Jedro

Iz navedenega pa bi bilo razbrati, da so obdolžencu tokrat očitana dejanja bila ne le storjena v istem časovnem obdobju, temveč se po spremembi obtožbe (21. 7. 2021, list. št. 1076) v izpostavljenem delu oba postopka nanašata tudi na iste historične dogodke. Pri tem ni spregledati, da se je prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi na več mestih tudi sklicevalo na pravnomočno sodbo II K 12377/2016 z dne 12. 1. 2017, vendar tega, zakaj meni, da v obravnavani zadevi (točka I izreka izpodbijane sodbe) ne gre za že razsojeno stvar, ni pojasnilo. Z ničemer ni obrazložilo, katere so tiste okoliščine, zaradi katerih meni, da v obravnavani in že pravnomočno razsojeni zadevi ne gre za enakost dejstev oziroma po vsebini za isto stvar. Sodišče namreč ne sme iste osebe za isto kaznivo dejanje dvakrat kaznovati (načelo ne bis in idem) oziroma meritorno odločati o obtožbah zoper isto osebo zaradi kaznivih dejanj, o katerih že obstoja pravnomočna sodna odločba (res iudicata). Glede na to, da se pri uporabi načela ne bis in idem ne presoja, ali gre za eno dejanje v procesnem smislu, temveč je pomembna enakost dejstev, ne pa enakost pravne opredelitve, saj se prepoved ponovnega sojenja ne nanaša na konkretno pravno opredelitev nekega dejanja, temveč na določen historični dogodek, o katerem je že bilo razsojeno, bi torej prvostopno sodišče v obravnavani zadevi vendarle moralo pojasniti, zakaj meni, da v obeh postopkih ne gre za isto stvar in da v tem postopku očitana kazniva dejanja ne izhajajo iz dejstev, ki so identična in bistveno enaka dejstvom, ki so bila podlaga za odločanje v že izpostavljenem postopku II K 12377/2016 (točka 2 izreka). Glede na to, da je pri odmeri kazni v že navedeni zadevi II K 12377/2016 sodišče kot obteževalne okoliščine (točka 5 navedene sodbe) tudi upoštevalo "posebno moralno zavržnost tovrstnih kaznivih dejanj, s katerimi je obtoženec grobo posegel v dostojanstvo in intimo oškodovanke, prav tako pa tudi svojih dveh mladoletnih otrok A. A. in B. B., ki sta bila izpostavljena ne le verbalnemu in fizičnemu nasilju obtoženca nad oškodovanko, temveč tudi spolnemu nasilju, ko sta opazovala spolne odnose svoje matere z različnimi moškimi in tudi z domačim psom, kar je na njiju pustilo določene posledice ..." se pritožbenemu sodišču vsekakor postavlja vprašanje, ali vendarle obdolženec tudi za tokrat obravnavana kazniva dejanja ni bil že obsojen. Izpostavljeno okoliščino je vsekakor treba oceniti. Ker prvostopno sodišče tega ni storilo, izpodbijana sodba v tej smeri nima ustreznih razlogov, torej razlogov o odločilnih dejstvih, kar predstavlja kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, na kar je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti.

Izrek

I. Ob reševanju pritožb pooblaščencev mladoletnih oškodovancev A. A. in B. B. in delni ugoditvi pritožbi zagovornika obdolženega C. C. ter po uradni dolžnosti se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Zahtevi obdolženca in njegovega zagovornika za izločitev sodnic pritožbenega senata se zavržeta kot očitno neutemeljeni.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega C. C. spoznalo pod točko I izreka izpodbijane sodbe, za krivega storitve dveh kaznivih dejanj spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let po četrtem v zvezi s tretjim odstavkom 173. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), pod točko II izreka pa storitve treh kaznivih dejanj zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po drugem odstavku 192. člena KZ-1, za kar so mu bile določene posamične kazni, ter izrečena enotna kazen 8 let zapora, v katero se všteje čas prestan v priporu.

