Jedro

Tožnik, ki se ni privezal z varnostnim pasom in je prisedel k vinjenemu vozniku, je prispeval k škodi.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu in v odločitvi o pravdnih stroških delno spremeni, tako da mora tožena stranka poleg odškodnine, dosojene s sodbo sodišča prve stopnje, tožniku v 15 dneh plačati še 5.007,51 EUR (1.200.000,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.11.2005 dalje, ter mu v roku 15 dni povrniti 1.104,67 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v še izpodbijanem, a nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti 82,31 EUR stroškov pritožbenega postopka v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati 8.155.488,60 SIT odškodnine in od 175.488,60 SIT zakonske zamudne obresti od 16. 5. 2002 dalje do plačila, od 6.600.000,00 SIT od 1. 1. 2002 do 17. 6. 2003 obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, zmanjšani za temeljno obrestno mero, od 28. 6. 2003 dalje do plačila pa obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, od 1.380.000,00 SIT obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti od 9. 11. 2005 dalje do plačila, ter mu povrniti 26.577,00 SIT pravdnih stroškov v roku 15 dni, po preteku roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek za plačilo še zahtevanega zneska 9.320.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 1999 dalje, za več in višje obresti od (prisojenih) 7.980.000,00 SIT, za 116.992,40 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 5. 2002, za obresti od 175.488,60 SIT za čas od 6. 5. 2002 ter za višji zahtevek iz naslova pravdnih stroškov.

Tožeča stranka v pritožbi sodbo izpodbija v delu, v katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek iz naslova nepremoženjske škode v višini 38.891,67 EUR (oz. 9.320.000,00 SIT) s pp in iz naslova premoženjske škode v višini 488,20 EUR (oz. 116.992,40 SIT) s pp. Ne strinja pa se tudi z odločitvijo o pravdnih stroških. Uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Meni, da je sodišče zmotno odločilo, da naj bi tožeča stranka soprispevala k nastanku škode v obsegu 40 %. O odločilnih dejstvih obstaja v sodbi nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah prič v postopku in med samimi listinami oziroma zapisniki. Izvedenec dr. W. je podal prepričljivo mnenje, da nima dovolj podatkov, ki bi lahko pojasnili vzrok tožnikovega padca iz vozila. Zato je postavil zgolj predpostavko, da tožnik ni bil pripet z varnostnim pasom. Dokazno breme tega pravnorelevantnega dejstva, na podlagi katerega bi bilo mogoče sklepati o tožnikovem soprispevku k nastanku škode, je vsekakor na strani tožene stranke in zgolj izvedenčevo sklepanje, pri čemer izrecno pojasni, da dvomi v to, saj nima dovolj podatkov, ne predstavlja tiste zadostne stopnje materialne resnice, na podlagi katere bi lahko sodišče odškodnino zmanjšalo zaradi neuporabe varnostnega pasu. Odločitev sodišča, ki temelji le na izvedenčevem predpostavljanju, je zato po mnenju tožeče stranke zmotna in pomeni tudi kršitev določb pravdnega postopka glede pravil dokaznega ocenjevanja. Sicer pa zaključek, da tožnik ob nezgodi ni bil pripet z varnostnim pasom, sploh ni obrazložilo in se ga zato niti ne da preizkusiti. Dejansko stanje pa je zmotno ugotovljeno tudi zato, ker je tudi priča A. H. prepričljivo pojasnil, da je tožnik obsedel v avtu, nagnjen naprej, in da je na njegovem sedežu odpel varnostni pas, kar govori v prid dejstvu, da je tožnik bil pripet. Sodišče ni imelo prav nobenega razloga, da je verjelo povzročitelju nesreče D. P., ki ima zaradi regresa, ki ga bo deležen s strani tožene stranke, interes, da pokaže dejansko stanje sebi v prid, namesto priči A. H., ki je podrobnosti pojasnjeval šele v tem postopku, saj v kazenskem postopku glede dejstva, ali je bil tožnik pripet z varnostnim pasom, ni bil zaslišan. Zato tožeča stranka zatrjuje, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje glede neuporabe varnostnega pasu nepravilna in zmotna. Tožeča stranka pa očita sodišču tudi, da je protispisno odločilo, da je tožnik vedel, da je povzročitelj nesreče D. P. vinjen, ko je prisedel v njegov avto, in da naj bi tožnik to vedel že v lovski koči, saj sta se pogovarjala in naj bi P. tam tudi pil; pili pa so ga skupaj tudi kasneje. Razlogi, na katere se v tem delu opira sodba, so v popolnem nasprotju z zapisniki o zaslišanju prič, predvsem z izpovedjo prič P., K. in H. Tožnik in H. sta izpovedala, da je prišel P. v kočo kasneje. H. je potrdil, da P. ob prihodu ni bil pod vplivom alkohola, in izpovedal, da to ni bil niti, ko so se odpeljali iz gostilne B. Takšno, tožnikovi izpovedbi skladno izpovedbo priče