Jedro

Izvedenski organ je v mnenju prepričljivo ocenil, da tožnik zaradi miopičnega astigmatizma obeh oči ter degenerativne kratkovidnosti ni zmožen za delo na delovnem mestu pomožnega krovca, temveč je s polnim delovnim časom in naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti, zmožen za drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem, lažjem fizičnem delu z omejitvami. Zato je tožnik zakonito razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami, s polnim delovnim časom.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo ugoditveno sodbo tako, da je odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 15. 5. 2013 in št. ... z dne 28. 11. 2012 (I. točka izreka). Tožnika je razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu priznalo pravico do premestitve na drugo, fizično lažje delovno mesto z bremeni do 7 kg, kjer ni potreben natančen in globinski vid in kjer ni povečanega tveganja za poškodbe oči, s polnim delovnim časom od 12. 11. 2012 dalje (II. točka izreka) ter hkrati odredilo, da o pravici in višini nadomestila za invalidnost odloči tožena stranka s posebno odločbo (III. točka izreka). Izreklo je, da se je tožnik v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe dolžan prijaviti pri pristojnem Zavodu RS za zaposlovanje (IV. točka izreka) in sklenilo, da mu je tožena stranka v 8 dneh dolžna povrniti stroške postopka v znesku 24,80 EUR (V. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom na spremembo v smeri zavrnitve celotnega tožbenega zahtevka. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo 60. člen ZPIZ-1, ko je delazmožnost ocenjevalo na opis dela iz tožnikove predzadnje zaposlitve „pomožna krovska dela“ pri A.A. s.p., ki tudi ni predstavljala dalj časa trajajoče zaposlitve glede na celoten delovni staž, hkrati pa je bil po mnenju specialista medicine dela, prometa in športa z dne 23. 9. 2008 tožnik za delo krovec klepar zmožen. Spremembe v zdravstvenem stanju, torej poslabšanje je ugotovilo v obdobju, ko tožnik navedenega dela ni več opravljal. Poudarja, da tožnik ni bil zmožen za delo, ki ga je opravljal v obdobju od 1. 2. 2012 do 3. 6. 2012, kot je ugotovila IK II. stopnje 11. 4. 2013. Pri tožniku tako ni sprememb v zdravstvenem stanju, ki bi predstavljale invalidnost glede na definicijo iz prvega odstavka 60. člena ZPIZ-1, saj je delo, ki ga je opravljal pred spremembami v zdravstvenem stanju bil zmožen enako kot ob nastopu oziroma za to delo ni bil zmožen že ob nastopu kot tudi kasneje. Do sprememb v zdravstvenem stanju ni prišlo pred nastopom tega dela (verjetno mišljena krovska dela), pač pa kasneje in tako tudi ni podlage za oceno delazmožnosti na opis predzadnje zaposlitve, torej na delo, ki ga je tožnik opravljal pred obdobjem sprememb v zdravstvenem stanju. Napačno naj bi bil uporabljen tudi tretji odstavek 60. člena ZPIZ-1, in sicer pojem poklica, pri uporabi katerega je potrebno izhajati iz prvega odstavka 60. člena istega zakona. Vprašanje sprememb v zdravstvenem stanju naj bi bilo relevantno samo v relaciji do tistega okolja oziroma obdobja, ki je obstajal v času sprememb.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana ugoditvena sodba izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz drugega odstavka 350. v zvezi s 339. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Sodba je utemeljena s prepričljivimi dejanskimi in pravilnimi pravnimi razlogi, zato je na pritožbene navedbe potrebno dodati predvsem naslednje.

Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana v 60. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-1), ki ga je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo. Po prvem odstavku 60. člena ZPIZ-1 je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Takšna definicija upošteva celoto splošnih in poklicnih delovnih zmožnosti zavarovanca(1). Definicija invalidnosti, uveljavljena s ZPIZ-1 se bistveno razlikuje od predhodnih definicij, saj je za obstoj in stopnjo invalidnosti pomemben vpliv sprememb v zdravstvenem stanju na zavarovančevo splošno in poklicno zmožnost za delo in ne le zmožnost za delo na delovnem mestu, na katero je razporejen. Za invalidnost po tej definiciji gre, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odvrniti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev drugega delovnega mesta ali za ohranitev delovnega mesta oz. za poklicno napredovanje. Seveda je ta definicija bistveno širša, kot bi se dalo sklepati iz materialno pravnega naziranja tožene stranke. Povsem nesprejemljivo je namreč njeno materialnopravno stališče, da bi bilo mogoče invalidnost ocenjevati le na delovno mesto, ki ga je zavarovanec nazadnje opravljal, saj kaj takega iz prvega odstavka 60. člena ZPIZ-1 sploh ne izhaja. Za ugotovitev invalidnosti po navedeni definiciji ni odločilna izključno sprememba zdravstvenega stanja na delovnem mestu, ki ga je zavarovanec opravljal, niti ne gre za vprašanje sprememb v zdravstvenem stanju v relaciji do tistega okolja oziroma obdobja, ki je obstajalo v času sprememb oziroma sočasnost teh relacij, kot se zavzema tožena stranka.

