Jedro

Opiranje na podatke potrdila o namenski rabi zemljišča iz 105. člena ZPNačrt je tudi v postopku za odobritev pravnega posla (in sploh prometa s kmetijskimi zemljišči po določbah ZKZ) po mnenju sodišča pravilno.

Drugostopenjski organ je za potrdili z dne 17. 9. 2008 in 24. 9. 2009, v katerih je potrjena namembnost predmetnih zemljišč za izkoriščanje rudnin, ker izvor podatkov ni razviden (v potrdilih navedeni podatki niso podprti z grafičnim delom prostorskega akta), pravilno presodil, da take namembnosti zemljišč ne izkazujeta, ter se oprl kot na verodostojno potrdilo z dne 18. 9. 2009, ki navaja, da so zemljišča po namenski rabi kmetijska zemljišča in na odgovor občine z dne 7. 3. 2011, da so ne glede na izdanih več različnih potrdil predmetna zemljišča po namenski rabi kmetijska zemljišča.

Izrek

Postopka v zadevah I U 1063/2011 in I U 1080/2011 se združita v skupno obravnavo in odločanje ter se zadeva v nadaljevanju vodi pod I U 1063/2011. Tožbi se zavrneta.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Upravna enota Domžale (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo odobrila pravni posel za pridobitev kmetijskega zemljišča parc. št. 750, 751 in 752, v deležu 4/10, k.o. …, in parc. št. 774, 775, 788/2, 789, 790 in 792, v deležu 48/70, k.o. …, na podlagi sodb Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 493/2010 z dne 5. 5. 2010 in Okrožnega sodišča v Novem mestu P 211/2009 z dne 16. 11. 2009, ki nadomeščata prodajno pogodbo med A.A., B.B., C.C. in D.D. kot prodajalkami (v nadaljevanju prve tožnice), in E.E. kot kupcem. Organ v obrazložitvi odločbe navaja, da je E.E. 14. 1. 2008 vložil vlogo za odobritev pravnega posla, ki se nanaša na nakup kmetijskih zemljišč, ki so jih prve tožnice ponudile za prodajo s ponudbama, ki sta bili na oglasni deski prvostopenjskega organa, enotnem državnem portalu E - uprava in oglasni deski Občine Moravče objavljeni v času od 30. 10. do 30. 11. 2007 (pravilno: od 12. 10. do 12. 11. 2007), in sta ju sprejela E.E., ki je v izjavi o sprejemu ponudbe navedel, da uveljavlja predkupno pravico kot drug kmet, in A. d.d. (v nadaljevanju drugi tožnik), ki pri sprejemu ni uveljavljal predkupne pravice. E.E. je vlogi za odobritev pravnega posla priložil tožbo zaradi sklenitve prodajne pogodbe, ki jo je vložil pri Okrožnem sodišču v Ljubljani. Upravni organ je s sklepom z dne 28. 1. 2008 prekinil postopek do pravnomočne odločitve sodišča o tožbi. Dne 4. 6. 2010 je E.E. vložil predlog za nadaljevanje postopka odobritve pravnega posla, ker je bil pravdni postopek pravnomočno zaključen; vlogi je priložil sodbi Okrožnega sodišča v Novem mestu P 211/2009 z dne 16. 11. 2009 in Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 493/2010 z dne 5. 5. 2010. Iz sodb izhaja, da je sodišče naložilo prvim tožnicam, da so dolžne skleniti prodajno pogodbo z E.E., v nasprotnem primeru pa sodba nadomešča prodajno pogodbo. Prve tožnice niso sklenile prodajne pogodbe, zato je E.E. vlogi za odobritev pravnega posla priložil sodbi. Upravni organ je nato za potrebe postopka od Upravne enote Kamnik pridobil odločbo o statusa kmeta za E.E.. Prve tožnice so na ustni obravnavi odobritvi pravnega posla nasprotovale ter navajale, da so predložile potrdilo o namenski rabi zemljišč, iz katerega izhaja, da predmetna zemljišča niso kmetijska, in da na teh zemljiščih drugi tožnik opravlja dejavnost izkoriščanja mineralnih rudnin ter ima za to dejavnost dovoljenje pristojnega ministrstva, plačuje pa tudi koncesnino; poleg tega pa je upravni organ že izdal štiri potrdila, da odobritev pravnega posla ni potrebna, in sicer za pogodbe, ki so se nanašale na zemljišča, ki so predmet tudi pravnega posla, o katerega odobritvi se odloča v postopku. Upravni organ je nato na podlagi ugotovitve, da je bil upoštevan vrstni red kupcev, kot ga določa zakon, pravni posel odobril. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z odločbo z dne 13. 4. 2011 zavrnilo pritožbi prvih tožnic in drugega tožnika zoper prvostopenjsko odločbo. V obrazložitvi odločbe ta organ med drugim navaja, da je iz razloga, ker so med dokumenti zadeve različna potrdila o namembnosti predmetnih zemljišč, ki jih je izdala Občina Moravče, in ker so si zatrjevanja strank o namembnosti zemljišč nasprotujoča, z dopisom z dne 11. 2. 2011 ponovno zaprosil Občino Moravče, da izda uradno potrdilo o namembnosti obravnavanih zemljišč. Ta je v odgovoru navedla, da se obravnavana zemljišča nahajajo na območju, za katero je sklenjena koncesijska pogodba ter izdani dovoljenji za izkoriščanje in za izvajanje del; iz veljavnih prostorskih aktov občine pa izhaja, da se zemljišča nahajajo po osnovni namenski rabi v območju kmetijskih zemljišč. Drugostopenjski organ ugotavlja, da iz dokumentov v spisu, tj. koncesijske pogodbe iz decembra 2001, dovoljenja za izkoriščanje rudnin z dne 17. 3. 1961 in dovoljenja za izvajanje del z dne 9. 4. 2008 ne izhaja, da bi se nanašali prav na predmetna zemljišča. Da se predmetna zemljišča nahajajo v območju za izkoriščanje rudnin, naj bi bilo razvidno iz odločbe Ministrstva za gospodarstvo z dne 25. 4. 2006, ki pa je v spisu ni. V odločbi tega organa z dne 25. 4. 2007 pa je območje izkoriščanja opredeljeno s koordinatami (in ne z navedbo zemljiških parcel), ki pa v grafičnih delih prostorskih aktov občine niso vrisane. Da bi se predmetna zemljišča nahajala v območju za izkoriščanje rudnin, pa iz potrdil občine z dne 7. 3. 2011 in 18. 9. 2009 ne izhaja. Izhaja pa namembnost zemljišč za izkoriščanje rudnin iz potrdil občine o namenski rabi zemljišč z dne 17. 9. 2008 in z dne 24. 9. 2009, vendar v teh ni pojasnjeno, od kod so podatki povzeti. Glede na to drugostopenjski organ kot pravilni pritrjuje ugotovitvi prvostopenjskega organa, da so predmetna zemljišča po prostorskih aktih občine kmetijska zemljišča, in njegovemu zaključku, da mora promet z njimi potekati v skladu z določbami Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ).

