Jedro

Delovno sodišče je stvarno pristojno v delu tožbenega zahtevka, ki se nanaša na prenehanje delovnega razmerja, ne pa o delu tožbenega zahtevka, ki se nanaša na razveljavitev sklepa o predčasnem prenehanju mandata predsednika tožene stranke.

Na podlagi sklepa o razrešitvi s funkcije predsednika tožniku ni zakonito prenehala pogodba o zaposlitvi, ampak je prenehala z dnem, ko bi mu iztekel mandat, saj je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena za določen čas trajanja mandata.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se v celoti glasi: „I. Ugotovi se, da na podlagi sklepa tožene stranke z dne 13.12.2006 o prenehanju mandata tožnika kot predsednika tožene stranke, pogodba o zaposlitvi med strankama ni prenehala, temveč je trajala do konca mandata tožnika kot predsednika tožene stranke dne 31.10.2007. II. Tožena stranka je dolžna tožniku za čas, ko ni delal, do 31.10.2007, priznati vse pravice iz dela, vključno s plačo, ki bi jo prejemal, če bi delal, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne zapadlosti posameznega zneska plače v plačilo, to je 15. dne v mesecu za pretekli mesec, do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo.

III. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti njegove stroške postopka v višini 592,11 EUR, v 8 dneh od prejema te sodbe in sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila, pod izvršbo.

IV. Kar zahteva tožnik več (priznanje pravic iz delovnega razmerja po 31.10.2007, poziv nazaj na delo in višji obrestni zahtevek), se zavrne.“ V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da na podlagi sklepa tožene stranke z dne 13.12.2006 o prenehanju mandata tožnika kot predsednika tožene stranke, pogodba o zaposlitvi med strankama ni prenehala in da tudi delovno razmerje tožnika s toženo stranko ni prenehalo (1. odstavek izreka). Tožena stranka je dolžna tožena stranka tožnika pozvati nazaj na delo in mu za čas, ko ni delal, priznati vse pravice iz dela, vključno s plačo, ki bi jo prejemal, če bi delal, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne zapadlosti posameznega zneska plače v plačilo, to je do 15. dne v mesecu za pretekli mesec, do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo, ter mu povrniti njegove stroške postopka v višini 592,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.5.2007 dalje, v roku 8 dni pod izvršbo (2. odstavek izreka).

Sklenilo je, da Delovno sodišče v Kopru ni stvarno pristojno za odločanje o tožbenem zahtevku za razveljavitev sklepa tožene stranke o nezaupnici in prenehanju mandata tožnika kot predsednika tožene stranke.

Zoper navedeno sodbo in sklep se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da tožbo zavrže iz razloga stvarne nepristojnosti, podrejeno pa, da jo razveljavi in opravi pritožbeno obravnavo, nato pa zahtevek tožnika kot neutemeljen zavrne ter odloči, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Meni, da je pogodba o zaposlitvi nična (13. člen ZDR - uveljavljanje ničnosti pogodbe o zaposlitvi), na kar bi moralo sodišče prve stopnje paziti po uradni dolžnosti. Pogodba o zaposlitvi z dne 30.4.2006 ne izpolnjuje vsaj dveh od sedmih konstitutivnih elementov za veljavnost pogodbe o zaposlitvi, kot jih določa 4. člen ZDR: ker jo je podpisal tožnik sam s seboj, ni sklenjena med delavcem in delodajalcem, manjka pa tudi drugi element pogodbenega razmerja, to je subordinacija (navodila in nadzorstvo). Nadalje uveljavlja absolutno bistveno kršitev postopka po 4. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj meni, da je za odločitev stvarno pristojno sodišče druge vrste. Ne gre za Okrajno sodišče v Piranu, temveč za Upravno sodišče RS, Oddelek v Novi Gorici. Ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, je podana kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ni razumljivo, zakaj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da pogodba o zaposlitvi z dne 30.4.2006 ni nična oziroma izpodbojna v smislu 2. odst. 13. člena ZDR in 1. odst. 14. člena ZDR. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo navedb tožene stranke, da niso bile podane procesne predpostavke za odločanje o sporu v smislu 44. člena, v povezavi s 5. členom Kolektivne pogodbe za pomorščake na ladjah iz leta 2003, v zvezi s členom 204. in 205. ZDR.

Pritožba je delno utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007, ZPP-UPB3; v nadaljevanju: ZPP), v zvezi s 366. členom ZPP, je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pri tem ni bistveno kršilo določb postopka, deloma pa je zmotno uporabilo materialno pravo.

