Jedro

Tožeča stranka v konkretnem primeru ni bila zavezanec po materialnem pravu (ker vrnitev v naravi ni bila mogoča, odškodnino za takšno premoženje pa je upravičenec izrecno zahteval od tožene stranke) in tega položaja tudi s sklenitvijo pravnega posla (poravnave) ni mogla pridobiti.

Okoliščina, v kakšni obliki je tožeča stranka izpolnila toženkino obveznost za odločitev ni relevantna. Prav tako za odločitev ni pravno pomembno, ali je bila za obveznost tožene stranke izdana upravna odločba, saj 218. člen ZOR zahteva le, da tožeča stranka izpolni, kar bi bila tožena stranka dolžna storiti po zakonu (in ne npr. na podlagi odločbe).

V predmetni zadevi ne gre za zahtevek iz naslova denacionalizacije, temveč za obogatitveni zahtevek, ki se v skladu s 6. členom ZDen (glede na to, da situacija, ko subjekt, ki ni denacionalizacijski zavezanec, namesto dejanskega zavezanca izpolni njegovo obveznost, v ZDen ni urejena) presoja po splošnih pravilih obligacijskega prava. Slednja pa omejitev, kot veljajo v ZDen in na katere se sklicuje pritožnica, ne vsebujejo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati 153.387,56 EUR s pripadki (I. točka izreka) ter ji povrniti stroške postopka v višini 3.126,00 EUR (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in tožbeni zahtevek, vključno s stroški, v celoti zavrne. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V predmetni zadevi je tožeča stranka dne 15. 5. 2000 na Okrajno sodišče v Ljubljani vložila predlog za določitev odškodnine najmanj v znesku 300.000,00 DEM (kolikor je po poravnavi z dne 18. 5. 1995 plačala denacionalizacijskim upravičencem) na podlagi 73. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) oziroma na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi. Nepravdno sodišče je s sklepom dne 4. 2. 2009 predlog za določitev odškodnine zavrnilo, s popravnim sklepom z dne 16. 11. 2009 pa odločilo, da se bo odločanje o predlogu za določitev odškodnine po pravni podlagi o neupravičeni obogatitvi nadaljevalo po pravilih pravdnega postopka pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani. Ker tožeča stranka trdi, da je do neupravičene obogatitve tožene stranke prišlo že leta 1995, je pritožbeno sodišče kot pravilno materialnopravno podlago upoštevalo določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).

Glede ugovora zastaranja

6. V 388. členu ZOR je določeno, da se zastaranje pretrga z vložitvijo tožbe in z vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev. Glede na takšen zakonski opis je do pretrganja zastaranja prišlo že z vložitvijo predloga z dne 15. 5. 2000 (kar je še znotraj petletnega zastaralnega roka, ki velja za obogatitvene zahtevke), saj je s tem tožeča stranka jasno delovala v smeri, da se ugotovi oziroma izterja njena terjatev do tožene stranke. Res je sicer, da je tožeča stranka zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve naslovila ne nepristojno sodišče in da je bila zadeva šele leta 2009 odstopljena pristojnemu sodišču. Vendar zgolj zaradi tegà tožeči stranki ni mogoče pripisati neizvrševanja pravice, da po nastanku terjatve zahteva izpolnitev (kar je bil sicer razlog za uzakonitev instituta zastaranja). Zastaranje je namreč pretrgano tudi z vložitvijo tožbe/predloga na (stvarno, krajevno, funkcionalno in po vrsti) nepristojno sodišče, zato je tudi tožba (predlog), vložena na nepristojno sodišče pravočasna oziroma vložena pred potekom zastaralnega roka, čeprav na pristojno sodišče prispe po poteku zastaralnega roka (prim. sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 183/2013 z dne 22. 5. 2014). Ker ta spor še ni končan ali kako drugače poravnan (prim. tretji odstavek 392. člen ZOR), pa pretrganje zastaranja še vedno traja in je odločitev sodišča prve stopnje, ki je ugovor zastaranja zavrnilo, pravilna.