Poleg splošne definicije invalidnosti, opredeljene v prvem odstavku 60. člena ZPIZ-1, so v drugem odstavku istega člena namreč določene tudi kategorije invalidnosti, in sicer od splošne nezmožnosti za delo, poklicne nezmožnosti za delo, zmanjšane in omejene zmožnosti za delo. V III. kategorijo invalidnosti je tako med drugim mogoče razvrstiti tudi zavarovanca, ki še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni več zmožen za delo na delovnem mestu, na katero je razporejen. Vendar pa slednjega besedila ni mogoče pravilno uporabiti zgolj ob jezikovni razlagi, saj bi takšna interpretacija in uporaba tretje alineje drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1 pomenila, da v to kategorijo zavarovanci, pri katerih bi bila invalidnost ugotovljena npr. v času njihove brezposelnosti, sploh ne bi mogli biti razvrščeni. V praksi izvajanja obveznega in invalidskega zavarovanja se sicer invalidnost ocenjuje tudi na delovno mesto, ki so ga zavarovanci nazadnje opravljali. Vendar ni razloga, da v okoliščinah konkretnega primera zaradi kratkotrajnosti zadnje zaposlitve ne bi bila ocenjevana na delovno mesto „pomožnega krovca“, ki dejansko predstavlja tožnikovo predzadnjo zaposlitev. Sicer pa se obremenitve z vidika teže bremen, ki so v obravnavanem primeru iz zdravstvenih razlogov kontraindicirana, niti ne razlikujejo od obremenitev na delovnem mestu „pomožna dela“ iz zadnje zaposlitve.

V predsodnem postopku je bila tožnikova zahteva za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja zavrnjena na podlagi mnenja IK I z dne 12. 11. 2012 in IK II z dne 11. 4. 2013. IK II. stopnje je invalidnost ocenjevala na „pomožna dela“, na katera je bil tožnik razporejen od 1. 2. 2012 do 3. 6. 2012 v B. s.p.. Kljub temu, da je izvedenski organ ugotovil, da je tožnik za navedeno delo zmožen pod enakimi pogoji kot ob nastopu dela, in da invalidnost zato pri njem ni podana, je ob izkazanem miopičnem astigmatizmu obeh oči hkrati menil, da ni bil zmožen rokovanja z bremeni nad 7 kg, in da torej isto delo zanj ni bilo primerno, saj je stalno rokoval z bremeni 10 kg in občasno tudi 50 kg. Navedenega protislovja tožena stranka pred izdajo izpodbijanega drugostopenjskega posamičnega upravnega akta ni odpravila, temveč je kljub nasprotju med mnenjem in obrazložitvijo nanj oprla svojo zavrnilno odločitev.

Pri invalidnosti gre torej za oceno sprememb v zdravstvenem stanju ob upoštevanju celote splošnih in poklicnih delovnih zmožnosti, zato ni nobene pravne ovire, da sodišče prve stopnje izpodbijane ugoditvene sodbe ne bi oprlo na dopolnilno mnenje IK II (list. št. 20 - 21 v sodnem spisu z dne 28. 2. 2014). Prav izvedenski organ tožene stranke je v dopolnilnem mnenju, izdelanim na zahtevo sodišča, prepričljivo ocenil, da tožnik zaradi miopičnega astigmatizma obeh oči ter degenerativne kratkovidnosti, ni zmožen za delo na delovnem mestu „pomožnega krovca“, (ki ga je od 1. 2. 2011 do 30. 1. 2012 in pred tem že od leta 2008 tožnik opravljal pri A.A. s.p.), temveč je s polnim delovnim časom in naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti, zmožen za drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem, lažjem fizičnem delu, na katerem ne bo dvigoval bremena nad 7 kg, kjer ni potreben natančen in globinski vid in ni povečanega tveganja za poškodbe oči. Glede na to, da tožena stranka na dopolnilno mnenje lastnega izvedenskega organa, po katerem je pri tožniku podana III. kategorija invalidnosti zaradi posledic bolezni od 12. 11. 2012 dalje, pred sodiščem prve stopnje ni imela pripomb, sta z izpodbijano ugoditveno sodbo kot nezakonita utemeljeno odpravljena zavrnilna posamična upravna akta. Hkrati je tožnik zakonito razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do premestitve na drugo delovno mesto z že navedenimi omejitvami, s polnim delovnim časom od 12. 11. 2012 dalje.

Ker v postopku pred sodiščem prve stopnje ni prišlo do zmotne uporabe materialnega prava niti nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke v skladu s 353. členom ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo.

Op. št. (1): Komentar k Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju - Gospodarski vestnik, Ljubljana 2000, str. 292.