Glede zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre v obravnavani zadevi za spor o prenehanju delovnega razmerja. Zato je na podlagi določila 1. odst. 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/2004 in 10/2004; v nadaljevanju: ZDSS-1), ki določa, da je delovno sodišče pristojno za odločanje v individualnih delovnih sporih o sklenitvi, obstoju, trajanju in prenehanju delovnega razmerja, podana stvarna pristojnost Delovnega sodišča v Kopru za odločanje o tistem delu zahtevka, ki se nanaša na prenehanje delovnega razmerja. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno sklenilo, da ni stvarno pristojno za odločanje o delu tožbenega zahtevka, ki se nanaša na razveljavitev sklepa o izreku nezaupnice in prenehanju mandata kot predsednika tožene stranke ter vseh pooblastil tožnika. Iz obrazložitve sklepa jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje upoštevalo med strankama nesporno dejstvo, da o tem že teče spor pred Okrajnim sodiščem v Piranu, opr. št. P /2007, kar izhaja tudi iz listin v spisu (tožba in predlog za izdajo začasne odredbe z dne 9.1.2007 - priloga B33 in sklep Okrajnega sodišča v Piranu opr. št. P/2007 z dne 23.1.2007 o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe - priloga A14), tako da delovno sodišče ni pristojno, da odloča o eventualni nepristojnosti drugega sodišča, pred katerim že teče spor, pač pa lahko odloča le o svoji (ne)pristojnosti.

Pritožba neutemeljeno navaja, da ni podana procesna predpostavka za odločanje o tožbenem zahtevku, ker tožnik ni sprožil predhodnega postopka arbitraže v smislu določila 50. člena Statuta tožene stranke (priloga A5; v nadaljevanju: Statut). Citirano določilo se nanaša zgolj na vprašanje interpretacije določb Statuta, ter ne pomeni procesne predpostavke za vložitev tožbe zaradi prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Ker tožena stranka kot pritožnica ni predložila celotne Kolektivne pogodbe za pomorščake na ladjah (med S. in G. Co. - priloga B2), ki ni bila javno objavljena, temveč samo del pogodbe od 64. do 73. člena, ni dokazala svojih trditev, da kolektivna pogodba glede procesne predpostavke v 44., v povezavi s 5. členom, določa drugače. Zato je lahko tožnik v skladu z določilom 3. odst. 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002, v nadaljevanju ZDR) neposredno uveljavljal sodno varstvo zoper odločitev tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja pred delovnim sodiščem, ki ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, ko tožbe ni zavrglo zaradi pomanjkanja procesne predpostavke po 274. člena ZPP, temveč je zadevo meritorno obravnavalo po vsebini.

Izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje imata razloge o vseh odločilnih dejstvih. Ustrezno sta obrazložena s pravnimi in dejanskimi razlogi, ter ju je mogoče preizkusiti. Zato ni podana absolutna bistvena kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Zaradi navedenega je bilo potrebno pritožbo v tem delu zavrniti in v skladu s 353. členom ZPP in 2. točko 365. člena ZPP potrditi sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je bil tožnik lahko predčasno razrešen s funkcije predsednika tožene stranke, to je pred potekom mandata štirih let. Ker lahko po določilu 18. člena Statuta sindikalna skupina predlaga odpoklic predsednika sindikata, Statut pa o predčasnem prenehanju mandata nima nobenih določb, je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na določilo 2. odst. 3. člena Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 19/04, s spremembami; v nadaljevanju: ZS), ki določa, da če se civilnopravna zadeva ne da rešiti na temelju veljavnih predpisov, upošteva sodnik predpise, ki urejajo podobne primere. Če je rešitev zadeve kljub temu pravno dvomljiva, odloči v skladu s splošnimi načeli pravnega reda v državi. Pri tem ravna v skladu s pravnim izročilom in z utrjenimi spoznanji pravne vede. Sodišče prve stopnje je glede na to, da Statut nima morebitnih pravil glede razrešitve pravilno zaključilo, da bi bil lahko predsednik predčasno razrešen oziroma odpoklican le na način in po postopku, ki je določen za izvolitev, torej le na podlagi volitev članov po sindikalnih skupinah na podlagi 39. in 42. člena Statuta in ne po delegatih na izredni konferenci dne 13.12.2006, kot je bilo to v obravnavanem primeru. Analogijo za to odločitev je našlo v določilih 201. člena Poslovnika Državnega zbora (Uradni list RS, št. 25/02; v nadaljevanju: PoDZ-1), ki določa, da Državni zbor razrešuje funkcionarje, ki jih voli ali imenuje na podlagi ustave, zakona ali tega poslovnika, po postopku, kakor je določen za izvolitev ali imenovanje, če ni za razrešitev določen drugačen postopek.

