Jedro

Ker zaradi prenehanja mandata tožnik funkcije predsednika sindikata ni več mogel opravljati, je delo, za katero je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas, s tem dnem opravil. Razlog, zaradi katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas, je s tem dnem prenehal, s tem pa je prenehala veljati tudi pogodba o zaposlitvi za določen čas.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje tako spremeni, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Ugotovi se, da na podlagi sklepa tožene stranke z dne 13. 12. 2006 o prenehanju mandata tožnika kot predsednika tožene stranke pogodba o zaposlitvi med strankama ni prenehala, temveč je trajala do konca mandata tožnika dne 31. 10. 2007. Tožena stranka je dolžna tožniku za čas, ko ni delal, do 31. 10. 2007 priznati vse pravice iz dela, vključno s plačo, ki bi jo prejemal, če bi delal, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne zapadlosti posameznega zneska plače v plačilo s 15-im v mesecu za pretekli mesec do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti njegove stroške postopka v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi“.

Obrazložitev

1. Tožnik, ki je bil za mandatno obdobje od 1. 11. 2003 do 31. 10. 2007 izvoljen za predsednika tožene stranke, je pred sodiščem zahteval ugotovitev nezakonitosti sklepov izredne konference tožene stranke z dne 13. 12. 2006 o izreku nezaupnice in predčasnem prenehanju mandata predsednika ter prenehanju delovnega razmerja. Zahteval je, da ga tožena stranka pozove na delo in mu prizna neprekinjene pravice iz delovnega razmerja na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi ter plača zakonske zamudne obresti od zapadlih denarnih zneskov in mu povrne stroške postopka.

2. Sodišče prve stopnje se je glede tožbenega zahtevka na ugotovitev nezakonitosti sklepa konference tožene stranke o izreku nezaupnice in prenehanju mandata tožnika kot predsednika tožene stranke izreklo za stvarno nepristojno. Tožbenemu zahtevku za priznanje pravic iz delovnega razmerja pa je delno ugodilo, ugotovilo, da na podlagi sklepa tožene stranke z dne 13. 12. 2006 pogodba o zaposlitvi tožnika, ki je bila sklenjena za čas mandata, ni prenehala in toženi stranki naložilo, da pozove tožnika na delo in mu za nazaj prizna pravice iz delovnega razmerja, kot če bi delal. 3. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo, tako da je toženi stranki naložilo priznanje pravic iz delovnega razmerja tožniku na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi le do 31. 10. 2007, ko bi mu sicer potekel mandat predsednika.

4. Zoper ugodilni del pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče ob tem, da je sklenilo, da za odločitev o predčasni razrešitvi tožnika kot predsednika tožene stranke ni stvarno pristojno (in ob ugotovitvi, da o tem že teče spor pred pristojnim sodiščem), samo nezakonito ugotovilo, da je bila predčasna razrešitev tožnika nezakonita ter tožniku neutemeljeno priznalo pravice iz delovnega razmerja do poteka siceršnjega mandata. Nasploh pa je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je upoštevalo pogodbo o zaposlitvi, ki jo je tožnik sklenil sam s sabo. Ker ni šlo za dvostransko pogodbo in ker niso bili podani elementi delovnega razmerja iz 4. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR), pogodba o zaposlitvi, na podlagi katere sodišče tožniku priznava pravice, ni mogla imeti pravnih učinkov.

5. Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 73/07) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki nanjo ni odgovoril. 6. Revizija je utemeljena.

7. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

8. S tem ko je sodišče tožniku pravnomočno odreklo odločanje o njegovem tožbenem zahtevku na ugotovitev nezakonitosti sklepa konference tožene stranke o izreku nezaupnice in predčasnem prenehanju mandata tožnika kot predsednika, se je odreklo meritorni odločitvi o predčasnem prenehanju mandata. Od pravnega pomena določb tožnikove pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 4. 2006, da se pogodba „sklepa za čas opravljanja funkcije predsednika sindikata“, je odvisno, ali je bilo o zakonitosti odločitve o predčasnem prenehanju mandata tožnika potrebno odločati kot o predhodnem vprašanju. Tudi če je sodišče po nepotrebnem odločalo o takem „predhodnem“ vprašanju, ni šlo za bistveno kršitev določb pravdnega postopka v smislu prvega odstavka 339. člena ZPP, saj ob pravilni uporabi materialnega prava to na odločitev v zadevi ni moglo vplivati.

