Jedro

V obravnavanem primeru so sporne nepremičnine predstavljale zazidano stavbno zemljišče, kar predstavlja oviro za njihovo vračilo v naravi (drugi odstavek 32. člena ZDen). 73. člena ZDen tako za obravnavano pravno razmerje ni mogoče uporabiti. Glede na navedeno sta sodišči prve in druge stopnje zahtevek pravilno presojali z vidika neupravičene obogatitve.

Določbe ZDen glede na dejanske okoliščine zadeve (zaradi ovir za vračilo nepremičnin v naravi) niso lex specialis v razmerju do določb ZOR o neupravičeni obogatitvi in tudi niso z njimi v nasprotju.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti tožeči stranki stroške revizijskega postopka v višini

1.221,83

EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo 153.387,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je prvostopenjsko sodbo potrdilo.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom III DoR 161/2015 z dne 10. 2. 2016 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali lahko denacionalizacijski zavezanec za vrnitev stvari iz prvega odstavka 51. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), ki je v okviru denacionalizacijskega postopka na podlagi poravnave iz 69. člena ZDen v zvezi s prvim in tretjim odstavkom 42. člena ZDen nekaj plačal, ni pa uspel izkazati, da je upravičen do odškodnine v obveznicah po 73. členu ZDen (ker ni bilo dolžnosti vrnitve v naravi), uspešno uveljavlja povračilo plačanega od tožene stranke po splošnih obligacijskih pravilih neupravičene obogatitve, natančneje po 218. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) oziroma sedaj 197. členu Obligacijskega zakonika.

4. Na podlagi tega sklepa tožena stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbi sodišč druge in prve stopnje „razveljavi, zahtevek tožeče stranke pa v celoti zavrne“.

5. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki v odgovoru nanjo predlaga njeno zavrnitev.

6. V revizijskem postopku je tožena stranka vložila še odgovor na odgovor na revizijo. Ker ZPP v revizijskem postopku predvideva odgovor na revizijo, ne pa tudi nadaljnjih vlog strank v revizijskem postopku (glej 375. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), se Vrhovno sodišče do navedb v odgovoru na odgovor na revizijo ni opredeljevalo.

7. Revizija ni utemeljena.

8. Iz spisa in dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja naslednje procesno stanje ter pravno relevantna dejstva: - Tožeča stranka je imela v posesti podržavljene nepremičnine. Denacionalizacijski upravičenci so zoper njo vložili predlog za izdajo začasne odredbe za zavarovanje svojega zahtevka v denacionalizacijskem postopku.

- Za vračanje nepremičnin v naravi so obstajale ovire iz drugega odstavka 32. člena ZDen, saj je šlo za zazidana stavbna zemljišča. - Da se je lahko lastninsko preoblikovala, se je 18. 5. 1995 tožeča stranka v denacionalizacijskem postopku z denacionalizacijskimi upravičenci poravnala ter jim tako plačala odškodnino v višini 300.000,00 DEM, denacionalizacijski upravičenci pa so izdali soglasje k programu lastninskega preoblikovanja tožeče stranke. Poravnava je bila vključena v odločbo o denacionalizaciji.

- Ker bi odškodnino za podržavljena zemljišča upravičencem sicer morala izplačati tožena stranka, je ta tako zaradi tožničinega plačila po poravnavi denacionalizacijskim upravičencem v obveznicah poravnala le razliko od že izplačane odškodnine po poravnavi in vrednostjo podržavljenih zemljišč.

- Tožeča stranka je 15. 5. 2000 vložila predlog za določitev odškodnine v nepravdnem postopku. Nepravdno sodišče je predlog za določitev odškodnine zavrnilo, v delu, ki se je nanašal na določitev „odškodnine“ na podlagi neupravičene obogatitve, pa je bila zadeva s sklepom N 473/2008 z dne 16. 11. 2009 odstopljena v reševanje pravdnemu sodišču. 9. Tožeča stranka je v tem postopku od tožene stranke zahtevala povrnitev plačane odškodnine na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi.

10. Sodišči prve in druge stopnje sta zahtevku ugodili na podlagi presoje, da je tožeča stranka plačala obveznost tožene stranke, zaradi česar je bila slednja neupravičeno obogatena.

11. Tožena stranka v reviziji nasprotuje uporabi določb ZOR o neupravičeni obogatitvi. Trdi, da so te v nasprotju z določbami ZDen, ki jih je treba uporabiti kot lex specialis. Navaja, da je bila tožeča stranka denacionalizacijska zavezanka ter da zato ni plačala tuje obveznosti, temveč je z izplačilom odškodnine po poravnavi poravnala svoj dolg.

