Jedro

Delodajalec ne more prosto prenašati pogodb o zaposlitvi z delavcev na drugega delodajalca, temveč le v okviru določb o prevzemu delavcev, kot je določeno v 73. členu ZDR.

Med drugo toženo in prvo toženo stranko je v spornem obdobju prišlo do začasnega prevzema dejavnosti in s tem tudi delavk (med njimi tudi tožeče stranke). S pogodbo ni mogoče ločiti prevzema dejavnosti in prevzema delavcev. Ob prevzemu dejavnosti sta delavki, ki sta pri drugo toženi stranki (prenosniku) opravljali dejavnost, prešli k prvo toženi stranki na podlagi samega zakona (tj. določbe 73. člena ZDR). Ker pa je bila dejavnost prenešena le za določen čas, sta tudi delavki prešli k prevzemniku za določen čas. Zato je po prenehanju pogodbe o prevzemu dejavnosti prenehalo tudi delovno razmerje delavk, to je tudi tožnice, pri prvo toženi stranki. Ker je imela tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas z drugo toženo stranko, je njen tožbeni zahtevek na ugotovitev, da ima z drugo toženo stranko sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas, ki ji ni prenehalo in ji še vedno traja, utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Drugo tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo s katero je razsodilo, da se ugotovi, da je drugo tožena stranka tožeči stranki nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas z dnem 30. 9. 2012, da ima tožeča stranka pri drugo toženi stranki sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas, da ji delovno razmerje pri drugo toženi stranki ni prenehalo in še vedno traja od 1. 10. 2012 dalje. Drugo toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo, v delovno razmerje za nedoločen čas na delovno mesto čistilke v roku 15 dni, da ne bo izvršbe. Drugo toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki za čas od prenehanja delovnega razmerja dalje, to je od 1. 10. 2012 do ponovne reintegracije v delovno razmerje obračunati bruto plače, odvesti vse pripadajoče davke in prispevke in ji izplačati vse zapadle neto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne neto plače dalje do plačila, vse v roku 15 dni da ne bo izvršbe (I. točka izreka). Drugo toženi stranki je naložilo, da mora kriti svoje stroške postopka in tožeči stranki povrniti njene stroške postopka v višini 659,35 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od poteka paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje drugo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Najprej sodišče opozarja, da je pred prvostopenjskim sodiščem pod opr. št. I Pd 1391/2012 tekel spor z identično situacijo, kjer sta toženi stranki isti in v tem sporu je sodišče tožbeni zahtevek, ki se je nanašal na drugo toženo stranko, zavrnilo. Prvostopenjsko sodišče je razsodilo, da je prvo tožena stranka nezakonito odpovedala tožeči stranki pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas z dnem 30. 9. 2012 in da ima tožeča stranka v konkretnem individualnem delovnem sporu pri prvo toženi stranki sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas. Višje delovno in socialno sodišče je dne 7. 11. 