Prve tožnice vlagajo tožbo iz razlogov bistvenih kršitev pravil postopka, nepravilne uporabe materialnega zakona ter nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Navajajo, da so v skladu z določbami Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) sklenile prodajne pogodbe za predmetna zemljišča s solastnico F.F. Prvostopenjski organ je nato izdal štiri potrdila, da odobritev prodajnih pogodb ni potrebna, in sicer še pred uvedbo predmetnega postopka za odobritev pravnega posla. Na to okoliščino so prvostopenjski organ opozorile. Glede na to, da je prvostopenjski organ nato izdal izpodbijano odločbo, s katero je pravni posel za ista zemljišča odobril, je torej o istem pravnem in dejanskem vprašanju po določbah 19. člena ZKZ vodil dva različna postopka. Tako pa ne bi mogel postopati. Pogodbe med prodajalkami in F.F.so bile veljavno sklenjene, skladno z določbami ZKZ pa posredovane v odobritev, upravni organ pa je nato v postopku ugotovil, da ta ni potrebna ter je o tem izdal potrdila. O isti stvari (odobritev pravnega posla) upravni organ ne more dvakrat odločati. Glede na to je bilo v zadevi kršeno materialno pravo, pa tudi procesno pravo. Prve tožnice pa drugostopenjskemu organu očitajo tudi, da je kršil pravila postopka ter nepravilno ugotovil dejansko stanje, saj bi mogel na podlagi koordinat, ki so navedene v odločbi o izkoriščanju rudnin z dne 25. 4. 2006, ugotoviti parcele, ki se nahajajo na območju izkoriščanja rudnin. Pri tem bi ugotovil, da ima na teh zemljiščih drugi tožnik izposlovano gradbeno dovoljenje in da je to zarisano v planskih aktih. Prve tožnice o tem prilagajo tožbi tudi dokaz. To pa po mnenju prvih tožnic pomeni, da je nepravilna ugotovitev, da so predmetna zemljišča kmetijska zemljišča. O tem priča tudi potrdilo Občine Moravče z dne 29. 9. 2009. Prve tožnice sodišču predlagajo, naj odločbi upravnih organov obeh stopenj odpravi ter zadevo vrne v ponovni postopek oziroma podrejeno, naj samo odloči o stvari tako, da vlogo za odobritev predmetnega pravnega posla zavrne.

