Jedro

Pravilno je stališče toženke glede pravne narave zahtevkov iz drugega odstavka 72. člena ZDen. Ne gre za odškodninske zahtevke, saj niso podani elementi splošnega civilnega delikta ali zahtevke z naslova neupravičene obogatitve, saj ne gre za vrnitev neupravičeno dosežene koristi. Gre za vrnitev koristi v obliki denarnega nadomestila, ki bi jo denacionalizacijski upravičenec dosegel, če bi dobil nepremičnino vrnjeno takoj po uveljavitvi ZDen (primerjaj odločbi Vrhovnega sodišča R Slovenije, opr. št. II Ips 40/2000 in II Ips 22/2002). Takšni zahtevki zastarajo v splošnem zastaralnem roku petih let (371 člen Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR, enako določa sedaj veljavni 346. člen OZ).

Tožnik bi doseženo korist iz naslova neupravičene obogatitve eventualno lahko zahteval le za obdobje po pravnomočnosti odločbe o vrnitvi nacionaliziranega premoženja upravičencu, seveda če bi se izkazalo, da so za to izpolnjeni z zakonom predvideni pogoji.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in sodba sodišča prve stopnje v obsodilnem delu in izreku o stroških postopka (prvi in drugi odstavek izreka) spremeni tako, da se zavrne tudi tožbeni zahtevek glede plačila 17.265,74 (sedemnajst tisoč dvesto petinšestdeset 74/100) EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.11.2008 do plačila, tožeča stranka pa je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.810,68 (tisoč osemsto deset 68/100) EUR v roku 15 dni od prejema odločbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne in v tretjem odstavku izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 932,10 (devetsto dvaintrideset 10/100) EUR v roku 15 dni od dneva prejema odločbe sodišča druge stopnje.