V skladu z drugim odstavkom 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) so bili mladoletni oškodovanci s priglašenimi premoženjskopravnimi zahtevki v celoti napoteni na pot pravde, v skladu s četrtim odstavkom 95. člena ZKP pa je bil obdolženec oproščen plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, dolžan pa je plačati stroške pooblaščencev mladoletnih oškodovancev, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom.

2. Zoper takšno sodbo je vložil pritožbo obdolženčev zagovornik, ki je v uvodu pritožbe navedel, da sodbo prvostopnega sodišča izpodbija v celotnem obsegu zaradi kršitve določb Ustave Republike Slovenije, kršitev določb EKČP, zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, odločbe o kazenskih sankcijah in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da izpodbijano sodbo razveljavi, podrejeno pa, da obdolženca oprosti vseh očitkov obtožbe.

Pooblaščenka mladoletne oškodovanke B. B. ter pooblaščenec mladoletnega oškodovanca A. A. sta se pritožila zaradi odločitve o premoženjskopravnih zahtevkih s predlogom, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu prvostopno sodbo spremeni tako, da ugodi odškodninskim zahtevkom obeh mladoletnih oškodovancev.

3. Obdolženčev zagovornik je podal odgovor na pritožbo pooblaščenca mladoletnega oškodovanca, pooblaščenka mladoletne D. D., odvetnica E. E. iz L. ter pooblaščenec mladoletnega A. A. pa sta podala odgovor na pritožbo obdolženčevega zagovornika.

4. Ker je zagovornik v pritožbi predlagal, da se ga obvesti o seji pritožbenega senata, saj želi na sejo pristopiti, je pritožbeno sodišče njegovemu predlogu sledilo in o seji pritožbenega senata obvestilo vse procesne udeležence. Obdolženčev zagovornik se seje ni udeležil. Seja je bila tako opravljena v navzočnosti obdolženca, višje državne tožilke F. F. ter pooblaščenke mladoletne oškodovanke B. B., odvetnice G. G. iz M. Seja je bila tako v skladu s četrtim odstavkom 378. člena ZKP opravljena v nenavzočnosti o seji pravilno obveščenih pooblaščencev mladoletnih oškodovancev D. D. in A. A. ter obdolženčevega zagovornika odvetnika H. H., ki je svoj izostanek opravičil. 5. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal naslednje: **K sklepu glede zahtevane izločitve sodnic pritožbenega sodišča:**

6. Zagovornik je 22. 4. 2022 vložil zahtevo za izločitev sodnic pritožbenega senata I. I. in J. J., pa tudi predsednika Višjega sodišča v Mariboru K. K. Na pritožbeni seji 22. 4. 2022 pa je izločitev višje sodnice I. I., ker je le ta sodelovala pri razveljavitvi oprostilne sodbe v obravnavani zadevi, zahteval tudi obdolženi C. C. Zagovornik je v pisni zahtevi navajal, da izločitev višje sodnice I. I. zahteva, ker se navedena sodnica konstantno pojavlja v vseh kazenskih zadevah kot sodnica poročevalka, sodnica J. J. pa je tudi že sodelovala pri izdaji sklepa o zavrženju zahteve za izločitev višjih sodnikov dne 11. 3. 2021. Višja sodnica I. I. pa obrambe tudi naj ne bi obvestila o sestavi pritožbenega senata, čeprav je obramba to predlagala že v pritožbi zoper sodbo.