H., je potrdil tudi sam P. Zato tožeča stranka očita sodišču prve stopnje, da je dokazna ocena v tem delu zmotna. Zaradi tega je sprejelo napačen zaključek, ki je glede na izvedene dokaze tudi neobrazložen in se ga ne da preizkusiti. Tožnik namreč ni bil sposoben ugotoviti, ali je voznik pod vplivom alkohola ali ne, niti si o tem ni mogel misliti, saj je voznik prišel na kraj odvijanja zabave šele kasneje, zato je odločitev sodišča prve stopnje v tem delu zmotna in je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje ter bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Sodišče bi moralo tožniku verjeti tudi zato, ker je do nezgode prišlo kmalu po tem, ko so se usedli v avto, pri čemer so vozili zelo počasi in je do nesreče prišlo zaradi tega, ker je voznik zaspal za volanom. Sodišče ni imelo nobenega razloga, da ne bi verjelo tožnikovi izpovedbi, ki je bila povsem skladna z izpovedbami ostalih verodostojnih prič. Pa tudi ni obrazložilo, zakaj je poklonilo vero edino P. Tožeča stranka nadalje meni, da je zmotna odločitev tudi v delu, ko je oba ugotovljena soprispevka preprosto seštelo ter odločilo, da je tožnik soprispeval k nastanku škode kar s 40 %. Odločitev sodišča, da naj bi tožena stranka dokazala, da je kar v 40 % nastala škoda brez njene krivde, je zmotna. Tožeča stranka izpodbija tudi odločitev glede utemeljenosti zahtevka po višini. Meni, da je sodišče pri odmeri odškodnine za prestane in bodoče telesne bolečine in neugodnosti dejansko stanje ugotovilo nepopolno, zmotno uporabilo materialno pravo in bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Sodišče je v izpodbijani sodbi določeno obliko negmotne škode, ki jo je v obliki bodočih telesnih bolečin v poškodovanih delih telesa ugotovil tako izvedenec dr. W., kot tudi izvedenca dr. M. in dr. S., odmerilo v okviru negmotne škode za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo. Prav tako glede na tak dokazni zaključek nastaja nasprotje med listinami v spisu (izvedenskimi mnenji) in med razlogi, na katere se opira sodba, tako da gre tudi za bistveno kršitev določb postopka po 14. tč. II. odst. 339. čl. ZPP. Ob pravilni dokazni oceni bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti dejansko stanje tako, da bo tožnik bodoče telesne bolečine in glavobole primoran prestajati tudi v bodoče in mu zato pripada odškodnina za bodoče telesne bolečine in glavobole. Tožeča stranka pa tudi meni, da je sodišče pri odmeri odškodnine iz tega naslova dalo prenizko težo že sami naravi utrpelih poškodb, saj le te in tudi številne neugodnosti, ki jih je moral tožnik prestati, upravičujejo prisojo vse vtoževane odškodnine. Sodišče bi moralo ustrezneje vrednotiti tudi tožnikovo izpovedbo, da ima težave zaradi glavobolov in da so prisotne bolečine vseskozi v kolku in nogi in glede na obdobja in intenziteto prestanih bolečin ter neugodnosti, upoštevaje njegovo starost ob škodnem dogodku, tožniku v celoti odmeriti zahtevano odškodnino iz tega naslova. Prenizko je sodišče vrednotilo tudi vsa ugotovljena dejstva pri odmeri odškodnine iz naslova prestanih in bodočih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Anatomske in funkcionalne posledice gotovo upravičujejo celotno vtoževano odškodnino v višini 10.000.000,00 SIT. Tožnik ima zaradi posledic poškodbe kolka velike težave ob fizičnih naporih in ob spremembah vremena in ni zmožen opravljati grobih fizičnih del. Na katastrofalen obseg utrpele škode pa kaže predvsem razvoj različnih simptomov po hudi poškodbi glave, ko je bil tožnik amnestičen za dogodke vse do 11. dne po nesreči, sedaj pa so v ospredju predvsem motnje na emocionalnem področju. Pritožba meni, da je sodišče ob podanih ugotovitvah izvedencev neustrezno vrednotilo predvsem tožnikovo izpovedbo in ni upoštevalo dejstva, da je bil ob škodnem dogodku star šele 18 let. Upoštevalo tudi ni dolgo trajajočega škodnega stanja, saj je do škodnega dogodka prišlo 31. 12. 1998. Tožena stranka pa tožniku doslej še ni ničesar plačala. Zaradi tega je obseg nepremoženjske škode tožeče stranke občutno večji in bi moralo sodišče prve stopnje tudi iz tega razloga v celoti ugoditi zahtevkom tožnika za povračilo nepremoženjske škode skupaj z obrestmi. Tožeča stranka je v pritožbi zoper izrek o stroških pravdnega postopka sodišču očitala, da je zmotno izračunalo uspeh pravdnih strank. Zmotna je tudi odločitev, da se ne priznajo stroški pribave izvedenskih mnenj v celoti, temveč le glede na dosežen uspeh v pravdi, in zakonske zamudne obresti od zneskov predujmov za izvedenska mnenja od dneva, ko je moral tožnik založiti svoj denar. Sodišče prve stopnje bi moralo razsoditi, da mora tožena stranka