Toženka na tožbo prvih tožnic ni odgovorila, poslala pa je upravne spise v zadevi.

Sodišče je tožbo prvih tožnic poslalo v odgovor tudi E.E. in drugemu tožniku kot strankama z interesom. E.E. v odgovoru na tožbo tožbene navedbe prereka ter sodišču predlaga, naj tožbo zavrne, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka. Navaja, da je bil pri izdaji potrdil, da odobritev pravnega posla ni potrebna, kršen zakon; kljub temu ni uspel s svojim predlogom, da se izrečejo za nična, saj niso upravni akti. Ne glede na povedano pa meni, da sta postopek za izdajo potrdila, da odobritev pravnega posla ni potrebna, in postopek za odobritev pravnega posla, čeprav se nanašata na iste nepremičnine, dva različna postopka ter da organ ni dvakrat odločal o isti stvari. Dalje navaja, da je podlaga za vodenje postopka o prometu z zemljišči potrdilo o namenski rabi zemljišča, izdano v skladu z določbo 105. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt). Iz izdanih takih potrdil Občine Moravče z dne 23. 10. 2007 in 18. 9. 2009 izhaja, da vsa predmetna zemljišča ležijo v območju kmetijskih zemljišč in gozdov; območje za raziskovanje mineralnih surovin je v grafičnem delu občinskega prostorskega načrta označeno, vendar nobena od predmetnih parcel ne leži na tem območju. Iz Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za območje občine Moravče z dne 23. 9. 1999 in sprememb tega odloka z dne 2. 10. 2008 ne izhaja, da bi bile predmetne parcele kakorkoli vključene v območje za raziskovanje mineralnih surovin. Tudi v Odloku o ureditvenem načrtu za peskokop kremenovega peska v ležišču Hudej – Ples, ki ga je Občina Moravče sprejela 22. 9. 1999, predmetne parcele niso zajete v ureditvenem načrtu. Prav tako dovoljenje za izkoriščanje mineralne surovine z dne 17. 3. 1961, dovoljenje za izvajanje del z dne 9. 4. 2008 in koncesijska pogodba z dne 3. 12. 2001 kot dela območja za izkoriščanje mineralnih surovin ne navajajo predmetnih parcel. Dovoljenje z dne 9. 4. 2008 izrecno navaja lokacijo Hudej – Ples, vendar po povedanem v ureditvenem načrtu za ta peskokop predmetne parcele niso zajete. Tudi iz PISO izhaja, da predmetne parcele ležijo v območju kmetijskih zemljišč in gozdov ter ne v območju mineralnih surovin. Ne držijo tako navedbe prvih tožnic, da naj bi bilo območje za izkoriščanje rudnin opredeljeno le s koordinatami. Sicer pa tudi če bi predmetne parcele po kakšnem prostorskem aktu sodile v območje za raziskovanje mineralnih surovin, to ne pomeni, da po namenski rabi ne bi štele za kmetijska zemljišča, dokler njihova namembnost po ustreznih postopkih ni spremenjena. Če je na podlagi kakšnega prostorskega akta, kar mora izhajati iz grafičnega dela, dolgoročno predvideno raziskovanje mineralnih surovin na predmetnih parcelah, lahko za spremembo namembnosti iz kmetijske v stavbno rabo oziroma v območje za izvajanje rudarskih pravic zaprosi nosilec rudarskih pravic po pridobitvi lastništva na posameznih parcelah. Predmetne parcele so tako kmetijsko zemljišče tudi za primer, da bi bile vključene v območje za raziskovanje mineralnih surovin, saj njihova namembnost ni bila nikoli spremenjena. Drugi tožnik pa v odgovoru na tožbo navaja, da se pridružuje navedbam prvih tožnic ter sodišču predlaga, naj njihovi tožbi ugodi.