Zahtevi za izločitev pa sta se, po oceni pritožbenega sodišča, pokazali kot očitno neutemeljeni in namenjeni zgolj zavlačevanju postopka. Zagovornik je namreč smiselno povsem enake navedbe kot v predmetni zadevi navajal tudi že v prejšnjih zahtevah za izločitev višjih sodnikov v Mariboru, pa tudi v predlogu za prenos krajevne pristojnosti, o katerem je že odločalo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sklepom I Kr 34685/2016 z dne 27. 8. 2020, ki je zagovornikov predlog zavrnilo. Pritožbeno sodišče tako glede zagovornikovih navedb ponovno izpostavlja, da nestrinjanje s sodnikovo odločitvijo, četudi je bila ta morebiti v škodo obdolženca (razveljavitev oprostilne sodbe, odreditev pripora ...) ne more biti podlaga za izločitev in tudi sama po sebi ne ustvarja dvoma v nepristranskost sojenja, kot skuša to prikazati obramba. Zadeve pa se dodeljujejo v reševanje sodnikom v skladu s Sodnim redom, kjer je tudi jasno navedeno (kar obdolženčevemu zagovorniku, kot prava vešči stranki vsekakor ne more biti neznano), da se zadeva, ki je bila razveljavljena (kot je to primer v obravnavani zadevi) praviloma dodeli v reševanje istemu sodniku poročevalcu. Zakaj je zadevo ponovno prejela v reševanje ista sodnica poročevalka torej ne more biti vprašljivo. In ko sta zagovornik in obdolženec tudi sicer navajala zgolj povsem posplošene, nekonkretizirane razloge, ki objektivno ne vzbujajo dvoma v videz nepristranskosti sojenja že navedenih višjih sodnic, in ko obramba ne more biti uspešna niti s sklicevanjem na v zahtevi izpostavljeno odločbo ESČP, kjer je bila obravnavana drugačna situacija, pri čemer pa je bilo v zadevi HAUSCHILDT proti Danski iz 24. 5. 1989, na katero se sklicuje obramba, celo izrecno izpostavljeno, da dejstvo, da sodnik ali prizivni sodnik v kazenskem sistemu, kot je danski, sodeluje v postopku pred glavno obravnavo in izdaja odredbe o odvzemu prostosti, ne zadošča, da bi podvomili v njegovo nepristranskost, je pritožbeno sodišče zahtevo za izločitev, ki jo je na seji pritožbenega senata podal tudi obdolženec, zavrglo. Ob tem pa, glede na navedbe zagovornika, da ga pritožbeno sodišče ni obvestilo o sestavi senata, pritožbeno sodišče dodaja le, da je bil zagovornik o sestavi pritožbenega senata obveščen tedaj, ko je bil senat znan. To je bilo 4. 4. 2022, kar 18 dni pred sejo (list. št. 1285). Navedeno tako nikakor ne daje podlage pritožbenim navedbam, da obramba ni bila pravočasno seznanjena s sestavo senata. Glede na razmere v zvezi z Covidom in bolniškimi odsotnostmi sodnikov, namreč več mesecev pred pritožbeno sejo, zagovorniku pač ni bilo mogoče sporočati sestave senata.

