Jedro

Delodajalec lahko iz istega poslovnega razloga odpove delavcu pogodbo o zaposlitvi le enkrat, čeprav po vrnitvi delavca na delo zanj delovnega mesta še vedno nima.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je nezakonita redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 15. 5. 2017 in jo razveljavilo; da delovno razmerje med strankama ni prenehalo in še vedno traja; da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ter mu za to obdobje obračunati mesečno bruto plačo v znesku 1.439,68 EUR, od nje odvesti predpisane davke in prispevke, tožniku pa izplačati neto znesek, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek (na plačilo drugih prejemkov iz delovnega razmerja), pa zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku priznati in vpisati delovno dobo v matično evidenco ZPIZ za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do dneva vrnitve na delo, ga prijaviti v pokojninsko in zdravstveno zavarovanje ter druga zavarovanja. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti stroške postopka v znesku 611,63 EUR, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo v ugodilnem delu vlaga pravočasno pritožbo tožena stranka iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da so odpovedni razlogi v odpovedi z dne 15. 5. 2017 enaki kot v odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 10. 2015 in da je ekonomski razlog za podajo odpovedi v letu 2017 nastal že leta 2015. Ekonomski razlog je bil podan pri odpovedi iz leta 2015 in je bil podan tudi pri odpovedi iz leta 2017, vendar gre za drug po vsebini obstoječ ekonomski razlog. Navaja, da so v letu 2015 v primerjavi z letom 2016 prihodki padli za cca 58 mio EUR, v letu 2017 v primerjavi z letom 2015 pa za 33 mio EUR. Torej gre za drug padec prihodkov, ki nastaja iz leta v leto. Pri odpovedi iz leta 2017 je tožena stranka tudi izpostavila očiten padec sodelovanja s kupci A. in B. in da ekonomski razlog pri padanju naročil nastaja vsak dan in je vsak dan nov oziroma drugačen. Navaja, da je tožena stranka s podajo odpovedi z dne 15. 5. 2017 navedla stroškovno racionalizacijo zaradi dejstva, ker potrebe po delu na dan podaje odpovedi ni bilo, saj imeti zaposleno osebo, za katero ni dela, je stroškovno nevzdržno, prav tako pa ni center za socialno delo ali zavod za zaposlovanje. Navaja, da so bili podani drugi organizacijski razlogi, saj je tožnik v zvezi z odpovedjo v letu 2017 čakal na delo doma, ker ni bilo dela in ga ni bilo tudi na dan podaje odpovedi. Nasprotuje navedbi, da delovno mesto višji referent II ni bilo zasedeno, prav nasprotno, delovno mesto je bilo zasedeno s tožnikom, vendar ni bilo dela za tožnika vse od 4. 2. 2016 dalje. Meni, da sodišče zamenjuje pojme zasedenost delovnega mesta s potrebo po delu. Nasprotuje očitku sodišča, da tožena stranka ni imela delovnega mesta za tožnika po vrnitvi nazaj na delo, saj to ne drži, tožnika je razporedila na delovno mesto višji referent II, torej je obstajalo delovno mesto. Sodišče pa je zanemarilo organizacijski ukrep ukinitve delovnega mesta. Meni, da je potrebno presojati razloge na dan podaje odpovedi in ne prej ali kasneje. Prav tako meni, da ni dovoljeno uporabljati odpovedi z dne 1. 10. 2015, saj je o tem že bilo pravnomočno razsojeno. Uveljavlja protispisnost glede obrazložitev sodišča v delu neobstoja delovnega mesta oziroma nezasedenosti delovnega mesta višjega referenta II in kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bila obrazložitev neskladna z dejanskim stanjem v predmetni zadevi, saj v prvem postopku delovno mesto ni bilo ukinjeno. Nasprotuje tudi odločitvi glede višine tožbenega zahtevka, saj je predložila aneks k pogodbi o zaposlitvi iz katerega izhaja, da znaša osnovna plača tožnika 1.087,37 EUR in sklicevanju sodišča na določbe 137. člena ZDR-1, saj je tožnik zatrjeval plačo 1.439,86 EUR in ne nadomestila plače v tej višini. Nasprotuje obrazložitvi sodišča prve stopnje, ki ni sodno razvezalo pogodbe o zaposlitvi, iz razloga, ker je sodišče upoštevalo starost tožnika. Meni, da gre za nezakonito izpostavljeno osebno okoliščino tožnika, kar je v nasprotju s 6. členom ZDR-1, saj je splošno znano dejstvo, da oseba pri 57 letih na dan podaje odpovedi ni ne stara in tudi ni varovana po zakonu. Gre za osebo, ki je izkušena v življenjskem in na poklicnem področju, zato so glede domnevne škode tožnika zaključki sodišča brez trditvene in dokazne podlage. Pritožbenemu sodišču predlaga, da uporabi določbo 118. člena ZDR, saj tožena stranka za tožnika dela nima, prav tako pa je tožnik nespoštljiv, nezaupanja vredna oseba in oseba, ki za dosego svojih ciljev ne izbira sredstev ter podaje neresnične navedbe o domnevnem obstoju diskriminacije, s takšno osebo pa tožena stranka v delovnem razmerju ne more sodelovati. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene razloge kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Navaja, da je tožena stranka že v prvi pogodbi o zaposlitvi navajala, da bodo prihodki pri delodajalcu padali in je poslovni razlog ter ponovna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je predmet tega postopka, torej nastal že najkasneje v oktobru 2015. Meni, da pri tem ni odločilna formalna ukinitev delovnega mesta, temveč dejstvo, kdaj je dejansko prenehala potreba po tožnikovem delu na delovnem mestu višji referent II, ta pa je prenehala že v letu 2015, ko je bilo navedeno delovno mesto dejansko ukinjeno, saj so bila tožnikova dela in naloge že takrat prerazporejene med ostale zaposlene in od takrat dalje niti tožnik, čeprav je bil kasneje reintegriran, niti kdo drug ni opravljal delovnih nalog delovnega mesta višji referent II. Navaja, da je sodna praksa že v večjem številu zadev zavzela stališče, da prenehanje potreb po delu kot osnovni poslovni razlog ni nujno povezan na sočasno formalno odločitev o ukinitvi delovnega mesta. Razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi lahko nastane že pred tem, kar je moč ugotoviti tudi v obravnavanem primeru. Nasprotuje pritožbenim navedbam, da sodišče ni uporabilo določbe 118. člena ZDR-1 in sodno razvezalo pogodbo o zaposlitvi. Tožnik je sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi nasprotoval, saj njegova starost, pa čeprav še ni starejši delavec po določilih ZDR-1, omejuje njegove zaposlitvene možnosti. Kljub intenzivnemu iskanju nove zaposlitve in sodelovanju z Zavodom RS za zaposlovanje, se tožnik še do danes ni uspel zaposliti. Prav tako nasprotuje pritožbenim očitkom tožene stranke o porušenem zaupanju. Pri toženi stranki je bil zaposlen zelo dolgo časa in ves ta čas dober delavec, ki je zelo dobro sodeloval z vsemi sodelavci, tudi z nadrejeni in v nobenem primeru ni bil nespoštljiv in nezaupanja vredna oseba. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere opozarja pritožba. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima. V bistvu pritožba to bistveno kršitev uveljavlja zaradi nestrinjanja z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje (predvsem ali gre za dejansko enake oziroma iste ekonomske in organizacijske razloge), kar pomeni pritožbeni razlog nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, delno pa pod tem očitkom uveljavlja tudi zmotno uporabo materialnega prava. Izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh zatrjevanih odločilnih dejstvih, med njimi pa ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato je pritožbeno sodišče sodbo lahko preizkusilo.

7. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bila obrazložitev sodišča prve stopnje v delu neobstoja delovnega mesta oziroma nezasedenosti delovnega mesta višjega referenta II neresnična in protispisna. Navedena kršitev je podana zgolj takrat, kadar je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi, oziroma kadar sodišče v razlogih sodbe vsebini dokaznega gradiva pripiše drugačno vsebino, kot jo to dejansko ima, za kar pa v konkretnem primeru ne gre. Po vsebini tožena stranka v bistvu uveljavlja nestrinjanje z dokazno oceno o neobstoju oziroma nezasedenosti delovnega mesta višjega referenta II, torej drug pritožbeni razlog, vendar prav tako neutemeljeno, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo naslednja pravno pomembna dejstva: - da je bil tožnik pri toženi stranki in njenih pravnih prednikih zaposlen od 16. 5. 1994 dalje; - da je bil tožnik nazadnje na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 9. 2015 zaposlen na delovnem mestu višji referent II in delo po tej pogodbi nastopil z dne 1. 10. 2015, istega dne pa mu je bila vročena redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga; - da je sodišče prve stopnje s pravnomočno zamudno sodbo opr. št. Pd 217/2015 z dne 10. 12. 2015 ugotovilo, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 10. 2015 nezakonita in toženi stranki naložilo, da tožnika reintegrira v delovni proces; - da je tožena stranka pravnomočno sodbo izvršila in tožnika pozvala nazaj na delo in mu istočasno odredila čakanje na delo doma; - da je tožena stranka tožniku dne 15. 5. 2017 ponovno redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov; - da je tožena stranka tožniku že 1. 10. 2015 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz organizacijskega in ekonomskega razloga ter v odpovedi navajala, da tožena stranka izpolnjuje obveznosti iz pravnomočne prisilne poravnave, ki med ostalim predstavljajo znižanje stroškov dela, obenem pa se sooča z dodatnim zmanjšanjem naročil s strani svojih kupcev na obstoječih proizvodih, kar znižuje planiran obseg prodaje v letih 2015 in 2016 in zahteva dodatno znižanje fiksnih stroškov, tudi stroškov dela; da je zaradi optimizacije delovnih procesov tožena stranka racionalizirala in reorganizirala organizacijsko enoto C. in sicer na način, da so dela in naloge, ki jih je opravljal tožnik, razporejene med ostale zaposlene in je glede na navedeno potreba po opravljanju del in nalog pod pogoji tožnikove pogodbe o zaposlitvi zaradi navedenih ekonomskih in organizacijskih razlogov odpadla; - da je tožena stranka tožniku po reintegraciji ponovno odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 15. 5. 2017 iz ekonomskih in organizacijskih razlogov in v izpodbijani odpovedi ekonomski razlog utemeljevala s svojimi obveznostmi iz potrjene prisilne poravnave in soočanjem s postopnim znižanjem naročil obstoječih kupcev ter nižjimi prihodki; organizacijski razlog pa z izvedbo racionalizacije in reorganizacije poslovnega procesa na način, da so bile tožnikove delovne naloge razporejene med ostale zaposlene, tožnikovo delovno mesto pa ukinjeno, glede na navedeno pa je odpadla potreba po opravljanju del in nalog pod pogoji tožnikove pogodbe o zaposlitvi.

9. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da gre za dve odpovedi z identičnim odpovednim razlogom. Ugotovilo je, da je poslovni razlog, ki ga navaja tožena stranka v obeh odpovedih enak in da je tako ekonomski in organizacijski razlog za izpodbijano odpoved nastal že najkasneje v oktobru 2015. Ugotovilo je, da je že tedaj tožena stranka zaradi zaveze iz potrjene prisilne poravnave in nižjih prihodkov tako dejanskih kot planiranih, zaradi upada naročil, izvedla racionalizacijo in reorganizacijo delovnega procesa, zaradi katere je postalo tožnikovo delo na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto višji referent II nepotrebno. Tožena stranka je namreč že v oktobru 2015 zaradi potrebe po optimizaciji delovnega procesa dela in naloge delovnega mesta višji referent II prenesla na ostala delovna mesta, tožniku pa redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Zgolj dejstvo, da je tožena stranka delovno mesto višji referent II formalno ukinila šele v maju 2017, tudi po mnenju pritožbe ne spremeni dejstva, da je bilo delo na tem delovnem mestu dejansko nepotrebno že od oktobra 2015 dalje. Tožena stranka na tem delovnem mestu drugih delavcev ni zaposlila in je bilo delovno mesto vse od odstranitve tožnika iz delovnega mesta pa do ukinitve, nezasedeno. Sodna praksa je v zvezi z nastankom poslovnega razloga že v večjem številu zadev zavzela stališče, da prenehanje potreb po delu (kot poslovni razlog) ni nujno vezan na sočasen sprejem novega akta o sistemizaciji del (in ukinitev delovnih mest s tem aktom). Razlog za odpoved namreč lahko nastane že pred tem.1 V sodni praksi je šlo za primere, ko je prenehala potreba po delu delavca tudi pred formalno ukinitvijo delovnega mesta, na katerem je opravljal delo, ali primere, ko do formalne ukinitve delovnega mesta sploh ni prišlo, zato se ne more delodajalec uspešno sklicevati in uveljavljati tega, da je zaradi nepotrebnosti tudi formalno ukinil delovno mesto in je ta ukinitev šele tedaj polno učinkovala.

