Jedro

Tožena stranka neutemeljeno povezuje obstoj delovnega razmerja za nedoločen čas z naravo prenosa (trajnim ali začasnim prenosom podjetja ali dela podjetja), saj te dva pojma nista povezana v smislu, da obstoj delovnega razmerja za nedoločen čas govori o trajni naravi prenosa.

Niso bili bistveni pogoji, ki jih je druga toženka določila v javnem razpisu temveč, da je bila pogodba o opravljanju storitev čiščenja med toženkama sklenjena za določen čas - in ne kakšni so bili oziroma kako je mogoče razumeti dodatna ustna pogajanja med obema toženkama pri prenosu dela podjetja in prehodu pogodbenih in drugih pravic in obveznosti in delovnih razmerij za tožnico in sodelavko.

Sprejemanje stališč druge toženke bi pomenilo prelaganja bremena iskanja (novega ali že bivšega) delodajalca na delavca, ki bi bil ob različnih stališčih delodajalca prenosnika, delodajalca prevzemnika in novega izvajalca oziroma prevzemnika o naravi prenosa in medsebojnih dogovorih glede prenosa v povsem negotovem položaju. Sprejemanje takšnih stališč bi pomenilo upoštevanje zaščite delavcev po 73. členu ZDR in Direktivi 2001/23/ES le v primeru prvega pravnega prenosa, v nadaljevanju pa zanikanje vsake zaščite delavcev. To bi bilo povsem v nasprotju z namenom, ki ga zasledujeta določba 73. člena ZDR in Direktiva 2001/23/ES.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je druga toženka tožnici s 30.9.2012 nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Ugotovilo je tudi, da ima tožnica pri drugi toženki sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas in ji to ni prenehalo ter še vedno traja od 1. 10. 2012 dalje. Drugi toženki je naložilo, da tožnico pozove na delo na delovno mesto čistilke, ji za čas od prenehanja delovnega razmerje do ponovne reintegracije obračuna bruto plačo in pa odvodov davkov in prispevkov izplača neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter tožnici povrne stroške postopka.

