Jedro

Po določbi sedmega odstavka 392. člena ZKP, če je obtoženec v priporu, preizkusi sodišče druge stopnje ali so še dani razlogi za pripor in s sklepom ugotovi, da so razlogi za pripor še podani ali pa pripor odpravi. Sodišče druge stopnje torej presoja le, ali so razlogi iz katerih je bil zoper obtoženca pripor odrejen oziroma podaljšan še podani, ali pa so se okoliščine od tedaj spremenile, kar zahteva presojo vpliva teh sprememb na obstoj pripornih razlogov. Ob ugotovitvi, da je isti priporni razlog še vedno podan, sodišču za takšno presojo ni potrebno v sklepu izdanem na podlagi sedmega odstavka 392. člena ZKP (ponovno) utemeljevati vseh zakonskih pogojev iz 201. člena ZKP (utemeljenost suma, priporni razlog, neogibnost pripora), ki izhajajo iz prej izdanih sklepov o odreditvi oz. podaljšanju pripora.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

A. 1. S sklepom III Kp 34685/2016 z dne 22. 4. 2022 je Višje sodišče v Mariboru na podlagi sedmega odstavka 392. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ugotovilo, da sta pri obtoženemu A. A. še vedno podana pripora razloga iz 1. in 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP.

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožil obtoženčev zagovornik, kot navaja uvodoma zaradi zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v smislu 370. člena ZKP in bistvenih kršitev določb postopka. Meni, da sodišče obstoja ponovitvene nevarnosti ni obrazložilo, saj ni navedlo konkretnih okoliščin iz katerih je mogoče napraviti na življenjskih izkušnjah utemeljen sklep, da obstaja realna nevarnost, da bo obtoženec ponovil določeno specifično kaznivo dejanje oziroma, da bo ponavljal kazniva dejanja, ki pomenijo ogrožanje varnosti ljudi. Sodišče v izpodbijanem sklepu prav tako ni obrazložilo načela sorazmernosti. Ni opravilo presoje ali je poseg sploh primeren za dosego želenega, ustavno dopustnega cilja, ni presodilo ali je poseg nujen (neogibno potreben), tako, da želenega cilja ni mogoče doseči na noben drug način, to je z blažjimi sredstvi, ki jih predvideva 192. člen ZKP in, ali je poseg v razumnem sorazmerju s ciljem, to je z varnostjo ljudi, ki naj se s posegom zavaruje in z razumno pričakovanim učinkom takšnega zavarovanja (sorazmernost v ožjem pomenu). Pri tem zagovornik poudarja še, da je od storitve obtožencu očitanih kaznivih dejanj preteklo že več let, zaradi česar ponovitvena nevarnost, ne samo, da ni obrazložena, temveč tudi ni podana. Trije mladoletni oškodovanci so v rejniških družinah, mladoletni B. B., ki „ni predmet obtožbe“, pa je nameščen pri materi. Obtoženec je z otroki v obdobju petih let, ko je bil na prestajanju zaporne kazni imel stike le trikrat in tako tudi ni pričakovati, da bodo otroci takoj, ko bi prišel na prostost zaupani njemu v vzgojo in varstvo. Nadalje zagovornik v pritožbi poudarja še, da je obtoženec res rojen v Bosni in Hercegovini, kar pa še zdaleč ni okoliščina na podlagi katere bi lahko sklepali o njegovi begosumnosti. V Sloveniji je bil obtoženec pred začetkom prestajanja zaporne kazni, oz. pred odreditvijo pripora zaposlen, prijavljeno je imel stalno bivališče, živel je normalno družinsko življenje, z otroki in takratno partnerko je redno sodeloval s centrom za socialno delo, otroci so hodili v vrtec in k zdravnikom. Zato meni, da se lahko pripor nadomesti z milejšim ukrepom kot je na primer hišni pripor, saj bi se tudi s takim, milejšim ukrepom dosegel enak cilj.

B-1.

3. Vrhovno sodišče na podlagi podatkov spisa ugotavlja: - da je bil zoper obtoženca zaradi utemeljenega suma storitve kaznivih dejanj spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let po četrtem v zvezi s tretjim odstavkom 173. člena KZ-1 ter treh kaznivih dejanj zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po drugem odstavku 192. člena KZ-1 odrejen pripor iz pripornih razlogov po 1. in 3. točki drugega odstavka 201. člena ZKP.