Prve tožnice v odgovoru na odgovor na tožbo E.E. navajajo, da so same pravne posle sklenile tudi na podlagi določb SPZ, ki pa predkupno pravico ureja drugače. Izposlovale so sicer potrdila pristojnega organa, da odobritev pravnih poslov ni potrebna, četudi so bila predmetna zemljišča že tedaj stavbna. Predmetna zemljišča niso kmetijska, to izhaja tudi iz potrdila o namenski rabi, prav tako je bilo v postopku predloženo gradbeno dovoljenje in druga dovoljenja, ki svojstvo kmetijske rabe v celoti spremenijo.

Drugi tožnik vlaga tožbo iz razlogov bistvenih kršitev pravil postopka, nepravilne uporabe zakona ter nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da zemljišča, ki so predmet pravnega posla, ki je bil z izpodbijano odločbo odobren, nimajo statusa kmetijskih zemljišč, saj ležijo v pridobivalnem prostoru drugega tožnika, za katerega ima ta vsa potrebna dovoljenja in tudi plačuje koncesnino za gospodarsko izkoriščanje mineralnih surovin. Ker predmetna zemljišča niso kmetijska zemljišča, zanje četrti odstavek 22. člena ZKZ ne velja ter je zato odobritev pravnega posla brezpredmetna. Navaja, da izvaja dejavnost izkoriščanja in predelave kremenovih peskov na območju Moravške doline že od leta 1960 ter se v zvezi s tem sklicuje na nekatere dokumente, ki jih v dokazne namene prilaga tudi k tožbi. Navaja, da mu je bilo z odločbo z dne 17. 3. 1961 izdano dovoljenje za izkoriščanje mineralnih surovin v eksploatacijskem polju Moravče, meje tega polja pa so določene in vrisane v odločbi priloženem situacijskem načrtu z dne 24. 10. 1960. Na podlagi te odločbe je bil 21. 3. 1963 pridobivalni prostor drugega tožnika vpisan v kataster eksploatacijskih polj; s tem je ta pridobivalni prostor postal del veljavnih državnih planskih dokumentov in opredeljen kot prostor, namenjen izkoriščanju mineralnih surovin, in ne namenjen kmetijski rabi. Izdelan je bil tudi seznam koordinat mejnih kamnov eksploatacijskega polja peskokopov v Moravčah, ki ga je potrdil tedanji Sekretariat za industrijo in obrt – Rudarski organ Ljubljana. To območje je kot območje pridobivanja mineralnih surovin upoštevala tudi Občina Domžale v družbenem planu za obdobje 1981 - 85, kjer je vrisano območje za površinsko izkoriščanje mineralnih surovin. Leta 2001 je drugi tožnik z Republiko Slovenijo sklenil koncesijsko pogodbo za gospodarsko izkoriščanje mineralne surovine ter za svoj pridobivalni prostor plačuje koncesnino; iz 5. člena te pogodbe izhaja, da se pridobivalni prostor, na katerega se nanaša rudarska pravica, nahaja na zemljišču, določenem v dovoljenju za izkoriščanje z dne 17. 3. 1961. Leta 2007 je drugi tožnik pridobivalni prostor zmanjšal iz 10,54 km2 na 3, 64 km2, ob zagotovilu, da bo tak vrisan v prostorske dokumente; kljub zmanjšanju so predmetna zemljišča vsa ostala znotraj njegovega pridobivalnega prostora. Zmanjšani pridobivalni prostor je z odločbo z dne 25. 4. 2007 potrdilo in na njem dovolilo izkoriščanje kremenovega peska Ministrstvo za gospodarstvo; nove meje pridobivalnega prostora so v odločbi opredeljene s koordinatami, prikazane pa so tudi v situacijskem orto-foto načrtu, ki je priloga odločbe. Na podlagi navedene dokumentacije je drugi tožnik v letu 2008 dobil dovoljenje za izvajanje na lokaciji Hudej – Ples zahodni del. Občina Moravče pa je 17. 9. 2008 izdala potrdilo o namenski rabi zemljišča, po katerem ležijo predmetna zemljišča v območju za raziskovanje mineralnih surovin ter se pri tem sklicevala na koncesijsko pogodbo iz leta 2001, dovoljenje za izkoriščanje z dne 17. 3. 1961 in dovoljenje za izvajanje del z dne 9. 4. 2008; potrdilo z enako vsebino pa je izdala še 24. 9. 2009. Dalje se drugi tožnik sklicuje na Zakon o rudarstvu (v nadaljevanju ZRud), 2. člen, točko 21, ki opredeljuje rudarsko pravico, in med drugim določa, da je zaradi izvajanja rudarske pravice lastnik ali uporabnik zemljišča dolžan trpeti določene omejitve pravic, lastninska pravica ali druga stvarna pravica na zemljišču pa se lahko odvzame ali omeji pod pogoji tega zakona. Drugi tožnik meni, da so zemljišča, ki so predmet koncesijske pogodbe, v povezavi z odločbo z dne 25. 4. 2007 in dovoljenjem za izvajanje del, v skladu z ZRud namenjena izkoriščanju mineralnih surovin; namembnost teh zemljišč je torej določena z zakonom. Drugi tožnik se v nadaljevanju sklicuje še na določbo 105. člena ZPNačrt, ki ureja potrdilo o namenski rabi zemljišča. Navaja, da so občinski prostorski načrti Občine Moravče, ki nepremičninam, ki so predmet koncesije, določajo namembnost kmetijskih zemljišč, v nasprotju z ZRud, saj ne upoštevajo zakonsko določene namembnosti teh zemljišč. Občina s svojimi prostorskimi načrti ne more posegati v določbe ZRud in samovoljno spremeniti namembnosti zemljišča, ki jo določa zakon. Za razjasnitev dejanskega stanja v postopku bi bil organ dolžan ugotoviti, ali predmetna zemljišča spadajo v pridobivalni prostor drugega tožnika. Ker koncesijska pogodba in odločba z dne 25. 4. 2007 ne navajata parcelnih številk nepremičnin, ki so predmet koncesije, temveč le koordinate območja izkoriščanja, je drugostopenjski organ zaključil, da navedena zemljišča niso predmet koncesije, ne da bi ugotavljal območje, ki ga te koordinate določajo. Drugostopenjski organ se je nato oprl zgolj na potrdilo o namembnosti Občine Moravče, da se parcele nahajajo v območju kmetijskih zemljišč. Kadar obstaja neskladje med dokaznimi listinami, zlasti v primeru, ko gre za neskladja med listinami, ki jih izda isti organ, glede odločilnih dejstev, je upravni organ dolžan dejansko stanje popolno ugotoviti. Pri tem ima na voljo na primer izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca ustrezne specialnosti, ki lahko poda odgovor na vprašanje, glede katerega upravni organ nima ustreznega znanja. Ker izpodbijana odločba o tem nima razlogov, ni možna presoja pravilnosti in zakonitosti. V odločilnih dejstvih neobrazložena oziroma ne dovolj jasno obrazložena odločba pa pomeni absolutno bistveno kršitev pravil postopka. Na podlagi vsega navedenega predmetna zemljišča ne morejo imeti statusa kmetijskih zemljišč. Odločba o odobritvi pravnega posla je tako nezakonita, saj četrti odstavek 22. člena ZKZ v konkretnem primeru ne pride v poštev. Drugi tožnik sodišču predlaga, naj odločbi upravnih organov obeh stopenj odpravi ter zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

