Jedro

Ker dejansko stanje o površini zemljišč v sestavu obravnavane kmetije, ki je v tem primeru sporno, izhaja iz podatkov iz zemljiškega katastra, torej iz uradne evidence, na drugačno odločitev v zadevi ne more vplivati tožbena navedba, da evidence ne ustrezajo dejanskemu stanju. Na tej podlagi ter ob uporabi kriterijev iz 2. člena ZDKG, ki so bili glede na podatke zemljiškega katastra o kulturi posameznih zemljišč pravilno uporabljeni, je tudi po presoji sodišča pravilna ugotovitev, da kmetija obsega več kot 5 ha primerljive kmetijske površine in s tem izpolnjuje pogoje, ki ga za opredelitev kmetije kot zaščitene zahteva ZDKG.

Postopek za uskladitev vrste rabe in katastrske kulture ter katastrskega razreda zemljišč v zemljiškem katastru z dejanskim stanjem, je svoj postopek, v katerem so možni ugovori, ki se na to zadevo – zemljiškokatastrske podatke – nanašajo, ne morejo pa se uspešno uveljavljati v postopku določanja zaščitene kmetije.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožnice za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Upravna enota Ljubljana, Izpostava Vič-Rudnik (prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo odločila, da se kmetijsko gospodarstvo na naslovu ..., v lasti pok. A.A., ki obsega nepremičnine vpisane v zemljiškoknjižnem vložku št. 107 (vpisane parcele 588/20, 588/21, 645/12, 689/2, 702/2, 740/2, 743/2, 908/1, 1071/43, 1071/44, 658/4, 672/2, 672/22, 864 in 1761/8), vl. št. 122 (vpisana parcela 658/3), oba k.o. ..., vl. št. 5 (vpisane parcele 195/5, 224/2, 224/3, 232/2, 234/2, 235, 243/11, 243/13, 248, 282, 285, 298/2, 302, 310, 315, 317, 322/1, 322/2, 344, 346, 349, 360, 12.S, 13.S in 130.S) k.o. ..., vl. št. 2586 (vpisana parcela 2033/4) k.o. ... in vl. št. 11 (vpisane parcele 203, 205 in 384/3) k.o. ..., določi za zaščiteno kmetijo (1. točka izreka); da se po pravnomočnosti te odločbe po uradni dolžnosti zaznamuje zaščitena kmetija v zemljiški knjigi in se zaščiteno kmetijo vpiše v register zaščitenih kmetij, ki ga vodi upravna enota (2. točka izreka); ter da stroški za izdaje te odločbe niso bili zaznamovani. Prvostopenjski organ ugotavlja, da ima predmetno kmetijsko gospodarstvo v lasti 2,4326 ha njiv; 0,1012 ha sadovnjakov; 2,7579 ha travnikov; 3,4879 ha barjanskih travnikov; 9,4747 ha gozdov; 0,0533 ha gradbenih objektov; 0,0432 ha poti in 0,3497 ha ceste, kar predstavlja 5,6278 ha primerljive kmetijske površine in so tako izpolnjeni pogoji za zaščiteno kmetijo po 2. členu ZDKG.

Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (drugostopenjski organ) je pritožbo tožnice zoper odločbo prvostopenjskega organa zavrnilo, ker je ugotovilo, da so bile pravilno uporabljene določbe upravnega postopka, pravilno uporabljeno materialno pravo in pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje.