sama nositi stroške, ki jih je imela s pribavo izvedenskega mnenja Komisije za izvedenska mnenja pri MF in številnih dopolnitev, ki so bile vselej opravljene na podlagi zahtev tožene stranke, zato ker nosi stroške izvedenca vedno tožena stranka (če tožeča stranka uspe vsaj delno z zahtevkom) in jih torej sodišče ne more naložiti v breme tožniku, in ker sodišče ni upoštevalo načelo uspeha. Tožena stranka je z ugovori zoper podano izvedensko mnenje dr. S. v celoti propadla, nova mnenja pa sodišča niso prepričala v taki meri, da bi zahtevek zavrnilo, zato mora stroške pribave vseh izvedenskih mnenj nositi tožena stranka sama. Nadalje se tožeča stranka pritožuje, da je sodišče neutemeljeno priznalo za sestavo odškodninskega zahtevka le nagrado v višini 1.000 tč., namesto prav 1.100 točk glede na vrednost spornega predmeta in takrat veljavno OT. Meni tudi, da ji pripada za oba dokazna predloga po 50 točk in ne le po 20 točk, kot je v posledici zmotne uporabe materialnega prava priznalo sodišče, ki tudi ni obrazložilo, zakaj ni priznalo nagrade za sestavo dokaznega predloga z dne 8. 3. 2000, vlogo 21. 12. 2002 in 4. 2. 2004. Zato se te odločitve sploh ne da preizkusiti. Tožeča stranka glede na obrazloženo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni, tako da prisodi tožniku še nadaljnjo odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 38.891,67 EUR ter odškodnino za premoženjsko škodo v višini 488,20 EUR, oboje z zahtevanimi zamudnimi obrestmi, ter naloži toženi stranki, da je dolžna povrniti tožniku vse na I. stopnji zaznamovane pravdne stroške skupaj z zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

a) o tožnikovem soprispevku k nastali škodi V obravnavani zadevi je sporen zaključek sodišča prve stopnje, da znaša tožnikov soprispevek k nastali škodi 40 % in da je tožena stranka dokazala, da je del škode v tem obsegu nastal brez njene krivde.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je družba, v kateri so bili tudi tožnik, D. P. in A. H., zbrala na dan škodnega dogodka v koči v S. zaradi praznovanja novega leta. H. in tožnik sta tja prišla pred P. Kasneje pa so vsi trije odšli z avtomobilom, katerega je vozil P., po K. v G. Ko so se vračal iz G., so se ustavili še v gostilni v L. Do prometne nesreče pa je prišlo, ko so se odpeljali iz L. proti koči v S. Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljene okoliščine: da so bili družba, ki se je zbrala zaradi praznovanja novega leta, da so tožnik, P. in H. že v koči pili, kar je potrdil tudi tožnik, da je K., ko je P. videl, ne da bi bil prej z njim v koči, izpovedal, da se mu je zdel vinjen, in v G. predlagal, da on pelje, da so se ustavili pred nezgodo še v gostilni v L., kjer so tudi pili alkoholne pijače, zaključilo, da bi tožnik moral in mogel v času pred nastankom škodnega dogodka, če tega že ni opazil v koči, opaziti, da je P. vinjen. Ker je tožnik opustil skrbnost povprečnega človeka, da preveri, ali je vožnja z drugim voznikom varna, je sam prispeval k nastali škodi v obsegu 20 %. Z 20 % pa je prispeval k nastali škodi, ker ni bil pripasan z varnostnim pasom.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so razlogi sodišča prve stopnje o uporabi 192. in 205. čl. ZOR materialnopravno pravilni. V primeru, ko je tudi oškodovanec sam prispeval, da je nastala škoda ali da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, ima oškodovanec pravico le do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Gre torej za oškodovančev prispevek k nastanku (večje) škode in ne k nastanku prometne nesreče. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožnik s tem, da ni bil pripet z varnostnim pasom, prispeval k večjemu obsegu škode. Po ugotovitvi obsega utrpelih poškodb na podlagi izvedenskega mnenja dr. M. W. (v izogib ponavljanju se sodišče druge stopnje sklicuje na ugotovljen in nesporen obseg poškodb v predzadnjem odstavku na str. 4 sodbe sodišča prve stopnje), je sodišče prve stopnje sprejelo tudi izvedenčevo mnenje, da ker je tožnik padel iz vozila, bi lahko sklepal, da v času nezgode ni bil privezan, in mnenje, da je večja verjetnost, da ni bil pripasan. Izvedenec je res poudaril, kot opozarja pritožba, da za popolno razjasnitev ni dovolj podatkov. Menil je namreč, da bi tožnik lahko padel iz vozila tudi, če bi se pas strgal ali če bi pri prevračanju prišlo do preloma konstrukcije sedeža, za kar pa je menil, da je manjša možnost. Glede na poškodbe, ki jih je utrpel tožnik, pa je izvedenec menil, da je verjetna posledica tega, da ni uporabljal varnostnega pasu, luksativni zlom desne čašice kolka, dočim se glede drugih poškodb ni mogel opredeliti. Sodišče prve