Jedro

Zakonska zveza med pravdnima strankama je glede na določbo 20. člena ZZZDR neveljavna, saj zakonska zveza, ki jo je tožnica v ZDA sklenila z D. D., še ni prenehala.

Pravilna je odločitev o zaupanju mld. A. v varstvo in vzgojo obema staršema. Res sodna praksa o vprašanju začetka uporabe materialnopravnih določb DZ ni enotna. Vendar pa je bilo že v več odločitvah pritožbenih sodišč zavzeto stališče, da mora sodišče od uveljavitve DZ uporabljati materialnopravne določbe DZ, prvi odstavek 290. člena DZ pa se nanaša na vprašanje pristojnosti.

Deklica bo z vsakim od staršev preživela približno enako časa, izmenjave pa bodo pretežno potekale v vrtcu oz. v šoli, kar bo zmanjšalo možnosti za nastanek konfliktnih situacij med staršema v dekličini prisotnosti.

Odločitev, da toženec prevzema večji delež preživninskega bremena, je pravilna.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 4. odstavku IV. točke izreka spremeni tako, da se zapis „ob 16. uri“ nadomesti z zapisom „ob 9. uri“.

II. V preostalem delu se pritožba tožene stranke, pritožba tožeče stranke pa v celoti zavrneta ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje (v nadaljevanju: sodišče) je razveljavilo zakonsko zvezo, ki sta jo pravdni stranki sklenili 15. 9. 2012 na ... (I. točka izreka). Tožbeni zahtevek za razvezo zakonske zveze je zavrnilo (II. točka izreka). Njuno mld. hčerko A., rojeno ... 2016, jima je zaupalo v skupno varstvo in vzgojo. Stalno prebivališče je določilo na naslovu toženca, kamor se zanjo vročajo tudi vsa uradna pisanja, otroški dodatek in druge socialne transferje pa zanjo uveljavlja tožnica (III. točka izreka). V IV. točki izreka je določilo čas, ki ga mld. A. preživi z očetom, pri čemer je sledilo modelu, da si starša hčerko izmenjujeta na približno tri dni. Če deklica v času stika ni v vrtcu, jo toženec ob 16. uri prevzame na tožničinem naslovu, ob zaključku pa jo tožnica ob 9. uri pride iskat na naslov toženca. Določilo je tudi stike v času praznikov ter v času poletnih počitnic. Toženca je zavezalo, da za preživljanje hčerke prispeva 350 EUR mesečno, in sicer 200 EUR v naravi, tako da pokrije stroške bivanja in preživljanja deklice pri njem, poravnava stroške vrtca, kasneje šolskih položnic, tožnici pa nakazuje 150 EUR do vsakega 15. dne v mesecu za tekoči mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska do plačila. Tožnica pa je dolžna za preživljanje hčerke prispevati 200 EUR mesečno v naravi, in sicer tako, da s svojim prispevkom, denarnim prispevkom toženca ter prejemki (otroški dodatek ipd.) pokrije hčerine stroške bivanja in preživljanja, glavnino stroškov nabave oblačil, obutve, športne opreme in rekvizitov ter morebitne preostale stroške in finančne obveznosti (V. točka izreka). Kar sta pravdni stranki zahtevali več ali drugače, je sodišče zavrnilo (VI. točka izreka) in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške, skupne stroške izvedenke pa vsaka polovico (VII. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku1 Predlagata spremembo sodbe v smeri ugoditve njunima tožbenima zahtevkoma, podredno pa njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve v novo odločanje. Priglašata stroške pritožbenega postopka.

3. Tožnica meni, da bi moralo sodišče uporabiti izključno določbe Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih2, ne pa določb Družinskega zakonika3. Opozarja na 290. člen DZ. Ta jasno določa, da se postopki na podlagi ZZZDR, ki so bili pred začetkom uporabe DZ uvedeni pred pristojnimi sodišči, dokončajo po določbah ZZZDR.