**K pritožbam obdolženčevega zagovornika in pooblaščencev mladoletnih oškodovancev:**

7. Z obdolženčevim zagovornikom ni mogoče soglašati, ko v pritožbi zatrjuje, da obdolžencu ni bila zagotovljena ustavna pravica do izjave, celotni kazenski postopek pa je bil izpeljan nezakonito. Zagovornik svoje trditve utemeljuje z navedbami, da je obramba 1. 6. 2020 vložila predlog za izločitev predsednika senata L. L., ki je na prvi stopnji razsojal v obravnavani zadevi, o čemer je s sklepom o zavrnitvi zahteve za izločitev odločil predsednik sodišča. Pred izdajo sklepa je predsednik sodišča pridobil izjavo predsednika senata, pri čemer pa te izjave sodišče prve stopnje obdolžencu in zagovorniku ni vročilo, temveč jima je vročilo zgolj sklep predsednika sodišča, ki je zahtevo zavrnil. 8. Iz podatkov kazenskega spisa dejansko izhaja, da izjava predsednika senata (in ne sklep o zavrnitvi izločitve predsednika senata) ni bila vročena obdolžencu in zagovorniku. Vendar pa zagovornik pri tem prezre, da 42. člen ZKP izrecno ne določa vročitve izjave sodnika stranki, ki je predlagala njegovo izločitev. Pritožbeno sodišče tako povzema, da bi v obravnavanem primeru lahko šlo le za kršitev pravice do izjave iz 22. člena Ustave Republike Slovenije, vendar pa je poudariti, da je bil sklep s katerim je bila zahteva za izločitev zavrnjena, izdan po vložitvi obtožbe, kar pa v skladu z določbo četrtega odstavka 42. člena ZKP pomeni, da se lahko izpodbija samo s pritožbo zoper sodbo. Iz navedenega pa izhaja, da bi moral zagovornik v obravnavani pritožbi izkazati, da je opustitev vročitve izjave sodnika imela takšno težo, da je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe, česar pa zagovornik niti ne zatrjuje, še manj pa izkaže (drugi odstavek 371. člena ZKP). Ob navedenem pa tudi ne gre prezreti, da je obramba tekom postopka sicer vložila več zahtev za izločitev predsednika senata (pa tudi drugih sodnikov), ki so bile v skladu s petim odstavkom 42. člena ZKP zavržene (točke 6, 7 in 8 izpodbijane sodbe), kar nakazuje na zlorabo procesnih pravic. Zagovornik zato ne more uspeti z povzemanjem odločbe VSL II Kp 54841/2016 dne 9. 1. 2018, v kateri je predsednik sodišča v fazi pred vložitvijo obtožbe odločal o izločitvi preiskovalne sodnice in višje strokovne sodelavke, kjer je bila torej predvidena posebna pritožba. Sicer pa presoja pritožbenega sodišča v neki drugi zadevi v ničemer ne zavezuje pritožbenega sodišča tudi v obravnavani zadevi. Kot je že navedeno, je obramba vložila predlog za izločitev predsednika senata po vložitvi obtožbe, ko se torej lahko sklep o zavrnitvi zahteve za izločitev izpodbija zgolj v pritožbi zoper sodbo in ko bi zagovornik moral pojasniti, kako je postopanje sodišča vplivalo na pravilnost ali zakonitost izpodbijane sodbe. Prav tako z obravnavano zadevo nista primerljivi odločbi Ustavnega sodišča RS, na kateri se v tej smeri sklicuje zagovornik. V zadevi Up-500/15-13 z dne 20. 7. 2015 je namreč sodišče prve stopnje kršilo 22. člen Ustave, ker je na podlagi obrazloženega predloga preiskovalne sodnice za odreditev predaje odločilo, da se predaja obdolženca dovoli, pri čemer pa obdolžencu in zagovorniku ni bilo omogočeno, da se izjavita o predlogu, ki bi naj vseboval tudi drugo procesno gradivo. V drugi izpostavljeni zadevi, v zadevi U-I-55/04-10, UP-90/04-15 z dne 6. 4. 2006 pa je Ustavno sodišče pojasnilo, da mora biti kontradiktornost zagotovljena tudi v postopku s pravnimi sredstvi, pravica do izjave v postopku pa narekuje dvostranskost pravnih sredstev (to je ureditev, da se pravno sredstvo pred odločitvijo instančnega sodišča vroči nasprotni stranki, ki lahko nanj odgovori), ter da zakonska določba Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki izključuje uporabo določb glede odgovora na pritožbo zoper sklep, pomeni poseg v pravico do izjave, ki je sestavni del pravice iz 22. člena Ustave.