Tožnica vlaga tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, kršitev določb postopka in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Navaja, da je pri odločanju o ugotavljanju statusa zaščitene kmetije treba upoštevati stanje zemljišč, ki dejansko niso kmetijska (ker so pozidana ali se bodo po planu pozidala) in jih izločiti iz obsega kmetije. Ni smisel, da se kot kmetijska zemljišča upoštevajo tista, ki to niso, če je npr. v naravi iz njive nastala cesta. Ugotavljanje statusa zaščitene kmetije je postopek, v katerem je upravni organ dolžan sodelovati z GURS in preveriti, ali so v teku postopki glede sprememb in kdaj je bila izvedena presoja stanja v naravi po uradni dolžnosti. Če tega ne stori, ne gre za postopek ugotavljanja statusa kmetije, ampak za prepis zastarelih, neustreznih, neresničnih in neuporabnih podatkov evidenc. To je pomembno še posebej v primeru, ko je lastnik zaščitene kmetije pokojen, stanje pa se ni uskladilo pred njegovo smrtjo na njegovo zahtevo ali pa po uradni dolžnosti. Če se kot zaščitena kmetija deduje nekaj, kar to ni več, gre za kršitev ustavne pravice do lastnine in dedovanja ter kršitev pravice do enakega obravnavanja po 14. členu Ustave RS. Če se je že začel postopek za spremembo katastrskih podatkov in so že izdelani ustrezni elaborati, je nelogično in v nasprotju z namenom zakona, da se ne upošteva tudi tistih sprememb, ki še niso vpisane v kataster (in se upoštevajo samo tiste, ki so že vpisane), saj je GURS vse spremembe rabe ugotovil istočasno, in morebitno počasnejše vpisovanje v kataster ne more biti v škodo tistemu, ki bi v primeru že izvedenih sprememb podatkov dedoval več. Napačna in samovoljna je razlaga upravnega organa, da 2. člen ZDKG stavbnih zemljišč ne izključuje, saj v citirani določbi niso navedena. Prvostopenjskemu organu je bilo nadalje znano, da so dediči že leta 1998 in 1999 zatrjevali, da je bilo stanje v naravi že pred smrtjo ZK lastnice drugačno, kot je to navedeno v uradnih evidencah. Leta 1999 je dedinja B.B. na GURS-u vložila zahtevo za postopek evidentiranja sprememb. Tožnica ni bila seznanjena, da v letu 2007 poteka postopek za preveritev statusa kmetije, trditve dedičev pa se niso upoštevale, na GURS-u se tudi ni preverilo, ali je postopek evidentiranja sprememb v teku. Tožnica je takoj po prejemu odločbe o preveritvi statusa kmetije z dne 2. 9. 2007 vložila na GURS vlogo za ugotovitev sprememb namembnosti zemljišč in je predložila elaborate. GURS je izvedel vpis sprememb za določena zemljišča, ne pa za vsa, pri čemer bi v skladu s sodbo naslovnega sodišča U 1837/2001 morala biti tožnici dana možnost, da dokazuje nasprotno od izkazanega v evidencah, in to v predmetnem postopku odločanja o statusu kmetije, saj ji kot dedinji druga možnost ni dana. Ker upravni organ z odločitvijo ni počakal do izvedbe postopka evidentiranja sprememb za del zemljišč, ki je bil še v teku, o čemer je bil upravni organ seznanjen, je bila tožnici odvzeta možnost, da dokazuje nasprotno, saj po pravnomočnosti odločbe dedič nima na voljo nobenega naknadnega postopka več, niti pred GURS, niti postopka ponovne preveritve. Razlaga zakona, da veljajo le uradne evidence, ne da bi se preverilo dejansko stanje, je v primeru, ko je ZK lastnik pokojni, samovoljna razlaga, ki predstavlja kršitev načela pravičnosti oziroma ustavne pravice po 14., 22. in 25. členu Ustave RS, ker gre za odločitev, zoper katero ni pravnega sredstva. Sodišče naj zato zadevo preuči tudi z vidika posledic, ki so v tem, da bo v primeru, da bo ostala kmetija zaščitena (čeprav za to ni bilo pogojev niti v času življenja ZK lastnice), tožnica dedovala le polovico tistega, kar bi, če ne bi šlo za dedovanje zaščitene kmetije. Po mnenju tožnice gre v primeru, če se vodi postopek evidentiranja sprememb v zemljiškem katastru, če je ZK lastnik mrtev, za predhodno vprašanje v postopku odločanja za preveritev statusa zaščitene kmetije. Napada tudi odločitev upravnega organa, da zaslišanje stranke ni bilo potrebno, ter uporabo skrajšanega postopka. Sklicuje se na sodbo Upravnega sodišča RS, št. U 1837/2001 z dne 5. 6. 2002, iz katere izhaja, da je možno dokazovati tudi nasprotno, kot je navedeno v uradnih evidencah. Nadalje iz sodbe Vrhovnega sodišča RS I Up 184/2005 z dne 16. 4. 2008 izhaja, da bi trditve in izkazi v zvezi z izvedbo kakršnegakoli uradnega postopka spremembe katastrskih in ZK podatkov vplivale na odločitev. Sodišču predlaga, da odločbo prvostopenjskega organa odpravi in vrne zadevo v ponovni postopek prvostopenjskemu organu, ki je pri preveritvi statusa kmetije dolžan upoštevati podatke o dejanskem stanju rabe zemljišč na podlagi izdelanih in GURS-u predloženih elaboratov, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

