Jedro

Revizija je dopuščena glede vprašanj: - ali je sodišče spremenilo dokazno oceno ne da bi opravilo glavno obravnavo in je s tem kršilo načelo kontradiktornosti, - ali je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek kljub pripoznavi dela zahtevka in je s tem zagrešilo relativno bistveno kršitev postopka, - ali je pravilna odločitev, da zahtevek na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi ni utemeljen.

Izrek

Revizija se dopusti glede vprašanj: „Ali je sodišče spremenilo dokazno oceno ne da bi opravilo glavno obravnavo in je s tem kršilo načelo kontradiktornosti? Ali je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek kljub pripoznavi dela zahtevka in je s tem zagrešilo relativno bistveno kršitev postopka? Ali je pravilna odločitev, da zahtevek na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi ni utemeljen?“

Obrazložitev

1. Tožnik (denacionalizacijski upravičenec) in tožena stranka (denacionalizacijski zavezanec) sta skupaj v najem oddajala nepremičnine, ki so bile predmet denacionalizacijskega postopka. Dogovorila sta se, da si mesečno najemnino, ki je znašala 18 DEM za m2 razdelita tako, da tožnik prejme 12 DEM, tožena stranka pa 6 DEM, pri čemer se najemnina, ki jo bo prejela tožena stranka po najemni pogodbi do dokončanja denacionalizacijskega postopka, v celoti poračuna z eventualnimi obveznostmi tožnika do tožene stranke na račun njenih vlaganj v denacionalizirano nepremičnino, kolikor bo v denacionalizacijskem postopku tako odločeno. Tožena stranka pa je v denacionalizacijskem postopku zahtevek za povrnitev vlaganj umaknila. Tožnik sedaj s tožbo od sodišča zahteva, naj razsodi, da mu je tožena stranka dolžna plačati 34.420,70 EUR, kolikor je prejela na račun sklenjenih najemnih pogodb in to na dveh pravnih podlagah: na podlagi 72. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) in na podlagi določb Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) o neupravičeni obogatitvi.

2. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je terjatev tožnika iz naslova neuporabe nepremičnine (72. člena ZDen) v celoti zastarala, je pa delno ugodilo tožbenemu zahtevku na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi. Odločilo je, da mora tožena stranka tožniku plačati 17.265,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 11. 2008 dalje in mu povrniti tudi njegove pravdne stroške. Odločilo je, da je zato, ker je tožena stranka zahtevek v denacionalizacijskem postopku za povrnitev vloženih vlaganj umaknila, odpadla pravna podlaga za prejete zneske od najemnin.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo, pritožbi tožene stranke pa je ugodilo in je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zahtevek v celoti zavrnilo. Odločilo je, da je bil namen pravdnih strank, da zaradi eventualnih obveznosti iz naslova vlaganj s pogodbo vnaprej uredita razmerje. Ugotovilo je, da je tožena stranka zahtevek v denacionalizacijskem postopku umaknila zato, ker je ocenila, da je s prejetimi najemninami že poplačana in da tako ni pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je odpadla pravna podlaga za prejem dela najemnine.

4. Tožnik je zoper odločitev sodišča druge stopnje vložil predlog za dopustitev revizije. Navaja, da je sodišče druge stopnje kršilo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije, ker odločitev sodišča druge stopnje ni obrazložena. Predlagatelj meni, da bi moralo sodišče druge stopnje, če je štelo, da je tožena stranka prejeti znesek najemnin pobotala s svojo terjatvijo iz naslova vloženih sredstev v poslovne prostore, to natančno obrazložiti. Meni pa tudi, da je takšna odločitev napačna, ker terjatev tožene stranke še ni zapadla, saj te terjatve tožena stranka ni izkazala, poleg tega pa tudi nikdar ni podala pobotnega ugovora. Predlagatelj opozarja, da je sodišče druge stopnje tudi drugače ugotovilo dejansko stanje kot sodišče prve stopnje, saj je povsem drugače razlagalo 7. in 8. člen sklenjenih najemnih pogodb, to pa bi sodišče druge stopnje lahko storilo le, če bi opravilo obravnavo. Predlagatelj meni, da gre za kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlagatelj opozarja tudi, da je tožena stranka v odgovoru na tožbo pripoznala zahtevek glede 680 EUR, česar pa Višje sodišče ni upoštevalo pri svoji odločitvi, s čimer je po njeni oceni napačno uporabilo 116. člen ZPP in zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Predlagatelj meni, da se v zvezi z odločitvijo sodišča druge stopnje postavljajo naslednja pomembna pravna vprašanja: - Ali lahko pritožbeno sodišče brez glavne obravnave ob kršitvi načela kontradiktornosti postopka spremeni dokazno oceno in s tem posledično tudi dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno s strani sodišča prve stopnje? - Ali je možno, da se obveznost pobota, v kolikor terjatev ni zapadla (v tem primeru domnevna terjatev tožene stranke do tožeče stranke, saj je bil zahtevek v upravnem postopku umaknjen) in ali se lahko pobota neka terjatev brez podanega pobotnega ugovora? - Ali je v skladu z določilom 116. člena ZPP možno, da sodišče zavrne tudi del pritožbenega zahtevka, ki ga je tožena stranka v odgovoru na tožbo pripoznala?

5. Predlog je utemeljen.

6. Revizijsko sodišče je ocenilo, da je od odločitve Vrhovnega sodišča v tem primeru mogoče pričakovati odločitev o pravnih vprašanjih, ki so pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava in za razvoj prava preko sodne prakse. Zato je predlogu ugodilo, vendar je nekoliko preoblikovalo predlagateljeva vprašanja in je revizijo glede vprašanj, navedenih v izreku odločbe, dopustilo (tretji odstavek 367. člena ZPP).