Jedro

Po oceni sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje nobenega od dveh statusov (statusa begunca in statusa subsidiarne oblike zaščite). Tožena stranka je pravilno sklepala, da se od osebe, ki je preganjana do te mere, da je zaradi tega morala zapustiti izvorno državo in iskati varnost drugje, upravičeno in utemeljeno pričakuje, da bodo vsa njena dejanja usmerjena izključno v iskanje zaščite in bo za pomoč zaprosila takoj, ko se ji bo za to ponudila možnost

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik vložil prošnjo za mednarodno zaščito in povzema, kaj je navedel v prošnji ter kaj je povedal na osebnem razgovoru. Nadalje tožena stranka navaja, da je tožniku ob koncu osebnega razgovora prebrala odlomke iz pridobljenih informacij o stanju v Republiki Srbiji. Tožnik je na predložene informacije dal tudi svoje pripombe. V nadaljevanju tožena stranka povzema, kaj je tožnik napisal v lastnoročni izjavi, ki jo je napisal 10. 6. 2012. Tožena stranka nadalje navaja, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca. V zvezi z razlogi, zakaj zapušča izvorno državo je pri podaji prošnje in osebnega razgovora navajal, da je imel težave v izvorni državi zaradi tega, ker je bil preganjan s strani Miloševičevega režima, predvsem s strani B.B. Kljub temu, da je leta 2001 Miloševičev režim padel, je v A., od koder je tožnik, vse ostalo isto. B.B. in njegova oblast so delali, kar so hoteli. Tožnik je v zvezi s tem povedal tudi primere in sicer, če bi družina npr. nekaj tednov zamujala s plačilom elektrike, bi jo potem takoj izklopili kljub temu, da so cele vasi s tem zamujale. Nadalje je tožnik povedal, da je njegova mati dobila kmečko pokojnino šele lansko leto, kljub temu, da je imela že 20 let to pravico. Sam je povedal, da svoje zdravstvene izkaznice ni mogel podaljšati že od leta 1988, prav tako se ni mogel prijaviti na Uradu za zaposlovanje. Tudi na osebnem razgovoru je povedal, da v Srbiji ne dobi službe ter da že 25 let ne dobi zdravstvene izkaznice. Pri podaji prošnje je navedel, da so se mu težave začele leta 1993, ko se je vrnil iz vojske in so mu takrat ponudili, da sprejme redno plačano službo v vojski. Odklonil jo je, ker je želel živeti normalno življenje. Tožena stranka v zvezi z navedenim ugotavlja, da je tožnik glede službe in zaposlovanja podal nekonsistentne, kontradiktorne izjave, saj je več kot očitno, da bi redno zaposlitev v Srbiji lahko imel. Redna zaposlitev mu je bila ponujena, vendar je službo v vojski zavrnil. Sklicevanje, da v Srbiji ne more dobiti službe, je popolnoma neutemeljeno. Razen tega ni nikjer pojasnil, ali si je službo v Srbiji že kdaj na kakršenkoli način iskal, niti ni pojasnil, zakaj in iz katerih razlogov ne more dobiti službe. Navedbe, da oblast v A. izvaja pritiske s tem, da izklopijo elektriko zaradi neplačila, pa so popolnoma posplošene in brez kakršnekoli teže in ne morejo predstavljati pogojev za podelitev mednarodne zaščite. Tožnik navaja, da so se težave začele leta 1993, ko je zavrnil vojaško službo. Štirikrat so ga odpeljali na policijsko postajo in ga pretepali 48 ur do nezavesti. Takrat so se začeli problemi z B.B. ter njegovimi številnimi varnostniki. Večkrat so ga ustavili na cesti in mu grozili. Glede na navedeno je tožena stranka mnenja, da omenjeni dogodki iz leta 1993 ne morejo pomeniti razloga za podelitev mednarodne zaščite. Tožnik je opisoval dogodek, ki se je zgodil kar 20 let nazaj in na sedanjost nima več vpliva. Nezanemarljivo pa je tudi dejstvo, da je tožnik večkrat zapustil Srbijo in se vanjo nazaj tudi vračal. Tako je zapustil Srbijo 7. 7. 1994, v katero se je iz Italije vrnil nazaj leta 1999, nato je leta 2000 zopet zapustil Srbijo in ponovno odšel v Italijo ter se vanjo vrnil istega leta ter se v njej nahajal do 25. 3. 2003, ko jo je zopet zapustil. Leta 2004 je ponovno prišel v Srbijo, kjer se je v Beogradu skrival do leta 2005, nakar je to leto v celoti preživel v priporu v A. in ostal tam do septembra 2010. Dogodek, ki ga je opisal tožnik kot preganjanje in se je zgodil približno 20 let nazaj, ne more predstavljati resne grožnje prosilca, prav tako pa tožena stranka poudarja, da v primeru, če bi bil tožnik resno ogrožen, se zagotovo ne bi tolikokrat vračal nazaj v Srbijo. Nadalje je tožnik kot razlog, zakaj je zapustil izvorno državo, navedel tudi dogodek ugrabitve, ki se mu je pripetil v letu 2008. Ta dogodek je opisal tako pri podaji prošnje kot na osebnem razgovoru, vendar je tožena stranka ugotovila, da je podajal izjave, ki niso skladne in so si celo nasprotovale. Nadalje tožena stranka podaja tožnikov opis dogodka iz prošnje in iz osebnega razgovora nakar opozori na nasprotujoče si izjave glede časovnega okvirja (pri prošnji je navedel, da se je to zgodilo julija 2008, na osebnem razgovoru pa aprila ali maja 2008), glede same ugrabitve (pri prošnji je navedel, da so ga nekaj kilometrov, preden je prišel domov, ugrabili moški v mercedesu, medtem ko je na osebnem razgovoru povedal, da je bil v pižami, ko ga je poklical neznanec, naj pride k hipodromu in da so ga šele takrat ugrabili), izjave so bile nasprotujoče glede oseb, ki so ga ugrabile (pri podaji prošnje je navedel, da se ena oseba imenuje Glavni, medtem ko je na osebnem razgovoru povedal, da so ga najprej ugrabili neznanci, ki so imeli maske, nato pa je povedal, da so bile te osebe prijatelji od B.B.), različne so izjave glede mučenja (pri podaji prošnje je navedel, da so ga utapljali, dušili v jezeru, da je padel v nezavest, medtem ko na osebnem razgovoru ni omenil tega, povedal je, da je imel počeno čeljust, polomljeno rebro, ni pa omenil, da bi bil v nezavesti), drugače je navedel glede strela v usta (pri podaji prošnje je povedal, da je ustrelil Glavni ter da mu je metek prebil čeljust pod jezikom in mu zbil štiri zobe, na osebnem razgovoru ni omenil, da je izgubil štiri zobe ter da ga je ustrelila oseba z imenom Glavni), drugače je navedel glede osebe, ki ga je pripeljala v bolnico (pri podaji prošnje je povedal, da ga je našel nek ribič in da je bil v bolnici tri dni, medtem ko je na osebnem razgovoru povedal, da ga je odpeljala neka mimoidoča oseba, ni pa navedel, koliko časa je bil v bolnici) in drugače je opisal dogodka s policijo (pri podaji prošnje je navedel, da so ga iz bolnice po treh dneh izpustili in je nato k njemu prišla policija, medtem ko je na osebnem razgovoru povedal, da ga je v bolnici aretirala policija). Ko je bil s temi neskladji soočen, je pojasnil, da so to iste okoliščine. Tožena stranka se s tem ne strinja in meni, da je dal tožnik popolnoma kontradiktorne izjave. Tožnik je sicer priložil kopijo izvida zdravnika specialista z dne 17. 5. 2008, iz katerega je razvidno, da je bil poškodovan v pretepu z neznanimi osebami, vendar iz izvida ni ničesar več razvidno glede okoliščin pretepa. Iz izvida ni razvidno, da bi mu metek prebil čeljust pod jezikom in mu zbil štiri zobe. Na podlagi vsega navedenega je tožena stranka ugotovila, da tožnik ni izkazal splošne verodostojnosti, saj je v postopku podajal neskladne in nasprotujoče si izjave glede temeljnih razlogov, zaradi katerih naj bi zapustil izvorno državo.