B.B. kot stranka z interesom v tem upravnem sporu v odgovoru na tožbo navaja, da predmetni upravni spor pomeni le poizkus nadaljnjega dolgoletnega zavlačevanja, ki naj bi tožnici omogočil izvedbo ustreznega postopka pri pristojni geodetski upravi. Stranka z interesom meni, da tožnica sploh ni bila upravičena za vložitev predloga za preveritev, ali kmetijsko gospodarstvo še izpolnjuje pogoje za zaščiteno kmetijo, saj ni bila in ni lastnica kmetije. Prvostopenjski upravni organ bi zato moral predlog zavreči kot nedopusten. Kot vdova pok. C.C., enega od zakonitih dedičev, tožnica ne prihaja v poštev kot prevzemnica celotne zaščitene kmetije v lasti pok. A.A., po kateri še vedno teče zapuščinski postopek opr. št. III D 24/97 Okrajnega sodišča v Ljubljani. Prav zaradi tega ji sedaj zaščita kmetije ne odgovarja, saj C.C. ni imel potomcev, tožnica pa lahko po njem deduje z dediči drugega dednega reda, konkretno prav z zapustnikovo sestro B.B., in prav zaradi tega je začela postopke za ugotovitev, da kmetija ne izpolnjuje pogojev za zaščiteno kmetijo. Povsem enak upravni postopek in nato upravni spor pri naslovnem sodišču z enakim predmetom obravnavanja je začela že v letu 2007, s sodbo U 1008/2008 pa je bil njen tožbeni zahtevek zavrnjen. Tožnica je proti sodbi naslovnega sodišča U 1008/2008 z dne 26. 1. 2010 vložila revizijo na Vrhovno sodišče RS, takoj za tem pa nov predlog za preveritev pogojev za zaščito kmetije, ki je predmet tega postopka. Dokumenti GURS, na katere se sklicuje tožnica (verjetno sklep GURS št. 02112-524/2008 z dne 28. 10. 2008 in obvestilo GURS št. 02112-523 z dne 28. 10. 2008) so bili izdani v postopku, ki je potekal na predlog tožnice in po njenem naročilu je bil tudi izdelan elaborat, ki pa ga ni izdelal pristojni organ (GURS), kot to trdi tožnica. Dokumenti GURS so bili izdani nezakonito, brez sodelovanja „zainteresirane stranke“ B.B., ki je zakonita dedinja (hčerka) po pok. A.A., lastnici zaščitene kmetije. Enako velja za elaborat, saj B.B. ni bila povabljena v postopek za njegovo izdelavo in ni mogla dati ustreznih pripomb. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne, opredeli pa naj se tudi sodišče do upravičenosti vložitve predloga za preveritev.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporna določitev kmetije v lasti pok. A.A. kot zaščitene kmetije. Prvostopenjski organ je na podlagi podatkov zemljiške knjige o lastništvu in zemljiškega katastra o vrsti rabe zemljišč ugotovil, da predmetna kmetija obsega 5,6278 ha primerljivih površin in glede na to izpolnjuje pogoje, določene v 2. členu ZDKG (najmanj 5 ha v izključni lasti ene fizične osebe). Tožnica takšni odločitvi nasprotuje in ugovarja, da podatki iz katastrske evidence ne ustrezajo stanju v naravi, zaradi česar kmetija ne izpolnjuje predpisanih pogojev za zaščiteno kmetijo.

