Jedro

Tožnica ima nedvomno zagotovljeno svobodo glede izražanja misli, govora in javnega nastopanja ter drugih oblik javnega obveščanja in izražanja, vendar pa, v kolikor delavec s svojo pravico do izražanja misli preko medijev nasproti toženi stranki podaja mnenja, ki lahko delodajalcu materialno in moralno škodujejo, tudi od delodajalca ni mogoče pričakovati, da zaupanje med pogodbenima strankama ne bi bilo porušeno. Delavec se je namreč dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki materialno ali moralno škodujejo, ali bi lahko škodovala poslovnim interesov delodajalca.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, sklenjene 4. 10. 2011 med tožnico in toženo stranko, ki jo je tožnici podala tožena stranka, kot nezakonita razveljavi (I. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnico prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za čas od prenehanja delovnega razmerja od 21. 12. 2011 do 28. 8. 2012 in ji za ta čas obračunati zneske mesečnih nadomestil plače, upoštevaje višino plače po pogodbi o zaposlitvi z dne 4 10. 2011, od teh zneskov odvesti in plačati predpisane davke in prispevke ter tožnici izplačati neto zneske mesečnih nadomestil plače, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od 18. dne v mesecu za pretekli mesec, do plačila, vse v 15-ih dneh pod izvršbo (II. točka). Toženi stranki je naložilo v plačilo odškodnino v znesku 10.000,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 8. 2012, do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo (III. točka). V presežku je sodišče primarni podredni tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo (primarni zahtevek glede reintegracijskega zahtevka tožnice in v zvezi s tem zahtevkom postavljenimi reparacijskimi zahtevki, podredni zahtevek pa z razliko odškodnine v višini 2.433,38 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi) (IV. točka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka in je dolžna tožnici povrniti njene stroške postopka v znesku 447,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka dneva izpolnitve dalje do plačila, vse v 15-ih dneh pod izvršbo (V. točka). Odločilo je tudi, da se toženi stranki v končno plačilo naložijo stroški prič A.A., A.B., A.C., A.D. in B.B. (VI. točka).

Tožnica vlaga pravočasno pritožbo zoper točko IV sodbe iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da v celoti ugodi primarnemu tožbenemu zahtevku, podredno pa, da v celoti ugodi podrednemu zahtevku, oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, v obeh primerih pa toženi stranki naloži v plačilo tudi stroške pritožbenega postopka tožnice v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila. Navaja, da sodišče prve stopnje ni sledilo primarnemu tožbenemu zahtevku v zvezi z reintegracijo tožnice, ker je bilo prepričano, da glede na odnose med strankama, njune interese in okoliščine primera, ponovna reintegracija ni primerna, kar pa ni pravilno. Tožena stranka ima interes, da tožnice ne obdrži na delu, ker ji sicer ne bi odpovedala pogodbe o zaposlitvi. Tožnica ima vsekakor interes, da se vrne na delo k toženi stranki, saj sicer zaposlitve drugje ne bi mogla najti in za njeno zaposlitev obstojijo izrazito majhne možnosti glede na njeno izobrazbo, regijo, v kateri prebiva in njeno starost kot ugotavlja samo sodišče prve stopnje. Na drugi strani pa je tožena stranka uspešna družba. Tožena stranka je tožnici očitala neustrezno vedenje in kršitve opravljanja pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja po prvi reintegraciji ter zoper njo ukrepala, tožnica pa je o domnevnih kršitvah njenih pravic in pravic drugih delavcev seznanjala medije ter podajala (sama osebno ali njen mož) prijave Inšpektoratu za delo RS. V zvezi z medijskim nastopanjem se le dva članka nanašata na tožnico, v ostalih je omenjen zgolj B.A. kot predstavnik sindikata pri toženi stranki, kateri je podajal izjave za sindikat. Tožnica je izvrševala svojo ustavno pravico svobode izražanja. Tožnica navaja, da je določbo o možnosti sodne razveze ne glede na predlog delavca potrebno razlagati zelo restriktivno, kar pa prvostopno sodišče ni storilo. Drugačno pojmovanje bi