2. Sodišče je med drugim ugotovilo, da je bila tožnica zaposlena pri drugi toženki za nedoločen čas od leta 1996. Leta 2010 je druga toženka objavila javno naročilo za izvajanje storitev čiščenja prostorov in za izvajalko izbrala prvo toženko. Dne 4. 10. 2010 sta prva in druga toženka sklenili pogodbo za izvajanje storitev čiščenja od 8. 10. 2010 do 30. 9. 2012, istega dne pa še sporazum o prevzemu delavcev, na podlagi katerega sta tožnica in sodelavka prešli k prvi toženki. Leta 2012 je druga toženka ponovno objavila javno naročilo za izvajanje storitev čiščenja in izbrala drugo družbo - V. d.o.o.. Zaradi tega je prva toženka dne 25. 9. 2012 tožnici podala obvestilo, da ji pri njej s 30. 9. 2012 preneha delovno razmerje in da s 1. 10. 2012 preide na novega izvajalca. Tožnica in sodelavka sta se takrat zglasili na svojem delovnem mestu, sicer pri drugi toženki, ki pa jima ni zagotovila dela. Ob nekoliko različnih izpovedih ravnateljice druge toženke in vodje kadrovske službe prve toženke je sodišče na podlagi 73. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR) presodilo, da je bila dejavnost čiščenja med strankama dogovorjena le za določen čas, torej začasno in da je šlo za začasen prenos dejavnosti (šesti odstavek 73. člena ZDR). Ker je v nadaljevanju presodilo, da po izteku pogodbe za opravljanje storitev čiščenja med obema toženkama (s 30. 9. 2012) nova družba - V. d.o.o. ni postala nov prevzemnik dejavnosti čiščenja pri drugi toženki (identiteta dotedanje gospodarske enote ni bila ohranjena), je odločilo tudi, da je tožnica s potekom sklenjene pogodbe za izvajanje storitev čiščenja prešla nazaj k drugi toženki. Ker ji ta ni več zagotavljala pravic in obveznosti iz delovnega razmerja, ji je dejansko nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Sodišče je zato njenemu zahtevku zoper drugo toženko v celoti ugodilo.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo druge toženke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je s presojo, da je treba uporabiti določbo šestega odstavka 73. člena ZDR, torej da je med obema toženkama v letu 2010 prišlo do začasnega prenosa dejavnosti in s tem tudi delavk, da s pogodbo ni mogoče ločiti prevzema dejavnosti in prevzema delavcev in da sta tožnica in sodelavka prešli k prvi toženki na podlagi samega zakona. V zvezi s presojo o tem, ali po prenehanju veljavnosti pravnega posla preidejo pogodbene in druge pravice iz obveznosti iz delovnega razmerja tožnice ponovno na drugo toženko oziroma novega izvajalca čiščenja, je pritožbeno sodišče opozorilo tudi na to, da je tožnica vložila tudi zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri V. d.o.o., ki pa je bil pravnomočno zavrnjen (sodba sodišča druge stopnje Pdp 704/2013, v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje Pd 1821/2012). Pritožbeno sodišče je dodatno obrazložilo, da ni prišlo do trajnega prehoda pogodbenih in drugih pravic in obveznosti tožnice iz delovnega razmerja in da na to ne bi mogel vplivati niti drugačen dogovor med strankama.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je druga toženka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da pritožbeno sodišče ni v celoti preizkusilo pritožbe, da ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, da nima obrazloženih razlogov oziroma v njej sploh ni razlogov o odločilnih dejstvih, to pa naj bi predstavljal bistvene kršitve določb postopka 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma tudi relativno bistveno kršitev določb postopka. V nadaljevanju navaja, da se pritožbeno sodišče napačno sklicuje na šesti odstavek 73. člena ZDR in pri tem spregleda listine in zapisnike o izvedenih dokazih. Pritožbeno sodišče je očitno zgolj sledilo uporabi materialnega prava s strani Vrhovnega sodišča v zadevi VIII Ips 41/2014, brez kritične presoje dejstev in dokazov. Pritožbeno sodišče protispisno zatrjuje, da naj bi bilo nesporno, da je bila dejavnost prenesena le za določen čas in naj bi zato tudi delavki prišli k prevzemniku le za določen čas, pri čemer se sklicuje tudi na svojo pritožbo, na zmotno uporabo šestega odstavka 73. člena ZDR ter na bistveni kršitvi določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje naj ne bi odpravilo kršitev sodišča prve stopnje, temveč je te kršitve ponovilo; sodba ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, itd. Sodišči sta spregledali trditve in dokaze druge toženke, da je bilo že v razpisni dokumentaciji jasno določeno, da gre za trajen prenos dejavnosti v skladu s prvim in drugim odstavkom 73. člena ZDR kot tudi, da druga toženka v javnem naročilu za storitve čiščenja v letu 2012 v razpisni dokumentaciji ni več določila in zahtevala prevzema delavk za čas trajanja pogodbe. Pritožbeno sodišče je prezrlo listinske dokaze in izpoved I. R., dogovor med obema toženkama pa naj bi potrdila tudi priča P. N. Namen sestanka 2010 med obema toženkama je bil dogovor o tem, da se obe delavki prevzameta za nedoločen čas in da je trajen prevzem delavk pogoj za sklenitev pogodbe o izvajanju čiščenja ter da delavki po končani pogodbi ostaneta pri prvi toženki. Nato ponavlja svoje trditve, da sta sodišči spregledali, da naj bi šlo za trajen prenos dejavnosti v skladu s prvim in drugim odstavkom 73. člena ZDR oziroma da so protispisni zaključki, da naj bi bila dejavnost prenesena le za določen čas itd. Ponovno zatrjuje, da naj bi prišlo do sporazuma po prvem in drugem odstavku 73. člena ZDR; to naj bi izhajalo iz zahtev in razpisne dokumentacije v zvezi z jasnim javnim naročilom, sicer pa se je prva toženka na začasni prevzem delavk prvič sklicevala šele v obvestilu ob prehodu na delo k novemu delodajalcu z dne 25. 9. 2012. Sodišče naj ne bi upoštevalo sodne prakse oziroma v zvezi s tem dogovora strank v letu 2010. Dejstvo je tudi, da prva toženka od druge toženke ni zahtevala, da delavki prevzame nazaj. Druga toženka naj bi dokazala, da je prišlo do prenehanja dejavnosti čiščenja in zaradi tega za trajni prenos dejavnosti in delavk, novo izbrani ponudnik pa ni dobil od druge toženke ničesar, razen predmetov na katerih se storitve čiščenja izvajajo, kar po ustaljeni praksi slovenskih sodišč in SEU ni predmet prenosa. Pritožbeno sodišče naj bi spregledalo, da druga toženka tožnici ni odpovedala pogodbe o zaposlitvi, dejstvo pa je tudi, da tožnici pri drugi toženki ni bila več v delovnem razmerju, saj je imela sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas pri prvi toženki, in sicer na podlagi trajnega prenosa dejavnosti čiščenja. Jasno je, da v zadevi ne gre za primer iz šestega odstavka 73. člena ZDR.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji oziroma sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in 384. člen ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Neutemeljen je revizijski očitek bistvenih kršitev odločb postopka. Prva toženka na eni strani te kršitve opredeli zgolj na splošno, delno s sklicevanjem na zakonski tekst, ne da bi dovolj jasno in določno navedla, v čem konkretno naj bi obstajale očitane kršitve določb postopka. Po drugi strani je v zvezi z navedbami o očitanih bistvenih kršitvah določb postopka tudi jasno, da tožena stranka s tem dejansko delno izraža nestrinjanje z dejanskimi zaključki (kar ni dovoljen revizijski razlog - tretji odstavek 370. člena ZPP), predvsem pa z uporabo materialnega prava. To je še posebej očitno, če upoštevamo odločilne razloge izpodbijane sodbe - da s pogodbami ni mogoče ločevati prenosa podjetja oziroma dejavnosti in delavcev in da tudi sicer drugačnega dogovora med strankama, kot bi izhajal iz 73. člena ZDR, ne bi bilo mogoče upoštevati. Pritožbeno sodišče je svoja stališča dovolj jasno obrazložilo.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišč nižje stopnje izhaja, da je druga toženka dejavnost čiščenja prenesla na prvo toženko in z njo sklenila pogodbo za določen čas od 8. 10. 2010 do 30. 9. 2012, ki s potekom časa preneha veljati, pri čemer se pogodba lahko podaljša še največ za eno leto. Do sklenitve takšne pogodbe je prišlo na podlagi izbire v postopku javnega naročila. Šlo je za prenos dejavnosti po določbi 73. člena ZDR, kar med strankama tudi ni bilo sporno.

9. Vrhovno sodišče je v podobni zadevi VIII Ips 41/2014 z dne 19. 5. 2014 med drugim obrazložilo, da za odločitev v zadevi sploh ni bistveno, ali je v letu 2010, ko je bila dejavnost čiščenja prenesena, obstajal tudi izrecen dogovor strank o trajnem prenosu tožnice od delodajalca prenosnika na delodajalca prevzemnika. Pomembno je, da v primeru prenosa podjetja ali dela podjetja že na podlagi zakona pride do avtomatičnega prenosa pravic, ki jih je imel delavec na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku na delodajalca prevzemnika in da na navedeno zakonsko ureditev ne vplivajo pogoji in pravila javnega razpisa ter morebitni posebni dogovori strank (1).

10. Delavec se v primeru prenosa tudi ne more odpovedati pravicam, ki so mu zagotovljene s prisilnimi določbami zakona in Direktivo 2001/23/ES o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov in dela podjetij ali obratov (v nadaljevanju: Direktiva), ker je varstvo delavčevih pravic stvar javnega interesa. Prav zaradi tega 3. člen Direktive določa (podobno tudi 73. člena ZDR), da pravice in obveznosti prenosnika, ki izhajajo iz na dan prenosa obstoječe pogodbe o zaposlitvi ali delovnega razmerja, na podlagi takega prenosa pridejo na prevzemnika. Na ta način le-ta stopi v pravni položaj delodajalca prenosnika nasproti vsem delavcem - brez pravice, da bi sam izbral, s katerim od delavcev bo nadaljeval delovno razmerje, ipd. Zato je revizijsko sodišče že poudarilo, da tudi v primeru začasnega prenosa delovno razmerje delavca za nedoločen čas pri delodajalcu prenosniku ne preide v delovno razmerje za določen čas pri prevzemniku; opredelitev delovnega razmerje za nedoločen čas v aneksu k pogodbi o zaposlitvi, ki ga je tožnica sklenila s prvo toženko, niti ni bil potreben. Ta opredelitev tudi ne more biti odločilna za presojo o trajnem ali začasnem prenosu. Tožena stranka neutemeljeno povezuje obstoj delovnega razmerja za nedoločen čas z naravo prenosa (trajnim ali začasnim prenosom podjetja ali dela podjetja), saj te dva pojma nista povezana v smislu, da obstoj delovnega razmerja za nedoločen čas govori o trajni naravi prenosa.