2013 razsodilo, da se pritožba zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Pritožnik meni, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker ima sodba pomanjkljivosti zaradi katerih se je ne more preizkusiti, izrek je nerazumljiv in nasprotuje samemu sebi, sodba pa nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni in med seboj v nasprotju. Sodišče je sicer pravilno ugotovilo, da je bila tožeča stranka od leta 1996 dalje zaposlena pri drugo toženi stranki za nedoločen čas na delovnem mestu čistilke, ter da je drugo tožena stranka v letu 2010 objavila javno naročilo za izvajanje storitev čiščenja prostorov, kot izbrani ponudnik je bila izbrana prvo tožena stranka, ki je z drugo toženo stranko dne 4. 10. 2010 sklenila pogodbo za izvajanje storitev čiščenja, za obdobje od 8. 10. 2010 do 30. 9. 2012. Pri tem je sodišče prve stopnje v celoti spregledalo trditve in dokaze drugo tožene stranke, da je bilo v konkretnem primeru že v razpisni dokumentaciji jasno določeno, da gre za trajen prenos dejavnosti v skladu s 1. in 2. odstavkom 73. člena ZDR, tako da sta tožeča stranka in njena sodelavka A.A. sklenili pri prvo toženi stranki delovno razmerje za nedoločen čas, kot tudi da drugo tožena stranka v javnem naročilu za storitve čiščenje v letu 2012 v razpisni dokumentaciji ni več določila in/ali zahtevala prevzem delavka za čas trajanja pogodbe. Sodišče je tako vso listinsko dokumentacijo in tudi izpoved priče zakonite zastopnice drugo tožene stranke B.B. v konkretnem sporu v celoti prezrlo. Zakonita zastopnica drugo tožene stranke je verodostojno izpovedala, kaj je bilo dogovorjeno ob spremembi delodajalca. To sta potrdili tudi priča C.C. in zakonita zastopnica drugo tožene stranke B.B.. Trajen prevzem delavk je bil pogoj za sklenitev pogodbe o izvajanju storitev čiščenja. Prvostopenjsko sodišče je v celoti napačno ocenilo izpovedbe zakonite zastopnice drugo tožene stranke, prav tako pa je spregledalo trditveno podlago drugo tožene stranke in sicer, da je med drugo toženo stranko in prvo toženo stranko šlo za trajen prenos dejavnosti v skladu s 1. in 2. odstavkom 73. člena ZDR. Nikakršne resne dejanske in pravne presoje ne vzdrži navedba prvostopenjskega sodišča, da se je tožeča stranka s sodelavko A.A. dne 1. 10. 2012 kot običajno zglasila na delovnem mestu, kar izhaja tudi iz potrdila z dne 1. 10. 2012. Dejstvo je, da je prvo tožena stranka tožeči stranki poslala obvestilo o prehodu delavcev na delo k novemu izvajalcu čiščenja z dne 25. 9. 2012, kjer je tožečo stranko in sodelavko A.A. napotila k izbranem ponudniku D. d.o.o.. V obvestilu je bilo tudi navedeno, da ima tožeča stranka od 1. 10. 2012 sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas pri delodajalcu D. d.o.o.. Tožeča stranka se pri drugo toženi stranki ni zglasila iz razloga, ker bi bilo to običajno, temveč ker ji je bilo tako svetovano s strani odvetnika. Tožeča stranka je sama navedla v tožbi, da je drugo tožena stranka na njeno izrecno željo izdala potrdilo, da se je s sodelavko A.A. z dne 1. 10. 2012 zglasila na delovnem mestu. Da je bil prenos dejavnosti in/ali delavcev trajen, izhaja tudi iz izpovedi tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je tudi v celoti napačno uporabilo materialno pravo v delu, ko se sklicuje na pogodbeni prenos pogodbe, ki je urejen v določbah od 122. do 124. člena OZ, ZOR pa v okviru določb o odstopu pogodbe o 145. do 147. členu. Dejstvo je, da je bila pravna podlaga za sklenitev sporazuma o prevzemu delavcev 1. in 2. odstavek 73. člena Zakona o delovnih razmerjih, kot to izhaja iz uvodnih ugotovitev sporazuma o prevzemu delavcev. Tudi iz samega sporazuma je moč kot nesporno ugotoviti, da je bila pravna podlaga za prevzem delavcev 73. člen ZDR, da sta drugo tožena in prvo tožena stranka v