2. Tožena stranka tudi ugotavlja, da je tožnik storil veliko kaznivih dejanj tatvine in s tem protipravno pridobival premoženjske koristi. Zaradi teh kaznivih dejanj je presedel mnogo let tudi v zaporu, kot je sam navedel. Sam je povedal, da je njegovo najtežje kaznivo dejanje tatvina ter da se ni nikoli ukvarjal z organiziranim kriminalom. Glede na to, da je tožnik bil obsojen zaradi tatvine tako v Italiji kot tudi v Sloveniji, je z veliko verjetnostjo pričakovati, da je naredil takšna kazniva dejanja tudi v Srbiji ter da ima ravno zaradi tatvin primarne težave v Srbiji. Tudi sam je navedel, da je bil v letu 2005 v A. zaprt zaradi istih vzrokov kot drugje, torej zaradi kaznivega dejanja tatvine. Tožnik ni priložil nobenega dokaza, da bi bilo mogoče presoditi, ali so bile sodbe za ta kazniva dejanja res arbitrarne, vendar pa že same njegove izjave nakazujejo, da je naredil mnogo kaznivih dejanj ne le v Srbiji, temveč tudi v drugih državah.

3. V predmetni zadevi ni mogoče spregledati tudi dejstva, da je tožnik izvorno državo zapustil leta 1994 in je vse do leta 1999 živel v Italiji, nahajal pa se je tudi v Črni gori, na Hrvaškem, leta 2010 je odšel ilegalno na Madžarsko, kjer je bival leto dni, nato pa se je od novembra 2011 nahajal tudi v Republiki Sloveniji. Mejo med Srbijo, Hrvaško, Italijo in Slovenijo je v vseh teh letih večkrat prestopal. V vseh navedenih državah pa ni zaprosil za mednarodno zaščito. Tožena stranka ne sprejema pojasnila tožnika, da v Republiki Italiji ni zaprosil za mednarodno zaščito zaradi tega, ker ni o tem veliko razmišljal ter zato, ker ima tam odprt en kazenski postopek zaradi tatvine. Tudi navedbe, da na Madžarskem ni zaprosil za mednarodno zaščito, ker tam ni poznal nobenega, niti ni vedel, kam naj bi šel, tožena stranka ne more sprejeti kot opravičljive in relevantne. Od osebe, ki je preganjana do te mere, da je zaradi tega morala zapustiti izvorno državo in iskati varnost drugje, se namreč upravičeno in utemeljeno pričakuje, da bodo vsa njena dejanja usmerjena izključno v iskanje zaščite in bo za pomoč zaprosila takoj, ko se ji bo za to ponudila možnost. Tožnik prav tako ni navedel, da Madžarska ali Italija zanj ne bi bili varni, torej nima opravičljivega razloga, zakaj v teh državah ni zaprosil za zaščito. Tožnik je večkrat v obdobju od 1994 do 2012 prihajal v Republiko Slovenijo in je vanjo vstopil tudi januarja 2012, kjer je bival pri prijatelju. Dne 24. 1. 2012 je zjutraj prišla policija in od tega dne je bil v priporu v Kopru, sedaj pa se nahaja v priporu v Ljubljani. Namen, da želi v Republiki Sloveniji prositi za mednarodno zaščito, je izrazil v lastnoročni pisni izjavi dne 10. 6. 2012, torej približno štiri in pol mesece po svojem vstopu na ozemlje Republike Slovenije. Razvidno je torej, da je imel več možnosti, da zaprosi za mednarodno zaščito, pa tega ni storil. Tožnik je tri mesece ilegalno živel v Sloveniji in imel stike z drugimi ljudmi, torej bi nedvomno lahko zaprosil za pomoč, če bi jo res potreboval. Na vprašanje, zakaj ni že novembra 2011 zaprosil za mednarodno zaščito, je pojasnil, da nikoli ni vedel, kako to natančno gre oziroma je navedel, da sploh ni vedel, da je kaj takega mogoče. Tožena stranka teh navedb ne more sprejeti, saj je več kot očitno razvidno, da je tožnik že pred novembrom 2011 večkrat prišel v Republiko Slovenijo in večkrat prestopal tudi ostale meje in ni izrazil namena zaprositi za mednarodno zaščito. Glede na to, da je bil večkrat v zaporih in je imel tudi dnevne stike s pazniki in drugimi uslužbenci zapora, ki bi jim lahko zaupal svoje zatrjevane težave in izrazil namen, da želi v Sloveniji zaprositi za mednarodno zaščito, pa tega ni storil. Tožena stranka ugotavlja, da tožniku ne preti preganjanje v izvorni državi. Na osebnem razgovoru je dejal, da bi ob morebitni vrnitvi v Srbijo imel zelo velike težave, saj bi ga maltretirala policija, potem pa bi ga zaprli in v zaporu ne bi mogel uveljavljati nikakršnih olajšav. Zaprli bi ga zaradi kakšne domnevne tatvine. V nasprotju s tem je na izrecno vprašanje, ali ima še kakšne druge razloge glede zapustitve izvorne države dejal, da če bi vedel, da ga bodo na policiji na splošno obravnavali pošteno, bi celo razmišljal, da bi se vrnil v Srbijo. Ne boji se zapora, tudi odslužil bi ga, če bi mu naložili nekaj let zapora. Kot je razvidno iz tožnikovih izjav bi v primeru, če ne bi imel toliko kaznivih dejanj, celo razmišljal, da bi se vrnil nazaj v Srbijo. Tožena stranka zaključuje, da je edina logična ovira, zakaj ne želi nazaj v izvorno državo, izognitev zapora zaradi kaznivih dejanj, ki jih je naredil v preteklosti.

