Jedro

Prispevek oškodovanca se oceni glede na vse konkretne okoliščine kot skupen prispevek k škodi.

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je bil 31. 12. 1998 kot sovoznik poškodovan v prometni nesreči, ki jo je povzročil zavarovanec tožene stranke D. P., ki je vozil avto, v katerem se je peljal tožnik. Zaradi vinjenosti je zaspal za volanom in zapeljal s ceste v jarek, kjer je čelno trčil v drevo. Tožnik je utrpel premoženjsko in nepremoženjsko škodo, povrnitev katere je zahteval od toženke v tem postopku. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo, ocenilo, da je tožnikov prispevek k nastali škodi 40 %, in toženki naložilo plačilo premoženjske škode v višini 175.488,60 SIT (732,30 EUR) in nepremoženjske škode v višini 7.980.000,00 SIT (33.299,95 EUR). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče druge stopnje je prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo zvišalo na 9.179.999,71 SIT (38.307,46 EUR).

2. Zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je napačna odločitev sodišč prve in druge stopnje o njegovem prispevku k nastali škodi. Glede tega, ali je bil tožnik pripet z varnostnim pasom, obstaja nasprotje med vsebino zapisnika o izpovedbah zaslišanih prič in med tem, kar se navaja v drugostopenjski sodbi o vsebini teh zapisnikov. Dokazno breme glede tega, ali je bil tožnik pripet ali ne, je na toženi stranki, zato ne zadostuje, da se sodba sklicuje na mnenje izvedenca, ki je le sklepal, da tožnik ni bil pripet. Podana je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker obstaja nasprotje med vsebino zapisnika o zaslišanju priče A. H. in med razlogi, na katere se opira izpodbijana sodba. Sodišče druge stopnje ni obrazložilo svoje odločitve o tožnikovem prispevku. V nasprotju z izvedenimi dokazi je zaključek sodišč prve in druge stopnje, da je tožnik vedel, da je povzročitelj prometne nesreče vinjen. Materialnopravno napačna je odločitev obeh sodišč, ker sta prispevek tožnika preprosto sešteli in ga ocenili na skupno 40 %. Višina prisojene odškodnine za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je prenizka.

3. Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja, da je do prometne nesreče prišlo, ker je zavarovanec tožene stranke zaspal za volanom ter zapeljal s ceste. Tožnik je vedel, da je voznik D. P. vinjen, ko je prisedel k njemu v avto, poleg tega v času prometne nesreče ni bil pripet z varnostnim pasom. V prometni nesreči je utrpel zlom lobanjskega dna, oteklino in odrgnino možganov, izliv krvi pod trdo ovojnico na levi polovici možganov, zlom desne ponvice sklepa z izpahom desnega kolka, razpočno rano na obrazu, udarnine in odrgnine telesa in okončin, razpočno rano na palcu desne roke, gnojno vnetje sapnic, poškodbo desnega ishiadičnega živca, krvavitev iz nosu, posttravmatski sindrom ter popoškodbeno artrozo desnega kolka.

6. Ne drži, da obstaja nasprotje med vsebino zapisnikov o izpovedbah zaslišanih prič in med tem, kar se navaja v drugostopenjski sodbi o vsebini teh zapisnikov glede vprašanja, ali je bil tožnik pripet z varnostnim pasom, ter nasprotje med vsebino zapisnika o zaslišanju priče A. H. in med razlogi, na katere se opira izpodbijana sodba. Izpovedbe zaslišanih prič so v sodbah sodišč povzete korektno in tako kot se glasijo. Sodišče na podlagi izvedenih dokazov ugotavlja dejansko stanje, če so dokazi med seboj nasprotujoči, pa na podlagi dokazne ocene zaključi, katerim dokazom verjame oziroma katere dokaze šteje za verodostojne in kakšno dejansko stanje je ugotovilo. Ugotovitve sodišča so v takšnem primeru vedno v nasprotju z dokazi, ki jim ne sledi, vendar v tem primeru ne gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka, temveč kvečjemu za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki pa ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP). Tudi z očitki, da sodišče ne bi smelo na podlagi izvedenskega mnenja zaključiti, da tožnik ni bil pripet, ter da je zaključek sodišč prve in druge stopnje, da je tožnik vedel, da je povzročitelj vinjen, v nasprotju z izvedenimi dokazi, revident pod navideznim uveljavljanjem bistvenih kršitev določb ZPP izpodbija dejansko stanje, kar ni dovoljeno.

7. Neutemeljen je tudi revizijski očitek da pritožbeno sodišče ni obrazložilo svoje odločitve o potrditvi ocenjenega prispevka tožnika k nastali škodi, saj je sodišče to storilo na 4., 5. in 6. strani drugostopenjske sodbe. Drži sicer, da seštevanje prispevkov oškodovanca k nastali škodi, ki izvirajo iz več različnih okoliščin, ni najbolj ustrezno, saj se prispevek oškodovanca oceni glede na vse konkretne okoliščine kot skupen prispevek k škodi in se ga ne ločuje po posameznih razlogih, ki jih sodišče pri oceni upošteva, vendar pa je konkretna odločitev o 40 % prispevku tožnika, ker ni bil pripet z varnostnim pasom ter zato, ker je vedel, da je voznik vozila, v katerega je prisedel, vinjen, materialnopravno pravilna.

8. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri oškodovancu, drugo pa terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine ter dejstvo, da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljiva z njeno naravo in namenom (prvi in drugi odstavek 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih). Odmera odškodnine ne more odraziti le oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj neugodno. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse. To je namreč pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Sodišče druge stopnje je za telesne bolečine odmerilo odškodnino v višini 20.864,63 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa 37.556,33 EUR, od česar je nato odštelo prispevek oškodovanca v višini 40 %. Primerjava s prisojenimi odškodninami v podobnih primerih pokaže, da je bilo to načelo pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pravilno upoštevano. Rezultat te primerjave potrjuje primerno umeščenost tožniku pravnomočno prisojene odškodnine v okvir ostalih prisojenih odškodnin za navedene oblike nepremoženjske škode.

9. Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ni podan razlog, na katerega mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo, s tem pa tudi tožnikov predlog za povrnitev revizijskih stroškov.