stopnje je glede na zgoraj povzeto mnenje izvedenca zaključilo, da je v mnenju pomembno to, da je tožnik utrpel nekatere poškodbe, ki jih sicer ob uporabi varnostnega pasu ne bi. Četudi izvedenec govori le o verjetnosti, pa je sodišče prve stopnje tudi na podlagi izpovedb prič o dogajanju na Silvestrovo zaključilo, da tožnik ni bil pripet z varnostnim pasom in da je, ko je prisedel v avto, ki ga je vozil D. P., vedel, da je ta vinjen. Z zaključkom sodišča prve stopnje se sodišče druge stopnje povsem strinja, saj je argumentiran z oceno izvedenih dokazov, ki je pritožba ni mogla uspešno izpodbiti. Tožniku sodišče utemeljeno ni verjelo, da je P. poznal le bežno, saj sta bila iz iste vasi, K. pa je povedal, da sta se družila. Verjelo pa je P., da ga je prav tožnik prosil, da gredo po K. v G. Zaključek prvostopenjskega sodišča o soprispevku tožnika zaradi vožnje z vinjenim voznikom na podlagi v prejšnjem odstavku povzetih ugotovitev pa je povsem utemeljeno podkrepljen tudi z ugotovitvijo, da koncentracija alkohola v krvi P. (1,64 g/kg), ki je znašala trikratno vrednost dovoljene, dokazuje, da znakov alkoholiziranosti ni bilo moč spregledati. V kazenskem postopku je bilo tako ugotovljeno, da je bil P. absolutno nesposoben za vožnjo. Na podlagi tako, po oceni sodišča druge stopnje popolno in pravilno ugotovljenega dejanskega stanja, je sodišče prve stopnje povsem pravilno zaključilo, da je tožnik opustil skrbnost povprečnega človeka, da preveri, ali je vožnja z drugim voznikom varna. Sodišče je pravilno tudi ocenilo, da znaša tožnikov soprispevek k nastali škodi v obsegu 20 % zaradi tega, ker je prisedel k P. v avto, čeprav je vedel da je ta vinjen. Temeljno pravilo namreč je, da mora vsak sam skrbeti za svojo varnost. Tožnik je torej vedel, da je voznik vinjen, ko je sedel v avtomobil pred prometno nezgodo in s tem privolil, da se pelje z vinjenim voznikom. Zaradi te odločitve je soodgovoren za škodo, ki jo je v škodnem dogodku utrpel. Po oceni pritožbenega sodišča pa je tudi odločitev o 20 % soprispevku zaradi tega, ker ni bil pripasan z varnostnim pasom, materialnopravno pravilna. Zaključek, da tožnik ni bil pripasan z varnostnim pasom je sodišče sprejelo ne le na podlagi izvedenskega mnenja dr. W., da dopušča poškodbe v posledici neuporabe varnostnega pasu, pač pa tudi na podlagi dokazne ocene izpovedbe prič P. in H., zato se izkaže za neutemeljen pritožbeni očitek protispisnosti oziroma očitek, da obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah prič v postopku in med samimi listinami oziroma zapisniki. Sodišče je namreč utemeljeno verjelo P. in ne H., ki je v kazenskem postopku izpovedal, da je tožnika po trčenju vrglo iz avta in je obležal na desni strani avta (K. pa, da je obležal v potoku), v pravdnem pa, da je bil pripasan in da ga je sam odpel. Zato je neutemeljen očitek, da sodišče odločitve sploh ni obrazložilo in se je zato ne da preizkusiti. Nenazadnje je sodišče pri sprejetju takega zaključka upoštevalo tudi tožnikovo izpovedbo, da se običajno pripne v avtu z varnostnim pasom, vendar žal ne vedno. Glede na dokazno oceno izpovedbe priče H. je neutemeljena tudi graja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje glede tega pravnorelevantnega dejstva zmotno ugotovilo. Pritožba nima prav, ko trdi, da A. H. v kazenskem postopku glede dejstva pripasanosti ni bil izrecno zaslišan. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je H. izpovedal v kazenskem postopku, da je tožnika po trčenju vrglo iz avta in je obležal na desni strani avta, in pravilno povzelo, da sicer ta priča ni vedela v kazenskem postopku, ali je bil tožnik pripasan ali ne, saj to izhaja iz zapisnika o zaslišanju te priče dne 30.11.1999 v kazenskem spisu. Kot že rečeno, pa priči ni verjelo, ker je v pravdnem postopku spremenila izpovedbo, in iz zgoraj že navedenih razlogov. Dokazna ocena sodišča prve stopnje glede neuporabe pasu je glede na obrazloženo povsem pravilna. Neutemeljen je tudi očitek, da so razlogi, na katere se opira sodba v delu, v katerem je odločeno, da je tožnik vedel, da je P. vinjen, ko je prisedel v avto in da naj bi to vedel že v koči, v nasprotju z zapisniki o zaslišanju prič. Sodišče je na podlagi ocene izpovedb zaslišanih prič in vseh dokazov skupaj sprejelo in obrazložilo pravilen zaključek, kot je obrazloženo že zgoraj. Prometna nesreča se je zgodila potem, ko so se fantje odpeljali izpred gostilne v L. in ne ko so se odpeljali iz koče. Zato ne držijo pritožbene navedbe, da je do nesreče prišlo, takoj ko so se usedli v avto. Zato je predvsem pomembno to, ali je tožnik opustil zahtevano skrbnost, da preveri, ali je vožnja z voznikom varna, pred odhodom izpred gostilne v L., torej potem ko so v gostilni, kot so skladno vsi, ki so se P. pripeljali, izpovedali, da so vsi pili alkoholne pijače. Po oceni sodišča druge stopnje je prvostopenjsko sodišče oba soprispevka pravilno ovrednotilo in ni zmotno uporabilo materialno pravo. Glede očitka, da ne bi smelo sešteti oba ugotovljena soprispevka, pa je pojasniti, da ZOR tega ne prepoveduje. Odločitev o 40 % soprispevku tožnika k nastali škodi je tako po oceni sodišča druge stopnje pravilna, pritožnikova pritožba v tem delu pa neutemeljena.