4. Nadalje je tožnik navedel, da je delal in živel v Italiji vse do leta 1999, ko se je začela vojna na Kosovu. Mati mu je povedala, da je vojaška policija prihajala in vročala razne pozive. Ker njega tam ni bilo, so na služenje v vojsko vzeli njegovega mlajšega brata. Tožena stranka ne more doumeti, zakaj se je tožnik vrnil nazaj v Srbijo glede na to, da opisuje, da ima tam težave že od leta 1993, ko se je vrnil iz vojske, in tudi ne more razumeti, zakaj ni zapustil izvorne države takoj po dogodku, ki se je pripetil leta 2008, ampak je to storil šele leta 2010. 5. Na vprašanje, kako bi mu lahko škodil B.B., ki se občasno vrača v Srbijo, je tožnik navedel, da bi lahko druge plačal, da ga ubijejo. Navedel je še, da sta z B.B. hodila v osnovno šolo, vendar se že takrat nista dobro razumela. Tožena stranka ugotavlja, da tožnik v zvezi s preganjanjem režima B.B. ni ničesar več konkretno pojasnil. Navedel ni niti, ali sta se kdaj z B.B. osebno srečala, zakaj konkretno naj bi imel zaradi njega težave, ali mu je kdaj osebno škodoval ipd. Dejanja, ki jih opisuje tožnik, ni mogoče šteti za dejanja, ki ustrezajo vsebini pravnega standarda preganjanja, saj uveljavljanje preganjanja s strani B.B., ki živi v Rusiji in občasno pride v Srbijo in s katerim se nista po osnovni šoli nikdar osebno srečala, ni mogoče šteti za kršenje osnovnih človekovih pravic, ki bi bilo ponavljajoče, resno in hudo do te mere, da bi ga bi ga bilo mogoče šteti za preganjanje. Tožnik niti ni navedel, zakaj naj bi ga tisti, ki bi jih plačal B.B., ubili, s kakšnim razlogom, niti ni pojasnil svojega subjektivnega gledanja, subjektivnih občutkov in tudi ne objektivnih okoliščin, kot jih vidijo drugi oziroma jih vidi on sam, da je sprejel odločitev, da zapusti izvorno državo. Tožena stranka utemeljeno zaključuje, da bi v primeru resnične ogroženosti tožnik naredil vse v smeri, da bi se zaščitil, prav tako pa se ne bi vračal v izvorno državo tolikokrat in se izpostavljal morebitnemu tveganju.

6. Tožena stranka je na podlagi proučenih informacij o izvorni državi tožnika ugotovila, da je Republika Srbija varna tretja država, saj je že leta 2010 Madžarska sprejela določbe, da lahko vse prosilce za azil, ki pridejo na Madžarsko preko Srbije, vrnejo nazaj v Srbijo. Tudi iz poročila Evropske komisije je razvidno, da je Republika Srbija ratificirala vse pomembne mednarodne akte. Tožnik ob vrnitvi v izvorno državo ne bi utrpel preganjanja v skladu s 26. členom Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ). Iz proučenih informacij izhaja, da so številni organi prispevali k dvigu zavesti na področju človekovih pravic ter da je splošna varnostna situacija v Srbiji mirna in stabilna.

7. Tožena stranka je tudi ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite. Tožnik v postopku ni uveljavljal razlogov resne škode zaradi grozeče smrtne kazni ali usmrtitve v izvorni državi. Ker so vse navedbe tožnika glede razlogov za zapustitev izvorne države temeljile zaradi preganjanja s strani režima B.B. ter dogodka ugrabitve, ki se mu je zgodil v letu 2008, je tožena stranka njegove navedbe presojala že pri ugotavljanju pogojev za pridobitev statusa begunca in ker ni navedel nobenih drugih razlogov, zaradi katerih uveljavlja priznanje mednarodne zaščite, tožena stranka ugotavlja, da ne obstaja utemeljen razlog, da bi bil tožnik ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo na podlagi 2. alineje 28. člena ZMZ. Na podlagi proučenih informacij o izvorni državi je tožena stranka ugotovila, da v izvorni državi tožnika ne poteka mednarodni ali notranji oboroženi spopad, ki bi lahko zaradi samovoljnega nasilja pomenil resno in individualno grožnjo za življenje in osebnost prosilcev, tako da ne obstaja utemeljen razlog, da bi bil tožnik ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo na podlagi 3. alineje 28. člena ZMZ.