10. Pritožbena navedba, da je druga odpoved po vsebini drugačna od prve odpovedi zato, ker se sklicuje tudi na ukinitev delovnega mesta, ni utemeljena. Poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku je nastal že v oktobru 2015, okoliščina pravnomočne odločitve sodišča in kasnejša reintegracija tožnika ob drugače nespremenjenem dejanskem stanju pa tega ne spremeni2. Delodajalec lahko iz istega poslovnega razloga odpove delavcu pogodbo o zaposlitvi le enkrat, čeprav po vrnitvi delavca na delo zanj delovnega mesta še vedno nima. Tožena stranka v pritožbi takšnemu stališču očita neživljenskost. Vrhovno sodišče RS je v zadevi opr. št. VIII Ips 427/2008 z dne 24. 3. 2009 potrdilo, da je položaj delodajalca težaven, če mora na podlagi pravnomočne sodbe vzpostaviti delovno razmerje na podlagi pogodbe o zaposlitvi za delo, ki se ne opravlja več. Če se zaradi spremenjenih okoliščin po času prvega sodnega postopka ne odprejo možnosti za zaposlitev vrnjenega delavca na drugih delih, delodajalec iz istega razloga pogodbe o zaposlitvi ne more več odpovedati, lahko jo odpove le zaradi kakšnega drugega utemeljenega razloga. Takega razloga v predmetni zadevi ni. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je poslovni razlog, ki ga je tožena stranka navajala v obeh odpovedih enak, pri tem pa je že pravnomočno ugotovljeno, da je redna odpoved tožnikove pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 10. 2015 nezakonita. Ker tožena stranka v izpodbijani odpovedi ni navajala nobenih dodatnih ekonomskih ali organizacijskih razlogov, ki bi lahko predstavljali utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da v konkretnem primeru ne obstoji zakoniti odpovedni razlog, zato je za izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 5. 2017 pravilno ugotovilo, da je nezakonita in ugodilo reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku tožnika. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da je tožniku v okviru reparacije priznalo nadomestilo plače v višini 1.439,68 EUR bruto skladno s sedmim odstavkom 137. člena ZDR-1 in tožnikovo plačilno listo za april 2017, iz katere izhaja, da je njegova plača v tem mesecu (čakanje na delo) znašala v bruto višini 1.439,68 EUR. Zahtevek v takšni višini pa je tožnik podal že v tožbi, zato sodišče prve stopnje ni odločalo mimo trditvene in dokazne podlage tožnika kot neutemeljeno zatrjuje pritožba.

11. Po prvem odstavku 118. člena ZDR-1 lahko sodišče sodno razveže pogodbo o zaposlitvi, če ugotovi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, vendar glede na vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. Sodišče pri presoji, ali obstajajo okoliščine in interesi za reintegracijo delavca ali za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, upošteva okoliščine in interese na strani delavca in delodajalca. Toženka je sodno razvezo utemeljevala s tem, da prihodki še vedno padajo in je še vedno v procesu racionalizacije in za tožnika dela nima in ga tudi ni bilo, ter da je tožnik v postopku zatrjeval diskriminacijo zaradi starosti, ki pa ni bila ugotovljena, kar pomeni, da uporablja vsa možna sredstva, da doseže cilj, kar ni primeren odnos za delovno razmerje, ki temelji na načelu zaupnosti in sodelovanju. Sodišče prve stopnje v predmetni zadevi ni ugodilo predlogu tožene stranke za sodno razvezo, temveč je ugodilo tožnikovemu zahtevku za reintegracijo. Pri tem je upoštevalo, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki od leta 1994 dalje, predvsem pa tožnikovo starost (57 let), ki bistveno omejuje njegove možnosti za novo zaposlitev in bi bilo v škodo delavca, saj tožnik v času, ko mu je bila podana odpoved pogodbe o zaposlitvi še ni bil varovana kategorija. Pritožbeno sodišče z navedenimi razlogi soglaša in pripominja, da uveljavljanje sodnega varstva ni okoliščina, ki bi opravičevala izgubo zaupanja v delo in osebnost delavca, kar neutemeljeno uveljavlja pritožba.

12. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

13. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

14. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnik pa sam krije stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP).

1 Na primer opr. št. VIII Ips 405/2008, VIII Ips 411/2008, VIII Ips 115/2009, VIII Ips 175/2010, VIII Ips 176/2011, VIII Ips 79/2012, VIII Ips 86/2012, VIII Ips 132/2013, itd. 2 Prim. odločbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 473/2007 z dne 8. 6. 2009.