Toženec ni dokazal, da njena zakonska zveza ni prenehala. Kolikor ji je znano, je bil postopek njene razveze zakonske zveze v ZDA že zaključen. Podpisala je vso potrebno dokumentacijo. Toženec pa je v spis vložil kopije dokumentov, katerih verodostojnosti se ne da ugotoviti.

Oporeka odločitvi, da se hčerka zaupa v varstvo in vzgojo obema staršema. Takšna odločitev je v skladu z določbami ZZZDR možna le v primeru sporazuma, ki pa v obravnavani zadevi ni bil sprejet. Odločitev A. ni v korist, ker imata pravdni stranki ogromne težave v medsebojni komunikaciji. Hčerki lahko nudi najboljše pogoje za zdrav čustven razvoj, saj je že doslej v pretežni meri poskrbela za njen celovit psihični, fizični in čustveni razvoj. Hčerki predstavlja primarnega roditelja.

Stiki, ki jih je določilo sodišče, so za hčerko prenaporni. Obsegajo preveč selitev, pri tem pa ni upoštevana ugotovljena primarna navezanost na mamo. Hčerki bi bilo v večjo korist, da se med tednom nočitve pri očetu ne bi izvajale.

Glede na to, da izpodbija odločitev o zaupanju v varstvo in vzgojo, posledično izpodbija tudi odločitev o preživnini, ki je bila naložena v plačilo tožencu.

4. Toženec v pritožbi opozarja, da je tožnica glede čustvenega izražanja slabše kontrolirana, njena vzgojna ravnanja in prijemi pa so občasno neprimerni. Med njima še vedno obstaja konflikt. Graja odločitev sodišča glede časa, ki ga hčerka preživi pri posameznem staršu. Pri odločitvi ni bilo upoštevano mnenje izvedenke, ki je predlagala tedenske izmenjave. Ni razloga, da se stiki drobijo na krajša časovna obdobja. Ne strinja se z odločitvijo o stikih v času poletnih počitnic. Predlaga, da A. v času od 1. 7. do 31. 8. pri enem in drugem staršu preživi izmenjaje 14 dni strnjeno. Nasprotuje tudi odločitvi, da v primerih, ko hčerka ni v šoli ali v vrtcu, pride ponjo na naslov mame ob 16. uri, mama pa jo pride k njemu iskat ob 9. uri zjutraj. Začetek stika naj bo za oba starša enak.

Odločitev o preživnini je neargumentirana in neobrazložena. Sodišče je potrebe ocenilo na 400 EUR, nato pa mu nekritično naložilo 350 EUR mesečnega prispevka. Obe pravdni stranki imata približno enake stroške bivanja, tožnica pa ima še strošek najemnine. Sodišče je takó ugotovilo potrebe v višini 550 EUR, kar pa je pretiran in neizkazan znesek. Preživnino bi bilo treba za obe pravdni stranki izenačiti.

Sodišče se ni opredelilo do prepovednega zahtevka za objavo fotografij. Zahtevka niti ni zavrnilo, zato je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka.

5. Pritožbi je sodišče izmenjalo med pravdnima strankama in nanju sta obe odgovorili.

6. Pritožba tožnice je neutemeljena, toženčeva pritožba pa je delno utemeljena.

**O razveljavitvi zakonske zveze**

7. Sodišče je presodilo, da je zakonska zveza med pravdnima strankama glede na določbo 20. člena ZZZDR neveljavna, saj zakonska zveza, ki jo je tožnica v ZDA sklenila z D. D., še ni prenehala. Zato jo je sodišče ob upoštevanju določb 32. in 36. člena ZZZDR oz. 26. in 48. člena DZ razveljavilo.