8. Tožnik v tožbi navaja, da tožena stranka ni pojasnila, iz katerih izjav naj bi izhajala tožnikova nekonsistentnost, glede kontradiktornosti pa je neutemeljeno sklicevanje tožene stranke, da bi tožnik moral sprejeti službo v vojski. Tožnik je že v lastnoročni izjavi povedal, da je bil v času vojne brez svoje volje v prvih bojnih črtah, star komaj 18 let, in da je bil že takrat nasprotnik nasilja in vojn in da se je takrat to strogo kaznovalo s strani Miloševičevega režima. Iz takšne izpovedi jasno izhaja, da tožnik nasprotuje vojni in nasilju zaradi ugovora vesti. Nedopustno je siliti nekoga, da sprejme zaposlitev v oboroženih silah, če temu izrecno nasprotuje. Poleg tega je tožnik povedal, da je dobil službo v vojski ponujeno le leta 1993, iz česar ne more slediti splošen zaključek tožene stranke, da bi službo v Srbiji lahko imel. Tožnik je večkrat povedal, da je v Italiji delal legalno pa tudi na črno, iz česar je razvidna njegova želja po delu. Pojasnil je, da se v Srbiji ni mogel niti prijaviti na Uradu za zaposlovanje, kaj več glede iskanja službe v Srbiji pa ga tožena stranka ni vprašala. Tožena stranka bi morala upoštevati tudi določilo 26. člena ZMZ, ki kot preganjanje opredeljuje med drugim tudi pregon ali kazen zaradi zavrnitve služenja vojaškega roka v spopadu, če bi to vključevalo kazniva dejanja, npr. kazniva dejanja proti miru, vojne zločine, zločine proti človečnosti. Tožnik je navajal, da je bil leta 1999 vpoklican v služenje vojske v vojni na Kosovu, pri tem pa je splošno znano dejstvo, da je srbska oziroma jugoslovanska vojska v tej vojni izvajala navedena kazniva dejanja. Tožnik je bil v začetku 90. let pripadnik specialne enote Kobre, kar pomeni, da je bil visoko izurjen vojak in je zato bilo njegovo nasprotovanje in zavrnitev vojaške službe na Kosovu za oblast še toliko bolj moteča. Nadalje tožnik opozarja na to, da ko se je vrnil iz Italije, ga je priprla policija zaradi tatvine, ki naj bi bila storjena leta 1995, ki pa je ni mogel storiti tožnik, ker je bil takrat v Italiji, in zaradi tiralice, ki je bila razpisana za njim zaradi dezerterstva. V priporu so ga pretepali in poniževali. Očitno je, da arbitrarno obravnavanje s strani policije in nenehno pretepanje v priporu zaradi zavrnitve služenja vojaškega roka predstavlja dovolj resne in dovolj ponavljajoča dejanje, ki predstavlja hudo kršitev človekovih temeljnih pravic in pomeni dejanje fizičnega in psihičnega nasilja. Glede preganjanja s strani B.B. tožena stranka meni, da jih ni mogoče šteti za kršenje človekovih pravic. Navedena argumentacija je nepravilna, saj ni navedeno, za katera dejanja tožena stranka šteje, da ne pomenijo kršitev človekovih pravic. Tožnik je namreč konkretno navajal, da so ga zaradi spora z B.B. večkrat samovoljno priprli in pretepli, da so ga leta 2008 poskušali ubiti, da se ne more prijaviti na zavodu za zaposlovanje, da ne dobi socialne pomoči in da ne more biti zdravstveno zavarovan, vsa ta dejanja pa očitno pomenijo kršenje temeljnih človekovih pravic. Ne drži navedba tožene stranke, da tožnik ni pojasnil, da bi mu B.B. kdaj osebno škodoval, saj ni potrebno, da bi bil v A. osebno prisoten. Tožnikove navedbe glede spora z družino B. se povsem ujemajo s specifičnimi in splošnimi informacijami, kar tožnik dokazuje s člankom z naslovom Vrnitev B.B. Sklicuje se tudi na članek iz New York Times-a. Tožena stranka navedenih dejstev sploh ni raziskala oziroma primerjala z informacijami v izvorni državi. Nepravilna je tudi ocena tožene stranke, da je tožnik splošno neverodostojen, saj je to oceno sprejela zgolj na podlagi tožnikove pripovedi dogodka iz leta 2008 in ni preverjala, ali je tožnik konsistenten tudi glede ostalih dogodkov. Glede samega dogodka iz leta 2008 pa tožnik meni, da se ne more od njega pričakovati, da bo nek dogodek, ki se je zgodil pred štirimi leti, opisal povsem enako na podaji prošnje in nato na osebnem razgovoru. Stvari, ki jih tožnik na osebnem razgovoru ni omenil, ne morejo iti tožniku v škodo, saj niso bistvene, predvsem pa ni mogoče trditi, da je podajal kontradiktorne izjave. Sicer pa tudi na zapisniku o podaji prošnje ni zapisano vse, kar je tožnik povedal. Ne drži utemeljitev tožene stranke, da je tožnik na podaji prošnje povedal, da so ga ugrabili nekaj km preden je prišel domov. Tožnik se sklicuje tudi na to, da v zdravniškem izvidu piše, da je bil tožnik poškodovan v pretepu z neznanimi osebami, ki so ga mučile, potapljale in davile v reki, na kar je izgubil zavest. Ob sprejemu pa se verjetno ni moglo videti, da ima strelno rano. Ker je tožnikova izpoved o preteklem preganjanju v celoti konsistentna in podprta z informacijami o državi izvora, bi tožena stranka morala tožnikovi prošnji ugoditi. Tožnik tudi nasprotuje navedbam tožene stranke, da je zaradi več kaznivih dejanj upravičeno tretiran kot največji kriminalec. Takšna subjektivna navedba tožene stranke je nedopustna v postopku, kjer se objektivno ugotavlja, ali je oseba upravičena do mednarodne zaščite. Neutemeljen je tudi zaključek tožene stranke, da če tožnik ne bi imel toliko kaznivih dejanj, da je celo razmišljal, da bi se vrnil v Srbijo. Izjavil je, da če bi vedel, da ga bodo na policiji na splošno obravnavali pošteno, da bi celo razmišljal o vrnitvi v Srbijo. Glede tatvin v Srbiji je tožnik priznal nekatere izmed njih, nikakor pa ne vseh, katerih so ga osumili in zaradi njih priprli, predvsem pa tožena stranka ni upoštevala, da je tožnika začela policija maltretirati že takoj potem, ko je zavrnil službo v vojski leta 1993, vendar tožnik takrat še ni storil nobenih kaznivih dejanj. To, da je v Srbiji korupcija še vedno velik problem, izhaja tudi iz člankov, ki jih tožnik v nadaljevanju citira. Enako tudi to, da je B.B. v Srbiji še posebej v A. zelo vpliven in da lahko še vedno škoduje svojim nasprotnikom. Glede na to, da tožena stranka ne more razumeti, zakaj se je tožnik leta 1999 vrnil v Srbijo, pa tožnik v tožbi pojasnjuje, da so njegovi družini poslali več pozivov in ker se tožnik nanje ni odzval, so namesto njega vpoklicali njegovega brata. Takrat se je vrnil, da bi se poskušal odjaviti iz vojske, kar mu ni uspelo in se je moral skrivati. Glede tega, da tožena stranka ne more razumeti, zakaj tožnik ni zapustil države takoj po dogodku iz leta 2008, pa tožnik pojasnjuje, da je želel zapustiti A. in Srbijo, vendar za to ni imel niti denarja niti dokumentov. Po nekaj mesecih, ko je dobro okreval, ga je policija ponovno priprla in je ostal v priporu vse do leta 2010. Zelo malo je možnosti, da bi tožnik iz Srbije za vedno pobegnil, saj ima tam svojo družino, ki jo mora preživljati. Tožnika je vrnitve v Srbijo strah, ker ne želi umreti, saj so ga že hoteli ubiti in to bodo storili, če se vrne. Glede očitka, da tožnik ni zaprosil za azil v primernem času, pa tožnik v tožbi pojasnjuje, da ni vedel za to možnost in da je šele v zaporu v Kopru od znanca izvedel, da je to mogoče. Hkrati je pomotoma rekel, da je to izvedel v Kopru, dejansko pa sploh še ni bil v zaporu v Kopru, ampak v ZPKZ Ljubljana. Vse do takrat je tožnik namreč poznal le politični azil in je mislil, da lahko za takšen azil zaprosijo le politiki, generali in druge osebe na oblasti. Tožena stranka takšnih navedb tožnika ni sprejela za prepričljive, ker je tožnik že pred novembrom 2011 večkrat prešel Slovenijo in tudi ostale meje in ni izrazil namena zaprositi za mednarodno zaščito. Takšna utemeljitev tožene stranke je nelogična in ne dokazuje, da je tožnik že v času prehajanja vseh naštetih mej vedel, da lahko zaprosi za azil. Sicer pa je treba upoštevati, da je bil tožnik v vseh državah tujec in ponekod že obsojen in ni poznal jezika, v takšnih okoliščinah pa ni mogoče pričakovati, da bi tožnik kar sam hodil do policistov in jih s svojimi preprostimi besedami prosil za pomoč in da bi ga policisti jemali resno. Glede informacij o državi izvora pa tožnik meni, da so za konkretni postopek nerelevantne. Srbija dejansko ni varna tretja država, poleg tega je to relevantno samo za prosilce za azil, katerih Srbija ni izvorna država. Za tožnika pa to ni relevantno. Članek Srbija 2010, Poročilo o napredku, je presplošen, saj zgolj ratifikacija mednarodnih aktov o človekovih pravicah še ne pomeni, da se le-te spoštujejo. Poleg tega pa tudi poročilo samo poudarja, da so potrebni nadaljnji napori pri njihovem uveljavljanju. Razen tega je evropska komisija političen organ in ima svoje cilje, to je širitev EU, ki jih s takšnimi poročili zasleduje. Tudi za nekatere druge vire tožnik meni, da so poročila presplošna in premalo konkretna. Tožnik predlaga, naj sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije in ugodi tožnikovi prošnji za podelitev statusa begunca oziroma podrejeno subsidiarne zaščite oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo v ponovno odločanje.

9. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da nikjer v izpodbijani odločbi ni zapisano, da bi tožnik moral sprejeti službo v vojski. Tožniku je bila redna služba v vojski ponujena, vendar jo je zavrnil, pri čemer ni navedel, da službe ni sprejel zaradi ugovora vesti. Na osebnem razgovoru pa je povedal, da v Srbiji nikakor ne dobi službe. Tožena stranka ni želela povedati, da bi tožnik moral sprejeti službo v vojski, ampak da tožnik navaja v zvezi s službo nasprotujoče si izjave. Tožena stranka še dodaja, da se je tožnik leta 2001 pričel ukvarjati s tatvinami in da bi si v tem času, če bi imel interes, lahko poiskal tudi kakšno službo. Nadalje tožena stranka v zvezi s tožbeno navedbo, da je preganjanje tudi pregon ali kazen zaradi zavrnitve služenja vojaškega roka, navaja, da je imel tožnik težave zaradi tatvine, ki naj bi bile storjene leta 1995, poleg tega pa je bila še tiralica vojaške policije zaradi dezerterstva. Tožena stranka v zvezi s tem utemeljuje, da so navedbe tožnika, o arbitrarnem obravnavanju s strani policije in nenehnem pretepanju v priporu zaradi zavrnitve služenja vojaškega roka popolnoma neutemeljene in nimajo podlago za takšno navajanje. Tožnik namreč pri podaji prošnje kot tudi ne na osebnem razgovoru ni niti enkrat navedel, da so ga zaprli v pripor zaradi tega, ker je zavrnil služenje vojaškega roka. Kot je razvidno, so ga zaprli zaradi tatvine kolesa, ki naj bi bila storjena leta 1995. V zvezi s preganjanjem s strani B.B. pa tožnik ni ničesar konkretno pojasnil. Navedel ni niti, ali sta se kdaj z B.B. osebno srečala, zakaj konkretno naj bi imel ravno zaradi njega težave, ali mu je kdaj osebno škodoval, ampak je navajal zgolj splošna dejstva. V zvezi s članki, ki jih tožnik v tožbi omenja in se nanašajo na B.B., pa tožena stranka poudarja, da s temi članki ne razpolaga, saj se tožnik nanje ni nikjer skliceval niti jih ni predložil do izdaje odločbe. Tožena stranka opozarja na 52. člen Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ki določa, da lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Ker tožnik v postopku izdaje upravnega akta ni predložil teh člankov, tožena stranka predlaga, da omenjeni predlog sodišče obravnava kot nedovoljeno tožbeno novoto. Nadalje tožena stranka navaja, da je informacije o izvorni državi upoštevala in jih tudi natančno in podrobno navedla ter se do njih tudi opredelila. Glede tožbenih navedb, da tožnik v izvorni državi ne dobi socialne pomoči in da ne more biti zdravstveno zavarovan, tožena stranka opozarja na članek Evropske komisije Srbija 2010 Poročilo o napredku, iz katerega izhaja, da so na splošno pravni okviri varstva človekovih pravic v Srbiji vzpostavljeni in spoštovani. Glede tožbene navedbe, da ni mogoče dogodka izpred štirih let dvakrat opisati povsem enako, pa tožena stranka meni, da tožnik ni podal kontradiktorne izjave glede enega dogodka, temveč je popolnoma drugače navedel vse okoliščine v zvezi z dogodkom, s katerim utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito. Tožena stranka opozarja tudi na dva različna zdravniška potrdila, ki ju je predložil tožnik, od katerih se le eden glasi na C.C., drugi pa na Č.C. Tožena stranka potrdila, ki se nanaša na drugo osebo, ni upoštevala pri presoji konkretnega primera. Nadalje tožena stranka ponovno opozarja na članke, na katere se tožnik v tožbi sklicuje, češ da jih ni nikoli priložil in se tekom postopka nanje ni nikoli skliceval. Glede tega, zakaj tožnik po dogodku leta 2008 ni zapustil države, je v tožbi pojasnil, da ni imel denarja niti dokumentov. V nasprotju s tem je na osebnem razgovoru povedal, da ga je po treh mesecih po tem dogodku iskala policija in so ga spet priprli do leta 2010. Nadalje tožena stranka opozarja na to, da je tožnik prosil za mednarodno zaščito šele v zaporu v Kopru, tožena stranka je že v odločbi podrobno pojasnila, da je tožnik vložil prošnjo, da pridobi na času, oziroma pojasnila, da v državah ni zaprosil za mednarodno zaščito v najkrajšem možnem času, čeprav je zato imel možnost. Informacije, ki jih je tožena stranka uporabila pri svoji odločitvi, so povsem relevantne za tožnikov postopek. Iz njih izhaja, da je Republika Srbija varna tretja država, da je ratificirala vse pomembne mednarodne akte in da so pravni okviri varstva človekovih pravic spoštovani in vzpostavljeni. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