11. Revizijsko sodišče je v citirani podobni zadevi poudarilo tudi, da je nepomembno, kako je po izteku pogodbe za dejavnost čiščenja med toženkama odreagirala prva toženka, ki od druge toženke ni zahtevala, da bi tožnico in sodelavko sprejela nazaj. Prav tako niso bili bistveni pogoji, ki jih je druga toženka določila v javnem razpisu temveč, da je bila pogodba o opravljanju storitev čiščenja med toženkama sklenjena za določen čas - in ne kakšni so bili oziroma kako je mogoče razumeti dodatna ustna pogajanja med obema toženkama pri prenosu dela podjetja in prehodu pogodbenih in drugih pravic in obveznosti in delovnih razmerij za tožnico in sodelavko (2). Dejstvo je, da je bila pogodba o opravljanju storitev čiščenja sklenjena le za določen čas do 30. 9. 2012 in da je s potekom tega časa prenehala veljati.

12. Zato revizijsko sodišče pritrjuje stališčem sodišč druge in prve stopnje, da je šlo za začasen prenos na podlagi pravnega posla, kot ga opredeljuje šesti odstavek 73. člena ZDR. V takšnem primeru zakon določa, da po prenehanju veljavnosti tega pravnega posla preidejo pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnih razmerij delavcev ponovno na delodajalca prenosnika oziroma na delodajalca - novega prevzemnika.

13. Druga toženka ne izpodbija presoje o tem, da novega izvajalca čiščenja v letu 2012 ni mogoče šteti za novega prevzemnika v smislu 73. člena ZDR. To seveda pomeni, da so pravice iz delovnega razmerja tožnice prešle spet na drugo toženko, kot prejšnjo delodajalko.

14. Revizijsko zavzemanje tožene stranke za drugačno uporabo materialnega prava je torej neutemeljeno. Sprejemanje takšnih stališč bi pomenilo prelaganja bremena iskanja (novega ali že bivšega) delodajalca na delavca, ki bi bil ob različnih stališčih delodajalca prenosnika, delodajalca prevzemnika in novega izvajalca oziroma prevzemnika o naravi prenosa in medsebojnih dogovorih glede prenosa v povsem negotovem položaju (3). Sprejemanje takšnih stališč bi pomenilo upoštevanje zaščite delavcev po 73. členu ZDR in Direktivi le v primeru prvega pravnega prenosa, v nadaljevanju pa zanikanje vsake zaščite delavcev. To bi bilo povsem v nasprotju z namenom, ki ga zasledujeta določba 73. člena ZDR in Direktiva.

15. Druga toženka na koncu revizije navrže tudi to, da je pritožbeno sodišče spregledalo, da tožnici ni nikoli odpovedala pogodbe o zaposlitvi, vendar v nadaljevanju tega stališča ne izpelje v uveljavljanje ene od bistvenih kršitev določb postopka oziroma zmotne uporabe materialnega prava. Zaradi tega revizijski preizkus izpodbijane sodbe v tem delu ni bil možen (prvi odstavek 371. člena ZPP) (4).

16. Glede na navedeno v skladu 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

Op. št. (1): Primerjaj razloge za odločitev v zadevah VIII Ips 308/2010, VIII Ips 209/2011in VIII Ips 1818/2012. Op. št. (2): Tudi sicer iz sporazumu o prevzemu delavcev ne izhaja, da naj bi šlo za sporazum po prvem in drugem odstavku 73. člena ZDR, saj se sklicuje na celotno zakonsko določbo, ki vključuje tako trajni kot začasni prenos.

Op. št. (3): Primer takšnega izogibanja oziroma prelaganja bremen med potencialnimi delodajalci je očitno podan prav v tej zadevi.

Op. št. (4): Tudi siceršnja nepravilnost odločitve o nezakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi v izpodbijani sodbi v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje v prvem odstavku I. točke izreka (saj ni šlo za formalno odpoved s strani druge toženke) ne bi mogla vplivati na pravilno odločitev o tem, da tožnici delovno razmerje pri drugi toženki ni prenehalo in o posledicah takšne odločitve (reintegraciji in reparaciji).