Jedro

Prvostopenjsko sodišče je pravilno upoštevalo le tiste nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem in telesne bolečine, ki bodo zagotovo nastale.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi v izpodbijanem zavrnilnem delu sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo razsodilo, da mora tožena stranka tožniku plačati odškodnino 6.900.000,00 SIT z obrestmi po predpisani obrestni meri, zmanjšani za temeljno obrestno mero za čas od 1.1.2002 ter obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti od izdaje sodbe dalje ter 20.700,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.6.2001 dalje do plačila, vse pa v 15 dneh pod izvršbo. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo, toženi stranki pa ob tem naložilo, da tožniku povrne 434.263,00 SIT pravdnih stroškov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.

Tožnik se je zoper sodbo v zavrnilnem delu pritožil, pritožbo vlaga zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo tako spremeni, da se tožbenemu zahtevku tožnika v celoti ugodi. Priglaša tudi pritožbene stroške. Prisojena odškodnina, predvsem za telesne bolečine in nevšečnosti, pretrpljene med dosedanjim zdravljenjem kot tudi bodoče telesne bolečine, ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni v skladu z določbo o pravični denarni odškodnini za nepremoženjsko škodo (1. in 2. odst. 200. in 203. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Sodišče bi moralo upoštevati pomen prizadete dobrine in namen odškodnine tako, da to ni v nasprotju z njeno naravo in splošnim družbenim pomenom ter tudi specifične okoliščine pri upravičencu. Celokupna odškodnina v znesku 6.900.000,00 SIT ne predstavlja pravične denarne odškodnine glede na zdravstvene in psihične težave, ki jih je tožnik že pretrpel in jih bo še moral, glede na predviden potek bolezni. Ugotovljena je bolezen z diagnozo plevro pulmonalna azbestoza ter plaki parietalne plevre. Tožnik je bil na več pregledih, kot je ugotovilo že prvostopenjsko sodišče. Splošno znano je, da je RTG slikanje zdravju škodljivo zaradi ionizirajočega žarčenja, CT preiskava ima še škodljivejši vpliv žarčenja od RTG, bolnik je po mnenju nekaterih rentgenologov pri tej preiskavi izpostavljen sevanju, ki na pljuča deluje podobno kot azbest. Sodišče ugotavlja tudi prisotnost bolečin, suhega kašlja in težkega dihanja, sicer ne tako hude intenzitete, in tudi, da bodo bolečine in druge težave v hujši obliki nastopile ob napredovanju bolezni, pri čemer je pri tožniku podana prognoza hitrejšega napredovanja, in kot izhaja tudi iz mnenja izvedenca, obstoji objektivno utemeljen strah, da bo plevralna in pljučna fibroza napredovala in se bo azbestna bolezen pojavila še v kaki drugi obliki kot azbestni plevretis, maligni plevralni mezoteliom ali pljučni rak.

Že sedaj je treba upoštevati tudi sum na zasevek maligne bolezni v bezgavko pod spodnjo čeljustjo desno. V takem primeru bodo pri tožniku potrebni obremenjujoči načini zdravljenja kot so plevralne punkcije, plevrodeza, operacije, obsevanja ter citostatska kemoterapija in simptomatsko zdravljenje, ki so zvezani z mnogimi nevšečnostmi in telesnimi bolečinami. V tem obsegu dejansko stanje ni popolno ugotovljeno in je zato sodišče prve stopnje prenizko ocenilo višino pravične denarne odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem in že pretrpljene in bodoče bolečine, le na

1.900.000,00 SIT. Podobno velja za prisojeno odškodnino zaradi duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