Toženka in E.E. kot prizadeta stranka, ki jima je bila tožba poslana v odgovor, na tožbo drugega tožnika nista odgovorila.

K I. točki izreka: Sodiščeje postopka v zadevah I U 1063/2011 in I U 1080/2011 združilo v skupno obravnavo in odločanje na podlagi prvega odstavka 42. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker prve tožnice in drugi tožnik izpodbijajo isti upravni akt. K II. točki izreka: Tožbi nista utemeljeni.

V obravnavani zadevi je sporno, ali so zemljišča s parc. št. 750, 751, 752, 774, 775, 788/2, 789, 790 in 792, vse k.o. …, ki so predmet prodajne pogodbe (v tam navedenih idealnih deležih) med prvimi tožnicami kot prodajalkami in E.E. kot kupcem, ki jo nadomeščata sodbi Okrožnega sodišča v Novem mestu P 211/2009 z dne 16. 11. 2009 in Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 493/2010 z dne 5. 5. 2010, in ki jo je z izpodbijano odločbo na podlagi 19. člena ZKZ odobril prvostopenjski organ, kmetijska zemljišča. Poleg tega je sporno tudi, ali je organ postopek za odobritev pravnega posla mogel voditi in v tem navedeno prodajno pogodbo odobriti, ob tem ko je pred tem že izdal (štiri) potrdila, da odobritev pravnega posla ni potrebna, za (štiri) prodajne pogodbe za ista zemljišča, ki so jih prve tožnice sklenile s solastnico F.F..

