Jedro

Sodišče je pri odločanju vezano na dejanske razloge iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Toženka se v novi odpovedi ne sklicuje na enaka dejstva za nepotrebnost dela tožnika kot v odpovedi iz leta 2015, kar nenazadnje pomeni, da obeh odpovedi ne moremo enačiti, saj sta napolnjeni z drugačno vsebino. Zato ni pomembno le, da je tožnikovo delo res (vsaj s stališča toženke) postalo nepotrebno že leta 2015, temveč tudi, da je od te odpovedi do nove odpovedi minilo daljše obdobje, v katerem je bil tožnik sicer na čakanju, vendar mu toženka pogodbe ni odpovedala na enakih dejanskih podlagah kot pred tem.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje in sodba sodišča prve stopnje, razen v drugem odstavku III. točke izreka te sodbe, se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožniku z dne 15. 5. 2017 (I. točka izreka), ugotovilo, da delovno razmerje med strankama ni prenehalo, temveč še vedno traja (II. točka izreka), naložilo toženki, da tožnika pozove nazaj na delo in mu do vrnitve prizna vse pravice iz delovnega razmerja ter obračuna mesečno bruto plačo v znesku 1.439,68 EUR, po odvodu davkov in prispevkov pa mu plača neto zneske z zamudnimi obrestmi (prvi odstavek III. točke izreka). Višji zahtevek (za plačilo drugih prejemkov iz delovnega razmerja) je sodišče zavrnilo (drugi odstavek III. točke izreka). Toženki je tudi naložilo, da tožniku prizna in vpiše delovno dobo v matično evidenco ter mu povrne stroške postopka (IV. in V. točka izreka). Iz razlogov sodbe izhaja, da je bil tožnik zaposlen pri toženki od 16. 5. 1994 dalje, da je delo na delovnem mestu višjega referenta 2 nastopil 1. 10. 2015, da mu je istega dne toženka vročila tudi redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, da je bilo z zamudno sodbo sodišča prve stopnje Pd 217/2015 z dne 10. 12. 2015 ugotovljeno, da je bila ta odpoved nezakonita, da je toženka tožnika reintegrirala in mu s 4. 2. 2016 odredila čakanje na delo doma, dne 15. 5. 2017 pa mu je ponovno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. V zvezi s prvo in drugo odpovedjo je sodišče ugotovilo, da gre za „enake oziroma iste razloge“ in da je ekonomski in organizacijski razlog za izpodbijano odpoved nastal že v oktobru 2015; tega ne spremeni dejstvo, da je toženka šele v maju 2017 ukinila tožnikovo delovno mesto. Sodišče se je oprlo tudi na „veljavno in usklajeno“ sodno prakso, po kateri lahko delodajalec le enkrat odpove pogodbo o zaposlitvi iz istega poslovnega razloga.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje ter odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške. Zavrnilo je pritožbene navedbe o bistvenih kršitvah določb postopka, sprejelo dokazne zaključke sodišča prve stopnje in tudi materialnopravno utemeljilo, da vsebina prve in druge odpovedi ni različna in da delodajalec lahko iz istega poslovnega razloga le enkrat odpove pogodbo o zaposlitvi. Pri tem se je sklicevalo tudi na sodbo VS RS VIII Ips 427/2008 z dne 24. 3. 2009. 3. Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 180/2018 z dne 16. 10. 2018 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je sodišče vezano na dejanske razloge iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

4. Toženka je vložila revizijo, v kateri očita sodiščema druge in prve stopnje bistvene kršitve določb postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga ugoditev reviziji in spremembo obeh sodb, tako da se tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne, podrejeno pa razveljavitev sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V reviziji navaja razloge za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 1. 10. 2015 in 15. 5. 2017, primerja obe odpovedi in analizira razlike med njima. Ob tej primerjavi ugotavlja, da so dejanski razlogi iz prve in druge odpovedi pogodbe o zaposlitvi različni. Poudarja, da se obstoj odpovednih razlogov presoja in utemeljuje glede na trenutek podaje odpovedi, ne prej in ne kasneje. Glede na to nasprotuje presoji sodišč druge in prve stopnje o enakem odpovednem razlogu. Poudarja tudi, da ekonomski razlog za odpoved iz leta 2017 ni nastal že leta 2015. Ta razlog je bil sicer podan pri odpovedi iz leta 2015, vendar gre v letu 2017 za drug in po vsebini obstoječ ekonomski razlog; gre tudi za časovno neprimerljiva obdobja in druge podatke o poslovanju toženke, ki utemeljujejo obstoj ekonomskega razloga za odpoved v letu 2017. Enako poudarja za organizacijski razlog, saj je tožnik pred odpovedjo 2017 čakal na delo doma, ker tega dela ni bilo. Sodišči naj bi v zvezi s tem tudi neutemeljeno zanemarili organizacijski ukrep ukinitve delovnega mesta leta 2017. Revizija izpostavlja tudi pretiran poseg v svobodo gospodarske pobude toženke, saj razlogovanje sodišč onemogoča, da gospodarski subjekti sprejemajo legitimne poslovne odločitve na področju delovnega prava itd. 5. V odgovoru na revizijo tožnik prereka revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije. Med drugim navaja, da je lahko bistven le obseg revizije, ki je bil dovoljen s sklepom o njeni dopustitvi. Dodaja tudi, da je bilo v sodnem postopku dokazano, da potreb po delu na tožnikovem delovnem mestu že od reintegracije v prej končanem sodnem sporu ni bilo več. Strinja se s presojo sodišč, da je iz istega poslovnega razloga odpoved delavcu mogoča le enkrat. 6. Revizija je utemeljena.

7. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen ZPP). Revizijsko sodišče glede na naveden obseg preskusa ne odgovarja na revizijske navedbe toženke, ki presegajo ta okvir. Vseeno pa opozarja, da se dopuščeno vprašanje („ali je sodišče vezano na dejanske razloge iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi“) nanaša (tudi) na konkretne okoliščine primera in ga je treba presojati prav v tem kontekstu. Pri tem je pomembno, ali sta sodišči pri presoji zakonitosti izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 5. 2017 pravilno presodili (oziroma sta se pravilno vezali na) dejanske razloge te odpovedi v zvezi z dejanskimi razlogi prejšnje odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 1. 10. 2015. 8. Iz drugega odstavka 87. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1) izhaja, da mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zahteva po obrazložitvi dejanskega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi se nanaša na vse vrste odpovedi pogodbe o zaposlitvi delodajalca - torej na redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, med katerimi je tudi odpoved iz poslovnega razloga, in izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zato je revizijsko sodišče v povezavi z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delodajalca že večkrat zavzelo stališče, da delodajalec v sodnem postopku ne more širiti obsega dejanskega razloga za odpoved1 oziroma je v zvezi z odpovedjo iz poslovnega razloga obrazložilo, da je tudi pri tem treba izhajati iz obrazloženega dejanskega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki ga je in kot ga je navedel sam delodajalec.2 Zato je upoštevajoč zakonski tekst in navedena stališča jasno, da je sodišče pri odločanju vezano na dejanske razloge iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

9. Kot navedeno pa je ta odgovor treba povezati in uporabiti v okoliščinah konkretnega primera, torej ob upoštevanju dejanskih razlogov, ki jih je toženka navedla v odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 15. 5. 2017 v primerjavi z odpovedjo z dne 1. 10. 2015. V tej primerjavi pa so razlogi odločitve sodišč druge in prve stopnje napačni.

10. Iz zamudne sodbe Delovnega sodišča v Kopru Pd 217/2015 z dne 10. 12. 2015 izhaja, da je sodišče ugotovilo nezakonitost predhodne redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku iz poslovnega razloga z dne 1. 10. 2015 in svojo odločitev oprlo na to, da „toženka ni nasprotovala tožbenim navedbam, da je bila s pravnomočnostjo prisilne poravnave odpravljena insolventnost toženke, s tem pa tudi ekonomski razlog za prenehanje potreb po tožnikovem delu, ker ni nasprotovala tožnikovi trditvi, da dela na strojih, ki jih je toženka še dodatno naročila, kar pomeni, da se bo potreba po tožnikovem delu še povečala, in ker ni nasprotovala tožnikovi trditvi, da je delo tožnika prevzel drug delavec.“ Ti zaključki sodišča so seveda povezani z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 1. 10. 2015, v kateri se je toženka sklicevala na insolventnost, in sklep o potrditvi prisilni poravnave ter v zvezi s tem, da je več kot dva meseca zamujala pri izvajanjih ukrepov, predvidenih v načrtu finančnega prestrukturiranja, med katere spada tudi znižanje stroškov dela itd. 11. Po citirani zamudni sodbi je toženka tožnika reintegrirala, vendar mu je že 4. 2. 2016 odredila čakanje na delo doma iz razloga, ker mu začasno ne more zagotoviti dela, nato pa mu je šele po več kot enem letu ponovno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Ta odpoved ne temelji več na obveznostih iz načrta finančnega prestrukturiranja po prejšnjem sklepu o potrditvi prisilne poravnave v zvezi z ukrepi znižanja stroškov dela, temveč na dodatnem postopnem zniževanju naročil obstoječih kupcev, kar ima za posledico nižje prihodke, na podatkih o prihodkih leta 2015, 2016 in planu 2017, ki se ne dosega, in na nižjih naročilih kupcev A. in B. Že iz tega izhaja, da so dejanske podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku 1. 10. 2015 (glede katere sicer tudi iz zamudne sodbe izhaja, da ekonomski razlog za prenehanje po tožnikovem delu sploh ni obstajal) in dejanske podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 5. 2017 različne. Obenem je toženka šele v letu 2017 tudi formalno ukinila tožnikovo delovno mesto. Kasnejša odpoved pogodbe o zaposlitvi tudi v dejanskem pogledu nasprotuje zaključkom sodišča v pravnomočni zamudni sodbi, da naj bi se potreba po tožnikovem delu še povečala in da je tožnikovo delo prevzel drug delavec.

