Jedro

Dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, ne tvorijo dejanskega stanja, ki bi bilo relevantno za presojo, ali je tožnica očitano kršitev storila ali je ni storila.

S potrditvijo sodbe sodišča prve stopnje, ki nima razlogov o odločilnih dejstvih, je sodišče druge stopnje ponovilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

V primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je (materialno) dokazno breme na stranki, ki odpoveduje pogodbo o zaposlitvi, kar pa ne pomeni, da v delovnem sporu o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne veljajo določbe ZPP o (procesnem) dokaznem bremenu.

Izrek

Reviziji se ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča druge stopnje ter sodba sodišča prve stopnje v I., II., III. in V. točki izreka razveljavita ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (datum ni naveden) in naložilo toženi stranki, da tožnico prijavi v zavarovanje za čas od 21. 12. 2011 do 28. 2. 2012, ji za ta čas obračuna in izplača pripadajoče plače v skladu s pogodbo o zaposlitvi, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter ji izplača odškodnino v višini 10.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 2. 2012 do plačila. V presežku (glede reintegracije in reparacije za čas po 28. 2. 2012 ter za višji znesek odškodnine) je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da zaradi neskladne izpovedi prič o izvedbi kontrole „izveden dokazni postopek in dokazna ocena izvedenih dokazov niso dosegli pravnega standarda prepričanja sodišča o tem, da je tožnica naklepoma storila očitane ji kršitve“. V dvomu (ugotovilo je, da izvedeni dokazi ne potrjujejo niti tožničinih navedb o tem, da ji je merilno napravo nekdo podtaknil) je zato odločilo v korist tožnice, ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi in zaradi porušenih medsebojnih odnosov pogodbo o zaposlitvi razvezalo na podlagi 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002 in naslednji) z dnem 28. 2. 2012. 2. Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh strank zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

3. Zoper pravnomočno sodbo, s katero je bila zavrnjena pritožba zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje, tožena stranka vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bila dokazna ocena sodišča prve stopnje, ki jo je kot pravilno potrdilo sodišče druge stopnje, izvedena povsem brez metodološkega napotka iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji), zaradi česar je podana bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje bi moralo kršitev odpraviti, zlasti še glede na to, da je argumentacijo in dokazno oceno sodišča prve stopnje tožena stranka izrecno grajala v pritožbi. Namesto, da bi se sodišče druge stopnje na to grajo argumentirano odzvalo, je kršitev ponovilo s floskulo, zapisano v 7. točki obrazložitve. Na takšen način tožena stranka ne ve, ali se je sodišče druge stopnje sploh seznanilo s pritožbenimi očitki ali pa jih je enostavno prezrlo. Obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje ne dosega standarda obrazložene sodne odločbe, ki naj zagotavlja pravico do poštenega sojenja. Revidentka meni, da je sodišče prve stopnje v nasprotju z dokaznim bremenom (kljub nekaterim pravilnim dejanskim ugotovitvam) naredilo popolnoma nerazumljiv in nelogičen zaključek. Svoj zaključek je utemeljilo (očitno pa tudi sodišče druge stopnje) s tem, da je A. P. spremenil svojo prvotno izpoved, kako se naj bi izvedla kontrola nahrbtnikov. Gre za dejstvo, ki je za zadevo popolnoma nebistveno in zato tudi ni pomembno, ali so se izpovedi o poteku kontrole skladale ali ne. Sodišče druge stopnje je navedlo le, da je odločitev sodišča pravilna, ker so se izpovedi prič v bistvenih elementih razlikovale, ni pa povedalo, v katerih elementih in zakaj so bistveni. Tožena stranka je v pritožbi jasno izpostavila, kaj je bistveno, vendar sodišče druge stopnje do tega ni zavzelo nikakršnega stališča. Zakaj naj bi bila prav izpoved A. P. pomembna, iz izpodbijane sodbe ne izhaja, saj tožnica ni trdila, da ji je merilec vlage podtaknil on. Ob kontroli, ki ni bila nič neobičajnega, je bilo ugotovljeno, da ima merilec vlage v svojem nahrbtniku. Zgolj dejstvo, da ga je sama potegnila iz nahrbtnika (ki ga je bila ob kontroli tako ali tako dolžna sama izprazniti) ne dokazuje, da ji je bil podtaknjen; dokazno breme, da je bil podtaknjen, pa je bilo na tožnici. Ker je merilec vlage last tožene stranke, tožnica pa ga je v svojem nahrbtniku odnesla iz poslovnih prostorov delodajalca, je možen le zaključek, da je vzela tujo premično stvar in si jo prilastila. Storila je kršitev z znaki kaznivega dejanja. S čim naj tožena stranka to še dokaže, ni jasno; če tožnici merilec ni bil podtaknjen (kar je ugotovitev sodišča prve stopnje, očitno potrjena s sodbo sodišča druge stopnje), ga je v nahrbtnik lahko dala le sama. Zakaj in kako si sodišče (prve in druge stopnje) drugače razlaga nahajanje merilne naprave v tožničinem nahrbtniku, ni pojasnjeno. Ni zanemarljivo, da je bila tožnica edina, ki je znala merilnik vlage uporabljati in bi ji glede na prostočasne aktivnosti prišel še kako prav. Revizija izpostavlja še, da je obrazložitev sodišča druge stopnje tudi v 14. točki popolnoma nerazumljiva, saj ni jasno, kaj skuša sodišče v njej pojasniti. V nasprotju s sodno prakso je po njenem mnenju odločeno tudi o višini odškodnine.