Iz izpodbijane odločbe izhaja, in tudi ni sporno, da sta bili ponudbi prvih tožnic za prodajo zgoraj navedenih zemljišč kot kmetijskih zemljišč objavljeni na oglasni deski prvostopenjskega organa od 12. 10. do 12. 11. 2007, da sta ponudbi pravočasno in v skladu z določbami ZKZ sprejela E.E. in drugi tožnik, da je E.E. 14. 1. 2008 podal vlogo za odobritev pravnega posla ter v nadaljevanju izposloval sodbi, ki nadomeščata prodajno pogodbo med prvimi tožnicami kot prodajalkami in njim kot kupcem. Prav tako ni sporno, da bi bil podan kakšen razlog iz tretjega odstavka 19. člena ZKZ, zaradi katerega odobritev pravnega posla ne bi bila mogoča. Zgolj zaradi obstoja okoliščin iz tretjega odstavka 19. člena ZKZ (če niso izpolnjeni pogoji za delitev zaščitene kmetije, določeni v 18. členu ZKZ; če promet ni potekal po postopku in na način, določen s tem zakonom; če ni upoštevan prednostni vrstni red kupcev po 23. členu tega zakona; če bi se s prometom fizično delile parcele zemljišča, ki je bilo urejeno s komasacijo), če bi jih upravni organ ugotovil, pa pravnega posla ne bi mogel odobriti.

Promet kmetijskih zemljišč ureja ZKZ (prvi odstavek 1. člena ZKZ, Uradni list RS, št. 59/1996 do 36/2003 – zakon, veljaven v času objave ponudb, relevanten za obravnavano zadevo). Promet s kmetijskimi zemljišči teče po postopku in na način, določen s tem zakonom, če ni glede predkupne pravice kmetijskih zemljišč z drugim zakonom drugače določeno (drugi odstavek 17. člena ZKZ). Po 2. členu ZKZ so kmetijska zemljišča zemljišča, primerna za kmetijsko pridelavo, razen stavbnih in vodnih zemljišč ter za druge namene določenih zemljišč, pa tudi zemljišča v zaraščanju, ki niso določena kot gozd na podlagi zakona o gozdovih (prvi odstavek). Po 3. členu ZKZ pa je določitev zemljišč, primernih za kmetijsko pridelavo, za stavbna, vodna ali za drug namen, možna le v planskih aktih Republike Slovenije in lokalnih skupnosti v skladu z zakonom (prvi odstavek). Glede na to so tudi po mnenju sodišča podatki o namenski rabi prostora, kot jo določa občinski prostorski načrt, ki jih vsebuje potrdilo o namenski rabi zemljišča – ki ima značaj potrdila iz uradne evidence - skupaj z grafičnim delom občinskega prostorskega načrta (105. člen ZPNačrt), tisti, ki opredelijo zemljišče kot kmetijsko, stavbno itd. Opiranje na podatke potrdila o namenski rabi zemljišča iz 105. člena ZPNačrt je tudi v postopku za odobritev pravnega posla (in sploh prometa s kmetijskimi zemljišči po določbah ZKZ) tako tudi po mnenju sodišča pravilno.

Iz določb ZPNačrt, ki določajo vsebino občinskega prostorskega načrta, izhaja, da se v tem prikažejo območja stavbnih, kmetijskih, gozdnih, vodnih in drugih zemljišč, lahko pa tudi območja podrobnejše namenske rabe prostora v skladu s podzakonskim aktom (39., 40., 42. člen). Pravilnik o vsebini, obliki in načinu priprave občinskega prostorskega načrta ter pogojih za določitev območij sanacij razpršene gradnje in območij za razvoj in širitev naselij, izdan na podlagi ZPNačrt, v 15. členu določa kot območja namenske rabe: območja stavbnih zemljišč, območja kmetijskih zemljišč, območja gozdnih zemljišč, območja vodnih zemljišč in območja drugih zemljišč, kot npr. pridobivalni prostor mineralnih surovin itd.. To pa pomeni, da je tudi okoliščino, da se določeno zemljišče po namenski rabi uvršča kot pridobivalni prostor mineralnih surovin, mogoče izkazovati le s potrdilom o namenski rabi zemljišča, saj je s tem potrjeno, da je zemljišče v občinskem prostorskem načrtu tako opredeljeno. Med več različnimi potrdili o namenski rabi zemljišča, ki jih je izdala Občina Moravče, pa je verodostojen dokaz lahko le tisto, glede na določbe 105. člena ZPNačrt, ki podatke opira na veljavne prostorske akte ter obsega tudi kopijo grafičnega dela prostorskega akta, iz katerega je izvor podatkov razviden. To tako ne more biti potrdilo, ki kopije grafičnega dela prostorskega akta ne obsega, izvor podatkov pa pojasnjuje z izdanimi dovoljenji, sklenjeno koncesijsko pogodbo itd.. Zato je po presoji sodišča drugostopenjski organ za potrdili z dne 17. 9. 2008 in 24. 9. 2009, v katerih je potrjena namembnost predmetnih zemljišč za izkoriščanje rudnin, ker izvor podatkov ni razviden (v potrdilih navedeni podatki niso podprti z grafičnim delom prostorskega akta), pravilno presodil, da take namembnosti zemljišč ne izkazujeta, ter se oprl kot na verodostojno na potrdilo z dne 18. 9. 2009 (ki grafično prilogo vsebuje) in ki navaja, da so zemljišča po namenski rabi kmetijska zemljišča (kar grafični del prostorskega akta potrjuje), in na odgovor občine z dne 7. 3. 2011, da so ne glede na izdanih več različnih potrdil predmetna zemljišča po namenski rabi kmetijska zemljišča (po podatkih spisa je Občina Moravče tudi v potrdilu z dne 23. 10. 2007 navedla podatek, da so predmetna zemljišča po namenski rabi kmetijska, in na podatke tega, ker je bilo izdano v času objave ponudb za prodajo predmetnih zemljišč, sta se opirali tudi sodišči v pravdnem postopku zaradi sklenitve prodajne pogodbe, kakor izhaja iz njunih sodb).