celoti izvedli postopke določene v 74. členu ZDR in da je bil o tem obveščen tudi sindikat drugo tožene stranke in obe delavki. Pri tem nobena od pravdnih strank ni omenila določb OZ oziroma ZOR, temveč je prvo tožena stranka vseskozi zatrjevala, da je v konkretnem primeru podana situacija iz 6. odstavka 73. člena ZDR in da je bila tožeča stranka in dejavnost k prvo toženi prenesena le začasno in da bi morale pravice in obveznosti iz delovnih razmerij po prenehanju veljavnosti pravnega posla ponovno preiti na drugo toženo stranko oziroma na novega prevzemnika. Drugo tožena stranka pa je v postopku zatrjevala in z dokazi dokazovala, da je šlo za trajen prenos dejavnosti v skladu s 1. in 2. odstavkom 73. člena ZDR. Sporazum je bil tako sklenjen na podlagi določb ZDR, pri čemer so se prvo in drugo tožena stranka sklicevali le na določilo 73. člena ZDR in sta bili v sporazumu označeni kot prenosnik in prevzemnik. Ne gre spregledati dejstva, da se na sporazum o prevzemu med drugo toženo in prvo toženo stranko z dne 4. 10. 2010 stranki nista sklicevali oziroma navedli, da bi bil prenos delavk začasen, še več, prvostopenjsko sodišče je v celoti spregledalo pomembna dejstva in sicer, da se je prvo tožena stranka na začasni prevzem delavk prvič sklicevala šele v obvestilu tožečih strank o prehodu na delo k novemu delodajalcu z dne 25. 9. 2012. Zato je sodišče popolnoma napačno zaključilo, da naj bi šlo za začasen prenos delavk. Dejstvo je, da je bila zahteva drugo tožene stranke po prevzemu delavk za nedoločen čas postavljena že v sami razpisni dokumentaciji, prav tako pa je bila jasna zahteva in pogoj, da mora prvo tožena stranka trajno prevzeti delavke, ker je jasno in nedvoumno izpovedala zakonita zastopnica drugo tožene stranke. Priča E.E. teh zatrjevanj ni nikoli zanikala, temveč je zgolj navedla, da bi bilo njihovo stališče, da se delavce prevzema za čas trajanja pogodbe o čiščenju, kar ni bilo nikoli govora, temveč je takšno stališče prvič zavzela prvo tožena stranka šele v obvestilu tožeči stranki o prehodu na delo k novemu delodajalcu z dne 25. 9. 2012. Pri tem ne gre spregledati dejstva, da je prvo tožena stranka z drugo toženo stranko stopila v kontakt glede delavk šele po poteku pogodbe za čiščenje, kot je to izpovedala priča E.E.. Sodišče prve stopnje se je tudi v celoti neutemeljeno oprlo na stališče sodišča Evropske unije z dne 20. 1. 2011 v zadevi CLECE, S.A. proti Maria Socorro Martina Valor, Ayutamiento (C-463/09) v zvezi z uporabo določb 1 (1) (b) Direktive 2001/23, na podlagi katere naj bi bil uzakonjen 73. člen ZDR. Drugo tožena stranka je zatrjevala in tudi dokazala, da je prišlo do prenehanja dejavnosti storitve čiščenja in da je v posledici tega šlo za trajen prenos dejavnosti in/ali delavk. Pri tem je drugo tožena stranka prenesla na prvo toženo stranko tudi osnovna sredstva, ki so pa prvo toženi stranki tudi ostala. Novo izbrani ponudnik D. d.o.o. ni dobil od drugo tožene stranke ničesar, razen predmetov na katerih se čiščenja izvajajo, kar pa po ustaljeni praksi slovenskih sodišč in Evropskega sodišča ni predmet prenosa. Iz izpovedi priče F.F., direktorja družbe D. d.o.o., zakonite zastopnice drugo tožene stranke B.B. in priče prvo tožene stranke E.E. izhaja, da v razpisu v letu 2012 ni bil razpisan prevzem delavcev, saj sta bili tožeča stranka in A.A. v delovnem razmerju za nedoločen čas pri prvo toženi stranki, na katero je tudi trajno prešla dejavnost