bilo v nasprotju z ustavno pravico do svobode dela (49. člen Ustave RS). Samo podredno je tožnica predlagala, da sodišče presodi, da je določilo drugega odstavka ZDR (ki dopušča prenehanje delovnega razmerja kljub ugotovljeni nezakonitosti pogodbe o zaposlitvi in kljub izrecnemu nasprotovanju delavca svobode dela in 49. člena Ustave RS. Ni šlo za takšno stopnjo izgube zaupanja v smislu drugega odstavka 118. člena ZDR. Tožnica priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožena stranka vlaga pritožbo v ugodilnem delu (I., II., III., V. in VI. točka izreka) iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne oziroma podredno, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je odločitev sodišča nepravilna, pri čemer je sodišče storilo bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in nepravilno uporabilo pravilo o dokaznem bremenu (215. člen ZPP). Dejstvo, da je bil pri varnostnem pregledu delavcev ob izhodu iz podjetja, pri tožnici najdalj merilec vlage, last tožene stranke, tožnica pa ga je potem ko ga je videla, da se opravlja varnostni pregled, sama potegnila iz nahrbtnika in zahtevala, da se pokliče policijo, pri čemer je trdila, da ji je bil merilec vlage podtaknjen. Tožnica je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi prejela dne 21. 12. 2011, pri čemer je sodišče pravilno štelo, da je tožena stranka postopek izredne odpovedi vodila formalno pravilno, tožnici pravilno omogočila zagovor in ji tudi pravočasno podala izredno odpoved. Sodišče je pravilno štelo, da poostrena kontrola varnostne službe v obratu B. dne 22. 11. 2011 ni bila neobičajna, saj je bila predhodno pogodbeno dogovorjena. Sodišče je pravilno štelo, da izvedeni dokazi ne potrjujejo tožničinih navedb o tem, da naj bi ji nekdo (tožnica ni niti povedala, kdo naj bi to bil, ali kje naj bi se ji to zgodilo) merilno napravo podtaknil v njen nahrbtnik in da naj bi bili vsi dogodki dne 22. 11. 2011 (odhod B.D., poostrena kontrola, vrnitev nazaj v enoto v B.) odraz šikaniranja s strani tožene stranke. Tožena stranka tožnice ni šikanirala. Sodišče pa je ob navedenem pravilno štelo, da so odnosi med strankama popolnoma porušeni, zato delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati. Sodišče je svojo odločitev sprejelo nerazumno in nelogično ter v nasprotju s pravili o dokaznem bremenu in v nasprotju z obrazložitvijo. Kaj je takšnega v izpovedi A.C., da sodišče ne prepriča v to, da je tožnica merilec vlage dejansko odtujila, iz sodbe ni mogoče izluščiti, zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V skladu s pravili o dokaznem bremenu, je tožnica nosila dokazno breme za trditev, da ji je bila merilna naprava podtaknjena. Tožena stranka je ves čas trdila, da je tožnica protipravno odtujila merilnik vlage. Da je tožena stranka tožnici merilno napravo podtaknila, je očiten konstrukt tožnice. Ker je sodišče napačno odločilo, da je izredna odpoved nezakonita, je nepravilna odločitev o odškodnini po določilih 118. člena ZPP. Odškodnina v višini 10.000,00 EUR, kar je cca. 14 bruto plač, je previsoka, tožnica je po izobrazbi komercialni tehnik, kar pomeni, da lahko opravlja širok spekter del. Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnice ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrne. Zmotno je stališče tožnice, da njen interes po reintegraciji prevlada nad interesom tožene stranke, ki reintegracija, zaradi razlogov, ki jih je sodišče prve stopnje popolnoma pravilno in objektivno ugotovilo, kategorično zavrača. Sodišče lahko razveže pogodbo tudi ne glede na voljo strank. Tožnica je v kolikor je menila, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, lahko to dokazovala s pravnimi sredstvi v sodnem postopku. Tožnica je toženo stranko preko medijev blatila, s takšnimi dejanji pa je bila tožena stranka najmanj v moralnem smislu povzročena znatna škoda. Tožena stranka je na podlagi pravnomočne sodbe v prvem postopku tožnico pozvala na delo in ji omogočila ponoven nastop dela, vendar pa tožnica to dejstvo v pritožbi prikazuje zavajajoče. Tožnici ni bila presojena nizka odškodnina po določilih 118. člena ZDR, kvečjemu ji je bila prisojena previsoka odškodnina.