Ob povedanem po presoji sodišča prve tožnice zmotno menijo, da je namembnost zemljišč kot pridobivalnega prostora mineralnih surovin mogoče izkazovati z odločbo o izkoriščanju rudnin, ki je bila predložena, ter so neutemeljene njihove navedbe, da bi moral organ sam oziroma s pomočjo geodetskega organa iz koordinat, s katerimi je v tej pridobivalni prostor opredeljen, ugotoviti, na katerih parcelah se nahaja. Nerelevantna je glede na povedano tudi zatrjevana okoliščina, da naj bi imel drugi tožnik na predmetnih zemljiščih izposlovano gradbeno dovoljenje. Kolikor pa zatrjujejo še, da je to zarisano v planskih aktih in da o tem prilagajo tožbi dokazilo, pa sodišče odgovarja, da take priloge tožba ne vsebuje.

Po presoji sodišča tudi drugi tožnik ne more biti uspešen z navedbami, da je namembnost zemljišč za izkoriščanje mineralnih surovin, ki so zaobsežena s koncesijsko pogodbo za gospodarsko izkoriščanje mineralnih surovin iz l. 2001, v povezavi z odločbo o pridobivalnem prostoru z dne 25. 4. 2007 in dovoljenjem za izvajanje del z dne 9. 4. 2008, določena tako že s samim ZRud ter da je Občina Moravče, ki v svojih prostorskih načrtih te namembnosti ne upošteva, samovoljno posegla v namembnost, ki jo določa zakon. Iz 8. člena ZRud-1 (ta zakon je nasledil ZRud in se uporablja od 1. 1. 2011) izhaja, da se upravljanje z mineralnimi surovinami, ki je v pristojnosti samoupravnih lokalnih skupnosti, zagotavlja s pripravo in sprejemanjem prostorskih aktov, s katerimi se določajo območja, namenjena izkoriščanju mineralnih surovin, in prostorski izvedbeni pogoji za njihovo izkoriščanje (prostorski akti, namenjeni rudarstvu). ZRud je sicer gospodarjenje z mineralnimi surovinami določal kot pristojnost države, vendar je ne glede na to predvidel povezanost načrtovanja gospodarjenja s prostorskim planiranjem tudi v lokalni skupnosti (10. člen), in ne takih pravnih učinkov pridobitve rudarske pravice, kot jih zatrjuje drugi tožnik, namreč da je (zgolj) s tem določena namenska raba prostora, za katerega velja rudarska pravica, kot pridobivalnega prostora za izkoriščanje mineralnih surovin (in tako izključena drugačna namenska raba tega prostora). Ob tem in ob pristojnosti občin za načrtovanje prostorskega razvoja v teh, določeni v ZPNačrt (in pred tem v ZUreP-1), drugi tožnik ne more z uspehom zatrjevati, da gre za samovoljno ravnanje občine, če predmetnih zemljišč v svojih prostorskih aktih glede na namensko rabo prostora ni določila za območje izkoriščanja mineralnih surovin, kot drugi tožnik zatrjuje, da to izhaja iz izdanih mu odločb in dovoljenj ter sklenjene koncesijske pogodbe (čeprav sicer v navedenih dokumentih zajeta območja zemljišč niti niso opredeljena z zemljiškimi parcelami). Glede na določbe ZRud-1 o omejitvah pravic, ki so jih dolžni trpeti lastniki zemljišč (na take omejitve se drugi tožnik tudi sam sklicuje v tožbi), izvajanje rudarske pravice s strani njenega imetnika tako ne more biti prizadeto. S temi določbami pa je varovan tudi drugi tožnik, če se (tudi) na območju predmetnih zemljišč nahaja njegov pridobivalni prostor. Sodišče pa se tudi ne strinja z drugim tožnikom, da bi zaradi pravilne ugotovitve namenske rabe predmetnih zemljišč drugostopenjski organ moral izvesti dokaz z izvedencem ustrezne stroke. Da je bila presoja drugostopenjskega organa o tem, katero potrdilo o namenski rabi zemljišča je lahko verodostojen dokaz, pravilna in opravljena na podlagi pravilnih izhodišč, je sodišče že navedlo. Izpodbijana odločba se do navedb prvih tožnic in drugega tožnika o tem, da predmetna zemljišča niso kmetijska zemljišča, izrecno sicer ne opredeljuje; del dejanskega stanja za odločitev o vlogi za odobritev pravnega posla za pridobitev zemljišč, glede katerih je promet potekal po določbah ZKZ, dejstvo namenske rabe zemljišč tudi ni (tretji odstavek 19. člena tega zakona). Vendar je glede na podane ugovore prvih tožnic in drugega tožnika drugostopenjski organ v svoji odločbi navedel razloge tudi v tej smeri, nato pa na podlagi tudi teh presodil, da je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da ni zakonskih zadržkov za odobritev predmetne prodajne pogodbe. Zato po presoji sodišča drugi tožnik brez podlage zatrjuje, da je odločba glede odločilnih dejstev neobrazložena ter da iz tega razloga preizkus njene zakonitosti in pravilnosti ni mogoč.