9. Neutemeljena pa je pritožba obdolženčevega zagovornika tudi v delu, ko graja prvostopno sodišče zaradi zavrnitve dokaznega predloga za postavitev drugega izvedenca. Sodišče glede na načelo proste presoje dokazov namreč samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost, pri čemer ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, predlagani dokazi morajo biti namreč materialno pravno upoštevni, obramba pa mora obstoj in pravno upoštevnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče namreč ni dolžno v nedogled izvajati dokazov, ki jih predlaga obramba, ampak je dokaze dolžno izvesti le, če obramba zadosti svojemu dokaznemu bremenu ter obstoj in pravno upoštevnost predlaganih dokazov utemelji s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče sme torej zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo že dokazano, ali pa je brez pomena za zadevo in če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo.

10. Je pa pritožbeno sodišče ob obravnavi vloženih pritožb, izpodbijano sodbo preizkusilo tudi po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče pri tem uvodoma izpostavlja, da je bil obdolženi C. C. s sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti II K 12377/2016 (navedena zadeva je tudi priložena obravnavani zadevi, na pravnomočno sodbo v tej zadevi pa se prvostopno sodišče v svoji sodbi tudi na več mestih sklicuje), spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter kaznivega dejanja spolnega nasilja po prvem odstavku 171. člena KZ-1, za kar je bila obsojencu, upoštevaje kazen eno leto zapora, določeno v preklicani pogojni obsodbi, izrečena enotna kazen pet let zapora. S citirano sodbo je bil obdolženec (med drugim) pod točko II izreka spoznan za krivega, ker je "... neugotovljenega dne v mesecu aprilu 2014 pa do 29. 3. 2016 silil M. M. in od nje zahteval, da je imela spolne odnose z različnimi moškimi in tudi z domačim psom ... kar vse je sam opazoval in s tem zadovoljeval svoj spolni nagon, pri tem pa sta spolne odnose občasno opazovala tudi njuna mladoletna otroka A. A. in B. B. ...". V tokrat obravnavani zadevi se z izpodbijano sodbo (točka I izreka) obdolžencu očita, da je v času od meseca aprila 2014 pa do 29. 3. 2016, kot roditelj zlorabil svoj položaj in kako drugače prizadel spolno nedotakljivost osebe, ki še ni stara 15 let in mu je bila zaupana v vzgojo in varstvo na ta način, da je v prisotnosti obeh svojih mladoletnih otrok A. A. ... in B. B. ... zahteval, da je mati njegovih mladoletnih otrok M. M. spolno občevala s tujimi moškimi, sam pa se je ob tem samozadovoljeval ... zahteval, da je v stanovanjski hiši spolno občevala z domačim psom ..., pri vseh navedenih dejanjih pa sta v istem prostoru bila prisotna tudi mladoletna otroka A. A. in B. B., ki sta vsa ta dejanja gledala ..., s takimi navedenimi ravnanji pa je zadovoljeval svoj spolni nagon.