8. Pritožbeno sodišče to odločitev sprejema, saj tožnica, na kateri je bilo dokazno breme o prenehanju zakonske zveze, sklenjene v ZDA, ni predložila nobenega dokaza. Le posplošeno je zatrjevala, da je postopek razveze po njenem vedenju zaključen, nima pa o tem nobenih dokumentov. Toženec je s predložitvijo izpisa iz matičnega registra o sklenjeni zakonski zvezi v ZDA ter listinami o postopku v ZDA sprožil utemeljen dvom v tožničine navedbe. Pri tem je povsem nepomembno, da listina o postopku v ZDA ni bila predložena v overjenem prevodu. Na tožnici je namreč dokazno breme, da je zakonska zveza, ki jo je sklenila v ZDA, prenehala. Tega pa ni uspela izkazati, zato je odločitev sodišča, ki je zakonsko zvezo pravdnih strank razveljavilo, pravilna.

**O skupnem varstvu in vzgoji**

9. Pritožbeno sodišče ob upoštevanju vseh okoliščin konkretnega primera ter na podlagi izvedenskega mnenja pritrjuje odločitvi o zaupanju mld. A. v varstvo in vzgojo obema staršema. Res sodna praksa o vprašanju začetka uporabe materialnopravnih določb DZ ni enotna. Vendar pa je bilo že v več odločitvah pritožbenih sodišč zavzeto stališče, da mora sodišče od uveljavitve DZ uporabljati materialnopravne določbe DZ, prvi odstavek 290. člena DZ pa se nanaša na vprašanje pristojnosti.4 V odločbi IV Cp 1068/2021 je bilo izpostavljeno, da so se že pred sprejetjem DZ pojavile dileme pri razlagi določbe 105. člena ZZZDR. Ta sicer podpira razumevanje, da je zaupanje v skupno varstvo in vzgojo dopustno le, če se starši o tem sporazumejo. Korist otroka, ki je temeljno vodilo za urejanje vseh zadev v zvezi z otrokom, pa je treba upoštevati tudi pri razlagi prej navedene določbe. Zato predmetna določba le navidezno ureja primer, ko je nestrinjanje enega od staršev (ali obeh), da se otrok zaupa v skupno varstvo in vzgojo, v nasprotju z otrokovo koristjo.

10. Sodišče ne zanika, da med pravdnima stranka po razpadu njunega odnosa še vedno obstoji medsebojni konflikt. Vendar pa je zaznalo tudi njuno pripravljenost, da sodelujeta in se medsebojno usklajujeta glede hčerkinih potreb. V 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je natančno predstavilo razloge, ki govorijo v prid sprejeti odločitvi. Te pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Izvedenka psihološke stroke je ocenila, da sta pravdni stranki sposobni prepoznati potrebo po medsebojni komunikaciji v zvezi z deklico ter da je njun konflikt nizke stopnje. Oba podpirata stike z drugim staršem in vlogo drugega v odnosu z deklico. V pogojih dobro strukturirane postavitve stikov sta sposobna funkcionirati in se glede večine odločitev v zvezi s hčerko strinjata. Zato pritožbeno sodišče ne dvomi, da bosta ob jasno strukturiranih stikih sposobna izboljšati svojo starševsko vlogo in medsebojno komunikacijo. Oba imata ustrezne starševske kompetence. Sposobna sta zaznavati dekličine potrebe in jim prilagoditi svoje obnašanje ter vzgojna ravnanja. V svojih vlogah sta aktivna in vpeta v dekličino življenje. Deklica pa je na oba varno navezana.

11. Bistvene vloge pri odločitvi tako ne igra tožničino pritožbeno zatrjevanje o primarni navezanosti hčerke nanjo, niti toženčevo o materini slabši kontroliranosti in občasno neprimernih vzgojnih ravnanjih. Upoštevati je treba širši spekter okoliščin, ki jih je sodišče v izpodbijani odločitvi tudi izpostavilo (8. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Deklica je na mamo – kot poudarja izvedenka – primarno varno navezana in ji je kot ženska bližja zaradi razvoja osebne identitete. Ugotovitev, da sta starša zmožna medsebojnega dogovarjanja v zvezi s hčerko, je dovolj zanesljiva. Pričakovati je tudi, da si bosta ob jasno določenih stikih in s prilagoditvijo novi situaciji uspela zaupati in drug drugega podpreti v njegovih ravnanjih za hčerino dobrobit. Deklica potrebuje oba starša. V konfliktnem odnosu je za njen zdrav razvoj pomembno, da z obema ohrani vzpostavljeno tesno vez. To pa omogoča sprejeta odločitev, po kateri bosta starša enakopravno vključena v skrb in vzgojo.