Pritožbi tožnice in tožene stranke nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj so v sodbi navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in razlogi v sodbi niso nejasni in med seboj v nasprotju. Ugotoviti je tudi, da ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev iz 15. točke 339. člena ZPP, ki je podana, je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Razlogi sodbe o odločilnih dejstvih so po oceni pritožbenega sodišča jasni. Sodišče se je opredelilo do vseh relevantnih dejstev in izvedlo vse bistvene dokaze. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s tem dokazati ter izvede in se opredeli le do tistih dokazov, ki so bistvenega pomena za odločitev. Sicer pa ZPP v 8. členu določa, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju in na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Sodišče je na podlagi obširno izvedenih dokazov in sicer vsakega dokaza posebej in vseh, ugotovilo dejansko stanje in tudi jasno navedlo, zakaj je odločilo tako, kot to izhaja iz izreka sodbe.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izvedlo dokaze z vpoglede v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnica in tožena stranka ter ob vpogledu v listinsko dokumentacijo Ministrstva za ..., Policijske postaje..., kopij pisanj tožnice Inšpektoratu RS za delo ter po izvedenih dokazih z zaslišanjem tožnice in prič A.A., A.B., B.C., B.D., C.C., C.A., C.B., A.C., A.E., C.D., D.D., A..D., B.B., D.A.. in po opravljenih soočenjih glede na razhajanja v njihovih izpovedbah, je sodišče po oceni pritožbenega sodišča pravilno odločilo, ko je razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnico prijaviti v zavarovanje in ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja od prenehanja delovnega razmerja do dne 28. 8. 2012, to je do odločanja sodišča na prvi stopnji. Sodišče je tožnici priznalo tudi odškodnino v znesku 10.000,00 EUR iz naslova 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji), pri čemer je tožbeni zahtevek glede reintegracije in reparacije ter razlike v odškodnini v višini 2.433,38 EUR zavrnilo.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožnica pri toženi stranki v delovnem razmerju od leta 1995 in je z dnem 1. 6. 2006 sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto „prirezovalec II“. Tožena stranka je tožnici predhodno 18. 6. 2009 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, pri čemer je tožnica uspela v sodnem postopku na podlagi sodbe Delovnega sodišče v ... – Oddelek... opr. št. Pd 136/2009 z dne 3. 6. 2010 v povezavi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1254/2010 z dne 17. 2. 2011, ko je bila tožnica reintegrirana k toženi stranki. Tožnica je po reintegraciji najprej začela delati v enoti tožene stranke v C., nato pa zaradi poslovne odločitve, da se enota v C. zapre, je pričela z delom v enoti v B.. Sodišče je ugotovilo, da je dne 22. 11. 2011 B.D. opravil pregled v enoti B. in sicer iz razloga, ker je direktor tožene stranke iz računovodskega oddelka prejel vsakomesečni pregled stroškov in pri tem ugotavljal, da so v enoti v B. neutemeljeno narasli stroški za pisarniški material, kamor spada tudi potrošni material za proizvodnjo in manjši rezervni deli. Direktor je od delavca D.A. zahteval, da se z varnostno službo dogovori, da se v enoti v B. poostrijo varnostni pregledi. B.D. je 22. 11. 2011 opravljal pregled v enoti v B. glede znanja delavk v zvezi z merjenem vlage v usnju z merilcem vlage in pri čemer je sodišče ugotovilo, da je tožnica iz svojega nahrbtnika vzela merilec vlage in takoj zahtevala od varnostnika, da pokliče policijo in navajala, da ji je bil merilec vlage podtaknjen. Tožena stranka je tožnici podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi prve in druge alinee prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS št. 42/2002 – 103/2007 – ZDR) in tožnici omogočila zagovor, hkrati pa tudi prepovedala opravljati delo za čas trajanja postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

V zvezi s pritožbeno navedbo tožnice, da bi moralo sodišče prve stopnje vrniti tožnico nazaj na delo torej jo reintegrirati, kar je sicer tožnica zahtevala s primarnim tožbenim zahtevkom in ne razvezati pogodbe o zaposlitvi na podlagi 118. člena ZDR z določitvijo odškodnine, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v zvezi s tem izvedlo obširen dokazni postopek in svojo odločitev glede tega tudi jasno obrazložilo. Poudariti je, da je sodišče odločalo na podlagi prvega odstavka 118. člena ZDR, saj je tožnica sama postavila podredni tožbeni zahtevek glede izplačila odškodnine v višini 12.433,38 EUR v pripravljalni vlogi z dne 27. 3. 2012 in torej ni šlo za odločanje po določilih drugega odstavka 118. člena ZDR, ko sodišče lahko samo po uradni dolžnosti razveže pogodbo o zaposlitvi ne glede na to, kaj so navajale stranke. Sodišče je pri tem ugotovilo, da je tožena stranka tožnico po prvi pravnomočni sodbi reintegrirala, pri čemer je tožnica po domnevnih kršitvah svojih pravic in pravic drugih delavcev seznanjala medije ter podajala prijave ona sama ali njen mož tudi Inšpektoratu RS za delo. Pritožbeno sodišče se strinja, da v konkretnem primeru ni mogoče nadaljevanje delovnega razmerja med strankama, saj so bili odnosi med strankama popolnoma porušeni, kar se kaže v obojestranskem ravnanju tako tožnice kot tudi tožene stranke.