Iz navedenega pa bi bilo razbrati, da so obdolžencu tokrat očitana dejanja bila ne le storjena v istem časovnem obdobju, temveč se po spremembi obtožbe (21. 7. 2021, list. št. 1076) v izpostavljenem delu oba postopka nanašata tudi na iste historične dogodke. Pri tem ni spregledati, da se je prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi na več mestih tudi sklicevalo na pravnomočno sodbo II K 12377/2016 z dne 12. 1. 2017, vendar tega, zakaj meni, da v obravnavani zadevi (točka I izreka izpodbijane sodbe) ne gre za že razsojeno stvar, ni pojasnilo. Z ničemer ni obrazložilo, katere so tiste okoliščine, zaradi katerih meni, da v obravnavani in že pravnomočno razsojeni zadevi ne gre za enakost dejstev oziroma po vsebini za isto stvar. Sodišče namreč ne sme iste osebe za isto kaznivo dejanje dvakrat kaznovati (načelo ne bis in idem) oziroma meritorno odločati o obtožbah zoper isto osebo zaradi kaznivih dejanj, o katerih že obstoja pravnomočna sodna odločba (res iudicata)1. Glede na to, da se pri uporabi načela ne bis in idem ne presoja, ali gre za eno dejanje v procesnem smislu, temveč je pomembna enakost dejstev, ne pa enakost pravne opredelitve, saj se prepoved ponovnega sojenja ne nanaša na konkretno pravno opredelitev nekega dejanja, temveč na določen historični dogodek, o katerem je že bilo razsojeno2, bi torej prvostopno sodišče v obravnavani zadevi vendarle moralo pojasniti, zakaj meni, da v obeh postopkih ne gre za isto stvar in da v tem postopku očitana kazniva dejanja ne izhajajo iz dejstev, ki so identična in bistveno enaka dejstvom, ki so bila podlaga za odločanje v že izpostavljenem postopku II K 12377/2016 (točka 2 izreka). Glede na to, da je pri odmeri kazni v že navedeni zadevi II K 12377/2016 sodišče kot obteževalne okoliščine (točka 5 navedene sodbe) tudi upoštevalo "posebno moralno zavržnost tovrstnih kaznivih dejanj, s katerimi je obtoženec grobo posegel v dostojanstvo in intimo oškodovanke, prav tako pa tudi svojih dveh mladoletnih otrok A. A. in B. B., ki sta bila izpostavljena ne le verbalnemu in fizičnemu nasilju obtoženca nad oškodovanko, temveč tudi spolnemu nasilju, ko sta opazovala spolne odnose svoje matere z različnimi moškimi in tudi z domačim psom, kar je na njiju pustilo določene posledice ..." se pritožbenemu sodišču vsekakor postavlja vprašanje, ali vendarle obdolženec tudi za tokrat obravnavana kazniva dejanja ni bil že obsojen. Izpostavljeno okoliščino je vsekakor treba oceniti. Ker prvostopno sodišče tega ni storilo, izpodbijana sodba v tej smeri nima ustreznih razlogov, torej razlogov o odločilnih dejstvih, kar predstavlja kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, na kar je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti.

11. Prav pa ima pritožba obdolženčevega zagovornika tudi v delu, ko graja zaključke prvostopnega sodišča glede kaznivih dejanj, opisanih pod točko II izreka izpodbijane sodbe. V tem delu se namreč obdolžencu očita, da je kot starš s svojimi mladoletnimi otroki surovo ravnal in jih trpinčil, ko je v času od točno neugotovljenega dne v letu 2015 pa do 29. 3. 2016 trpinčil svoje mladoletne otroke, tudi hčerko D. D., rojeno ..., ko jo je dvakrat podnevi dalj časa pustil samo doma, brez varstva in nadzora, s takšnim ravnanjem pa pri mladoletni D. D. povzročil motnje na čustvenem področju in razvoj samotolažilnih navad - puljenje las in sesanje prsta, torej škodljiv psihofizični razvoj.

12. Soglašati je potrebno z zagovornikom, ko tudi po oceni pritožbenega sodišča utemeljeno izpostavlja, da izpodbijana sodba v tem delu ni ustrezno obrazložena, saj prvostopno sodišče ni obrazložilo, na čem konkretno temeljijo zaključki, da so pri D. D. ugotovljene motnje na čustvenem področju in razvoj samotolažilnih navad, kot je puljenje las in sesanje prsta, posledica tega, da je bila deklica podnevi dvakrat dalj časa sama doma. Pritožba ob tem pravilno izpostavlja, da je bila D. D. (rojena ...), v očitanem časovnem obdobju (neugotovljenega dne v letu 2015 pa do 29. 3. 2016) komaj (če sploh) rojena in je nejasno, kako bi naj navedeno obdolžencu očitano ravnanje sploh vplivalo na tako majhnega otroka. Izvedenka N. N., na mnenje katere se je prvostopno sodišče v celoti oprlo, je (str. 6 zvočnega prepisa zaslišanja z dne 29. 7. 2021) na postavljeno vprašanje zagovornika, ali je lahko do posledic ugotovljenih pri D. D. (opisanih pod točko II izreka) prišlo, ker bi naj bila deklica dvakrat sama doma, izrecno pojasnila, da "dvakratno puščanje same doma seveda ne bi povzročilo takih posledic, to so posledice zelo kompleksnega dogajanja v katerega je bila 16 mesecev deklica vključena". Prvostopno sodišče, ki je, kot že rečeno, izvedenskemu mnenju navedene izvedenke v celoti sledilo, pa se do njene izpovedbe, v delu, da zgolj dvakratno puščanje deklice same doma, ne bi povzročilo v izreku navedenih posledic, kot to pravilno izpostavlja pritožba, ni opredelilo. Glede na to, da gre tu vsekakor za odločilna dejstva, saj se obdolžencu očita, da so pri mladoletni D. D. prav zato, ker jo je obdolženec dvakrat pustil čez dan samo doma, nastale vse že opisane posledice, pa navedeno vsekakor predstavlja ne le zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, temveč tudi (nadaljnjo) bistveno kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