Kolikor pa prve tožnice podajajo ugovor v smeri, da je prvostopenjski organ z izdajo izpodbijane odločbe kršil pravila postopka in materialni zakon, ker je dvakrat odločal o isti stvari (odobritev pravnega posla), se sodišče z njimi prav tako ne strinja. Tudi če so se postopki za izdajo potrdil, da odobritev pravnega posla ni potrebna, nanašali na ista zemljišča kot (za tem uvedeni) postopek za odobritev predmetne prodajne pogodbe, ter je v obeh primerih organ uporabil materialnopravne določbe 19. člena ZKZ, z izdajo izpodbijane odločbe organ ni kršil pravil postopka, niti materialnega zakona. Oviro za vodenje postopka za odobritev predmetnega pravnega posla bi lahko predstavljala le določba 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP; ZKZ namreč nima določb, ki bi organu zapovedovale, kako naj v taki procesni situaciji ravna. Po navedeni določbi ZUP pa organ zahtevo zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti, ali če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. V obravnavanem primeru je organ pred uvedbo postopka za odobritev pravnega posla izdal (štiri) potrdila (k štirim prodajnim pogodbam, sklenjenim med vsako od prvih tožnic kot prodajalko in F.F. kot pridobiteljico), da odobritev pravnega posla ni potrebna. To pa niso odločbe, s katerimi bi bilo (pravnomočno) odločeno o upravni zadevi (pač pa potrdila v smislu 180. člena ZUP). Zato izdana potrdila (že iz tega razloga) niso mogla imeti takih pravnih učinkov na vodenje postopka za odobritev pravnega posla, kot iz citirane zakonske določbe izhaja, da ga pravnomočna odločba ima. Poleg tega je bila v postopku za izdajo potrdil tudi stranka – pridobiteljica zemljišč (F.F.) druga, in ne ista kot stranka, o katere pravici se je odločalo v postopku za odobritev pravnega posla (E.E. kot pridobitelj zemljišč); to pa je za presojo istovetnosti upravnih zadev bistveno. Zato citirana določba 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP ni bila ovira za vodenje predmetnega postopka odobritve pravnega posla in meritorno odločitev v zadevi.

Po povedanem je bil po presoji sodišča postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in je pravilna ter na zakonu utemeljena tudi odločba. Zato je sodišče tožbi na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeni zavrnilo. Pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe ter postopka za njeno izdajo je sodišče moglo preizkusiti, ne da bi moralo izvesti dokaze, ki jih je predlagal drugi tožnik.

K III. točki izreka: Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, kadar sodišče (med drugim) tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.