Sodišče zavrača tožbene ugovore kot neutemeljene in pritrjuje odločitvi prvostopenjskega organa. V postopku preveritve pogojev za zaščito kmetije upravni organ ugotavlja, ali so podani pogoji iz 2. člena ZDKG, to je ustrezna površina ter lastništvo. Iz določbe 4. člena ZDKG izhaja, da oba navedena podatka upravni organ ugotavlja na podlagi podatkov uradne evidence – zemljiškega katastra in zemljiške knjige. Ker dejansko stanje o površini zemljišč v sestavu obravnavane kmetije, ki je v tem primeru sporno, izhaja iz podatkov iz zemljiškega katastra, torej iz uradne evidence, na drugačno odločitev v zadevi ne more vplivati tožbena navedba, da evidence ne ustrezajo dejanskemu stanju. Na tej podlagi ter ob uporabi kriterijev iz 2. člena ZDKG, ki so bili glede na podatke zemljiškega katastra o kulturi posameznih zemljišč pravilno uporabljeni, je tudi po presoji sodišča pravilna ugotovitev, da kmetija obsega več kot 5 ha primerljive kmetijske površine in s tem izpolnjuje pogoje, ki ga za opredelitev kmetije kot zaščitene zahteva ZDKG.

Sodišče zavrača kot neutemeljen tožbeni ugovor, da bi moral upravni organ v postopku sodelovati z GURS in upoštevati, da je v teku postopek za spremembo katastrskih podatkov. ZDKG namreč ne dopušča, da bi se o spremembi katastrskih podatkov kot o predhodnem vprašanju odločalo v upravnem postopku določitve zaščitene kmetije, temveč obvezuje organ, ki vodi postopke določitve zaščitene kmetije, da uporabi uradne podatke iz obeh navedenih evidenc. V obravnavanem primeru je tožnica zahtevi za preveritev zaščitene kmetije predložila spremenjene katastrske podatke o vrsti rabe za parcele 658/4, 672/2, 672/22, 864 in 1761/8 v katastrski občini ... z dne 28. 10. 2008, kar je prvostopenjski organ tudi upošteval pri svoji odločitvi. Tudi po presoji sodišča pa prvostopenjski organ ni mogel upoštevati morebitnih sprememb v katastrski občini ..., za kar postopek pri GURS-u še ni končan. Postopek za uskladitev vrste rabe in katastrske kulture ter katastrskega razreda zemljišč v zemljiškem katastru z dejanskim stanjem, je namreč svoj postopek, v katerem so možni ugovori, ki se na to zadevo – zemljiškokatastrske podatke – nanašajo, ne morejo pa se uspešno uveljavljati v postopku določanja zaščitene kmetije (tako tudi sodba naslovnega sodišča, opr. št. U 1873/2001 z dne 5. 6. 2002).

Tožnica neutemeljeno ugovarja, da je zadeva drugačna, ker je lastnica predmetne kmetije pokojna in je v teku postopek dedovanja, tožnica pa bo v primeru, da se bo dedovala zaščitena kmetija, pri dedovanju prikrajšana. Po določbah ZDKG se ščiti status oziroma celovitost kmetije oziroma kmetijskih zemljišč tudi po smrti prejšnjega lastnika, in samo dejstvo, da je lastnica zemljišč že umrla, na ugotovitev, ali so glede predmetnih zemljišč izpolnjeni pogoji za določitev zaščitene kmetije po ZDKG, ne more vplivati. Zato so tudi neutemeljeni tožbeni ugovori, da bi morala biti tožnici v postopku dana možnost, da dokazuje drugačno stanje od stanja, ki izhaja iz uradnih evidenc, ter da bi moral prvostopenjski organ počakati na odločitev v postopku evidentiranja sprememb. Sodišče je že v sodbi, opr. št. U 1008/2008-41 z dne 26. 1. 2010, zavzelo stališče, da postopek za spremembo vpisa dejanske rabe v zemljiški kataster po določbah ZEN ne more biti postopek za odločitev o predhodnem vprašanju v postopku določitve zaščitene kmetije. Glede na jasne določbe ZDKG, ki v obravnavanem primeru niso bile kršene, se tožnica tudi neutemeljeno sklicuje na kršitev ustavnih pravic (14., 22. in 25. člen Ustave RS), ki ji v obravnavanem primeru niso bile kršene.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/10, v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Zahtevo za povrnitev stroškov postopka tožnici pa je sodišče zavrnilo na podlagi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.