Jedro

Definicija invalidnosti, uveljavljena z ZPIZ-1, se bistveno razlikuje od predhodnih definicij, saj je za obstoj in stopnjo invalidnosti pomemben vpliv sprememb v zdravstvenem stanju na zavarovančevo splošno in poklicno zmožnost za delo in ne le na zmožnost za delo na delovnem mestu, na katerem je trenutno razporejen.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in odpravilo odločbi tožene stranke z dne 28. 11. 2012 in 15. 5. 2013. Pri tožniku je ugotovilo III. kategorijo invalidnosti in mu priznalo pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami od 12. 11. 2012 dalje. Tožniku je naložilo prijavo pri zavodu za zaposlovanje v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe, o nadomestilu za invalidnost pa mora odločiti tožena stranka s posebno odločbo. Toženi stranki je naložilo v plačilo tožnikove stroške postopka. Sodišče je po dopolnjenem mnenju invalidske komisije II. stopnje pri ugotavljanju tožnikove invalidnosti upoštevalo njegovo zdravstveno stanje ter zahteve pri delu pomožnega krovca, ki so presegale njegovo delovno zmožnost. 2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obrazložilo je, da ni pravilno materialnopravno izhodišče, po katerem bi se invalidnost ocenjevala zgolj glede na delovno mesto, ki ga je zavarovanec nazadnje zasedal. Za ugotovitev invalidnosti ni odločilna le sprememba zdravstvenega stanja glede na delovno mesto, ki ga je zavarovanec (nazadnje) zasedal, ampak je treba upoštevati celoto splošnih delovnih in poklicnih zmožnosti.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da po določbi 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in naslednji) invalidnost obstaja v primeru sprememb zdravstvenega stanja, zaradi katerih se zmanjša zmožnost za zagotovitev ali ohranitev delovnega mesta. Upoštevane bi morale biti spremembe v času opravljanja zadnjega dela. Do zdravstvenih sprememb ni prišlo v času opravljanja zadnjega dela, temveč šele potem. Tožnik je bil pred datumom ugotovljene invalidnosti zmožen opravljati delo, ki ga je opravljal že pred zadnjo zaposlitvijo, ki bi sicer morala biti upoštevana pri oceni invalidnosti.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. V skladu s prvim odstavkom 60. člena ZPIZ-1 je invalidnost po tem zakonu podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Kot izhaja iz citirane določbe, ZPIZ-1 pri ugotavljanju zavarovančeve invalidnosti ne predvideva preverjanja delovne zmožnosti le glede na trenutno delovno mesto v smislu „ohranitve delovnega mesta“, ampak omogoča tudi preverjanje zdravstvenih sprememb glede na potencialno delovno mesto, ki si ga lahko zavarovanec realno zagotovi („zagotovitev delovnega mesta“), ter upošteva možnosti poklicnega napredovanja.

8. Zakon ne daje podlage za revizijsko tezo, da bi se morala invalidnost ugotavljati le glede na zahteve zadnjega delovnega mesta, ker so spremembe zdravstvenega stanja nastale v tem obdobju. Kot je pravilno poudarilo sodišče druge stopnje, se definicija invalidnosti, uveljavljena z ZPIZ-1, bistveno razlikuje od predhodnih definicij, saj je za obstoj in stopnjo invalidnosti pomemben vpliv sprememb v zdravstvenem stanju na zavarovančevo splošno in poklicno zmožnost za delo in ne le na zmožnost za delo na delovnem mestu, na katerem je trenutno razporejen. Vrhovno sodišče je tudi že zavzelo stališče, da se mora pri ugotavljanju invalidnosti upoštevati čim bolj celovita slika zavarovančeve delovne zmožnosti glede na njegovo zaposlitveno zgodovino (VIII Ips 49/2010 z dne 5. 9. 2011). Zato soglaša s presojo sodišča druge stopnje, da je treba v okoliščinah obravnavanega primera (zlasti zaradi kratkotrajnosti zadnje zaposlitve - „pomožna dela“) invalidnost ocenjevati z vidika delovnega mesta „pomožni krovec“, ki je tožnikova daljša, sicer predzadnja zaposlitev. Da za ta dela ni zmožen, izhaja iz dopolnilnega mnenja invalidske komisije II. stopnje z dne 28. 2. 2014. Zato Vrhovno sodišče soglaša s presojo sodišča druge stopnje (zlasti še ob ugotovitvi, da se obremenitve z vidika teže bremen pri delovnih mestih „pomožna dela“ in „pomožni krovec“ ne razlikujejo), da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo tožnikovo invalidnost III. kategorije zaradi bolezni in mu priznalo pravico do premestitve z omejitvami.

9. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.