10. Tožnik v pripravljalni vlogi navaja glede službe v vojski, da je bil brez volje na prvih bojnih črtah, da je bil že takrat nasprotnik nasilja in vojn in da je po povratku domov pripovedoval o strahotah in trpljenju in da je zaposlitev zavrnil, ker si je želel normalnega življenja. Od prosilcev za azil se ne more pričakovati uporaba pravnih izrazov, kot je ugovor vesti, morala pa bi tožena stranka to sama prepoznati. Ne drži navedba tožene stranke, da si tožnikove izjave glede zaposlitve nasprotujejo. Tožnik je želel delati karkoli drugega, razen imeti opravka z vojsko. Leta 1993 je zavrnil zaposlitev v vojski in mu niso hoteli dati potrdila, da je bil odpuščen iz vojske. Kasneje, ko je zavrnil tudi služenje v vojni na Kosovu, pa je bil uradno obtožen dezerterstva. Že samo dejstvo, da se je tožnik večkrat poskusil prijaviti na zavodu za zaposlovanje, kaže na to, da ne držijo pavšalne navedbe tožene stranke, da se tožnik ni trudil z iskanjem službe v Srbiji. Nadalje tožnik pojasnjuje, da je v Italiji delal prijavljen in legalno. Tožnik se tudi ne strinja s tem, da ni navedel, da so ga priprli, ker je zavrnil služenje vojaškega roka. Na osebnem razgovoru je omenil, da je bila za njim razpisana tudi tiralica zaradi dezerterstva. Ne držijo navedbe tožene stranke, da tožnik ni navedel, da bi mu B.B. kdaj osebno škodoval, saj je ravno za strelski dogodek iz leta 2008 tožnik povedal, da ga je naročil B.B. in da so ga izvedli njegovi prijatelji. Zaradi tega pa ni bilo potrebno, da bi bil B.B. osebno prisoten v A., da bi lahko škodoval tožniku, pač pa je lahko to storil preko svojih številnih zvez, ki jih še vedno ima. Tožnik meni, da je tožena stranka upoštevala zgolj negativne vidike ocene verodostojnosti, ne pa tudi pozitivnih vidikov in je tako kršila načelo materialne resnice. Glede člankov, ki so bili predloženi šele k tožbi, pa tožnik navaja, da je tožena stranka sama navedla, da so bili ti dokazi na voljo že v upravnem postopku, pri tem pa ne gre zanemariti dejstva, da se je tožnik celoten postopek nahajal v priporu in da tudi ni imel pooblaščenca. S tem v zvezi se sklicuje tudi na stališče vrhovnega sodišča v sodbi št. I Up 471/2012, da če gre za splošno dostopne informacije, so bile na voljo tudi toženi stranki in da zato ne gre za tožbeno novoto. Tožnikovih navedb, da v izvorni državi ni dobil socialne pomoči in da ni mogel biti zdravstveno zavarovan, ni mogoče preveriti s poročilom evropske komisije iz leta 2010, iz katerega izhaja, da so v Srbiji na splošno pravni okviri varstva človekovih pravic vzpostavljeni in spoštovani. To poročilo je iz leta 2010, tožnik pa zatrjuje preganjanje vse od leta 1993 dalje. Razen tega je to poročilo evropske komisije, ki ima politični interes po širitvi EU, to pa je mogoče zgolj preko pozitivnih poročil o napredku. Napačne so tudi trditve tožene stranke, da je tožnik glede strelskega dogodka v letu 2008 popolnoma drugače navedel vse okoliščine. Izjave morajo biti namreč do take mere nasprotujoče, da jim ni mogoče verjeti. Pri večini očitanih nekonsistentnostih ne gre za nasprotujoče si izjave, pač pa zgolj za to, da se je tožnik ob kopici podrobnosti, ki bi jih lahko povedal o tem dogodku, na obeh razgovorih spomnil drugih podrobnosti. Nadalje našteva nekaj konkretnih očitkov, ki po njegovem mnenju ne pomenijo, da si izjave med seboj nasprotujejo. Nadalje tožnik opozarja na to, da se na roko napisano zdravniško potrdilo nanaša nanj, čeprav v rubriki piše ime Č.C. Obe potrdili se ujemata v številki protokola, letu rojstvu in v imenu C., razlika je le v priimku. Obe potrdili opisujeta pretep in poškodbo glave. Tožnik predlaga, naj se postavi izvedenec ustrezne medicinske stroke, ki bo lahko potrdil, da je njegova brazgotina posledica strelne rane. Ne drži trditev tožene stranke, da ima tožnik v prvi vrsti težave zaradi tatvin. Priznava nekatere izmed tatvin, nikakor pa ne vseh, katerih so ga osumili. Čeprav je tožena stranka sama v odgovoru navedla, da je bil tožnik po dogodku iz leta 2008 tri mesece doma, nato pa so ga za 14 mesecev priprli, je v izpodbijani odločbi navedla, da ne more razumeti, zakaj tožnik ni zapustil izvorne države takoj po dogodku, ki se mu je pripetil leta 2008. Tožena stranka v odgovoru napačno utemeljuje, da se je tožnik na osebnem razgovoru zlagal glede tega, da je za institut mednarodne zaščite izvedel v zaporu v Kopru. Tožnik je v ZPKZ Ljubljana napisal in oddal svojo lastnoročno prošnjo za azil, formalni postopek sprejema prošnje pa se je nato zgodil v ZPKZ Koper.

11. V pripravljalni vlogi z dne 9. 4. 2013 pa je tožnik sodišču priložil nov dokaz in sicer lastnoročno izjavo D.D. z dne 1. 4. 2013 in njen prevod. Šele po vložitvi tožbe je izvedel, da je v ZPKZ Ljubljana tudi D.D., ki je napisal izjavo o tem, kar je videl oziroma o tem, kaj ve o razmerah v A. V omenjeni lastnoročni izjava D.D. navaja številne okoliščine, ki izkazujejo njegovo poznanstvo s tožnikom ter priča o mučenju, ki ga je bil tožnik deležen v priporu v A. v letu 1993. Tožnik je tudi predlagal, naj sodišče v zavarovanje dokaza v skladu s 264. členom Zakona o pravdnem postopku zasliši D.D., vendar je sodišče s sklepom opr. št. I U 414/2013-18 z dne 19. 4. 2013 ta predlog zavrnilo.

12. Tožba ni utemeljena.

13. ZMZ v prvem odstavku 2. člena določa, da mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne oblike zaščite. Po oceni sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje nobenega od teh dveh statusov. Pri tem sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena ZUS-1 ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je tožnik glede službe in zaposlovanja podal nekonsistentne in kontradiktorne izjave, saj mu je bila redna zaposlitev ponujena, vendar je službo v vojski zavrnil. Pravilno je tudi stališče tožene stranke, da dogodek, ki se je zgodil 20 let nazaj, na sedanjost nima več vpliva in ne more predstavljati resne grožnje prosilca, prav tako pa je tožena stranka pravilno ugotovila, da v primeru, če bi bil tožnik resno ogrožen, se zagotovo ne bi tolikokrat vračal nazaj v Srbijo. Glede dogodka, ki naj bi se tožniku pripetil v letu 2008, pa je tožena stranka tudi pravilno ugotovila, da je podajal izjave, ki niso skladne in so si celo nasprotovale. Tožena stranka je tudi pravilno sklepala, da se od osebe, ki je preganjana do te mere, da je zaradi tega morala zapustiti izvorno državo in iskati varnost drugje, upravičeno in utemeljeno pričakuje, da bodo vsa njena dejanja usmerjena izključno v iskanje zaščite in bo za pomoč zaprosila takoj, ko se ji bo za to ponudila možnost, pri tem pa tožnik ni navedel, da Madžarska ali Italija zanj ne bi bili varni, torej nima opravičljivega razloga, zakaj v teh državah ni zaprosil za zaščito. Tožena stranka je tudi pravilno ugotovila, da je imel tožnik več možnosti, da zaprosi za mednarodno zaščito v Sloveniji, pa tega ni storil. Glede preganjanja s strani B.B. pa se sodišče tudi strinja s toženo stranko, da dejanja, ki jih opisuje tožnik, ni mogoče šteti za dejanja, ki ustrezajo vsebini pravnega standarda preganjanja, saj uveljavljanje preganjanja s strani B.B., ki živi v Rusiji in občasno pride v Srbijo in s katerim se nista po osnovni šoli nikdar osebno srečala, ni mogoče šteti za kršenje osnovnih človekovih pravic, ki bi bilo ponavljajoče, resno in hudo do te mere, da bi ga bi ga bilo mogoče šteti za preganjanje. Prav tako je tožena stranka pravilno ugotovila, da je Republika Srbija varna država, ki je ratificirala vse pomembne mednarodne akte, iz proučenih informacij pa izhaja, da so številni organi prispevali k dvigu zavesti na področju človekovih pravic ter da je splošna varnostna situacija v Srbiji mirna in stabilna. Pravilno je bilo tudi ugotovljeno, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite iz razlogov, ki so dovolj podrobno pojasnjeni v odločbi.