**O času, ki ga deklica preživi pri vsakem od staršev**

12. Pri odločitvi je sodišče upoštevalo vodilo, da čas, ko deklica drugega starša ne vidi in ni z njim, ne traja predolgo. Izhajalo je iz dekličine primarne navezanosti na tožnico ter varne navezanosti na oba starša. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je takšna odločitev v največjo dekličino korist. Tožničina navedba, da so tako določeni stiki za deklico prenaporni, je povsem posplošena. Neustrezno in v nasprotju z ugotovitvami iz izvedenskega mnenja je tudi njeno zavzemanje, da hčerka pri tožencu med tednom ne bi prenočevala. Bivališči pravdnih strank sta razmeroma blizu, zato vožnje za petletno deklico ne morejo predstavljati nikakršnih ovir. Sodišče je v 9. točki obrazložitve celovito pojasnilo razloge za model, po katerem izmenjava deklice poteka na približno tri dni. Temu pritožbeno sodišče v celoti sledi in ugotavlja, da toženčevo pritožbeno zavzemanje za tedenske izmenjave ni prepričljivo. Čeprav je tudi te izvedenka ocenila kot sprejemljive, pa je glede na starost otroka, njegovo primarno navezanost na mater in varno navezanost na oba starša ter specifične okoliščine, ki jih je sodišče nanizalo, sprejeta odločitev povsem ustrezna. Deklica bo z vsakim od staršev preživela približno enako časa, izmenjave pa bodo pretežno potekale v vrtcu oz. v šoli, kar bo zmanjšalo možnosti za nastanek konfliktnih situacij med staršema v dekličini prisotnosti.

13. Ni prepričljivega razloga, da bi pritožbeno sodišče poseglo v odločitev o dekličinem preživljanju časa s staršema v času letnih počitnic v juliju in avgustu. Starša pa imata vsekakor možnost, da se glede tega dogovorita tudi drugače, kar je še posebej izpostavljeno v zadnji alineji IV. točke izreka izpodbijane sodbe.

14. Pritožba toženca pa utemeljeno opozarja, da ni razloga za krajšanje stika z njim v primerih, ko deklica ni v vrtcu oz. v šoli. Sodišče je v četrtem odstavku IV. točke izreka odločilo, da jo v primerih, ko ni v vrtcu, toženec prevzame na tožničinem naslovu ob 16. uri, ob zaključku stika pa jo tožnica pride iskat na naslov toženca ob 9. uri zjutraj. Toženec se utemeljeno zavzema za isto uro prevzema, tako da je ura začetka stika za oba starša enaka. Ker ni razloga za krajšanje očetovega stika, je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in sodbo v četrtem odstavku IV. točke izreka spremenilo tako, da prevzemi deklice v času, ko ni v vrtcu oz. v šoli, vedno potekajo ob 9. uri zjutraj, saj za razlikovanje, ki ga je napravilo sodišče, ni utemeljenega razloga.