- da se obtoženec nahaja v priporu v ZPKZ Maribor, oddelek Murska Sobota od dne 29. 3. 2021. - da je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti II K 34685/2016 z dne 3. 9. 2021 spoznan za krivega storitve dveh kaznivih dejanj po četrtem v zvezi s tretjim odstavkom 173. člena KZ-1 in treh kaznivih dejanj po drugem odstavku 192. člena KZ-1, za kar mu je bila izrečena enotna kazen osem let zapora, v katero mu je bil vštet čas, prestan v priporu.

- da je bil pripor zoper obtoženca iz pripornih razlogov po prvi in tretji točki prvega odstavka 201. člena ZKP podaljšan po izreku sodbe sodišča prve stopnje s sklepom II K 34685/2016 z dne 3. 9. 2021 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru I Kp 34685/2016 z dne 10. 9. 2021 do nastopa kazni, vendar najdalj do izteka kazni izrečene s sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti.

- da so se zoper sodbo sodišča prve stopnje pritožili pooblaščenci mladoletnih oškodovancev ter zagovornik obtoženega a. a. ter, -da je Višje sodišče v Mariboru dne 22. 4. 2022 zaradi odločanja o pritožbah zoper sodbo sodišča prve stopnje opravilo sejo v navzočnosti strank.

B-2.

4. Z izpodbijanim sklepom je Višje sodišče v Mariboru ugotovilo, da sta pri obtožencu še vedno podana oba pripora razloga, torej priporni razlog begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP ter priporni razlog ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Iz izpodbijanega sklepa ni razvidna odločitev Višjega sodišča v Mariboru o obravnavanih pritožbah zoper sodbo sodišča prve stopnje. Glede v sklepu navedeno zakonsko podlago za izdajo izpodbijanega sklepa (sedmi odstavek 392. člena ZKP) je moč sklepati, da je bila sodba sodišča prve stopnje ob ugoditvi ali reševanju pritožb razveljavljena (392. člen ZKP).

5. Po določbi sedmega odstavka 392. člena ZKP, če je obtoženec v priporu, preizkusi sodišče druge stopnje ali so še dani razlogi za pripor in s sklepom ugotovi, da so razlogi za pripor še podani ali pa pripor odpravi. Glede na tako zakonsko določbo sodišče druge stopnje torej presoja le, ali so razlogi iz katerih je bil zoper obtoženca pripor odrejen oziroma podaljšan še podani, ali pa so se okoliščine od tedaj spremenile, kar zahteva presojo vpliva teh sprememb na obstoj pripornih razlogov. Ob ugotovitvi, da je isti priporni razlog še vedno podan, sodišču za takšno presojo ni potrebno v sklepu izdanem na podlagi sedmega odstavka 392. člena ZKP (ponovno) utemeljevati vseh zakonskih pogojev iz 201. člena ZKP (utemeljenost suma, priporni razlog, neogibnost pripora), ki izhajajo iz prej izdanih sklepov o odreditvi oz. podaljšanja pripora. Določba sedmega odstavka 392. člena ZKP se namreč bistveno razlikuje od prej veljavne določbe sedmega odstavka 392. člena, ki je sodišču druge stopnje nalagalo (če je bil obtoženec v priporu), da se s sklepom pripor podaljša ali odpravi. Povedano drugače, pritožbeno sodišče presodi (preizkusi) ali so še dani razlogi za pripor, ki so bili ugotovljeni z zadnjim pravnomočnim sklepom o podaljšanju pripora.