Zmotna so pritožbena navajanja tožnice, da njen interes po reintegraciji prevlada nad interesom tožene stranke. Sodišče lahko razveže pogodbo tudi ne glede na voljo strank, kot to določa drugi odstavek 118. člena ZDR. Tožnica ima nedvomno zagotovljeno svobodo glede izražanja misli, govora in javnega nastopanja ter drugih oblik javnega obveščanja in izražanja, vendar pa, v kolikor delavec s svojo pravico do izražanja misli preko medijev nasproti toženi stranke podaja mnenja, ki lahko delodajalcu materialno in moralno škodujejo, tudi od delodajalca ni mogoče pričakovati, da zaupanje med pogodbenima strankama ne bi bilo porušeno. Delavec se je namreč dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki materialno ali moralno škodujejo, ali bi lahko škodovala poslovnim interesov delodajalca (35. člen ZDR). Tožnica je v kolikor je menila, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, je lahko to dokazovala s pravnimi sredstvi v sodnem postopku.

Nasproti ustavni pravici do svobode dela (49. člen Ustave RS) stoji ustavna pravica do svobodne gospodarske pobude (74. člen Ustave RS). Tako je tožničina pravica do svobode dela omejena s pravico tožene stranke do svobodne gospodarske pobude, po kateri slednja po lastni izbiri lahko zaposli kateregakoli delavca, ki izpolnjuje pogoje za zaposlitev. Zato določilo drugega odstavka 118. člena ZDR nikakor ni protiustavno kot to zatrjuje tožnica, saj je s tem, ko enakopravno upošteva interese obeh pogodbenih strank za nadaljevanje delovnega razmerja, ne spregleda ustavne pravice ne ene ne druge stranke v postopku. Sicer pa kot že navedeno, je sodišče v konkretnem primeru odločalo o odškodnini namesto reintegracije ob uporabi prvega odstavka 118. člena ZDR in to glede na njen postavljen tožbeni zahtevek. Sodišče je pri odločitvi glede reintegracije upoštevalo interese obeh pogodbenih strank, tako v ničemer ni kratilo njene ustavne pravice do svobode dela oziroma pravice do svobodnega izražanja.

Glede višine odškodnine namesto reintegracije po določilih prvega odstavka 118. člena ZDR sta podali pritožbo tako tožnica kot tožena stranka. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pri odmeri pravilno upoštevalo, da je tožnica stara 46 let, po poklicu komercialni tehnik, poročena, da je mož brezposelen invalid in preživlja študentko ter da je bila zaposlena pri toženi stranki 16 let. Upoštevalo je tudi tožničino šibko zdravstveno stanje in dejstvo, da je težko zaposljiva oseba, tako da pritožbeno sodišče ocenjuje, da je odškodnina v višini 10.000,00 EUR primerna. Gre za odškodnino v višini približno štirinajst plač, kar je primerno glede na tožničino težjo zaposljivost glede na njena znanja in regijo v kateri prebiva. Ob navedenem pritožbeno sodišče navaja, da tudi ni mogoče slediti pritožbenemu ugovoru tožene stranke, da bi tožnici pripadala odškodnina kvečjemu v višini 3.810,00 EUR, kar je odpravnina v primeru odpovedi iz poslovnega razloga. Gre za dva pravna instituta, tako da odpravnine iz 109. člena ZDR v primeru zakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni mogoče enačiti z odškodnino v primeru sodne razveze pogodbe o zaposlitvi iz 118. člena ZDR.