b) o višini odškodnine Podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je v 200. in 203. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (uporablja se glede na 1060. čl. Obligacijskega zakonika). Glede na merila, določena v teh določbah, se odmeri odškodnina na dveh ravneh: konkretni in abstraktni. Po eni strani so v ospredju okoliščine primera, ki škodo in njen obseg glede na oškodovanca individualizirajo, po drugi pa mora biti odškodnina določena objektivno in sicer glede na razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje in upoštevaje druge primerljive primere sodne prakse zaradi enakega obravnavanja škod različnega obsega.

Po presoji sodišča druge stopnje prvostopenjsko sodišče pri odmeri odškodnine za nematerialno škodo ni v celoti pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je tožniku od zahtevane odškodnine iz naslova prestanih in bodočih telesnih bolečin in neugodnosti v znesku 6.000.000,00 SIT odmerilo odškodnino v znesku 4.000.000,00 SIT. Pritožba utemeljeno očita sodišču prve stopnje, da pri odmeri odškodnine za to obliko škode, ni upoštevalo ugotovitev izvedencev, da bo tožnik telesne bolečine in glavobole primoran prestajati tudi v bodoče. Tožnik je utrpel obsežne poškodbe: zlom lobanjskega dna, oteklino in odrgnino možganov, izliv krvi pod trdo ovojnico na levi polovici možganov, zlom desne ponvice kolčnega sklepa z izpahom kolka, razpočno rano na obrazu in desnem palcu, udarnine in odrgnine telesa in okončin, gnojno vnetje sapnic, krvavitve iz nosu, stanje po travmatični poškodbi desnega ishiadičnega živca (dobro sanirani), posttravmatski sindrom in popoškodbeno artrozo desnega kolka. Pravilna je sicer ugotovitev sodišča, da so glavoboli in bodoče bolečini povezani s psihoorganskim sindromom in ostalimi funkcionalnimi posledicami nezgode in vplivajo na tožnikovo življenjsko aktivnost, a je zmoten zaključek, da je tožnik zato upravičen v tem delu le do odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Bodoče telesne bolečine in glavoboli, kot so jih ugotovili izvedenci in je o njih izpovedal tudi tožnik, so osnova za prisojo odškodnine za bodoče telesne bolečine, bodoče duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki so posledica utrpelih poškodb, pa so samostojna odškodninska postavka, v zvezi s katero je važno ugotoviti, da oškodovanec duševno trpi zaradi navedenega. Zato je pri odmeri pravične denarne odškodnine za prestane in bodoče telesne bolečine in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem potrebno upoštevati tudi, da bo tožnik trpel tudi v bodoče občasne zmerne telesne bolečine kot občasne glavobole in bolečine ob obremenjevanju poškodovane noge, ki se poslabšajo ob spremembah vremena in večjih psihofizičnih obremenitvah, ter da bo imel tudi v bodoče telesne bolečine, ker je pričakovati napredovanje popoškodbene artroze desnega kolka, kot je ugotovil izvedenec glede poškodbe kolka, prav tako pa tudi, da bo v bodoče trpel lažji do zmeren glavobol ob izpostavljanju večjim obremenitvam, ob aktivnostih na vročem soncu, v močnem hrupu, slabem zraku ter ob pomanjkanju spanja, kot je ugotovil izvedenec nevrolog dr. M. Sodišče druge stopnje je zato ob pravilni uporabi materialnega prava glede na obseg utrpelih poškodb, intenziteto in trajanje prestanih telesnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in opisalo na straneh 6, 7 in 8 sodbe (ker ta dejstva niso sporna, se sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na navedene ugotovitve sodišča prve stopnje), ter bodočih telesnih bolečin, kot jih je ugotovilo sodišče druge stopnje na podlagi izvedenskega mnenja in izpovedbe tožnika in obrazložilo zgoraj, tožniku odmerilo kot pravično denarno odškodnino odškodnino v znesku 20.864,63 EUR (5.000.000,00 SIT). Pri tem je upoštevalo tudi tožnikovo starost ob škodnem dogodku in v zvezi s tem glede na pričakovano življenjsko dobo trajanje bodočih telesnih bolečin. Glede na merila za odmero odškodnine in ugotovljeno dejansko stanje v zvezi s to obliko škode pa so pritožbena prizadevanja za odmero še višje odškodnine neutemeljena.