12. Zato v konkretni zadevi obstaja le isti abstraktni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po prvi in drugi odpovedi – v smislu istega razloga, torej poslovnega razloga (prenehanje potreb po opravljanju določenega dela delavca pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi) in ne nekega drugega razloga, ki pa ne temelji na enakih dejanskih (ekonomskih in organizacijskih) podlagah. Tega ne spremeni okoliščina, da je tožnikovo delo postalo nepotrebno že oktobra 2015. Pri tem razlogovanju sodišči druge in prve stopnje ne upoštevata časovnega vidika zadeve - reintegracije tožnika, odreditve čakanja na delo in kot navedeno predvsem drugačnih okoliščin, ki so nastopile kasneje, in ki v letu 2017 (in ne 2015) predstavljajo novo utemeljitev dejanskih razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Toženka se skratka v novi odpovedi ne sklicuje na enaka dejstva za nepotrebnost dela tožnika kot v odpovedi iz leta 2015, kar nenazadnje pomeni, da obeh odpovedi ne moremo enačiti, saj sta napolnjeni z drugačno vsebino. Zato ni pomembno le, da je tožnikovo delo res (vsaj s stališča toženke) postalo nepotrebno že leta 2015, temveč tudi, da je od te odpovedi do nove odpovedi minilo daljše obdobje, v katerem je bil tožnik sicer na čakanju, vendar mu toženka pogodbe ni odpovedala na enakih dejanskih podlagah kot pred tem.

13. Revizijsko sodišče dodatno pojasnjuje, da razlogi odločitve v tej zadevi niso povsem primerljivi razlogom v sodbi VIII Ips 424/2008 z dne 7. 9. 2010 (in nekatere podobne odločbe3), na katere se sklicuje sodišče druge stopnje. Iz te sodbe izhaja, da je šlo za poslovni razlog pri odpovedi iz leta 2003 in 2007, pri čemer je bilo že 2003 ukinjeno delovno mesto tožnice in kasnejši poslovni razlog ni bil drugačen. Obenem je pomembno, da je bila odločitev vezana na prejšnji ZDR, ki je tudi v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu iz poslovnega razloga določal subjektivne in objektivne roke za takšno odpoved (ki so bili prekoračeni), pri čemer je subjektivni rok tekel od ugotovitve utemeljenega razloga, objektivni pa od nastanka utemeljenega razloga (šesti odstavek 88. člena ZDR). Tudi določba o obliki in vsebini odpovedi (86. člen ZDR) se je razlikovala od sedanje določbe 87. člena ZDR-1 in ni vključevala obrazložitve dejanskega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

14. Glede na napačno presojo vezanosti na dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi po prvi in drugi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, sodišči druge in prve stopnje nista presojali ostalih tožbenih navedb tožnika o nezakonitosti takšne odpovedi. Zato je revizijsko sodišče v skladu z drugim odstavkom 380. člena ZPP reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo ter sodbo sodišča prve stopnje, razen v delu, s katerim je bil višji zahtevek tožnika za plačilo drugih prejemkov iz delovnega razmerja zavrnjen (drugi odstavek III. točke izreka, ki ni bil niti pod pritožbo), razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem postopku bo moralo sodišče presoditi tudi o utemeljenosti ostalih tožbenih navedb glede nezakonitosti izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

15. V skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP se odločitev o revizijskih stroških pridrži za končno odločbo.

1 Npr. v sodbi VIII Ips 69/2015 z dne 22. 9. 2015. 2 Npr. v sodbi in sklepu VIII Ips 104/2017 z dne 6. 6. 2017, sodbi VIII Ips 35/2017 z dne 5. 9. 2017, sklepu VIII Ips 168/2017 z dne 5. 9. 2017, sodbi VIII Ips 64/2016 z dne 6. 12. 2016 itd. 3 Npr. sodbi VIII Ips 427/2008 z dne 24. 3. 2009, VIII Ips 454/2007 z dne 11. 5. 2009.