čiščenja in bila prenesena od drugo tožene stranke k prvo toženi stranki. Priča F.F. je izpovedal, da od prvo tožene stranke niso prevzeli nobenih sredstev za delo, le-teh niso prevzeli niti od drugo tožene stranke, prav tako pa niso prevzeli nobenih delavcev. Pritožba opozarja na primer Süzen (zadeva C-13/95), kjer je bilo presojeno, da Direktive ni mogoče uporabiti v primerih, kadar se preneha pogodba za čiščenje s prvim podjetjem in je bila za podobno (isto) delo sklenjena pogodba z drugim podjetjem, če ni bilo tudi hkratnega pomembnejšega prenosa materialnih ali nematerialnih sredstev ali prevzema pretežnega (večinskega) dela zaposlenih, glede na njihovo število in usposobljenost. Navedbi in izpovedba priče E.E., da naj bi vozički za čiščenje, ki zajemajo tudi vse pripomočke za čiščenje in jih je ob sklenitvi pogodbe čiščenja prevzela od drugo tožene stranke, pustila na lokaciji drugo tožene stranke niso resnične, potrdila jih ni zakonita zastopnica drugo tožene stranke, ki je tudi izpovedala, da je izbrani izvajalec D. d.o.o. od drugo tožene stranke ni prevzel nobenih delovnih sredstev. Prvostopenjsko sodišče je napačno ugotovilo, da je identiteta gospodarske enote, ki v glavnem temelji na delovni sili ne more biti ohranjena, če pridobitelj ne prevzame bistvenega dela njenih zaposlenih. Prvostopenjsko sodišče je odločilo izven vseh trditvenih podlag in v celoti svojo odločitev oprlo na napačno materialno pravo in sprejelo v celoti zmotno dejansko stanje. Zmotna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je po poteku pogodbe z drugo toženo stranko in prvo toženo stranko, to je z dnem 1. 10. 2012 tožeča stranka prešla nazaj v delovno razmerje za nedoločen čas k drugo toženi stranki. Dejstvo je, da drugo toženo stranka nikoli ni tožeči stranki odpovedala pogodbo o zaposlitvi, dejstvo pa tudi je, da tožeča stranka pri drugo toženi stranki ni bila več v delovnem razmerju, saj je imela sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas pri prvo toženi stranki in sicer na podlagi trajnega prenosa dejavnosti čiščenja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek zoper drugo toženo stranko in tožeči stranki naloži v plačilo stroške postopka drugo tožene stranke, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Podredno predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Zlasti ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo izrecno uveljavlja pritožba, saj je izrek izpodbijane sodbe jasen in ni sam s seboj v nasprotju, obrazložitev vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi tudi ni nikakršnih nasprotij in je sodbo mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo izvedene dokaze in napravilo pravilni dokazni zaključek ter odločitev sprejelo ob pravilni uporabi materialnega prava.

Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na rešitev identičnega primera pod opr. št. I Pd 1391/2012, ki ga je sodišče vodilo v zvezi s tožbo tožničine sodelavke. V opisanem individualnem delovnem sporu je namreč Vrhovno sodišče RS v reviziji opr. št. VIII Ips 41/2014 z dne 19. 5. 2014 sodbo sodišča druge stopnje opr. št. Pdp 1004/2013 v točki I. spremenilo tako, da je pritožbi prve toženke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (od točke II. do točke VI. izreka) spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zoper prvo toženo stranko v celoti zavrnilo. Zato so pritožbene navedbe v zvezi s to zadevo brezpredmetne.

