Jedro

V sporu majhne vrednosti je mogoče izdati sodbo na podlagi odpovedi le tedaj, če tožeča stranka izrecno zahteva izvedbo naroka, pa nanj ne pride, ne pa tudi tedaj, ko je na tako zahtevo mogoče sklepati le na podlagi dokaznih predlogov (zaslišanje priče).

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo na podlagi odpovedi, ki jo je oprlo na določbo tretjega odstavka 454. člena ZPP. Pritožbo tožeče stranke je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

2. Zoper sodbo pritožbenega sodišča je vložilo Vrhovno državno tožilstvo zahtevo za varstvo zakonitosti (v nadaljevanju: zahteva). Uveljavlja, da je mogoče v sporu majhne vrednosti izdati sodbo na podlagi odpovedi le tedaj, če tožeča stranka izrecno zahteva izvedbo naroka, pa nanj ne pride, ne pa tudi tedaj, ko je na tako zahtevo mogoče sklepati le na podlagi dokaznih predlogov (zaslišanje priče). Ker v predmetni zadevi tožeča stranka ni izrecno zahtevala izvedbe naroka, zahteva predlaga razveljavitev izpodbijanih sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pravdni stranki na zahtevo nista odgovorili.

4. Zahteva je dovoljena, ker zoper izpodbijano sodbo druge stopnje ni revizije (490. člen ZPP), in ker sproža vprašanje, ki izpolnjuje pogoje po določbah 367.a člena ZPP.

5. Prvostopenjsko sodišče je dne 16. 1. 2008 začelo glavno obravnavo in jo zaradi zaslišanja prič nekajkrat preložilo. Na zadnji narok, ki je bil sklican za 10. 12. 2008, tožeča stranka ni prišla, sodišče pa je zato izdalo sodbo na podlagi odpovedi. V obrazložitvi sodbe je navedlo, da je tožeča stranka „predlagala zaslišanje priče, zaradi česar se šteje, da je zahtevala izvedbo naroka.“ Sporno pravno vprašanje, ki ga zastavlja zahteva, je torej, ali je mogoče določbo tretjega odstavka 454. člena ZPP uporabiti samo ob izrecnem predlogu, da se izvede narok, ali pa morda tudi ob implicitnem predlogu. Za tak impliciten predlog gre gotovo tedaj, ko stranka predlaga izvedbo dokaza z zaslišanjem priče, kot je bilo v predmetni zadevi, saj ni dvoma, da takega dokaza ni mogoče drugače izvesti kot na samem naroku in se prav zato zdi že kar samoumevno, da vsebuje predlog za zaslišanje priče vsaj pričakovanje stranke, če že ne zahtevo, da se opravi tudi sam narok. Stališču prvostopenjskega sodišča zato gotovo ni mogoče očitati, da je brez razumne utemeljitve. Kljub temu pa imajo po mnenju Vrhovnega sodišča večjo težo razlogi, ki govorijo v prid stališču, ki ga zagovarja zahteva.

6. Prvi razlog je ta, da zakonsko besedilo govori o zahtevi, ne morda o predlogu. Z zahtevo se uveljavlja volja stranke, ne glede na njeno utemeljenost. Če stranka zahteva, da se narok opravi, ga sodišče mora opraviti. Drugače je pri (implicitnem) predlogu, vsebovanem v predlogu za zaslišanje priče. Sodišče takemu predlogu ni dolžno ugoditi v vseh primerih (npr. tedaj ne, če dejstvo, o katerem naj bi priča izpovedovala ni pravno relevantno, ali če se sodišče prepriča o resničnosti zatrjevanega dejstva na podlagi drugih dokazov). Drugi, še pomembnejši razlog je ta, da smejo pravdno stranko zadeti tako stroge posledice, kot je izguba tožbenega zahtevka iz procesnih razlogov, le tedaj, če temelji odločitev na jasni in nedvoumni procesni situaciji. Široko tolmačenje pogojev za izdajo sodbe na podlagi odpovedi pa nasprotno ustvarja procesno negotovost in ni sprejemljivo.

7. Dodati kaže, da se je tudi v strokovni literaturi uveljavilo stališče, da ne bi bilo dopustno na podlagi dokaznih predlogov sklepati na zahtevo stranke, da se opravi narok (P. Galič v Prve izkušnje z novelo ZPP-D v postopku na prvi stopnji, Pravni letopis 2009, str. 73; N. Betetto v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 722).

8. Po povedanem je bilo treba zahtevi ugoditi, sodbi obeh sodišč nižje stopnje razveljaviti in zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. (378. člen v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP).