Jedro

Splošna verodostojnost prosilca je mednarodno priznan standard, ki je ob upoštevanju več pogojev (elementov) tista stopnja kredibilnosti prosilca, ki sicer nima nikakršnih materialnih dokazov o svoji preganjanosti zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, ki bo dala državi, v kateri prosi za mednarodno zaščito, tisto potrebno podlago, da verjame izjavi prosilca o njegovem preganjanju tudi brez materialnih ali drugih dokazov in mu le na podlagi njegovih izjav podeli mednarodno zaščito.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke, št. 2142-132/2012/19 (1312-15) z dne 11. 2. 2013. Z navedeno odločbo je tožena stranka na podlagi prve alineje 53. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) kot neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite.

2. Sodišče prve stopnje se strinja z odločitvijo in razlogi tožene stranke v obrazložitvi njene odločbe ter se sklicuje na določbe: drugega odstavka 71. člena ZUS-1, 2., 21., 28., člena ZMZ. Po presoji sodišča prve stopnje tožnik ne izpolnjuje niti pogojev za status begunca niti pogojev za priznanje subsidiarne zaščite.

3. Tožnik vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 75. člena ZUS-1. Navaja, da je ves čas zatrjeval, da so vsa dejanja preganjanja med seboj povezana, da se nadaljujejo in, da imajo isti vzrok: tožnikovo nasprotovanje bivšemu režimu Slobodana Miloševića in osebna zamera njegovega sina Marka Miloševića. Čeprav Milošević ni več na oblasti v Srbiji, to še ne pomeni, da tožniku ne grozi več preganjanje, kakor zmotno zaključuje sodišče prve stopnje. Marko Milošević ima v Srbiji še vedno velik vpliv, predvsem v svojem rojstnem kraju Požarevcu, na kar ne vpliva dejstvo, da v Srbiji ne prebiva. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati članke, na katere se je skliceval, saj iz njih izhaja korupcija v Srbiji, kar Miloševiću omogoča preganjanje tožnika preko policijskih in sodnih organov. S tem, ko sodišče navedenih dokazov ni upoštevalo, je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, kršilo je tudi 22. člen Ustave RS. Napačna je presoja sodišča, da je podajal nekonsistentne navedbe glede dogodka v letu 2008. V bistvenih elementih svoje prošnje je konsistenten, njegove navedbe pa potrjujejo priloženi dokazi (izjava prijatelja A. A., zdravniški potrdili, članki). V vojni je sodeloval le zato, ker je moral, ponujeno službo v vojski pa je zavrnil, ker je nasprotnik nasilja in vojn. Zaradi nasprotovanja režimu Miloševića oziroma konkretneje tudi zaradi spora z Markom Miloševićem so ga večkrat samovoljno priprli in pretepli, leta 2008 poskušali ubiti, ne more se prijaviti na zavodu za zaposlovanje in ne dobi socialne pomoči, ni zdravstveno zavarovan. Vsa ta dejanja očitno pomenijo kršenje temeljnih človekovih pravic in so dovolj resna, huda in ponavljajoča. Pomembno je le to, da Marko Milošević tožniku želi škodovati in da ima v Srbiji zadosti vez in poznanstev, ki mu to omogočajo. Iz priloženih zdravniških potrdil izhajajo hude poškodbe, ki jih je utrpel v strelskem obračunu, s takšnimi poškodbami ni mogel takoj zapustiti Srbije. Zato je neutemeljen očitek sodišča, da ni zapustil Srbije že takoj po strelskem obračunu leta 2008. Sodišče se ni opredelilo do njegovih navedb, da so uporabljane informacije o izvorni državi nerelevantne. Predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Vrhovno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje in z njegovo presojo, da je tožena stranka na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite.

7. Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi izpodbijane sodbe sklicevalo na določbo drugega odstavka 71. člena ZUS-1. Po tej določbi ZUS-1 sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi. Po presoji Vrhovnega sodišča se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh za odločitev v zadevi pravno pomembnih ugovorov s tem, ko se je sklicevalo na razloge v obrazložitvi odločbe tožene stranke in s tem, ko se je izrecno opredelilo do ključnih tožbenih ugovorov.

8. Tožena stranka je svojo odločitev o zavrnitvi tožnikove prošnje za mednarodno zaščito oprla na določbo prve alineje 53. člena ZMZ. Po tej določbi ZMZ pristojni organ v rednem postopku prošnjo zavrne kot neutemeljeno, če ob upoštevanju dejstev in okoliščin iz 23. člena tega zakona ugotovi, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji po določbi 2. člena ZMZ pomeni status begunca in status subsidiarne oblike zaščite (prvi odstavek). Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbenimi skupini ali določenem političnem prepričanju nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo (drugi odstavek). Status subsidiarne oblike zaščite se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona (tretji odstavek).

9. Kot je tožnik sam zatrjeval v upravnem postopku, je bil rojen v kraju Požarevac, je državljan Srbije, srbske narodnosti in pravoslavne vere, poročen. V letih 1991, 1992 in 1993 je sodeloval v vojni na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini kot član specialne (diverzantske) enote za eksekucijo, tihe likvidacije in interventne reševalne akcije. Njegove težave v izvorni državi so se začele konec leta 1993, ko se je vrnil iz vojske. Takrat so mu ponudili redno službo v vojski v kraju Pančevo, vendar jo je odklonil, saj je hotel živeti normalno življenje. Ko je zavrnil vojaško službo, ga je začela maltretirati policija. Takrat so se začeli tudi problemi z Markom Miloševićem, sinom bivšega predsednika Slobodana Miloševića in tudi z njegovimi številnimi varnostniki. Večkrat so ga ustavili na cesti, mu grozili in ga klofutali. Zaradi teh težav se je odločil zapustiti Srbijo. Ko je dobil potni list, je dne 7. 7. 1994 odšel legalno z letalom preko Madžarske v Italijo. V Italiji je dobil delovno dovoljenje, oktobra 1994 pa je za njim prišla žena. V Italiji je delal kot varilec do leta 1999. Ko so se začeli napadi na Srbijo leta 1999 in je njegov brat pobegnil iz vojske, se je moral vrniti v Srbijo skupaj z ženo in otrokom. Doma so ga čakala vabila, da se zglasi v znano diverzantsko enoto Kobro in da gre na Kosovo. Te pozive je odklonil, sam se je odločil, da se bo vrnil v Italijo. Leta 2001 se je z letalom vrnil v Beograd, kjer so ga aretirali na letališču. Na policijski postaji so ga trpinčili in maltretirali. Naslednjih več mesecev je odhajal v Italijo in se vračal nazaj, saj je imel takrat še veljavni potni list. Leta 2008 so ga v Srbiji ugrabili, pretepli, ustrelili in pustili na neki njivi. Neki mimoidoči ga je odpeljal v bolnišnico in tam pustil. V bolnišnici ga je aretirala policija. Obdolžili so ga za 40 tatvin. V Srbiji ne dobi službe, že 25 let ne more pridobiti zdravstvene izkaznice. Njegova družina ni nikoli pridobila socialne pomoči. Ukvarjal se je s tatvinami zaradi preživetja. V obdobju od 1994 do 2012 je večkrat prišel tudi v Republiko Slovenijo, kjer ga je prijela policija in zaprla. V Sloveniji prestaja zaporno kazen zaradi kaznivih dejanj.

10. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča tožnik s svojimi navedbami, da je bil v izvorni državi preganjan zaradi nasprotovanja bivšemu režimu Slobodana Miloševića in zaradi osebnih zamer Marka Miloševića, zaradi česar ne more v izvorni državi dobiti zaposlitve, zdravstvenega zavarovanja in socialne pomoči, ni izkazal preganjanja posameznika v smislu 26. člena ZMZ in 1.A člena Ženevske konvencije, prav tako tudi ne resne škode v smislu 28. člena ZMZ, da bi bila potrebna mednarodna zaščita, torej priznanje statusa begunca ali priznanje subsidiarne oblike zaščite.

11. Dejanja preganjanja morajo biti glede na določbo 26. člena ZMZ v skladu s 1.A členom Ženevske konvencije dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoča se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic. Resna škoda po 28. členu ZMZ pa zajema smrtno kazen ali usmrtitev; mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi; resno ali individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.

12. Neutemeljeni so pritožbeni ugovori o napačno ugotovljenem dejanskem stanju, saj je bilo slednje v postopku ugotovljeno na podlagi tožnikovih navedb in pridobljenih informacij o razmerah v Srbiji. Tožnik je bil opozorjen, da je skladno s prvim odstavkom 21. člena ZMZ dolžan sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo. Svojih navedb o utemeljenem strahu pred preganjanjem v smislu drugega odstavka 2. člena ZMZ ter o utemeljenem razlogu, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona, pa tožnik tudi ni uspel izkazati z ustreznimi dokaznimi predlogi. Predvsem z nenehnim vračanjem v Srbijo tožnik tega ni izkazal. 13. Vrhovno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da dogodki iz leta 1993 in 1999 ne morejo biti relevantni pri presoji, ali naj se tožniku prizna mednarodna zaščita, saj je šlo takrat za drugo državo pod drugim režimom in je bila vojna. Zato tožnik tudi po presoji Vrhovnega sodišča na tej podlagi ne more uspešno uveljavljati preganjanja zaradi dogodkov iz tistega časa, saj so se od takrat razmere bistveno spremenile. Kot je pravilno presodilo tudi sodišče prve stopnje, Miloševićevega režima v Srbiji ni več, Marko Milošević, ki pa nikoli ni bil politik, živi trenutno v Rusiji. Zato uveljavljanje preganjanja, ki naj bi ga storil Marko Milošević, ki občasno pride v Srbijo in s katerim se nista po osnovni šoli nikdar osebno srečala, ni mogoče šteti za kršenje osnovnih človekovih pravic, ki bi bilo ponavljajoče, resno in hudo do te mere, da bi ga bilo mogoče šteti za preganjanje.

14. Tožnik je v dokaz svojim navedbam predložil dve zdravniški spričevali, iz katerih naj bi bilo razvidno, katere telesne poškodbe naj bi utrpel, vendar s tem tudi po presoji Vrhovnega sodišča niso izkazane okoliščine samega pretepa in ugrabitve v letu 2008, ki so po tožnikovih navedbah podlaga za njegovo prošnjo za mednarodno zaščito. Iz izvidov, ki se nanašata na osebi z različnima priimkoma (C., D.), tudi ni razvidno, da bi bil tožnik ustreljen, kot to zatrjuje. Same okoliščine pretepa pa je tožnik različno opisal. V prošnji za mednarodno zaščito je navedel, da so ga nekaj kilometrov preden je prišel domov, kamor se je vračal peš, ugrabili moški, ki so mu sledili, medtem ko je na osebnem razgovoru uradni osebi povedal, da je bil v pižami in da ga je poklical neznanec in povabil, naj pride k hipodromu ter so ga šele takrat ugrabili.

15. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča so tožnikove navedbe na osebnem razgovoru z uradno osebo in v prošnji za mednarodno zaščito nekonsistentne, in sicer ne le glede opisanega napada v letu 2008, temveč tudi glede nadaljnjih dogodkov po tem napadu. Ob podaji prošnje je tožnik povedal, da je bil po napadu tri dni v bolnici in šele pet mesecev po napadu je bil aretiran zaradi suma tatvine in je bil trinajst mesecev v priporu. Na osebnem razgovoru pa je navedel, da ga je leta 2008 po treh mesecih od dogodka, ko so ga napadli neznanci, policija priprla in je bil v priporu štirinajst mesecev.