Bistvena za odločitev v tem individualnem delovnem sporu je odločitev o tem, ali je bil prevzem dejavnosti in tožnice ter njene sodelavke na podlagi pogodbe z dne 4. 10. 2010 trajne ali začasne narave. Nesporno med strankama je, da je bil prevzem opravljen na podlagi določbe 73. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji). Dne 4. 10. 2010 sta drugo tožena stranka kot prenosnik in prvo tožena stranka kot prevzemnik sklenili dve pogodbi in sicer pogodbo za storitev čiščenja za določen čas od 8. 10. 2010 do 30. 9. 2012 in sporazum o prevzemu delavcev, v katerem so bile v prvem členu ugotovitve, da je prevzemnik v ponujeni dokumentaciji podpisal izjavo o zaposlitvi delavk in sicer na način in pod pogoji, kot veljajo pri prenosniku in da je s podpisom navedene izjave prevzemnik sprejel pogoje iz razpisne dokumentacije tudi v delu prevzema delavk, ki jih mora prevzemnik na podlagi zahtev prenosnika iz razpisne dokumentacije za storitve čiščenja prevzeti v delovno razmerje za nedoločen čas pod pogoji iz 73. člena Zakona o delovnih razmerjih. Na podlagi navedene določbe drugo tožena stranka tudi v pritožbenem postopku vztraja, da je šlo za prevzem delavk za opravljanje čiščenja za nedoločen čas, sam prevzem dejavnosti čiščenja pa za določen čas. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je v konkretnem primeru potrebno uporabiti določbe 6. odstavka 73. člena ZDR, ki določa položaj delavcev v primeru začasnega prenosa dejavnosti. Sodišče prve stopnje je pri presojanju začasnega prenosa dejavnosti sicer neutemeljeno uporabilo določbe Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji) in celo določbe 145. in 147. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/1978 in naslednji), ki ne velja od 1. 1. 2002 dalje. Pri tem je tudi zavzelo napačno pravno stališče, da do prenosa pogodbenega položaja na strani delodajalca pride na podlagi samega zakona, pogodbe o zaposlitvi pa je mogoče prenesti tudi pogodbeno. Tako stališče ne drži, saj delodajalec ne more prosto prenašati pogodb o zaposlitvi z delavcev na drugega delodajalca, temveč le v okviru določb o prevzemu delavcev, kot je določeno v 73. členu ZDR. Sklenitev delovnega razmerja, prenehanje delovnega razmerja in prenos dejavnosti je urejena v Zakonu o delovnih razmerjih za delavce v zasebnem sektorju, za delavce v javnem sektorju pa so določene še posebnosti v Zakonu o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS 56/2002). Drugačni načini sklepanja, prenosa delavcev in prenehanja delovnih razmerij, kot so določeni v navedenih zakonih niso mogoči in si sodišče prve stopnje zmotno razlaga določbo 11. člena ZDR o uporabi splošnih pravil civilnega prava. Ta določba namreč le določa, da se pri sklepanju, veljavnosti, prenehanju in drugih vprašanj pogodb o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, kar pomeni, da se le-ta uporabljajo takrat kadar ZDR teh področij ne ureja. Delovno razmerje ni čisto civilno razmerje, temveč je posebej urejeno v delovnopravni zakonodaji, ki vsebuje kogentne določbe. Delovno pravo je nastalo kot nadgradnja civilnoobligacijsko pravnih ureditev pogodb z zavezujočimi delovnopravnimi normami, ki določajo minimum pravic delavca in omejujejo pogodbeno svobodo strank (glej npr. odločbo Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up 63/03, Ur. l. RS, št. 14/2005 in 11/2006).

Kot je pravilno odločilo že sodišče prve stopnje je za razrešitev tega spora potrebno uporabiti določbo 6. odstavka 73. člena ZDR, kajti med drugo toženo in prvo toženo stranko je v letu 2010 prišlo do začasnega prevzema dejavnosti in s tem tudi delavk, to je med njimi tožeče stranke v tem individualnem delovnem sporu. S pogodbo namreč ni mogoče ločiti prevzem dejavnosti in prevzem delavcev, kot se to zmotno zavzema drugo tožena stranka. Ob prevzemu dejavnosti, sta delavki ki sta opravljali pri drugo toženi stranki, to je prenosniku, dejavnost, prešli k prvo toženi stranki na podlagi samega zakona, to je določbe 73. člena ZDR. Ker pa je bila dejavnost prenešena le za določen čas, sta tudi delavki prešli k prevzemniku za določen čas. Zato je neutemeljeno pritožbeno zavzemanje, da je šlo za dva ločena posla in da sta delavki, med njimi tožeča stranka v tem delovnem sporu, prešli k prvo toženi stranki za nedoločen čas.

Glede na ugotovitev, da je bila dejavnost k prvo toženi stranki prenešena le za določen čas in s tem tudi delavki, ki sta to dejavnost opravljali, je po prenehanju pogodbe o prevzemu dejavnosti prenehalo tudi delovno razmerje delavk, to je tudi tožnice, pri prvo toženi stranki.