14. Sodišče ne more slediti tožbeni navedbi, češ da se je tožena stranka sklicevala na to, da bi tožnik moral sprejeti službo v vojski. Tožena stranka je želela povedati zgolj to, da tožnik ne more navajati, da ni mogel dobiti zaposlitve, saj mu je bila redna zaposlitev v vojski ponujena, a je službo zavrnil (stran 13 odločbe). Glede tožnikovih navedb o tem, da je bil nasprotnik nasilja in vojn in da mu je bila kršena pravica do ugovora vesti, pa se sodišče tudi pridružuje stališču tožene stranke, da tožnik ni navedel, da vojaške službe ne bi hotel sprejeti zaradi ugovora vesti. Sodišče se tudi ne strinja s tem, da je tožnik smiselno navajal ugovor vesti s tem ko je rekel, da je nasprotnik nasilja in vojn in da si želi normalnega življenja. Po mnenju sodišča je treba ugovor vesti izrecno uveljavljati. Tožnik v tožbi nadalje pojasnjuje, da se v Srbiji ni mogel prijaviti na uradu za zaposlovanja in da ga kaj več glede iskanja službe v Srbiji tožena stranka ni vprašala, zaradi česar je njeno sklicevanje, da ni pojasnil, ali je službo v Srbiji iskal, neutemeljeno. S tem v zvezi sodišče opozarja, da je skladno s prvim odstavkom 21. člena ZMZ prosilec dolžan sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo. Nadalje tožnik navaja, da arbitrarno obravnavanje s strani policije ter pretepanje v priporu zaradi zavrnitve služenja vojaškega roka predstavlja dovolj resno in dovolj ponavljajoče dejanje, ki predstavlja hudo kršitev človekovih pravic. Navaja, da je bil diskriminatorno obravnavan, ker je bil nasprotnik oblasti in je zavrnil sodelovanje v vojaških silah, ki so izvajale vojne zločine. S tem v zvezi sodišče meni, da so dogodki, ki so se zgodili na ozemlju Srbije med letoma 1993 in 1999 tako oddaljeni, da na sedanjost nimajo več nobenega vpliva. Po mnenju sodišča tožnik ne more uveljavljati razlogov preganjanja iz tistega obdobja glede na to, da je minilo že veliko let tako od vojne na Hrvaškem, Bosni in Hercegovini kot na Kosovem ter da se je v Srbiji tudi že pred veliko leti zamenjal režim Slobodana Miloševiča. Tudi če je tožnik bil vpoklican v vojsko leta 1999, ko je bila vojna na Kosovem, se je situacija od takrat bistveno spremenila, kar je splošno znano dejstvo, in zato ti razlogi ne morejo biti več relevantni. Tožnik nadalje navaja, da naj se zaradi spora z B.B. ne bi mogel prijaviti na zavodu za zaposlovanje in ne dobiti socialne pomoči ter ne bi mogel biti zdravstveno zavarovan. Sodišče tem tožbenim navedbam ne more slediti, saj na oblasti v Srbiji režima Slobodana Miloševiča že dolgo ni več, njegov sin B.B. pa je odšel v Rusijo. Tudi če B.B. občasno pride v Srbijo, ni logično, kako naj bi zgolj pri občasnih obiskih ali pa preko svojih znancev dosegel, da tožnik ne bi mogel biti prijavljen na zavodu za zaposlovanje oziroma ne bi mogel biti zdravstveno zavarovan.

15. Glede člankov, ki jih tožnik citira, je tožnik priložil k tožbi le članek z naslovom Vrnitev B.B., iz katerega pa ni mogoče sklepati na preganjanje tožnika.

16. Nadalje tožnik v tožbi navaja, da se od njega ne more pričakovati, da bo nek dogodek, ki se je zgodil pred štirimi leti, opisal povsem enako na podaji prošnje in potem na osebnem razgovoru. Sodišče se sicer strinja, da ga ne more opisati enako do najmanjše podrobnosti, vendar pa se pričakuje, da se bosta opisa ujemala vsaj v bistvenih okoliščinah. Po oceni sodišča pa se oba opisa razlikujeta prav v nekaterih bistvenih okoliščinah, saj je pri podaji prošnje tožnik navedel, da so ga moški ugrabili nekaj kilometrov, preden je prišel domov, na osebnem razgovoru pa, da je bil v pižami, ko so ga poklicali, naj pride ven. Bistveno je tudi to, da je pri podaji prošnje navedel, da so ga utapljali in dušili v jezeru, medtem ko na osebnem razgovoru ni omenil, da bi ga utapljali. Po mnenju sodišča pa je kontradiktornost podana tudi glede streljanja s strani oseb, ki naj bi ga ugrabile. V izvidu specialista, ki ga je priložil tožnik, namreč ni nikjer govora o kakršnikoli strelnih ranah. Sodišče se ne strinja s tožbeno navedbo, da iz tožnikovih navedb pri podaji prošnje ne sledi, da so tožnika ugrabili, predno je prišel domov. V prošnji je tožnik navedel, da ko se je pozno zvečer vračal peš iz Požarevca domov v vas, sta mu sledila dva avtomobila, nekaj kilometrov pred vasjo pa so ga ugrabili, odpeljali do nekega jezera proti hipodromu, tam pa so ga trpinčili in pretepali. Na osebnem razgovoru pa je povedal, da ga je poklical znanec, naj pride k hipodromu in da so ga takrat ugrabili s pištolami in odpeljali deset kilometrov ven iz mesta. Bil je še v pižami, ko so ga ugrabili. Ob primerjavi obeh opisov je razvidno, da sta v bistvenih okoliščinah povsem drugačna. Na osebnem razgovoru tudi ni govora o kakršnemkoli potapljanju (stran 6 zapisnika o osebnem razgovoru). Sodišče se iz vseh navedenih razlogov ne more strinjati s tožbeno trditvijo, de je tožnikova izpoved v celoti konsistentna. Tožnik nadalje izraža tudi nestrinjanje s tem, ko je tožena stranka zaključila, da je edina logična ovira, zakaj si tožnik ne želi nazaj v izvorno državo, izognitev zapora zaradi preteklih kaznivih dejanj. S tem v zvezi sodišče meni, da je v konkretnem primeru bistveno to, ali imajo dejanja, ki naj bi jih tožnik doživel in ki jih je opisal, elemente preganjanja in ali bi mu ob vrnitvi v izvorno državo lahko grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ. Tožnik se tudi ne strinja z navedbo, da iz tožnikovih izjav izhaja, da če ne bi imel na „grbi“ toliko kaznivih dejanj, da bi celo razmišljal, da bi se vrnil v Srbijo. Navaja, da tega nikoli ni izjavil. S tem v zvezi sodišče ugotavlja, da je na strani 7 zapisnika o osebnem razgovoru navedeno, da je tožnik rekel, da če bi vedel, da ga bodo obravnavali pošteno, bi celo razmišljal o tem, da bi se vrnil nazaj v Srbijo. Tožnik je rekel, da se ne boji zapora in da tudi če bi mu naložili nekaj let zaporne kazni, bi to odslužil. Sodišče se ne strinja s tožnikom, da je nelogičen zaključek tožene stranke, da ni predložil nobenega dokaza, da bi bilo mogoče presoditi, ali so bile sodbe za kazniva dejanja res arbitrarne. Tožnik se sprašuje, s kakšnimi dokazi bi lahko to dokazal. S tem v zvezi sodišče meni, da če je bil tožnik obsojen ali pa če je bil v priporu, je v vsakem primeru dobil sodno odločitev o tem in bi torej z dokazi moral razpolagati. Glede člankov, ki jih tožnik navaja v tožbi in naj bi dokazovali korupcijo v Srbiji pa sodišče opozarja, da jih tožnik ni priložil, zato jih sodišče ne more upoštevati.