16. Tožnik s svojim ravnanjem, ko se je vedno znova vračal v Srbijo (česar pa ne bi storil, če bi bil resno ogrožen) in z nekonsistentnimi opisi posameznih dogodkov ni izkazal svoje splošne verodostojnosti.

17. Tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije je v več svojih odločbah navedlo, da v postopkih mednarodne zaščite temelji ugotavljanje dejanskega stanja v posameznem primeru na navedbah prosilca in je zato odločitev pristojnega organa predvsem odvisna od prepričljivosti, verodostojnosti in konsistentnosti navedb prosilca (npr. Up–2012/08 in Up–1970/08). Splošna verodostojnost prosilca je po presoji Vrhovnega sodišča torej mednarodno priznan standard, ki je ob upoštevanju več pogojev (elementov) tista stopnja kredibilnosti prosilca, ki sicer nima nikakršnih materialnih dokazov o svoji preganjanosti zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, ki bo dala državi, v kateri prosi za mednarodno zaščito, tisto potrebno podlago, da verjame izjavi prosilca o njegovem preganjanju tudi brez materialnih ali drugih dokazov in mu le na podlagi njegovih izjav podeli mednarodno zaščito.

18. Vrhovno sodišče tudi ne more slediti pritožbenim ugovorom, da tožnik ni vedel za možnost, da lahko zaprosi za mednarodno zaščito. Splošno znano je, da lahko vsakdo, ki meni, da je preganjan zaradi svojega političnega, verskega prepričanja, pripadnosti določenemu narodu ipd., zaprosi za mednarodno zaščito.

19. Tožnikovo zatrjevanje glede preganjanja ni podprto z informacijami o izvorni državi, ki jih je pridobila tožena stranka in upoštevala v skladu z določbo 23. člena ZMZ. Iz teh informacij izhaja, da je Madžarska leta 2010 spremenila svoj Zakon o azilu in uvedla pojem varne tretje države, posledica tega amandmaja, da prosilce za azil, ki pridejo na Madžarsko preko Srbije, lahko vrnejo v Srbijo, ne da bi meritorno obravnavali njihovih zahtev po azilu. Srbija je podpisala in ratificirala vse pomembne mednarodne akte, Akademija za pravosodje zagotavlja redno izobraževanje o standardih človekovih pravic za ustrezne poklice, kot so policisti, sodniki in tožilci. V Srbiji vlada parlamentarna demokracija, tuje in domače nevladne organizacije delujejo svobodno, brez vmešavanja vlade. Zaznan je napredek v promociji in uveljavljanju človekovih pravic v praksi. Tožnik je bil s temi informacijami seznanjen in je glede njih podal svoje mnenje. Dejstvo, da se tožnik ne strinja s temi informacijami, še ne pomeni, da te informacije niso objektivne in da jih ni mogoče v postopku upoštevati.

20. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do k tožbi priloženega članka (15. točka obrazložitve). Glede člankov, ki pa jih tožnik navaja v tožbi in naj bi dokazovali korupcijo v Srbiji, pa je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da jih ni moglo upoštevati, ker jih tožnik ni priložil. Poleg tega so povzetki člankov v tožbi navedeni v angleškem jeziku, ki ni uradni jezik v Republiki Sloveniji (11. člen Ustave Republike Slovenije). Zato so pritožbeni ugovori, ki se nanašajo na te članke, neutemeljeni.

21. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi tudi obrazložilo, zakaj ni opravilo glavne obravnave in se je pri tem sklicevalo na drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 (20. točka obrazložitve sodbe).

22. Glede na navedeno so pritožbeni ugovori neutemeljeni in ne morejo vplivati na drugačno odločitev Vrhovnega sodišča. Na podlagi prvega odstavka 360. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 se je Vrhovno sodišče opredelilo do pritožbenih ugovorov, ki so odločilnega pomena za odločitev v obravnavani zadevi, ostale ugovore pa šteje za nebistvene za odločitev, zato jih ni pojasnilo.

23. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.