Ko je hitrost 80 km/h, se vozilo tudi ne da več prestaviti v primerno prestavo. Hitrost po klancu navzdol je namreč enaka hitrosti po klancu navzgor in to zato, da vozilo obvladuje tovor po klancu navzdol z motorjem enako kot pri vožnji navzgor, ne pa z zavorami.

Glede na natančno izdelano izvedeniško mnenje in pojasnila izvedenca na naroku za glavno obravnavo, so neutemeljena pritožbena navajanja, da izvedenec ni natančno opisal hitrosti vozila, da ni bil seznanjen z nosilnostjo prikolice, da ni ugotovil vzroka za hitro vožnjo in da se je opiral na mnenje hrvaškega izvedenca. Zgrešeno je tudi pritožbeno stališče, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi katerih ima sodba takšne pomanjkljivosti, da se ne more preizkusiti (kršitev 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP). Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ima izrazito funkcionalen značaj. Podana je le v tistih primerih, ko sodbe zaradi formalnih napak in pomanjkljivosti sploh ni mogoče preizkusiti. Takih pomanjkljivosti pa izpodbijana sodba nima. Tudi v zvezi s tem očitkom velja opozoriti, da je nestrinjanje z uporabo materialnega prava ali dokazno oceno sodišča prve stopnje lahko le kritika uporabe materialnega prava ali ugotovitve dejanskega stanja, nikakor pa to ni kritika postopka.

Odgovornost za škodo od nevarne stvari ali nevarne dejavnosti ureja OZ v petem odseku in v 149. členu določa domnevno vzročnost tako, da za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo, se šteje, da izvira iz te stvari, oziroma iz te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok. Vožnja s tovornim vozilom s prikolico ugotovljene teže in dimenzij, lahko predstavlja povečano nevarnost. Pritožbeno sodišče soglaša s pravilno ugotovljenim dejanskim stanjem in pravno oceno sodišča prve stopnje, temelječi na izdelanem izvedeniškem mnenju sodnega izvedenca za raziskavo prometnih nezgod, ki je popolnoma jasno ugotovil, da je do nezgode prišlo zaradi neprimerne vožnje tožnika, glede na dolžino in težo vozila ter prikolice, s konfiguracijo cestišča. Izvedenec je ugotovil, kar je razvidno iz tahograma, da je bilo v zadnjih petih kilometrih vozilo zavirano z zavoro, ne pa z ustrezno prestavo in je bil vzrok nezgode izključno nepravilno upravljanje vozila, zato tožena stranka tudi objektivno ne odgovarja. Imetnik stvari je namreč prost odgovornosti, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca, ali koga tretjega, ki ga ni mogoče pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti (2. odstavek 153. člena ZPP).

Glede na navedeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspel (1. odstavek 165. člena ZPP).