17. V tožbi je tudi navedeno, da je tožena stranka prezrla tožnikovo razlago, zakaj se je leta 1999 ponovno vrnil v Srbijo, ko pa je imel tam težave že od leta 1993. S tem v zvezi sodišče ponovno poudarja svoje stališče, da dogodki iz 90. let ne morejo biti relevantni pri presoji, ali naj se tožniku prizna mednarodna zaščita, saj je šlo takrat za drugo državo pod drugim režimom in bila je vojna, zato tožnik po mnenju sodišča ne more uveljavljati preganjanja zaradi dogodkov iz tistega časa, saj so se od takrat razmere bistveno spremenile, in zato tudi ni bistvenega pomena, zakaj se je tožnik leta 1999 ponovno vrnil v Srbijo. Za ta postopek pa je bistvenega pomena to, zakaj tožnik ni že leta 2008 zapustil izvorne države. Tožnik očita toženi stranki, da takšnega vprašanja tožniku ni nikoli zastavila. Tožnik v tožbi pojasnjuje, da zato, ker ni imel denarja in dokumentov. Navaja, da ga je po nekaj mesecih policija ponovno priprla in da je ostal v priporu vse do leta 2010. S tem v zvezi sodišče ugotavlja, da je tožnik na osebnem razgovoru (stran 5 zapisnika o osebnem razgovoru) navedel, da ga je leta 2008 po treh mesecih od dogodka, ko so ga napadli neznanci, policija priprla in da je bil v priporu 14 mesecev. Ob podaji prošnje pa je tožnik v zvezi s tem povedal, da je bil po napadu tri dni v bolnici, potem je prišla policija in ga odpeljala na zaslišanje in šele pet mesecev potem je bil aretiran zaradi suma tatvine in bil 13 mesecev v priporu. S tem v zvezi pa sodišče meni, da se postavlja vprašanje, zakaj v teh petih mesecih pred aretacijo tožnik ni zapustil izvorne države, če je bil preganjan iz političnih razlogov kot nasprotnik B.B. Tožnik ne more očitati toženi stranki, da ga nikoli ni vprašala, zakaj v vseh teh obdobjih ni zapustil Srbije, saj prvi odstavek 21. člena ZMZ prosilcem za azil nalaga dolžnost, da morajo sami navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njihov strah pred preganjanjem ali resno škodo. Sodišče tudi ne more slediti tožbenim navedbam, da tožnik ni vedel za možnost, da lahko zaprosi za mednarodno zaščito. Ne more slediti temu, da je tožnik poznal le „politični azil“ in da je mislil, da lahko za takšen azil zaprosijo le politiki, generali in druge osebe na oblasti. Sodišče namreč meni, da je splošno znano, da lahko vsakdo, ki meni, da je preganjan zaradi svojega političnega, verskega prepričanja, pripadnosti določenemu narodu ipd., zaprosi za azil. 18. Sodišče tudi ne more slediti tožbenim navedbam, da bi bile informacije o državi izvora, ki jih je zbrala tožena stranka, nerelevantne. Tožnik namreč navaja, da je vir „Srbija 2010, Poročilo o napredku“ presplošen in da to poročilo samo poudarja, da so potrebni nadaljnji napori pri uveljavljanju izboljšav na področju človekovih pravic. Tožnik meni, da ker je Evropska komisija političen organ in je njen cilj širitev EU in da s takšnimi poročili to zasleduje. To, da so poročila narejena s strani političnega organa, po mnenju sodišča ne pomeni, da niso objektivna, zato sodišče zavrača tudi te tožbene navedbe.

19. Glede tožnikovih navedb v pripravljalni vlogi, da mu je lahko B.B. osebno škodoval preko svojih številnih zvez tako, da je prišlo do ugrabitve in napada leta 2008, pa sodišče ne more slediti tem navedbam, to pa zaradi protislovnosti, ki se nanašajo na ta dogodek, ki jih je dovolj podrobno opisala že tožena stranka v izpodbijani odločbi in jih je sodišče tudi povzelo v tej sodbi. Sodišče se ne strinja, da je tožena stranka upoštevala zgolj negativne vidike ocene verodostojnosti. Izpostavila je tisto, kar je bilo v tožnikovih izjavah kontradiktorno, iz česar pa logično sledi, da je v ostalem smatrala njegove izjave kot skladne.

20. Tožnik je predlagal tudi, naj sodišče zasliši kot pričo D.D. Priložil je tudi pisno izjavo imenovanega o razmerah v priporu leta 1993 ter o razmerah v A. Sodišče je vpogledalo v priloženo izjavo D.D., vendar njena vsebina po mnenju sodišča ni relevantna za priznanje mednarodne zaščite, kajti v svoji izjavi opisuje razmere v priporu v A. v letu 1993, tako tožena stranka kot tudi sodišče pa se je že opredelilo do tega, da zaradi dogodka izpred 20 let ni mogoče uveljavljati razlogov preganjanja, saj so se medtem razmere v Srbiji bistveno spremenile. Glede sedanjih razmer v A. pa je imenovani v izjavi zapisal, da se veliko govori o povratku E.E. in njenega sina B.B. v Srbijo ter da pravijo, da se že pripravlja vila, ki jo imajo v A. in da jo čuva policija. Zgolj ta navedba pa še ne zadostuje kot dokaz za to, ki bi kazal na morebitno preganjanje tožnika. Torej tožnikov predlog za zaslišanje te priče po mnenju sodišča ni utemeljen, prav tako pa sodišče tudi ni sledilo predlogu tožnika, naj se ga zasliši, kot tudi, naj se zaslišijo nekatere druge priče ter postavi izvedenca, s čimer je tožnik smiselno predlagal opravo glavne obravnave. Tožnik je podal svojo izjavo pri podaji prošnje in na osebnem razgovoru in bi moral navesti, kako bi njegovo zaslišanje vplivalo na drugačno ugotovitev dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno na podlagi njegove prošnje, razgovora in priloženih dokazov ter posledično na drugačno odločitev. Sodišče je glede predlogov za zaslišanje prič ocenilo, da predlagani dokazi niso pomembni za odločitev, zato tem predlogom sodišče ni sledilo in je na podlagi določila 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

21. Ker torej tožnik ne izpolnjuje niti pogojev za status begunca niti pogojev za priznanje subsidiarne zaščite, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.