Tožniku so, kot je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, zaradi utrpelih poškodb ostale naslednje anatomske posledice: popolna prekinitev kostnine sklepne čašice desnega kolka z izpahom desne stegnenice, poškodbe kože, podkožja in drugih tkiv v glavi in obrazu ter udarnine in odrgnine, prelom lobanjske baze, ki se je zacelil v dobrem položaju, krvavitev pod trdo ovojnico možganov s sočasno močno oteklino in poškodbo možganovine, delna poškodba živca (ishiadičnega), ki je izzvenela. Prisotne pa so tudi funkcionalne posledice: zmanjšana gibljivost desnega kolka, bolečine pri gibanju, bolečine v skrajnih obsegih gibov in ob pritisku na desni kolk, pri čemer se težave povečajo ob fizičnih naporih in spremembah vremena. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja ugotovilo, da se težave povečajo ob fizičnih naporih in spremembah vremena. Funkcionalne posledice dopuščajo tožniku opravljanje dela, a so moteče in neprijetne, vsakodnevne in zmanjšujejo življenjske in delovne zmožnosti. Tožnik ne zmore več grobih fizičnih del. Zmanjšanje življenjske aktivnosti se glede poškodbe kolka kaže po ugotovitvah izvedenca dr. W. v tem, da je tožnik manj sposoben za težja fizična dela, ki zahtevajo obremenjevanje spodnjih okončin in nošenje težjih predmetov, trajno manj zmožen je za vsa dela, ki zahtevajo daljšo hojo, tek, skakanje, gibe kolka, kolena in čepenje. Izvedenec je tudi ugotovil, da je pričakovati pospešen razvoj degenerativnih sprememb desnega kolka (in kmalu zamenjavo desnega kolka) ter sčasoma slabšanje gibljivosti le tega. Nevrolog dr. M. je v izvedenskem mnenju, ki ga je sodišče prve stopnje prav tako v celoti sprejelo, ugotovil, da je tožnik po možganski poškodbi nekoliko počasnejši pri zahtevnejših umskih dejavnostih, da se težje dalj časa koncentrira, da ga umski napori hitreje utrudijo, da mora pri poklicnem delu (voznik tovornjaka) paziti na zadosten počitek, da je pri ljubiteljskih aktivnostih v vročini in hrupu omejen ter da ga nagnjenost h glavobolom omejuje pri poklicni in razvedrilni aktivnosti v obremenilnih situacijah. Izvedenka psihologinja dr. S. in Komisija za izvedenska mnenja pri MF pa sta ugotovili, da se je pri tožniku razvil psihoorganski sindrom, ki se kaže tudi v spremembah čustvovanja, predvsem v razdražljivosti. Posttravmatska stresna motnja pa se kaže v motnjah spanja, razdražljivosti in anksioznosti. Tožnik je osebnostno spremenjen. Zmanjšanje življenjske aktivnosti zaradi navedenih psihičnih posledic omejuje tožnikove življenjske perspektive. Tožnik tako ni sposoben za „prešolanje“, ki bi mu omogočilo glede na poškodbe ustreznejši poklic. Nezgodna možganska poškodba lahko predstavlja tudi dejavnik tveganja za hitrejši kognitivni pad v starostnem obdobju. Prvostopenjsko sodišče se je strinjalo z ugotovitvami izvedencev in tudi s tem, da so tožnikove zmožnosti za izobraževanje zmanjšane, četudi ni zatrjeval ambicij po nadaljnjem šolanju. Pri odmeri odškodnine pa je upoštevalo tudi izpovedbo, da na kmetiji ne more več delati, da ne more veliko teči in hoditi, niti igrati nogometa, hoditi v hribe, sodelovati pri folklori, ne more se ukvarjati z jiu-jitsom. Izpovedal je, da ima težave z glavo, s spominom, da ne prenaša vročine, sonca