Tožniku torej na podlagi sklepa o razrešitvi, sprejetega na izredni konferenci tožene stranke dne 13.12.2006 (zapisnik izredne konference, priloga A11), ni mogla zakonito prenehati pogodba o zaposlitvi z dne 30.4.2006 (priloga A6). Ker pa je bila po določilu 2. člena pogodbe o zaposlitvi le-ta sklenjena za čas opravljanja funkcije predsednika sindikata s polnim delovnim časom, tožniku pa je mandat potekel dne 31.10.2007, kar nesporno izhaja iz navedb v tožbi in zapisnika o delu volilne komisije za volitve predsednika S. (priloga A4), je pogodba o zaposlitvi prenehala veljati najkasneje dne 31.10.2007. Zato je materialno pravno zmotna odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožniku, ne glede na določilo 2. člena pogodbe o zaposlitvi, priznalo delovno razmerje za nedoločen čas, z vsemi pravicami iz delovnega razmerja, vključno s pravico do vrnitve na delo. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče v okviru preizkusa pravilnosti uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti v tem delu pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je tožniku priznalo vse pravice iz delovnega razmerja do poteka mandata, to je do 31.10.2007, v presežku, kolikor se tožbeni zahtevek nanaša na priznanje pravic iz delovnega razmerja po preteku mandata, vključno s pravico do vrnitve na delo, pa zavrnilo, v skladu z 4. točko 358. člena ZPP. Pritožbeno sodišče dodaja, da ima tožnik kot predsednik sindikata v skladu z 71. členom Kolektivne pogodbe za pomorščake na ladjah (med S. in G. Co.) pravico do zaposlitve pri ladjarju po poteku mandata, na istem delovnem mestu in pod enakimi pogoji, kot pred nastopom dela v sindikatu, kar bo lahko uveljavil glede na odločitev pritožbenega sodišča, da mu gredo pravice iz delovnega razmerja pri toženi stranki do poteka mandata dne 31.10.2007. V preostalem, kolikor se pritožba nanaša na priznanje pravic do poteka pogodbe o zaposlitvi, pa je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo, v skladu s 353. členom ZPP. Pri tem ni upoštevalo navedb tožene stranke, da je sklenjena pogodba o zaposlitvi nična. Glede na pomanjkljivo normiranost oziroma podnormiranost Statuta, saj le-ta ne daje odgovora na številna bistvena vprašanja (npr. kdo lahko poleg predsednika skliče sindikalno konferenco, ...), kakor tudi ne glede tega, kateri organ sindikata sklene delovno razmerje z predsednikom sindikata, je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik kot izvoljeni predsednik lahko sklenil pogodbo o zaposlitvi sam s seboj: pri toženi stranki namreč ni bilo bilo drugega pristojnega organa za sklepanje pogodbe o zaposlitvi s predsednikom. Ker je tožnik sklenil delovno razmerje z delodajalcem - toženo stranko, kar jasno izhaja iz določil pogodbe o zaposlitvi, ni mogoče trditi, da ni podan element subordinacije, oziroma da bi bila pogodba o zaposlitvi iz tega razloga nična po 11. členu ZDR, niti ne gre za razpolaganja v nasprotju z 3. odst. 3. člena ZPP.

V zvezi s preizkusom izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti je pritožbeno sodišče glede prisojenih stroškov postopka ugotovilo, da so prisojeni v skladu z 154. členom ZPP, glede na uspeh tožeče stranke v postopku, in ob upoštevanju Odvetniške tarife (Uradni list RS, št. 67/03, s spremembami; v nadaljevanju: OT). Ker je rok za prostovoljno povrnitev stroškov postopka, ki ga določi sodišče na podlagi 313. člena ZPP, hkrati rok za izpolnitev obveznosti iz 1. odst. 299. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001, v nadaljevanju OZ), začnejo zakonske zamudne obresti od stroškov postopka teči prvi dan po preteku tega roka. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da zakonske zamudne obresti pričnejo teči po preteku osemdnevnega roka za prostovoljno izpolnitev, višji obrestni zahtevek (od izdaje sodne odločbe dalje), pa je zavrnilo.