Tožnik je od ugotovitve bolezni v glavnem doma, kjer počiva, prognoza je neugodna, tudi ob upoštevanju tožnikove starosti 61 let, ko ne boluje za drugimi boleznimi, ki bi bistveno vplivale na njegovo kvaliteto življenja, bi moralo sodišče prve stopnje zahtevku v celoti ugoditi in ne le v višini 2.600.000,00 SIT.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja razlog nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Vendar iz pritožbenih razlogov izhaja, da predvsem graja materialnopravno presojo sodišča prve stopnje glede vprašanja, kolikšna je primerna odškodnina za negmotno škodo po posamičnih vtoževanih postavkah. Glede telesnih bolečin in nevšečnosti v zvezi zdravljenjem pritožnik opozarja, da bo, če bo prišlo do poslabšanja in napredovanja bolezni, tožnik podvržen še drugim oblikam pregledov oziroma zdravljenja, ki so za zdravje še bolj škodljivi, kot tudi boleči in neprijetni. V zvezi s tem je tudi po presoji pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče pravilno upoštevalo le tiste nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem in telesne bolečine, ki bodo zagotovo nastale. Ugotovljeno je namreč, te ugotovitve pa prvostopenjsko sodišče opira na strokovne ugotovitve izvedenca, ki jih izpostavlja tudi pritožba, da je le možen, ne pa gotov nastop hujših bolezni kot so na primer plevralni mezoteliom ali pljučni rak. Zaenkrat je podan le sum in negotovost, da je pri tožniku prisotna še katera od drugih bolezni, izvedenec pa je pojasnil, kar povzema tudi sodišče prve stopnje, da je pri tožniku sicer lahko pričakovati hitrejše napredovanje bolezni, verjetnost je 40 % glede poslabšanja azbestne fibroze pljuč v 10 letih, lahko se pričakuje tudi razvoj katere od malignih bolezni. Ne gre torej za bodoče gotovo dejstvo, ki bi ga moralo sodišče prve stopnje pri presoji, kolikšna odškodnina tožniku gre, upoštevati. Ustrezno so ovrednotene bolečine, ki so manjše do srednje intenzitete, tožnika na primer pri spanju ne motijo, tudi ne zmanjšujejo apetita, težave povezane s suhim kašljem in težkim dihanjem so le delno posledica azbestoze, delno pa tudi posledica drugih bolezni, zvišan krvni tlak, okvara srčne mišice, kihanje, cedenje iz nosu in prekomerno potenje ter bolečine v rokah in nogah, pa niso nevšečnosti, ki bi bile povezane z azbestozo. Ugotovljene bolečine in nevšečnosti, ki so posledice tožnikovega poklicnega obolenja, že pretrpele in tiste, ki jih bo tožnik gotovo v bodoče trpel, tudi po oceni pritožbenega sodišča utemeljujejo odločitev sodišča prve stopnje, da je primerna odškodnina 1.900.000,00 SIT. Tako določena odškodnina po višini tudi ne odstopa od višine odškodnin, ki so prisojene v drugih podobnih primerih. Enako velja tudi za odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče je ugotovilo, tudi glede na izpovedbo tožnika, da določenih opravil in del ne zmore, odpovedati se je moral tudi določenim aktivnostim (n. pr. tekmovanja v balinarstvu, izleti v hribe, obdelovanje kmetije), vendar so vse te okoliščine že pravilno upoštevane pri odmeri višine odškodnine. Ker ni zanesljiv, je le možen nastop hujših bolezni, ne gre, kot je bilo že poudarjeno, za gotovo bodoče dejstvo, ki bi ga sodišče lahko sedaj upoštevalo pri odmeri odškodnine za to obliko škode in je prisojena odškodnina v višini 2.600.000,00 SIT primerna, skladna z določbami

200. in 203. čl. ZOR, ob tem so primerno upoštevane vse okoliščine primera, to je škoda, obseg škode in tudi individualizacija, kot tudi objektivizacija ob primerjavi z drugimi primerljivimi primeri iz sodne prakse. Okoliščine, ki jih izpostavlja tožnik, ne narekujejo prisoje višje odškodnine. V primernem znesku je prisojena tudi odškodnina za strah, upoštevaje ugotovljena dejstva, konkretnih razlogov, zakaj je po mnenju pritožnika ta odškodnina prenizka, pa pritožnik ne navede. Pritožbeno sodišče tako ocenjuje oškodnino za negmotno škodo v skupnem znesku 6.900.000,00 SIT kot pravično, materialno pravo je pravilno uporabljeno (200. in 203. čl. ZOR).

Pritožbeni razlogi zato niso podani in ker pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP) kršitev ni zasledilo, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo v izpodbijanem zavrnilnem delu sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).