in hrupa. Tožnik dela kot šofer tovornjaka in mu vozniško dovoljenje podaljšujejo vsakih 5 let. Izpovedal je, da ga vse to moti. Sodišče prve stopnje je verjelo tožniku, da duševno trpi, in ocenilo, da znaša pravična denarna odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 8.000.000,00 SIT in ne 10.000.000,00 SIT, kolikor je zahteval. Neutemeljena je pritožbena navedba, da pri tem ni upoštevalo starosti tožnika ob škodnem dogodku, saj je to moč zaključiti iz razlogov v predzadnjem odstavku na ... strani sodbe. Glede na ugotovljena dejstva v zvezi s to obliko nepremoženjske škode, ki jih je sodišče prve stopnje še izčrpneje, kot je zgoraj povzeto, navedlo v obrazložitvi sodbe na straneh 9 do 12 (in katera niso sporna, zato se sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na navedene ugotovitve sodišča prve stopnje), pa je po oceni sodišča druge stopnje pritrditi pritožbi, da je odmerjena odškodnina prenizka in ne ustreza subjektivnim in objektivnim elementom pravnega standarda pravične denarne odškodnine. Za ugotovljeni obseg, intenziteto in trajanje duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je po oceni sodišča druge stopnje pravična denarna odškodnina 37.556,33 EUR (9.000.000,00 SIT). Zato je sodišče druge stopnje delno ugodilo pritožbi tožeče stranke. Do zahtevanega celotnega zneska odškodnine za to obliko škode v znesku 41.729,26 EUR (10.000.000,00 SIT) pa tožnik, tudi glede na primerljive in podobne primere iz sodne prakse, ni upravičen, saj bi bila višja odškodnina od sedaj odmerjene v nasprotju z merili, določenimi v 200. in 203. čl. ZOR.

Skupni odmerjeni znesek odškodnine za nematerialno škodo, ki jo je tožnik utrpel v škodnem dogodku, je tako 63.845,77 EUR (15.300.000,00 SIT). Glede na 40 % tožnikov soprispevek pa je upravičen do odškodnine v znesku 38.307,46 EUR (9.180.000,00 SIT). Posledice utrpelih poškodb gotovo izdatno posegajo v tožnikovo življenje. Kljub temu pa ne dosegajo tolikšne izredne škode, ki bi opravičevale odmero višje denarne odškodnine za nematerialno škodo od odmerjene. Priznana odškodnina ni majhna in tudi ni pod mejami, ki jih priznava sodna praksa. Upoštevati je tudi potrebno, da je odškodnina za nematerialno škodo le odmena, ki naj omili trpljenje tožnika, ki je bilo s poškodbo porušeno. Ne držijo tudi pritožbeni očitki, da bi moralo sodišče prisoditi tožniku vso odškodnino tudi zaradi časa čakanja na odškodnino. Realnost je taka, da na razsojo v odškodninskih zadevah tožniki čakajo nekaj let. V mnogih primerih je, tako kot v tem, potrebno pribaviti več izvedenskih mnenj, kar čas čakanja na prisojo odškodnine seveda podaljša. Ker pa sodišče sodi po razmerah na dan sojenja, se ta čas pri vseh oškodovancih upošteva v enaki meri. Še dodatno višanje odškodnine iz tega naslova v obravnavani zadevi bi tožnika postavilo v priviligiran položaj. Čas čakanja na odškodnino pa se vsaj od 1.1.2002 dalje odraža tudi v teku zamudnih obresti. Tožnik je tožbeni zahtevek zvišal 9.11.2005, zato mu v skladu z obligacijsko zakonodajo in načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča z dne 26.6.2002, od sedaj prisojenega zneska odškodnine 5.007,51 EUR (1.200.000,00 SIT) gredo zakonske zamudne obresti od 9. 11. 2005 dalje.