12. 73. člen ZDen določa, da gre zavezancem, iz katerih sredstev se vrne po določbah tega zakona nepremičnina, ki so jo pridobili odplačno, odškodnina po predpisih o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini. Odškodnina se izplača v obliki obveznic v breme Slovenskega odškodninskega sklada (pravne prednice tožene stranke). Navedena določba pa pride v poštev le v primerih, ko bi bilo treba nepremičnino vrniti v naravi, kot je bilo pojasnjeno že v nepravdnem postopku. Pri tem ni pomembno, ali je bila sklenjena poravnava ter denacionalizacijskim upravičencem izplačana odškodnina namesto vrnitve v naravi, bistveno je le, ali bi morala biti nepremičnina vrnjena v naravi, če poravnava ne bi bila sklenjena (1). V obravnavanem primeru so sporne nepremičnine predstavljale zazidano stavbno zemljišče, kar predstavlja oviro za njihovo vračilo v naravi (drugi odstavek 32. člena ZDen). 73. člena ZDen tako za obravnavano pravno razmerje ni mogoče uporabiti. Glede na navedeno sta sodišči prve in druge stopnje zahtevek pravilno presojali z vidika neupravičene obogatitve, saj obravnavano razmerje ni predmet urejanja v ZDen. Določbe ZDen glede na dejanske okoliščine zadeve (zaradi ovir za vračilo nepremičnin v naravi) niso lex specialis v razmerju do določb ZOR o neupravičeni obogatitvi in tudi niso z njimi v nasprotju.

13. Revizijske trditve, da je bila tožeča stranka v denacionalizacijskem postopku zavezanka po materialnem pravu, prav tako niso utemeljene. Ker ni bilo dolžnosti vrnitve nepremičnine v naravi, saj je ta predstavljala zazidano stavbno zemljišče (drugi odstavek 32. člena ZDen), tožena stranka ni bila zavezanka po materialnem pravu. Nepremičnine namreč ni bila dolžna vrniti, odškodnino kot nadomestilo za razlaščene nepremičnine pa bi denacionalizacijskim upravičencem morala izplačati tožena stranka oziroma njena pravna prednica (prvi odstavek 42. člena v zvezi s četrtim odstavkom 51. člena ZDen). S tem, ko jim je odškodnino izplačala tožeča stranka, ta ni poravnala svoje obveznosti, temveč obveznost tožene stranke. Tožeča stranka, ki je podržavljeno nepremičnino dobila odplačno, je z izplačilom odškodnine denacionalizacijskim upravičencem namreč njeno vrednost plačala dvakrat. Tožena stranka pa je bila s tožničinim plačilom odškodnine po poravnavi obogatena na njen račun.

14. Drži revizijsko stališče, da se odškodnina pravnim osebam, iz katerih sredstev se vrne podržavljena nepremičnina, ki so jo pridobili odplačno, izplača v obveznicah in ne v denarju (73. člen ZDen), vendar pa v obravnavanem primeru niso temelj zahtevka določbe ZDen, temveč določbe ZOR. Tožena stranka je ugovarjala uporabi določb ZOR in zatrjevala, da na podlagi ZDen svoje obveznosti izpolnjuje le v obveznicah in ne v denarju, ni pa nasprotovala obliki povrnitve dosežene koristi, ki se vrača po določbah ZOR. Sodišči prve in druge stopnje sta ji tako pravilno naložili povrnitev koristi v denarju.

15. Odgovor na dopuščeno vprašanje je tako v konkretnem primeru pozitiven, ob upoštevanju dejstva, da nepremičnine v naravi ne bi bilo treba vrniti.

16. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani (371. člen ZPP), je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

17. Na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP je Vrhovno sodišče odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka. Tožeči stranki je dolžna povrniti 1.001,50 EUR stroškov odgovora na revizijo z 22 % DDV v višini 220,33 EUR, skupaj torej 1.221,83 EUR. Višjih stroškov tožeči stranki ni priznalo, saj zanje ni podlage v Odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 7/1995, 3/1997, 62/1998, 31/2000, 39/2000, 49/2000 – popr., 49/2000, 57/2000 – popr., 78/2001), ki se uporablja v tej zadevi . Predlog tožeče stranke v nepravdnem postopku je bila namreč vložen leta 2000. Nepravdno sodišče je nato zadevo odstopilo v reševanje pravdnemu sodišču, vendar je pri tem treba šteti, da se je postopek začel že leta 2000. (1) Glej npr. odločbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 236/2006 z dne 8. 5. 2008 in II Ips 984/2008 z dne 19. 2. 2009.