IV. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo odločilo, da je toženka dolžna plačati tožniku znesek 17.265,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.11.2008 dalje. Poravnati je dolžna tudi stroške postopka nasprotne stranke v znesku 689,73 EUR, v primeru zamude z obrestmi. Glede plačila denarne obveznosti, ki presega prisojenih 17.265,74 EUR do zahtevanih 34.420,70 EUR in glede plačila obresti od 01.12.1993 do 29.11.2008, je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del odločbe. Izpodbija tudi odločitev o stroških postopka. Sklicuje se na vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Predvsem naj bi sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. Ugovarja stališču, da je tožbeni zahtevek na plačilo „neprave odškodnine“ po Zakonu o denacionalizaciji – ZDen zastaral. Že v letu 1993 sta sedanji pravdni stranki sklenili dogovor, da bo s poslovnim prostorom, ki je predmet denacionalizacije, razpolagala in upravljala toženka in prejemala tudi del najemnine. Sklenjen dogovor je tožniku onemogočal vložitev kakršnegakoli zahtevka proti sedanji toženki. Takšno stanje je trajalo vse do izdaje odločbe z dne 24.04.2006, s katero je bil tožniku poslovni prostor vrnjen v posest oziroma do 30.11.2005, ko je toženka slednjemu dejansko prepustila nepremičnino v posest in upravljanje. Za začetek teka zastaralnega roka je torej odločilen datum 30.11.2005. Tožnik predlaga, da sodišče druge stopnje njegovi pritožbi ugodi, tako da zahtevku v celoti ugodi, nasprotni stranki pa naloži obveznost plačila stroškov postopka. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka s pritožbo izpodbija obsodilni del odločbe in odločitev o stroških postopka. Sklicuje se na vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena ZPP. Poudarja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določila Obligacijskega zakonika – OZ o neupravičeni obogatitvi. Edino pravno podlago za plačilo kakršnekoli odškodnine predstavlja določba 72. člena ZDen. Takšno je tudi stališče sodne prakse. Če tožeča stranka kot denacionalizacijski upravičenec prepozno zahteva plačilo denarnega nadomestila, le – tega ne more uveljavljati na kakšni drugi pravni podlagi. Pravna podlaga po 72. členu ZDen bi se lahko „izčrpala“ šele po pravnomočnosti odločbe upravnega organa, s katero je bila nepremičnina vrnjena upravičencu, t.j. po 06.11.2000. Šele od takrat dalje bi se lahko pravno razmerje med strankama presojalo po pravilih o neupravičeni pridobitvi. Tudi s tega naslova je pritožnica v postopku na prvi stopnji ugovarjala zastaranje zahtevka. Sodišče prve stopnje je določbe najemnih pogodb razlagalo napačno, v zvezi s pobotanjem najemnin pa napačno ugotovilo dejansko stanje. Zmotna je ugotovitev izpodbijane sodbe, da je toženka dolžna vrniti prejete zneske najemnin, ker tožniku v upravnem postopku ni bila naložena obveznost plačila toženkinih vlaganj v nepremičnino. Iz 8. člena pogodbe z najemnikom A.P.M. d.o.o. ne izhaja, da bi morala toženka vrniti najemnine, če ne bo uspela z zahtevkom na povrnitev vlaganj oziroma, če tožniku ne bo naloženo plačilo denarne obveznosti v njeno korist. Takšno pogodbeno določilo je prestavljalo le zavarovanje obeh pogodbenih strank za primer, da bi moral tožnik kaj plačati toženki. Sodišče prve stopnje se je pri sprejemu odločitve oprlo tudi na najemne pogodbe, na katere se tožnik ni skliceval. S tem je kršilo 212. člen ZPP, to pa je vplivalo na zakonitost in pravilnost odločbe. Ugovor zastaranja je utemeljen, saj bi moralo sodišče prve stopnje presojati vsako najemno razmerje posebej. Pritožnica še poudarja, da tožnik ni nikoli določno opredelil posameznih zneskov najemnin, ki bi predstavljali njegovo prikrajšanje. Glede na določbo 212. člena ZPP trditve in dokazi toženke ne morejo nadomestiti trditev in dokazov tožnika. Tožnik bi moral določno opredeliti obseg prikrajšanja na njegovi in obogatitve na strani toženke. Pritožnica poudarja, da je v postopku denacionalizacije zahtevek na povrnitev vlaganj umaknila zato, ker je ocenila, da je s prejetimi najemninami dobila povrnjena vsa vlaganja v nepremičnino. Sodišče prve stopnje bi moralo vlaganja upoštevati, saj ima pridobitelj pravico do povrnitve potrebnih in koristnih stroškov po 193. členu OZ. Pritožba predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožniku pa naloži povrnitev stroškov postopka, ki so nastali toženki. Priglaša tudi pritožbene stroške.

4. Pritožba toženke je utemeljena, pritožba tožnika pa ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je zadevo preizkusilo v okviru pritožbenih zatrjevanj in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po tako opravljenem preizkusu ugotavlja, da se obe pritožbi na bistvene kršitve določb postopka sklicujeta le pavšalno. Takšna, vsebinsko nekonkretizirana pritožbena graja, pa preizkusa zadeve pred sodiščem druge stopnje ne omogoča. Glede na stališče sodišča druge stopnje, predvsem v zvezi z zahtevkom iz naslova neupravičene obogatitve, ki bo obrazloženo v nadaljevanju, pa tudi ni odločilna zatrjevana kršitev določbe 212. člena ZPP. Je pa sprejeta odločitev, da je toženka dolžna plačati tožniku 17.265,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.11.2008 do plačila, glede na dejanske ugotovitve v postopku materialnopravno zmotna. Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo listine (najemne pogodbe), nanje pa oprlo svojo odločitev.