Ker je imela tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas z drugo toženo stranko je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da se ugotovi, da je drugo tožena stranka tožeči stranki nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas z dnem 30. 9. 2012 in da ima tožeča stranka z drugo toženo stranko sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas, ki ji ni prenehalo in ji še vedno traja od 1. 10. 2012 dalje ter da jo je drugo tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in ji od tega časa tudi obračunati in plačati vse plače. Tožeča stranka namreč ni bila prevzeta na delo k novemu prevzemniku čiščenja, družbi D. d.o.o., ker drugo tožena stranka ni prevzema čiščenja pogojevala tudi z prevzemom delavk, ki opravljajo čiščenje. Sicer pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je tožnica vložila tudi tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja po prevzemu pri D. d.o.o., ki pa je bil pravnomočno zavrnjen na podlagi sodbe I Pd 1821/2012 v zvezi z Pdp 704/2013. V navedenem individualnem delovnem sporu je bilo ugotovljeno, da tožena stranka D. d.o.o. s tožničinim delodajalcem G. d.o.o., to je prvo toženo stranko v tem individualnem delovnem sporu ni bila v nobenem pogodbenem razmerju, temveč je bil v pogodbenem razmerju H., to je v konkretnem sporu drugo tožena stranka. Iz ugotovitev pred sodiščem prve stopnje izhaja, da drugo tožena stranka pri sklenitvi pogodbe o opravljanju del čiščenja z D. d.o.o. ni pogojevala sklenitev pogodbe s prevzemom delavcev, zato je drugo tožena stranka tista, ki je dolžna prevzeti tožnico. Po določbi 6. odstavka 73. člena ZDR je namreč v primeru, če delodajalec prenosnik začasno prenese na podlagi pravnega posla podjetje na delodajalca prevzemnika, po prenehanju veljavnosti tega pravnega posla preidejo pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnih razmerij delavcev ponovno na delodajalca prenosnika oziroma na delodajalca novega prevzemnika. Ker pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnih razmerij niso bile prenešene na novega prevzemnika, jih je dolžan zagotoviti prenosnik, to je drugo tožena stranka. Tako stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v svoji sodbi VIII Ips 42/2014, ko je odločalo o individualnem delovnem sporu, ki ga je vodila tožničina sodelavka.

V navedeni sodbi je vrhovno sodišče zavzelo stališče, da je glede na kongentno zakonsko ureditev v 6. odstavku 73. člena ZDR in sodno prakso SEU je v obravnavanem primeru do prenosa pravic in obveznosti iz delovnega razmerja tožnice pri drugo toženi stranki prišlo že na podlagi zakona s trenutkom prenosa dejanskega opravljanja dejavnosti čiščenja na prvo toženo stranko. Pri tem ni šlo za trajni prehod pogodbenih in drugih pravic in obveznosti tožnice iz delovnega razmerja, ne glede na sporazum o prevzemu delavcev ali poseben dogovor med toženkama o naravi prenosa. Drugačen dogovor med toženima strankama, kot izhaja iz 73. člena ZDR namreč ni pravno upošteven. Glede na to, da gre za enako dejansko stanje tudi v tem individualnem delovnem sporu je očitno, da je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno pravno stališče glede določbe 6. odstavka 73. člena ZDR.

Pritožba se tako tudi neutemeljeno zavzema, da bi sodišče moralo pri odločanju upoštevati sodno prakso SEU in sicer primer Süzen (C-13/95), kajti ni pomembno stanje v letu 2012, temveč stanje v letu 2010, ko je drugo tožena stranka kot prenosnik začasno prenesla delavki k prevzemniku.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je sklenilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, gre za spor po določbi 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) v katerih delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, razen če delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorablja procesne pravice. Torej bi tudi v primeru uspeha, kar pa ni konkreten primer, drugo tožena stranka sama krila svoje stroške pritožbenega postopka.