c) o stroških postopka Tožeča stranka je delno izpodbijala tudi stroškovni izrek. Neutemeljene so pritožbene trditve, da bi moralo sodišče izračunati uspeh v pravdi v dveh fazah in za vsa opravila do 19.11.2005, dokler je znašala vrednost spornega predmeta 11.292.481,00 SIT, tožeči stranki priznati 72,2 % vseh priglašenih stroškov, za opravila po tem datumu pa 46 % priglašenih stroškov. Sodišče prve stopnje je uspeh v pravdi pravilno izračunalo glede na nazadnje postavljen tožbeni zahtevek, saj se uspeh v pravdi presoja glede na končno višino zahtevka. Prav tako ni zmotna odločitev, da se ne priznajo stroški pribave izvedenskih mnenj v celoti, temveč le glede na dosežen uspeh v pravdi, in zakonske zamudne obresti od zneskov predujmov za izvedenska mnenja od dneva, ko je moral tožnik založiti svoj denar. Stališče o kvazideliktni naravi pravdnih stroškov v zvezi s plačilom sodnih taks in predujma za izvedenca je ovrglo načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 13.12.2006. Po tem mnenju nastane obveznost povrnitve pravdnih stroškov z odločbo sodišča, s katero sodišče odloči, kdo je te stroške dolžan kriti in koliko znašajo. Ker je nastop obveznosti plačila zamudnih obresti posledica zamude dolžnika v izpolnitvi takšne obveznosti, ta nastopi, ko poteče rok za izpolnitev obveznosti plačila stroškov. Tudi zatrjevanje v pritožbi, da je tožena stranka z ugovori zoper podano izvedensko mnenje dr. S. v celoti propadla, nova mnenja pa sodišča niso prepričala v taki meri, da bi zahtevek zavrnilo, in da zato mora stroške pribave vseh izvedenskih mnenj nositi tožena stranka sama, ni sprejemljivo, saj ne gre za separatne stroške, nastale izključno po krivdi tožene stranke. Utemeljeno pa se tožeča stranka pritožuje, da bi ji moralo sodišče priznati za sestavo odškodninskega zahtevka nagrado v višini 1.100 točk glede na vrednost spornega predmeta in takrat veljavno OT, zato je pritožbeno sodišče to pri ponovnem izračunu upoštevalo. Nadaljnja trditev tožeče stranke, da ji pripada za oba dokazna predloga po 50 točk in ne le po 20 točk, ni utemeljena, saj je sodišče ugotovilo, da sta vlogi po svoji vsebini krajša dopisa, s katerimi je tožeča stranka sodišče obvestila, da je plačala predujem. Res pa je, da sodišče ni obrazložilo, zakaj za sestavo dokaznega predloga z dne 8. 3. 2000, vlogo 21. 12. 2002 in 4. 2. 2004 ni priznalo nagrade. A je iz vlog in pripisov na stroškovniku moč razbrati, da za sestavo vloge z dne 8.3.2000 sodišče utemeljeno ni priznalo nagrade, ker je tožeča stranka s to vlogo poslala sodišču manjkajočo dokumentacijo v zvezi s predlogom za taksno oprostitev, kar bi morala storiti že ob vložitvi tožbe in zato to ni potreben pravdni strošek. Vlogo z dne 21. 12. 2002 je sodišče utemeljeno štelo za nepotrebno, saj je z njo tožeča stranka zgolj pozivala sodišče krajši čas po opravljenem naroku, da naj pribavi kazenski spis, kar tudi ni potreben pravdni strošek. Prav tako pa ni potreben pravdni strošek nagrada za sestavo vloge z dne 4.2.2004, s katero je tožeča stranka prosila za podaljšanje roka za plačilo izvedenine, zato upravičeno tega stroška sodišče prve stopnje ni priznalo. Sprememba sodbe je pogojevala tudi spremembo stroškovne odločitve (II. odst. 165. čl. ZPP). Po delni ugoditvi pritožbi se je uspeh tožnika v pravdi povečal in znaša 53 %, uspeh tožene stranke pa 47 %. Pritožbeno sodišče je tako po sodišču prve stopnje ugotovljene potrebne pravdne stroške pravdnih strank, upoštevaje odločitev o izpodbijanih stroških, v tistem delu, v katerem je sodišče prve stopnje te stroške odmerjalo v sorazmerju z zgoraj ugotovljenim uspehom, spremenilo. Tako je upoštevalo, da je tožeča stranka upravičena do povrnitve 4.031,71 EUR (966.159,79 SIT), tožena pa do povrnitve pravdnih stroškov v znesku 2.927,04 EUR (701.435,80 SIT). Po medsebojnem pobotanju je tožena stranka dolžna tožeči plačati še 1.104,67 EUR (264.723,99 SIT) pravdnih stroškov.

Pritožbeno sodišče je tako pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in delno spremenilo izpodbijani zavrnilni del sodbe s prisojo še nadaljnje odškodnine v višini 5.007,51 EUR (1.200.000,00 SIT) in odločitev o pravdnih stroških (IV. odst. 358. čl. ZPP). V še preostalem izpodbijanem delu pa pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP). Sodišču prve stopnje se ni pripetila nobena od absolutnih bistvenih kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

Tožeča stranka je s pritožbo uspela s 13 %, zato je v sorazmerju s tem uspehom upravičena tudi do povrnitve potrebnih pritožbenih stroškov (II. odst. 165. čl. v zv. s I. odst. 154. čl. ZPP). Le te je sodišče druge stopnje odmerilo na 633,18 EUR. Ocenilo je, da so bili potrebni stroški za sestavo pritožbe (1125 točk) in obvestilo stranki o uspehu pritožbe (20 točk), ne pa tudi za obvestilo stranki o prejeti sodbi, ker ji je bil ta strošek že priznan, in o vloženi pritožbi, ker je ta nagrada že zajeta v nagradi za sestavo pritožbe. Nadalje je tožeči stranki glede na priznano število vlog priznalo sorazmeren - tretjinski del priglašenih stroškov korespondence s stranko (0,95 EUR) in 20 % DDV. Glede na ugotovljeni pritožbeni uspeh je tako tožeča stranka upravičena do povrnitve 82,31 EUR pritožbenih stroškov s pripadajočimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.