4. Revizija je utemeljena.

5. Revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 371. člena ZPP preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (tretjo odstavek 370. člena ZPP).

6. Revizija očita sodbi sodišča druge stopnje nejasnost in pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar sodbe ni mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) in opustitev argumentirane zavrnitve njenih pritožbenih očitkov, kar naj bi vzbujalo dvom v to, da se je sodišče z očitki sploh seznanilo (smiselno 8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

7. Za odločanje o reviziji je relevanten tisti del izpodbijane sodbe, ki se nanaša na odločitev o pritožbi tožene stranke in je vsebovana v točkah 14, 15 in 16 sodbe sodišča druge stopnje.

8. Očitek bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je utemeljen. Zaključek sodišča prve stopnje, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, temelji na ugotovitvi, da dejanskega stanja tudi ob soočenju prič (ki so neskladno izpovedovale o poteku kontrole) ni bilo mogoče z gotovostjo ugotoviti. Tak zaključek je nelogičen, saj ni pojasnjeno, kakšno zvezo ima potek kontrole z vprašanjem, ali si je tožnica merilec vlage protipravno prilastila, ali pa ji je bil v nahrbtnik podtaknjen. Sodišče niti ni pojasnilo, kaj bi bilo dokazano, če bi bile izpovedi prič skladne. Za še bolj nelogično pa se odločitev sodišča prve stopnje izkaže ob ugotovitvi, da izvedeni dokazi tudi tožničinih navedb, da ji je bil merilec vlage podtaknjen, ne potrjujejo. Tožena stranka je zato v pritožbi utemeljeno poudarjala, da dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, ne tvorijo dejanskega stanja, ki bi bilo relevantno za presojo, ali je tožnica očitano kršitev storila ali je ni storila.

9. Sodišče druge stopnje je le ponovilo argumente sodišča prve stopnje s splošnim pojasnilom, da so razlogi izpodbijane sodbe jasni, da je bil po njegovi oceni izveden obširen dokazni postopek (kar nedvomno drži) in da „izvedeni dokazi niso dosegli pravnega standarda prepričanja o tem, da je tožnica storila očitane ji kršitve“. Na nobeno pritožbeno navedbo ni odgovorilo – razen v zvezi z dokaznim bremenom, vendar napačno. Pavšalno je pritrdilo nejasnim razlogom sodišča prve stopnje, ne da bi upoštevalo pritožbene navedbe, da okoliščine v zvezi z opravljeno kontrolo za odločitev niso bistvene oziroma da ni razumljivo, zakaj jih sodišče šteje za bistvene; da izpoved A. P. ničesar ne dokazuje; da je končni zaključek o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi glede na nedokazanost dejstva, da je bil merilec vlage podtaknjen, nelogičen itd. S potrditvijo sodbe sodišča prve stopnje, ki nima razlogov o odločilnih dejstvih, je sodišče druge stopnje ponovilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. Ker niti sodbe sodišča prve stopnje niti sodbe sodišča druge stopnje zaradi navedenih pomanjkljivosti ni mogoče preizkusiti, je revizijsko sodišče reviziji na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP ugodilo, izpodbijani del sodbe sodišča druge stopnje (glede zavrnitve pritožbe tožene stranke) in sodbo sodišča prve stopnje v I., II., III. in V. točki izreka razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ob ugotovljeni že prvi očitani absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka se revizijsko sodišče do ostalih revizijskih navedb ne opredeljuje.

11. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ponovno oceniti izvedene dokaze, po potrebi dokazni postopek (v okviru pravočasnih dokaznih predlogov) dopolniti in v zadevi ponovno odločiti. Pri odločitvi naj upošteva nesporno dejstvo, da je bil v tožničinem nahrbtniku, kjer mu ni bilo mesto, ob kontroli ob izhodu iz tovarne najden merilec vlage, last tožene stranke. Odločilno dejstvo v tem sporu je zato vprašanje, ali je bil tožnici merilec vlage podtaknjen, kar pomeni, da bo moralo sodišče ugotoviti ali obstaja realna možnost, da ji ga je nekdo v nahrbtnik podtaknil. V zvezi s tem je treba opozoriti tudi na zmotno stališče sodišča druge stopnje o dokaznem bremenu. Po drugem odstavku 82. člena ZDR je v primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (materialno) dokazno breme na stranki, ki odpoveduje pogodbo o zaposlitvi, kar pa ne pomeni, da v delovnem sporu o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne veljajo določbe ZPP o (procesnem) dokaznem bremenu. Po 212. členu ZPP mora namreč vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Trditev, da si je tožnica protipravno prilastila merilec vlage, last tožene stranke, je le ta dokazovala z dejstvom (ki ni bilo sporno), da je bil ob običajni kontroli merilec najden v njenem nahrbtniku. V skladu s citirano določbo ZPP pa je bilo dokazno breme (ne zadošča zgolj zatrjevanje) za trditev, da ji je bil merilec podtaknjen, na tožnici, saj gre za dejstvo, s katerim tožnica izpodbija navedbe in dokaze tožene stranke.

12. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).