**O preživnini**

15. Sodišče v izpodbijani sodbi ugotavlja, da sta pravdni stranki v okviru tožbenih navedb dekličine potrebe opredelili na dobrih 400 EUR, kar glede na splošno znana dejstva predstavlja realno oceno. Izpostavilo je bistvene stroške, ki nastajajo z njenim preživljanjem in ugotovilo, da so stroški bivanja pri tožnici za približno 100 EUR višji kot pri tožencu. Vendar pa je sodišče s strani pravdnih strank ocenjene stroške preživljanja zvišalo iz razloga, ker se določeni stroški podvajajo oz. v enaki meri nastajajo pri obeh starših. Ocenilo je, da tožnici za hčerkino preživljanje nastaja 350 EUR stroškov – te je tudi specificiralo –tožencu pa približno 200 EUR. Ni razloga, da ocenjenim stroškom pritožbeno sodišče ne bi sledilo, saj jim nobena pritožba konkretizirano ne ugovarja. Zmoten je toženčev pritožbeni očitek o neargumentiranosti in neobrazloženosti odločitve v tem delu. Sodišče je potrebe deklice pri posameznem staršu jasno opredelilo, pri porazdelitvi preživninskega bremena pa je izhajalo iz dejstva, da ima toženec urejene materialne pogoje bivanja in pridobivanja dohodka, zato lahko hčerki nudi večjo materialno varnost. Pri tožnici pa je več negotovosti glede njene zaposlitve, določen čas ni bila zaposlena, živi v najemniškem stanovanju ter je dolžna preživljati še starejšo hčerko C. Za oceno preživninske zmožnosti staršev pa niso pomembni le dejanski dohodki, ampak tudi možnosti za njihovo pridobitev. Te so pri tožencu v prednosti, ker ima dobro razvito socialno mrežo, ima partnerko, v bližini pa tudi starše, ki mu v času njegove zadržanosti lahko v vsakem trenutku priskočijo na pomoč pri skrbi za hčerko. Zato je odločitev, da toženec prevzema večji delež preživninskega bremena – nenazadnje so občutno višji tudi njegovi dohodki5 – pravilna. Sodišče je izhajalo iz vrednostnega in ne zgolj matematičnega pristopa. Pri vrednotenju dekličinih potreb je upoštevalo preživninske zmožnosti staršev in pravilno porazdelilo preživninsko breme, zato pritožbi v tem delu nista utemeljeni.

16. Toženec opozarja, da je uveljavljal tudi zahtevek za prepoved objavljanja hčerkinih fotografij na socialnih omrežjih, sodišče pa se do tega ni opredelilo. Tudi v tem delu je pritožba neutemeljena, saj je sodišče v sklepu z dne 12. 11. 2021 odločilo, da se odločanje o tem zahtevku izloči iz predmetne pravdne zadeve, osnuje se nov nepravdni spis (I. točka izreka), o tem predlogu pa se bo odločalo v posebnem nepravdnem postopku (II. točka izreka).

17. Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je v preostalem delu pritožbo toženca, pritožbo tožnice pa v celoti zavrnilo ter v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Sprememba izpodbijane sodbe ni vplivala na njeno stroškovno odločitev. Po 413. členu ZPP sodišče v postopkih za ureditev osebnih stanj in družinskih razmerij odloča po prostem preudarku. Toženec je s pritožbo uspel le v minimalnem delu, sodba je le v neznatnem delu spremenjena, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato do povračila pritožbenih stroškov ni upravičena. Odgovora na pritožbi pa nista v bistvenem prispevala k razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji, zato stroške, ki sta jih imeli pravdni stranki z njima, nosita sama.

1 Ur. l. RS, št. 26-1210/1999 - s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP. 2 Ur. l. SRS, št. 15-644/1976 - s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZZZDR. 3 Ur. l. RS, št. 15-729/2017 - s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: DZ. 4 Primerjaj VSL sklep IV Cp 94/2021 z dne 16. 2. 2021, VSL sklep IV Cp 1182/2020 z dne 3. 9. 2020, VSL sodba in sklep IV Cp 1068/2021 z dne 19. 10. 2021. 5 Toženec je zaposlen, njegova bruto plača znaša 3.000 EUR (cca 1.800 EUR neto) ter ima preživninsko obveznost le do A., tožnica pa prejema dohodek od 1.000 do 1.100 EUR in ima še eno preživninsko obveznost.