Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da kljub presoji o obstoju odpovednega razloga iz 8. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ni izpolnjen nadaljnji pogoj za zakonitost izredne odpovedi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Kot sta izpovedala tožnik in njegov osebni zdravnik, je bil tožnik v bolniškem staležu zaradi poškodbe rok (zloma zapestij obeh rok), ki je bila posledica nesreče pri delu pri toženi stranki, in je bil od nastopa bolniškega staleža 8. 3. 2021 do ugotovljene kršitve v bolniškem staležu že 4 mesece, pri čemer mu ni bilo odrejeno strogo mirovanje, temveč se je lahko gibal v svojem kraju in celo vozil avtomobil. Tožnik je izpovedal, da se ni zavedal, da krši navodila zdravnika s tem, ko se je na poti iz terapije ustavil v gostinskem lokalu in ko je za krajši čas (eno uro) zapustil kraj bivanja, da se je sestal s B. B. Zaslišani osebni zdravnik je še pojasnil, da je potrebno pri razlagi prepovedi uporabiti zdrav razum. Sodišče pa tudi ni sledilo trditvam tožene stranke, da je zaradi ugotovljenih kršitev izgubilo zaupanje v tožnika in da bi njegova vrnitev na delo negativno vplivala na odnos z drugimi delavci, ki so morali tožnika v času njegove odsotnosti nadomeščati. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da je bil tožnik dalj časa v bolniškem staležu, zato bi bil z dela odsoten tudi v primeru, če kršitvi ne bi storil, saj dela zaradi okrevanja po zlomu obeh zapestij rok ni mogel opravljati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 279,88 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom odločilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 8. 2021 nezakonita (I. točka izreka); ugotovilo je, da tožniku delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 23. 1. 2015 ni prenehalo 10. 8. 2021, ampak še traja (II. točka izreka), in da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo (III. točka izreka) ter mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati delovno dobo z vpisom v matično evidenco ZPIZ (IV. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 11. 8. 2021 dalje, v roku 8 dni obračunati bruto nadomestilo plače v višini 1.335,59 EUR mesečno ter mu izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti dalje do plačila. Zavrglo pa je tožbo v delu, ko tožnik zahteva odvod davkov in prispevkov (V. točka izreka). Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov v višini 557,20 EUR v roku 8 dni od dneva prejema sodbe in sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo (pravilno ugodilni del) se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je toženka v izreku izredne odpovedi jasno zapisala, da po preučitvi vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank tako zaradi odhoda s kraja bivanja brez odobritve osebnega zdravnika, kot tudi pitja alkoholne pijače v času bolniškega staleža, ne more nadaljevati delovnega razmerja z delavcem. Hkrati je zapisala, da delodajalec ocenjuje ravnanje tožnika kot neodgovorno do ostalih delavcev, prav tako pa je zaupanje delodajalca v delavca porušeno do te mere, da bi bila vsakršna drugačna odločitev v škodo delodajalca. Delodajalec je enako obravnaval vse delavce in očitanih kršitev bolniškega staleža ne tolerira. Tožnik je vložil tožbo, v kateri je zatrjeval, da ni kršil bolniškega staleža niti dne 6. 7. 2021, ko je zapustil kraj bivanja, niti dne 12. 7. 2021, ko je v gostinskem lokalu užival pivo, ter pojasnjeval razloge, zaradi katerih po njegovem mnenju do kršitve ni prišlo. Tožnik pa ni podal nobene trditvene podlage, da nasprotuje izredni odpovedi iz razloga, ker ne bi storil kršitvi, ki po naravi nista takšni, da bi upravičevali izredno odpoved. Tako je sodišče preseglo trditveno podlago in zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Bistvo razpravnega načela (7. in 12. člena ZPP) je v tem, da nasprotna stranka vselej ve, v okviru kakšnega trditvenega in dokaznega okvira se lahko brani. V kolikor sodišče odloči mimo ponujenega trditvenega gradiva, drugi stranki vzame možnost učinkovite obrambe. Sodišče je tudi zmotno dokazno ocenilo izpovedbo priče A. A., ki je izpovedala, da je glede na kršitve bolniškega staleža bilo porušeno zaupanje delodajalca do delavca, zato delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati. Če je delavec v bolniškem staležu, mora spoštovani bolniški red, ne pa da gre v gostilno na pivo in se dobi s prijateljico v drugem kraju. Splošno znano dejstvo je, da takšno ravnanje ni pošteno do drugih delavcev, ki morajo nadomeščati delavca v staležu. Enako je splošno znano dejstvo, da bi delavci, ki vedo kaj je tožnik počel med bolniškim staležem, medtem ko so morali opravljati njegovo delo, odklanjali sodelovanje s tožnikom. Sodišče je ugotovilo dejstva, ki sploh niso bila zatrjevana, prav tako pa ni opravilo vestne in skrbne presoje vseh dokazov. Dejstvo, da je bila tožnikova odsotnost z dela posledica poškodbe pri delu in da je bil v staležu že 4 mesece ter ni imel strogega mirovanja, nikakor ne pomeni, da tožnik ni bil dolžan spoštovati bolniškega reda. Poleg tega je sodišče zaključilo, da je delavec storil dve kršitvi bolniškega staleža, nato pa je povsem nerazumno zaključilo, da okoliščine tožnikove kršitve ne zadoščajo presoji, da pogodbeni stranki ne moreta nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Toženka je podredno predlagala sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, v kolikor bi sodišče ugotovilo, da odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila zakonita. Delodajalčeva zmožnost sprejeti odpuščenega delavca nazaj na delo se lahko kaže v objektivni nezmožnosti oziroma subjektivno porušenem odnosu med njim in delavcem. Tožena stranka je dokazala subjektivno porušen odnos, saj je zaradi ravnanj tožnika izgubila zaupanje v njega do te mere, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče. Prav tako je predlagala kot dokaz zaslišanje vodje kadrovske službe s trditveno podlago, da je zaupanje med pravdnima strankama porušeno do te mere, da nadaljevanje delovnega razmerja ni možno. Zaslišana priča A. A. je izpovedala, da se je delodajalec glede na kršitve, ki so bile ugotovljene, odločil, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati. Vrhovno sodišče RS je v sodbi opr. št. VIII Ips 240/2012 potrdilo, da pri odločanju o sodni razvezi ni odločilna le delavčeva želja po nadaljevanju delovnega razmerja ter je lahko pravno odločilna tudi delodajalčeva možnost sprejeti odpuščenega delavca nazaj na delo. Tožnik navedb toženke o sodni razvezi sploh ni obrazloženo prerekal, zaradi česar bi sodišče moralo šteti navedbe za resnične. Tožena stranka meni, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ko ni ugodilo zahtevi tožene stranke za sodno razvezo. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo z dne 21. 2. 2022 spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno da sodno razveže pogodbo o zaposlitvi skladno s podrednim zahtevkom tožnika, pri čemer mu namesto reintegracije prizna dve bruto plači. 3. Tožnik je v odgovoru na pritožbo prerekal trditve tožene stranke v pritožbi in navajal, da ne držijo pritožbene trditve, da tožnik ni podal trditvene podlage, da nasprotuje izredni odpovedi tudi iz razloga, ker bi šlo za kršitvi, ki po svoji naravi nista takšni, da bi upravičevali izredno odpoved, zaradi česar tožena stranka tekom dokaznega postopka ni bila dolžna dodatno pojasnjevati, zakaj nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka ni bilo možno. Ves čas je tožnik zatrjeval, da navedeno ravnanje ne predstavlja kršitve, zaradi katere bi bila utemeljeno podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, in da je zato izredna odpoved nezakonita, saj bi lahko tožena stranka tožniku izrekla milejši ukrep in ne bi rabila poseči po takšnem institutu, ki je primeren zgolj za najtežje kršitve delovnopravne zakonodaje. V predmetnem postopku je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vse bistvene okoliščine, ki so za predmetni postopek relevantne, kar je natančno obrazložilo v 13., 14. in 15. točki obrazložitve sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba in je podana v primeru, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti nima in jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo.

7. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je sicer podan odpovedni razlog po 8. alineji 110. člena ZDR-1, ker tožnik v času odsotnosti z dela zaradi bolezni dvakrat ni spoštoval navodil zdravnika, vendar pa ni podan nadaljnji pogoj za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, ki določa, da delavec in delodajalec lahko izredno odpovesta pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom, in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje se je pravilno sklicevalo na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, da vsaka kršitev bolniškega staleža še ni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (sodba VSRS VIII Ips 46/2015 z dne 8. 6. 2015). Utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi pomeni pravni standard, pri presoji katerega sta dolžna tako delodajalec kot sodišče upoštevati vse pomembne okoliščine primera. Posebej to velja tudi za odpovedni razlog, zaradi katerega ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Ker je odpoved pogodbe o zaposlitvi predvidena kot skrajno sredstvo za sankcioniranje kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, izredna odpoved pa najstrožji ukrep, je potrebno te okoliščine še posebej skrbno pretehtati. Vrhovno sodišča je že večkrat opozorilo na načelo stopnjevitosti sankcij v delovnem pravu, kar pomeni, da vsaka kršitev delovnih obveznosti ne utemeljuje najstrožje sankcije v obliki izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Delodajalec ima možnost sankcionirati lažje kršitve z disciplinsko sankcijo (prvi odstavek 172. člena ZDR-1), s podajo pisnega opozorila pred odpovedjo (prvi odstavek 85. člena ZDR-1) in morebitno redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi zaradi ponavljajočih se kršitev (3. alineja prvega odstavka 89. člena ZDR-1). Če se delodajalec odloči za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, mora imeti očitana kršitev, ki ustreza dejanskemu stanju enega od predvidenih odpovednih razlogov iz 110. člena ZDR-1, tako težo, da zaradi nje ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do poteka odpovednega roka (sodba in sklep VSRS, opr. št. VIII Ips 7/2021 z dne 1. 2. 2022, sklep VSRS VIII Ips 111/2015 z dne 8. 9. 2015).

8. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da kršitvi po svoji naravi nista takšni, da bi upravičevali izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in je pravilno obrazložilo tudi razloge za svojo odločitev (točka 15 obrazložitve sodbe). Pravilno je tudi zaključilo, da kljub presoji o obstoju odpovednega razloga iz 8. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ni izpolnjen nadaljnji pogoj za zakonitost izredne odpovedi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, ki ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Kot sta izpovedala tožnik in njegov osebni zdravnik, je bil tožnik v bolniškem staležu zaradi poškodbe rok (zloma zapestij obeh rok), ki je bila posledica nesreče pri delu pri toženi stranki, in od nastopa bolniškega staleža 8. 3. 2021, do ugotovljene kršitve, je bil tožnik v bolniškem staležu že 4 mesece, pri čemer mu ni bilo odrejeno strogo mirovanje, temveč se je lahko gibal v svojem kraju in celo vozil avtomobil. Tožnik je izpovedal, da se ni zavedal, da krši navodila zdravnika s tem, ko se je na poti iz terapije ustavil v gostinskem lokalu in ko je za krajši čas (eno uro) zapustil kraj bivanja, da se je sestal s B. B. Zaslišani osebni zdravnik je še pojasnil, da je potrebno pri razlagi prepovedi uporabiti zdrav razum. Sodišče pa tudi ni sledilo trditvam tožene stranke, da je zaradi ugotovljenih kršitev izgubilo zaupanje v tožnika in da bi njegova vrnitev na delo negativno vplivala na odnos z drugimi delavci, ki so morali tožnika v času njegove odsotnosti nadomeščati. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da je bil tožnik dalj časa v bolniškem staležu, zato bi bil z dela odsoten tudi v primeru, če kršitvi ne bi storil, saj dela zaradi okrevanja po zlomu obeh zapestij rok, ni mogel opravljati. Glede na navedeno sodišče ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je presodilo, da ob sicer ugotovljenih kršitvah dodatni pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, ni bil podan.

9. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve, da je sodišče s sodbo preseglo tožnikovo trditveno podlago in s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitve pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Po mnenju tožene stranke tožnik ni podal nobene trditvene podlage, da nasprotuje izredni odpovedi. Ali so očitane kršitve podane in ali predstavljajo utemeljen odpovedni razlog, je stvar presoje sodišča. Sicer pa je tožnik ves čas postopka trdil, da je izredna odpoved najstrožji ukrep in da bi lahko tožena stranka posegla po milejšem ukrepu, ter da njegovo ravnanje ne predstavlja kršitev, zaradi katere bi bila utemeljena podaja izredne odpovedi pogodbe.

10. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da naj bi sodišče prve stopnje zmotno dokazno ocenilo izpovedbo priče A. A. Sodišče je pravilno zaključilo, da je priča A. A. sicer potrdila navedbe tožene stranke, da bi naj tožena stranka izgubila zaupanje v tožnika in da bi njegova vrnitev negativno vplivala na odnos z drugimi delavci, ki so morali tožnika v času njegove odsotnosti nadomeščati, vendar pa sodišče izpovedi ni sledilo in je to obrazložilo v 16. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Tožnik je bil dlje časa odsoten zaradi poškodbe pri delu, zato bi bil z dela odsoten tudi v primeru, da kršitvi ne bi storil, zato navedeno dejstvo ni okoliščina, zaradi katere delovnega razmerja ne bi bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka.

11. Tožena stranka je predlagala sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, v kolikor bi sodišče ugotovilo, da odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila zakonita. Po prvem odstavku 118. členu ZDR-1 lahko sodišče na predlog delavca ali delodajalca sodno razveže pogodbo o zaposlitvi, ki je sicer prenehala nezakonito, če ugotovi, da glede na vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. Vsekakor že dejstvo, da mora sodno razvezo predlagati ena ali druga stranka pomeni, da je primarna posledica ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi reintegracija delavca k delodajalcu, ne pa sodna razveza. O predlogu strank za uporabo tega instituta in ugotovljene nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, mora sodišče, upoštevajoč navedbe strank, pretehtati, ali pomembna ugotovljena dejstva in okoliščine ter interesi utemeljujejo sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Razlog za nezmožnost nadaljevanja delovnega razmerja je lahko objektivne narave (delodajalec nima več ustreznega dela) ali subjektivne narave. Slednji razlog se kaže predvsem v tako porušenem odnosu med delavcem in delodajalcem, ki onemogoča nadaljnje medsebojno sodelovanje. Ob sodni presoji o reintegraciji oziroma sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi se pomembna dejstva lahko nanašajo na prejšnje odnose delavca in delodajalca oziroma na odnos do drugih zaposlenih, na naravo in težo kršitve, mogoče pa je upoštevati tudi kasnejši odnos delavca in delodajalca, torej njuna medsebojna razmerja po odpovedi pogodbe o zaposlitvi (sodba VSRS opr. št. VIII Ips 3/2022 z dne 28. 6. 2022).

12. Tožena stranka ni uspela dokazati (niti ni zatrjevala), da je subjektivno porušen odnos med strankama zaradi ravnanja tožnika in da je izgubila zaupanje v tožnika do te mere, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče. Ne tožena stranka, ne zaslišana A. A., nista konkretizirano podali bistvenih okoliščin iz 118. člena ZDR-1, ki nastopijo po podani odpovedi oziroma zaradi podane odpovedi, torej da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče. Zaslišana A. A. je izpovedala, da je bilo pri toženi stranki splošno pravilo, da bi naj vsem delavcem, ki kršijo bolniški stalež, podali odpoved pogodbe o zaposlitvi na tak način, zakaj konkretno pa so se tako odločili pri tožniku, pa ni izpovedala. Tudi tožena stranka je na splošno zatrjevala, da je porušeno zaupanje v tožnika in glede na to, da drugih okoliščin tožena stranka ni zatrjevala, je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, zakaj ni sodno razvezalo pogodbe o zaposlitvi. Sodišče mora obrazložiti svojo odločitev glede tega, katere so tiste okoliščine in interesi, zaradi katerih je nadaljevanje delovnega razmerja še vedno mogoče, oziroma zaradi katerih nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. Sodišče prve stopnje je navedeno obrazložilo v 17. in 18. točki obrazložitve sodbe in z obrazložitvijo se pritožbeno sodišče strinja. Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna.

13. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu s 353. členom ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

14. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožena stranka krije svoje stroške pritožbe, na podlagi 41. člena ZDSS-1, tožeči stranki pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 279,88 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožeči stranki je priznalo 375 točk za odgovor na pritožbo, 2 % oz. 7,5 točk materialnih stroškov, kar skupaj z 22 % DDV znaša 279,88 EUR.