Jedro

Odmera zadoščenja za posledice azbestoze.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženo stranko zavezalo, da mora tožniku plačati 6.900.000 SIT zadoščenja z obrestmi po predpisani obrestni meri, zmanjšani za temeljno obrestno mero za čas od 1.1.2002 ter obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti od izdaje sodbe. Toženo stranko je tudi zavezalo, da mora tožniku plačati 20.700 SIT stroškov izdelave ekspertize zdravstvenega doma v Novi Gorici in to z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.6.2001 dalje. Višji tožbeni zahtevek (tožnik je zahteval skupaj 12.000.000 SIT zadoščenja) je zavrnilo, toženi stranki pa naložilo, da mora tožniku povrniti 334.263 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe.

Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo prve stopnje. Soglaša s stališčem prvostopenjskega sodišča, da tožnik ni upravičen do višjega zadoščenja (se pravi do zadoščenja, ki bi presegalo 1.900.000 SIT za telesne bolečine, 2.400.000 SIT za strah in 2.600.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti).

Zoper to sodbo je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da dosojeni zneski zadoščenja ne predstavljajo pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo. Napačno je stališče pritožbenega sodišča, da je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo le tiste nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem in le tiste telesne bolečine, ki bodo v prihodnosti zagotovo nastale, kar naj bi bilo razvidno predvsem iz izvedenskega mnenja. Iz tega mnenja namreč izhaja, da je pri tožniku mogoče pričakovati hitrejše napredovanje azbestne bolezni, saj je bil dolgotrajno izpostavljen visokim koncentracijam, občasno pa celo izjemno visokim koncentracijam azbestnega prahu. Za razvoj malignega mezotelioma pa zadošča že minimalna in kratkotrajna izpostavljenost. Kot je pojasnil izvedenec, je pri tožniku podan sum na zasevek maligne bolezni v bezgavko pod spodnjo čeljustjo desno. Splošno znano je, da ljudje, ki so vdihavali azbestna vlakna, več kot sedemkrat pogosteje zbolevajo za rakom. Zato bi bilo treba bolj upoštevati prognozo tožnikove bolezni. Sodišče tudi ni upoštevalo, da mora tožnik zaradi bolečin pod lopaticami, ki jih izvedenec ni z gotovostjo izključil kot posledico azbestne bolezni, že sedaj jemati zdravila proti bolečinam. V primeru maligne azbestne bolezni pa je treba imeti pred očmi, da je doba preživetja kratka, in da smrt nastopi po hudih bolečinah. Skratka, bodoča škoda bo z napredovanjem bolezni zagotovo zelo velika, saj bo tožnik trpel hude telesne in duševne bolečine. Zelo zmanjšana je tudi njegova življenjska aktivnost, ki mu je bistveno poslabšala kvaliteto življenja. Ob poslabšanju zdravstvenega stanja bo potreboval več zdravil, medicinskih pripomočkov ter pomoč drugih ljudi. Pri njem so bile že sedaj ugotovljene motnje dihanja, ki prav tako bistveno vplivajo na telesno aktivnost, saj zaradi teh težav ne more opravljati nobenega napornejšega dela. Moral je opustiti številne aktivnosti, s katerimi se je ukvarjal pred ugotovitvijo azbestne bolezni (balinanje, pohodništvo, planinarjenje, obdelovanje kmetije in vrta). Dosojeni zneski zadoščenja so tako prenizki in neprimerljivi z odškodninami, ki jih je vrhovno sodišče priznalo v podobnih primerih.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki ter intervenientu, ki nanjo nista odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) so revizijsko sodišče in stranki vezani na tisto dejansko podlago, ki izhaja iz razlogov sodb prve in druge stopnje. Revizija dejansko podlago tožnikovega odškodninskega zahtevka obširno navaja in pri tem včasih preseže dejanske ugotovitve obeh sodišč, na primer pri zatrjevanju, da mora zaradi bolečin pod lopaticami uživati analgetike (sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da so telesne bolečine manjše do srednje intenzitete, ki tožnika pri spanju in pri apetitu ne ovirajo ter ne zahtevajo posebne terapije), pri oporekanju ugotovitvi, da je v obravnavanem primeru samo možen, ne pa gotov nastop hujših bolezni, kot je na primer pleuralni mezoteliom ali pljučni rak, itd. Revizijsko sodišče se zato s temi revizijskimi trditvami ni ukvarjalo.

Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo individualizacije mora biti vselej upoštevano le tako, da ne privede do različnega obravnavanja oškodovancev pred sodišči zgolj v odvisnosti od vneme posameznega oškodovanca v prikazovanju obsega in teže posledic ter tako, da odmera odškodnine ni le posledica izključno oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj vselej poudarjeno neugodno. Upoštevati je treba, da ima načelo individualizacije višine odškodnine korektiv v enako pomembnem načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja presojo tožnikovih posledic v primerjavi tudi z bistveno hujšimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse, saj je to pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanja odškodnin zanje v ustreznih razmerjih.

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno upoštevali obe načeli. Natančno in izčrpno sta ugotovili vse konkretnosti in specifičnosti tega primera nepremoženjske škode ter jih ob upoštevanju sodne prakse v podobnih primerih (med katere spadajo poleg tistih, na katera se sklicuje revizija, tudi primera II Ips 554/2004 in II Ips 495/2003, ko je bila za podoben obseg nepremoženjske škode dosojena celo nižja denarna odškodnina) tudi pravilno ovrednotili. Zneski odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode in tudi končen (skupen) znesek zadoščenja ob upoštevanju razmerij med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje niso prenizki (200. in 203. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl.). Zato je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).