6. Tak preizkus pa je sodišče v izpodbijanem sklepu vsekakor opravilo. Preizkusilo je tako obstoj utemeljenega suma (ugotovitev, da utemeljen sum, da je obtoženec storil obravnavana kazniva dejanja izhaja iz pravnomočne obtožnice), kakor tudi obstoj obeh pripornih razlogov. Okoliščine, kot so teža obravnavanih kaznivih dejanj, način izvršitve ter okoliščine, v katerih so bila dejanja storjena, pa tudi osebne lastnosti obtoženca, vključno z njegovo predkaznovanostjo in to tudi za istovrstna kazniva dejanja, še vedno potrjujejo zaključek, da obstoji realna nevarnost, da bi na prostosti ponavljal kazniva dejanja. Takšna presoja po stališču Vrhovnega sodišča nikakor ni pavšalna, saj so konkretno navedena vsa tista dejstva in okoliščine, ki so pomembne za odločitev o priporu. Nobenega dvoma ni, da je obtoženec seznanjen s tem kakšna kazniva dejanja se mu očitajo, saj je bil nenazadnje z nepravnomočno sodbo sodišča prve stopnje že spoznan za krivega, prav tako mu je poznano, da je bil pred izrekom sodbe že pravnomočno obsojen zaradi kaznivih dejanj, ki jih je izvrševal v času, ko naj bi storil obravnavana, pri čemer mu je zaradi istovrstnega kaznivega dejanja (nasilje v družini) sodišče tedaj preklicalo tudi pogojno obsodbo. Dejstvo, da gre za specialnega povratnika, ki naj bi izvrševal istovrstna kazniva dejanja tudi v času preizkusne dobe, pri čemer gre za kazniva dejanja, ki imajo izjemno hude posledice za spolno integriteto otrok, ki pomenijo visoko stopnjo ogroženosti njihovega razvoja, vsekakor pritrjuje presoji sodišča, da je priporni razlog ponovitvene nevarnosti na strani obtoženca vsekakor podan in to s tako intenzivnostjo, da je ni mogoče nadomestiti z nobenim milejšim ukrepom. Časovna odmaknjenost dejanj, kar poudarja zagovornik v pritožbi, glede na vse navedeno nima nikakršnega vpliva, še posebej glede na dejstvo, da je bil obtoženec v tem času na prestajanju kazni ter glede na dejstvo, da je zaradi hudega kaznivega dejanja zoper življenje in telo zoper njega razpisana mednarodna tiralica.

7. Neutemeljena je tudi pritožba v delu, kjer zagovornik graja, da pritožbeno sodišče ni preizkusilo sorazmernosti med pravico obtoženca do osebne svobode in pravico ljudi do njihove varnosti. Kot izhaja iz obrazložitve sklepa je pritožbeno sodišče pri presoji sorazmernosti upoštevalo okoliščine, ki kažejo tudi na obstoj ponovitvene nevarnosti, to so narava in teža obtožencu očitanih kaznivih dejanj, vztrajnost in odločnost, ki naj bi jo pri tem obtoženec pokazal in njegovo osebnost, ko očitno tudi izrečena obsodilna sodba zaradi istovrstnega kaznivega dejanja nanj ni imela nikakršnega prevzgojnega učinka. Nadalje je pri presoji sorazmernosti upoštevalo tudi, da gre za dejanja, ki povzročajo izjemno hude posledice mladoletnim žrtvam, zaradi česar je njihova varnost še posebej ogrožena. Zaradi vsega navedenega tudi nevarnosti ponavljanja tovrstnih kaznivih dejanj ni mogoče odvrniti z nobenim milejšim ukrepom. Sodišče je torej navedlo tehtne okoliščine na podlagi katerih je presodilo da je podano sorazmerje s posegom v osebno svobodo obtoženca na eni strani ter težo obravnavanih kaznivih dejanj in stopnjo nevarnosti ponavljanja na drugi.

8. Okoliščine, kot so obtoženčeva brezposelnost, dejstvo, da je njegova družinska skupnost razpadla, da je rojen v Bosni in Hercegovini, da se je po podatkih v spisu tudi že v preteklosti izogibal kazenskemu postopku ter da je Kantonalno sodišče v Sarajevu izdalo tudi mednarodno tiralico zaradi kaznivega dejanja umora po prvem odstavku 171. člena v zvezi s 23. členom Kazenskega zakonika Federacije Bosne in Hercegovine, pa so tudi po presoji Vrhovnega sodišča takšne, da brez dvoma kažejo na obstoj konkretne nevarnosti, da bi obtoženec, ki je obtožen storitve hudih kaznivih dejanj z visoko zagroženimi kaznimi, kolikor bi bil izpuščen na prostost pobegnil in se s tem izognil nadaljnjemu poteku kazenskega postopka. Tako ne držijo pritožbene navedbe, da naj bi bila po ugotovitvah nižjega sodišča okoliščina, ki kaže na begosumnost le dejstvo, da je obtoženec rojen v Bosni in Hercegovini, glede na vse okoliščine, ki jih ugotavlja sodišče v izpodbijanem sklepu, še posebej njegova predkaznovanost ter način in teža obravnavanih kaznivih dejanj pa tudi ne trditev, da je pred odreditvijo pripora obtoženec živel normalno družinsko življenje.

9. Ker torej pritožbeni očitki niso utemeljeni je Vrhovno sodišče je pritožbo obtoženčevega zagovornika zavrnilo.