Glede spremembe tožbe oziroma pravočasnosti denarnega zahtevka

7. Pritožbeno sodišče po vpogledu v spis ugotavlja, da je tožeča stranka že s predlogom z dne 15. 5. 2000 zahtevala, da ji tožena stranka plačano odškodnino povrne v denarju. Stališče pritožnice, da je tožeča stranka denarni zahtevek postavila prepozno, zato ni utemeljeno. Drži sicer, da je tožeča stranka tekom nepravdnega postopka predlog modificirala in od tožene stranke zahtevala povrnitev odškodnine v obveznicah. Vendar takšnega postopanja ni mogoče razumeti kot odpoved denarnemu zahtevku, temveč zgolj kot prilagoditev predloga 73. členu ZDen (po katerem je tožena stranka zavezana za plačilo v obveznicah) in kar potrjuje tudi dejstvo, da je tožeča stranka v pravdnem postopku po pozivu sodišča z vlogo z dne 14. 3. 2013 od tožene stranke vnovič/še vedno zahtevala plačilo denarnega zneska. Na ta način pa tožeča stranka tudi ni spremenila tožbe, saj je le-ta že vse od vložitve predloga z dne 15. 5. 2000 dalje od tožene stranke zahtevala vračilo istega denarja (300.000,00 DEM) na podlagi istega historičnega dogodka, katerega bi, bodisi v evrski protivrednosti ali v obliki obveznic, lahko dobila plačano le enkrat. Zgolj sprememba načina izpolnitve iste obveznosti (kateri je bil dejansko potreben le zaradi prilagoditve zahtevka uveljavljanim pravnim podlagam) pa tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne pomeni spremembe tožbe.

Glede odločitve o glavni stvari

8. V obravnavanem primeru med pravdnima strankama ni bilo sporno, da vrnitev premoženja v naravi (t. i. primarna denacionalizacija) ni bila možna. V takšnem primeru so zato imeli upravičenci v skladu z 42. členom ZDen v zvezi z 51. členom ZDen pravico zahtevati odškodnino (t. i. sekundarna denacionalizacija) bodisi od pravne osebe, v katere premoženju so stvari, ki so predmet zahteve (kot vzpostavitev lastninskega deleža na pravni osebi ali po sporazumu z upravičencem v obliki nadomestne nepremičnine), tožene stranke (v obliki obveznic) ali Republike Slovenije (v obliki delnic). Navedene oblike odškodnine so bile med seboj prirejene (in ne drži navedba pritožnice, da je bila izročitev obveznic zadnja možnost), izbiro pa je vselej opravil upravičenec (glej Zakon o denacionalizaciji s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2000, str. 318, 443).

9. Denacionalizacijski upravičenec V. je v III. točki, str. 3 Zahteve za denacionalizacijo (priloga A56) „od Slovenskega odškodninskega sklada [zahteval] plačilo odškodnine v obliki in višini, kot bo ta konkretizirana v teku postopka, seveda po predhodni cenitvi in potem, ko se bo vedelo dokončno, za kaj vse je mogoče priznati upravičencu le ustrezno odškodnino“. S tem je upravičenec za nacionalizirano premoženje, katerega vrnitev v naravi ne bo mogoča in tudi ne bo dosežen sporazum o nadomestni nepremičnini (prav takšno pa je bilo premoženje, za katerega je tožeča stranka plačala 300.000,00 DEM), izmed več zakonsko predvidenih oblik odškodnine, jasno in nedvoumno zahteval odškodnino od tožene stranke (in je protispisno stališče pritožnice, da v zvezi s premoženjem, ki je sedaj v lasti tožeče stranke zoper njo ni bil postavljen zahtevek za plačilo odškodnine). Pomeni, da v kolikor poravnava med tožečo stranko in denacionalizacijskimi upravičenci ne bi bila sklenjena, bi bila v skladu z 42. členom v zvezi z četrtim odstavkom 51. člena ZDen odškodnino zavezana izplačati tožena stranka.

10. Dejstvo, da je tožeča stranka z upravičenci leta 1995 sklenila poravnavo, na zgoraj ugotovljeno zakonsko obveznost plačila odškodnine tožene stranke ne vpliva. Drži sicer navedba pritožnice, da je poravnava ena izmed možnih oblik povrnitve odškodnine (69. člen ZDen). Vendar pa je predpogoj za uporabo določbe 69. člena ZDen, da poravnavo skleneta upravičenec in zavezanec. Tožeča stranka pa v konkretnem primeru ni bila zavezanec po materialnem pravu (ker vrnitev v naravi ni bila mogoča, odškodnino za takšno premoženje pa je upravičenec izrecno zahteval od tožene stranke) in tega položaja tudi s sklenitvijo pravnega posla (poravnave) ni mogla pridobiti (položaj zavezanca se vselej presoja po kogentnih določbah ZDen). Sklenjena poravnava tako služi le kot dokaz, da je tožeča stranka plačala nekaj, kar ni bila dolžna plačati (tožeča stranka je ves čas postopka trdila, da je s poravnavo izpolnila obveznost, ki bi jo bila dolžna izpolniti tožena stranka kot denacionalizacijska zavezanka in kar potrjujejo tudi navedbe tožene stranke, da je tožeča stranka plačala nekaj, kar je vedela, da ni bila dolžna - prim. vlogo tožene stranke z dne 31. 3. 2014, str. 3) oziroma je bila na podlagi zakona dolžna plačati tožena stranka (glede na zahtevo upravičenca). Takšno dejansko stanje pa v celoti ustreza abstraktnemu dejanskemu stanu iz 218. člena ZOR, zato ima tožeča stranka od tožene pravico pravico zahtevati povračilo.