6. Pravilno je stališče toženke glede pravne narave zahtevkov iz drugega odstavka 72. člena ZDen. Ne gre za odškodninske zahtevke, saj niso podani elementi splošnega civilnega delikta ali zahtevke z naslova neupravičene obogatitve, saj ne gre za vrnitev neupravičeno dosežene koristi. Gre za vrnitev koristi v obliki denarnega nadomestila, ki bi jo denacionalizacijski upravičenec dosegel, če bi dobil nepremičnino vrnjeno takoj po uveljavitvi ZDen (primerjaj odločbi Vrhovnega sodišča R Slovenije, opr. št. II Ips 40/2000 in II Ips 22/2002). Takšni zahtevki zastarajo v splošnem zastaralnem roku petih let (371 člen Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR, enako določa sedaj veljavni 346. člen OZ).

7. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je (tudi) v konkretnem primeru zastaralni rok za uveljavitev takšnega zahtevka začel teči 06.11.2000, ko je postala odločba Ministrstva za kulturo z dne 25.09.2000, št. 464-111/99, s katero je bil denacionalizacijski upravičenki poslovni prostor vrnjen v last, pravnomočna. Novelirani šesti odstavek 25. člena ZDen namreč omogoča, da se nepremičnina v primeru, kot je obravnavani, ko se zavezanec in upravičenec oziroma njegovi pravni nasledniki ne sporazumejo glede izplačila odškodnine za bistveno povečano vrednost nepremičnine, vrne še pred ugotovitvijo višine povečane vrednosti. Iz vsebine citirane odločbe Ministrstva za kulturo izhaja, da je poslovni prostor ostal v posesti zavezanca do izplačila odškodnine na podlagi smiselne uporabe drugega odstavka 22. člena ZDen (možnost nadaljnje uporabe nepremičnine za določeno obdobje, ki je nujno potrebno za prilagoditev poslovanja spremenjenim razmeram). V nasprotju s pritožbo je sodišče druge stopnje mnenja, da na začetek teka zastaralnega roka ni vplivala okoliščina, da je bila upravičenki oziroma njenemu pravnemu nasledniku nepremičnina vrnjena v posest šele z odločbo Ministrstva za kulturo z dne 24.04.2006, št. 464 - 111/99, dejansko pa nekoliko prej, t.j. 30.11.2005. 8. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da sta se sedanji pravdni stranki že pred izdajo odločbe v denacionalizacijskem postopku (v letu 1993) dogovorili, da bosta nepremičnino oddajali v najem (do leta 2005 je bilo sklenjenih več najemnih pogodb), vsaka od njiju pa bo prejemala sorazmeren del najemnine. Po pravilni razlagi izpodbijane sodbe sta na ta način z nepremičnino skupno upravljali, in to tudi po tem, ko je bila v letu 2000 vrnjena v last denacionalizacijski upravičenki. Neutemeljena je torej trditev pritožbe, da je na podlagi dogovora iz leta 1993 s poslovnim prostorom razpolagala in upravljala (le) toženka, to pa je tožniku onemogočalo vložitev kakršnegakoli zahtevka proti njej. Vse od pravnomočnosti odločbe z dne 25.09.2000, s katero je bila nepremičnina vrnjena v last denacionalizacijskem upravičencu, t.j. od 06.11.2000, je obstajala možnost vložitve zahtevka na plačilo denarnega nadomestila zaradi nemožnosti uporabe oziroma upravljanja z nacionaliziranim premoženjem. Tožba je bila vložena (šele) 28.11.2008, zato je po pravilni razlagi izpodbijane sodbe zahtevek na plačilo denarnega nadomestila po drugem odstavku 72. člena ZDen zastaral (371. člen ZOR oziroma 346. člen OZ).

9. Toženka v pritožbi utemeljeno opozarja, da bi tožnik doseženo korist iz naslova neupravičene obogatitve eventualno lahko zahteval le za obdobje po pravnomočnosti odločbe o vrnitvi nacionaliziranega premoženja upravičencu, seveda če bi se izkazalo, da so za to izpolnjeni z zakonom predvideni pogoji.