9. Revizijske navedbe, da pogodba o zaposlitvi tožnika, ki je bila sklenjena dne 30. 4. 2006, z veljavnostjo od 1. 5. 2005 dalje, nima pravnih učinkov, niso utemeljene. Pravilno sodišče ugotavlja, da zaradi tega, ker je tožnik svojo pogodbo o zaposlitvi podpisal tudi v imenu tožene stranke, kot njen predsednik in zakoniti zastopnik, pogodba ni bila nična. Kljub pomanjkljivi ureditvi delovnopravnega statusa tožnika v aktih tožene stranke je iz statuta vendarle razbrati odvisnost tožnika pri delu in odgovornost za opravljeno delo predvsem v razmerju do članstva, pa tudi v razmerju do konference in nadzornega odbora tožene stranke. Tako je v tožnikovem delovnopravnem statusu (kljub upoštevanju njegove specifičnosti) mogoče ugotoviti elemente odvisnega razmerja, ki je v skladu s 4. členom ZDR značilno za delovno razmerje, ki se ureja s pogodbo o zaposlitvi. Iz drugega odstavka 33. člena Statuta izhaja, da predsednik tožene stranke svojo funkcijo opravlja poklicno in da je za svoje delo opravičen do plače, ki je primerljiva s plačo za odgovorno delo v pomorstvu. Tudi konferenca tožene stranke je štela, da je tožnik na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi v delovnem razmerju, saj sicer ob njegovi razrešitvi dne 13. 12. 2006 ne bi istočasno odločila, da mu s prenehanjem mandata hkrati preneha delovno razmerje.

10. Sodišče je ugotovilo, da je imel tožnik s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas in sicer v skladu z drugim členom pogodbe „za čas opravljanja funkcije predsednika sindikata“. Na podlagi prvega odstavka 53. člena ZDR se pogodba o zaposlitvi sklene za omejen čas, ki je potreben, da se delo, zaradi katerega se v skladu s prvim odstavkom 52. člena sklene pogodba o zaposlitvi za določen čas, opravi. S potekom časa, za katerega je sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas, le – ta preneha veljati (1. alineja 75. člena ZDR), ali pa preide v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, če delavec ostane na delu (54. člen ZDR).

11. Glede na ugotovljeno vsebino pogodbe o zaposlitvi je tožniku s sklepom konference tožene stranke z dne 13. 12. 2006 s tem dnem dejansko prenehal mandat predsednika. Ker zaradi prenehanja mandata tožnik funkcije predsednika ni mogel več opravljati, je delo, za katero je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas, s tem dnem opravil. Torej je razlog, zaradi katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas, s tem dnem prenehal, s tem pa je glede na navedene določbe ZDR prenehala veljati tudi pogodba o zaposlitvi za določen čas.

12. Sodišče je zmotno presodilo, da je bil tožnik na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi za čas opravljanja funkcije predsednika sindikata v delovnem razmerju tudi še po datumu, ko je bil s te funkcije razrešen in je dejansko ni mogel več opravljati. Zaradi predčasne razrešitve je tožniku pogodba o zaposlitvi za določen čas zakonito prenehala. V kolikor pa je šlo za nezakonito prenehanje mandata, bi se lahko postavilo le vprašanje odškodninske odgovornosti tožene stranke za nezakonito predčasno razrešitev, ki bi se lahko ugotavljala le pred sodiščem, ki je sicer pristojno odločati o zakonitosti sklepa konference tožene stranke o predčasnem prenehanju mandata tožnika. Morebitna škoda bi bila namreč posledica tega ravnanja tožene stranke, za presojo katerega pa je delovno sodišče že ugotovilo, da ni stvarno pristojno.

13. Glede na navedeno je sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da se kot neutemeljen zavrne tudi preostali tožnikov zahtevek za priznanje pravic iz delovnega razmerja, vključno z njegovim stroškovnim zahtevkom.