11. Da je bila zavezanka za plačilo odškodnine tožena stranka izhaja tudi iz delne odločbe Upravne enote ... z dne 25. 4. 2007 (v nadaljevanju Odločba, A49). Pritožnica ima sicer prav, da takšna izrecna zaveza iz te odločbe ne izhaja, izhaja pa posredno s tem, da je bila iz naslova premoženja, ki je bilo predmet poravnave, prav tožena stranka obsojena na plačilo presežka in s čimer se je tožena stranka strinjala in to svojo obveznost tudi že izpolnila. Že samo besedilo „še za razliko“ v izreku Odločbe in dejstvo, da se le-ta nanaša prav na parcele, glede katerih je tožeča stranka sklenila poravnavo, pa potrjuje tudi, da gre za eno samo obveznost, tj. plačilo odškodnine za nacionalizirano premoženje, ki je sedaj v lasti tožeče stranke, in so pritožbeni očitki, da gre za dve različni obveznosti neutemeljeni in brez realne osnove.

12. Okoliščina, v kakšni obliki je tožeča stranka izpolnila toženkino obveznost za odločitev ni relevantna. Za izpolnjenost abstraktnega dejanskega stanu po 218. členu ZOR zadošča že, da je tožeča stranka kaj potrošila za toženo stranko, ta pogoj pa je v obravnavni zadevi izpolnjen. Prav tako za odločitev ni pravno pomembno, ali je bila za obveznost tožene stranke izdana upravna odločba, saj 218. člen ZOR zahteva le, da tožeča stranka izpolni, kar bi bila tožena stranka dolžna storiti po zakonu (in ne npr. na podlagi odločbe).

13. Nerelevantne so tudi pritožbene navedbe, da glede na specifiko ZDen obogatitev enega zavezanca na račun drugega brez pravne podlage ni možna in da tožena stranka, glede na določbe 51. člena ZDen ni zavezana za plačilo v denarju, kot to zahteva tožeča stranka. V predmetni zadevi namreč ne gre za zahtevek iz naslova denacionalizacije, temveč za obogatitveni zahtevek, ki se v skladu z 6. členom ZDen (glede na to, da situacija, ko subjekt, ki ni denacionalizacijski zavezanec, namesto dejanskega zavezanca izpolni njegovo obveznost v ZDen ni urejena) presoja po splošnih pravilih obligacijskega prava. Slednja pa omejitev, kot veljajo v ZDen in na katere se sklicuje pritožnica, ne vsebujejo.

14. Zadeva VS RS III Ips 53/2012 z obravnavanim primerom ni primerljiva, saj v citirani zadevi revident ni izpolnil zakonskih obveznosti tožencev, v predmetni zadevi pa je bil ta pogoj, kot obrazloženo zgoraj, izpolnjen.

15. Tožena stranka kot zadnje graja odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka, češ da sodbe v stroškovnem delu ni mogoče preizkusiti, vendar neutemeljeno. Po utrjenem stališču sodne prakse sklicevanje na stroškovnik zadostuje zahtevi po ustrezni obrazloženosti stroškovne odločitve, saj je v njem mogoče razbrati, katere stroške je sodišče štelo za priznane (glej l. št. 192 spisa), pritožnica pa obenem ni izkazala, da bi preveritev te odločitve z vpogledom v spis zahtevala od nje nesorazmerno breme (npr. glede na oddaljenost od sodišča).

16. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker tožena stranka z uveljavljanimi pritožbenimi razlogi ni uspela, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitve določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) je njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Ker odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek, krije tožeča stranka sama svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).