13. Pa tudi glede kaznivih dejanj na škodo ostalih dveh obdolženčevih mladoletnih otrok B. B. in A. A., kot je to opisano pod točko II izreka izpodbijane sodbe, prvostopno sodišče ni obrazložilo, na čem temeljijo zaključki, da so prav obdolženčeva ravnanja, opisana pod točko II izreka izpodbijane sodbe privedla do v tej točki navedenih posledic. Kot je razvidno iz opisa obdolžencu očitanega kaznivega dejanja pod točko I izreka, bi naj namreč tudi zaradi teh obdolžencu očitanih kaznivih dejanj, pri A. A. in B. B. bile med drugim povzročene tudi zbeganost, vznemirjenje in škodljivo vplivanje na njun zdrav psihofizični razvoj. Glede na to, da so očitki obdolžencu na račun mladoletnih oškodovancev razdeljeni na več kaznivih dejanj (točka I in točka II) in ko je o psihofizičnih posledicah obdolženčevega ravnanja bilo, kot je že izpostavljeno, razsojeno tudi že v pred tem izpostavljeni pravnomočni sodbi, bi vsekakor bilo potrebno obrazložiti, na čem konkretno, glede nastalih posledic, temeljijo v tej smeri zaključki prvostopnega sodišča. 14. Vse navedene bistvene kršitve določb kazenskega postopka imajo vselej za posledico razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Glede na navedeno bo torej prvostopno sodišče moralo v ponovljenem postopku odpraviti navedene kršitve in v zadevi ponovno odločiti. Pri tem bo, v kolikor bo (predvsem glede točke I izreka) ocenilo, da v zadevi še ni bilo razsojeno, natančno proučilo tudi vse ostale pritožbene navedbe obdolženčevega zagovornika, ki se nanašajo na dejansko stanje obravnavane zadeve, saj se s temi pritožbenimi navedbami, kot tudi s pritožbenimi navedbami pooblaščencev oškodovancev, glede na ugotovljene kršitve, pritožbeno sodišče tokrat ni moglo ukvarjati. Prvostopno sodišče pa bo pri tem tudi ponovno ocenilo ali v obravnavani zadevi, da se odpravijo prav vsi dvomi, vendarle ne bi bilo koristno pridobiti tudi še kakšno drugo izvedensko mnenje, morda mnenje izvedenca psihiatra oziroma pedopsihiatra ali drugega ustreznega izvedenca, kot je to sicer tekom postopka predlagal tudi že obdolženčev zagovornik, na kar bo, po natančni proučitvi vseh izvedenih dokazov, v zadevi ponovno odločilo.

1 Barbara Zobec: Nadaljevano kaznivo dejanje in načelo ne bis in idem, Pravna praksa 2016, št. 16-17. 2 VS RS I Ips 42238/2012, 2. 10. 2018, I Ips 45206/2012, 2. 2. 2017.