Neutemeljena je pritožba tožene stranke, ki se pritožuje zoper odločitev sodišča v ugodilnem delu, v katerem je sodišče odločilo, da je izredna odpoved nezakonita in tožnici priznalo vse pravice iz delovnega razmerja do odločitve sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje izvedlo obširen dokazni postopek in glede na različna izvajanja prič pravilno navedlo, da je okrajna državna tožilka 29. 3. 2012 izdala sklepa z opr. št. KT 0/75/12 LH/Im o zavrženju pisne kazenske ovadbe tožene stranke zoper tožnico z obrazložitvijo, da ni podanega utemeljenega suma, da bi osumljenka storila naznanjeno kaznivo dejanje, pri čemer je sodišče pravilno odločalo na podlagi določil prve in druge alinee prvega odstavka 111. člena ZDR, kar je bilo tožnici očitano v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče je ob navedenem pravilno upoštevalo, da mora delodajalec dokazati, da obstaja utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved, kot to določa drugi odstavek 82. člena ZDR, pri čemer pa je obstoj utemeljenega resnega razloga bistven pogoj za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče se je ukvarjalo z dogodki z dne 22. 11. 2012 in sicer v času, ko je B.D. v enoti tožene stranke v B., opravljal pregled dela te enote ter o kontroli varnostne službe ob prvem odhodu in ob ponovni vrnitvi tožnice na območje tožene stranke. Ob navedenem se pritožbeno sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da glede na to, da niti A.E., vodja kadrovske službe, niti policisti Policijske postaje Radlje ob Dravi v zvezi z zaslišanjem oziroma uradnimi zaznamki o zbranih obvestilih, niso neposredno beležili izjav, je glede na takšen način zbiranja podatkov sodišče pravilno štelo, da objektivno ne odražajo poteka za zadevo relevantnih dogodkov z dne 22. 11. 2011. Glede na izvedene dokaze, kot je bilo ugotovljeno, da so se pri tožnici na delovnem mestu predhodno opravljali pregledi glede merjenja vlage, pri čemer je tožnica vmes tudi zapustila svoje delovno mesto. Ob prvem izhodu iz proizvodnih prostorov varnostnik A.C. pri pregledu ni ugotovil, da bi tožnica imela v nahrbtniku merilec vlage, naknadno ob vrnitvi nazaj v enoto B. pa je tožnica sama ob posegu v torbico, ko je vzela ven jabolko, ugotovila, da je v njej nekaj trdega in pri tem potegnila ven merilec vlage, pri tem takoj zahtevala, da pokličejo Policijo in to iz razloga, ker ji je bil merilec vlage podtaknjen. Pritožbeno sodišče ob tem tudi navaja, da je vratar A.C., ki je sicer v določenih delih različno navajal, izpovedal, da je bil klican po telefonu dvakrat pri tem pa so mu ob prvem klicu očitali, da avto ni bil strokovno pregledan, v drugem telefonskem klicu pa mu je bilo očitano, da črna torbica ni bila pregledana. Klical je D.A., ki je bil razburjen in ga je učil pregledovanja torbic. Glede na to, da so se izpovedbe tožnice, prič C.C., C.B., A.C. in B.B. v bistvenih elementih razlikovale in ker sodišče tudi ob soočenju ni uspelo z gotovostjo ugotoviti dejansko stanje, je po prepričanju pritožbenega sodišča prve stopnje pravilno ocenilo, da glede na izvedene dokaze, le-ti niso dosegli pravnega standarda prepričanja o tem, da je tožnica storila očitane ji kršitve in toženi stranki in odtujila merilec vlage z namenom, da si ga protipravno prilasti, s čimer naj bi storila znake kaznivega dejanja tatvine oziroma kršitev pogodbenih obveznosti. Tako je sodišče prve stopnje v dvomu odločilo v korist tožnice ter posledično ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Pritožbeno sodišče glede na podane pritožbene navedbe navaja, da 82. člen ZDR ureja dokazno breme in določa, da v primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je dokazno breme na strani stranke, ki izredno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi, v konkretnem primeru torej na strani tožene stranke. Tožnica je zatrjevala, da ji je bil merilec vlage podtaknjen, pri čemer je morala tožena stranka dokazati, da si je tožnica protipravno prilastila merilec vlage, kar pa ni bilo v postopku z zadostno mero verjetnosti dokazano. Tako je neutemeljena pritožbena navedba, da bi morala tožnica dokazati, da je bil merilec vlage podtaknjen, dovolj je bilo, da je to trdila, pri čemer pa je povsem jasno, da ni mogla dokazati kdo, kje in kdaj naj bi ji merilec podtaknil. Tako je bila tožena stranka tista, ki je bila dolžna v sodnem postopku dokazati, da je tožnici podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonito.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tako tožnice kot tožene stranke kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka in sicer tožnica iz razloga, ker ni uspela s pritožbo, tožena stranka pa iz razloga, ker gre za spor v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja, ko delodajalec sam krije svoje stroške postopka, ne glede na uspeh v pravdi. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilih 165. člena ZPP.