10. V obravnavani je sodišče prve stopnje zmotno presodilo listine (najemne pogodbe), natančneje pogodbeno določilo, da se bo najemnina, ki jo prejme „sedanji lastnik“ (toženka) poračunala z eventualnimi obveznostmi „bodočega lastnika“ (tožnika) do sedanjega lastnika, v kolikor bo v denacionalizacijskem postopku tako odločeno. Na tej podlagi, v povezavi s tem, da tožnik v upravnem postopku ni bil zavezan k izplačilu denarne vrednosti vlaganj v korist toženke, sedanja toženka je zahtevek s tega naslova umaknila, tožnik pa v umik ni privolil, izpolnjeni tudi niso bili pogoji za pobot terjatev, je zmotno zaključilo, da je toženka neupravičeno obogatena, da je najemnine prejela brez pravnega temelja oziroma glede na podlago, ki se kasneje ni uresničila, zato je prejeto dolžna vrniti (četrti odstavek 210. člena ZOR oziroma tretji odstavek 190. člena OZ). Sodišče prve stopnje je pri presoji (razlagi) spornega pogodbenega določila spregledalo skupni namen pogodbenikov, sedanjih pravdnih strank (drugi odstavek 99. člena ZOR oziroma drugi dostavek 82. člena OZ), da kot pravni naslednik denacionalizacijske upravičenke in denacionalizacijski zavezanec zaradi eventualnih obveznosti z naslova vlaganj s pogodbo vnaprej uredita razmerje. Na to okoliščino je utemeljeno opozarjala toženka že v postopku na prvi stopnji in ponovno v pritožbi. Takšna razlaga pa ne dopušča zaključka, da je sedanja toženka dolžna v primeru umika zahtevka z naslova vlaganj v vsakem primeru vrniti prejete zneske najemnin. Iz upravnega spisa, natančneje odločbe z dne 24. 06. 2006 (priloga A2), izhaja, da je sedanja toženka zahtevek z naslova vlaganj umaknila, ker je štela, da je s prejetimi najemninami poplačana, upravni organ pa zaradi zaradi neaktivnosti pravnih naslednikov denacionalizacijske upravičenke, tudi tožnika (po večkratnih pozivih sodišča najemnih pogodb niso predložili), ni mogel ugotoviti, ali so slednji morebiti oškodovani, zato je izjavo o umiku zahtevka upošteval in postopek ustavil. 11. Materialnopravno napačen je torej zaključek sodišča prve stopnje, da je toženka svoj delež prejetih najemnin (1/3), 2/3 sta pripadali tožniku, prejela brez pravnega temelja oziroma na podlagi, ki se kasneje ni uresničila (četrti odstavek 210. člena ZOR oziroma tretji odstavek 190. člen OZ).

12. Na podlagi obrazloženega je sodišče druge stopnje pritožbi toženke ugodilo in odločitev v obsodilnem delu in izreku o stroških postopka spremenilo tako, da je zavrnilo še zahtevek na plačilo 17.265,74 EUR z obrestmi (2. in 5. alineja 358. člena ZPP), pritožbo tožnika pa zavrnilo in v tretjem odstavku izreka odločbo potrdilo (353. člen ZPP).

13. O vseh stroških postopka je odločilo v skladu z drugim odstavkom 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP.

14. Toženka je po spremembi odločbe na drugi stopnji v postopku uspela, zato ji mora tožnik povrniti stroške v znesku 1.810,68 EUR. Stroške je odmerilo že sodišče prve stopnje, nobena od pritožb pa odmere ni grajala. Toženka je upravičena tudi do povrnitve pritožbenih stroškov, in sicer v znesku 932,10 EUR (sestava pritožbe 750 točk, 20% DDV, taksa za pritožbo v znesku 519,00 EUR). Tožnik do povrnitve stroškov, ki so mu nastali z vložitvijo pritožbe ni upravičen, saj z vloženim pravnim sredstvom ni uspel.