Jedro

Po 2. odst. 27. čl. ZTP lahko pristojni organ zavrne izdajo dovoljenja, če je podan kateri izmed alternativno določenih razlogov iz 1., 2., 3., 4. ali 5. alineje tega odstavka. Če je torej upravni organ pooblaščen za odločanje po prostem preudarku, je obseg sodne kontrole v upravnem sporu opredeljen z določbo 3. odstavka 40. člena ZUS-1. Na podlagi te določbe sodišče preveri zgolj, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 22. člena Zakona o tajnih podatkih (Uradni list RS, št. 50/06, v nadaljevanju ZTP) zavrnila izdajo dovoljenja za dostop do tajnih podatkov stopnje tajnosti TAJNO A.A., sedaj tožniku. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je polkovnik B.B. dne 1. 6. 2009 podal pisni predlog za izdajo dovoljenja tožniku za dostop do tajnih podatkov stopnje TAJNO. Tožnik je bil pred postopkom varnostnega preverjanja seznanjen s predpisi s področja obravnavanja tajnih podatkov, potrebo po pridobitvi dovoljenja za dostop do tajnih podatkov ustrezne stopnje, obsegom in načinom varnostnega preverjanja ter vsebino in postopkom za pridobitev dovoljenja za dostop do tajnih podatkov in je s tem pisno soglašal ter izpolnil ustrezna varnostna vprašalnika in podal izjavo o seznanitvi s predpisi, ki urejajo obravnavo tajnih podatkov (1. odstavek 25. člen ZTP). V postopku varnostnega preverjanja je organ preveril podatke, ki jih je tožnik navedel v osnovnem in posebnem vprašalniku za varnostno preverjanje. V osnovnem vprašalniku za dostop do tajnih podatkov je tožnik v točki 13 navedel, da zoper njega teče kazenski postopek pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani. Pristojni organ je ta podatek preveril in ugotovil, da je bil zoper tožnika vložen obtožni predlog na podlagi kazenske ovadbe Obveščevalno-varnostne službe Ministrstva za obrambo zaradi suma storitve kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (KZ). Tožnik je bil skladno z 9. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) dne 25. 8. 2009 in 1.10.2009 vabljen na razgovor, na katerem je bil seznanjen z ugotovitvami razširjenega varnostnega preverjanja. Na razgovoru je potrdil navedbe iz osnovnega in posebnega vprašalnika, da je zoper njega podana kazenska ovadba zaradi suma storitve kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ. Organ je v dodatnem preverjanju opravil tudi razgovor s tremi referenčnimi osebami, ki jih je tožnik navedel v prvem delu dodatnega vprašalnika in te osebe na razgovoru niso navajale novih okoliščin in dejstev, ki bi lahko vplivale na odločitev organa. Pri presoji suma varnostnega zadržka je pristojni organ izhajal iz narave kaznivega dejanja goljufije in okoliščin, v katerih je bilo dejanje izvršeno. Tožnik je prikazoval podatke o potnih stroških za prevoz na delo, za katere je bilo kasneje ugotovljeno, da so neresnični, in sicer je uveljavljal povračilo stroškov na relaciji, do katere ni bil upravičen ter si s tem pridobil premoženjsko korist, do katere ni bil upravičen. Pristojni organ zato na podlagi zbranih dejstev ocenjuje, da pri tožniku ni mogoče sklepati na njegovo zanesljivost in lojalnost, saj se je zaradi želje po premoženjski koristi izneveril v lojalnosti do delodajalca in z lažnim prikazovanjem in prikrivanjem dejanskih okoliščin delodajalca namenoma spravil v zmoto. To pa pomeni obstoj varnostnega zadržka v skladu s 4. alineo 2. odstavka 27. člena ZTP, zaradi česar je bilo potrebno tožniku izdajo dovoljenja za dostop do tajnih podatkov stopnje tajnosti TAJNO zavrniti.

Tožnik v tožbi navaja, da je pri toženi stranki zaposlen od 1. 10. 1992 dalje. Razporejen je na formacijsko dolžnost podčastnika za usposabljanje v šoli za častnike v Slovenski vojski. Tožbo vlaga zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava ter posledično nezakonite odločbe. Sklicuje se na določbo 4. alinee 2. odstavka 27. člena ZTP, po kateri lahko pristojni organ izdajo dovoljenja zavrne v primeru drugih ugotovitev varnostnega preverjanja, ki vzbujajo utemeljene dvome v posameznikovo verodostojnost, zanesljivost in lojalnost za varno obravnavanje tajnih podatkov. Iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi tožena stranka ugotovila, da obstajajo utemeljeni dvomi o tožnikovi verodostojnosti in da bi bilo zaradi tega utemeljeno moč sklepati, da tožnik ne bo varoval dobljenih podatkov. Opozarja, da skladno z določbo 27. člena Ustave RS ter 3. člena Zakona o kazenskem postopku velja načelo domneve nedolžnosti, po katerem velja tisti, ki je obdolžen kaznivega dejanja, za nedolžnega vse dotlej, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo. Kazenski postopek zoper tožnika pa še ni bil zaključen. Posledično zoper tožnika tudi ni bila izdana sodba, s katero bi bilo odločeno o njegovi krivdi za očitano mu kaznivo dejanje. Tožena stranka je s tem, ko je ugotovila, da je tožnik storil kaznivo dejanje goljufije in da iz narave storjenega kaznivega dejanja in okoliščin, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, izhaja, da je moč utemeljeno dvomiti v njegovo verodostojnost, grobo kršila načelo domneve nedolžnosti. Poleg tega je tožena stranka v izpodbijani odločbi dejansko stanje ugotovila napačno in nepopolno. Za pravilno ugotovitev dejanskega stanja bi morala tožena stranka vpogledati v predmetni spis Okrajnega sodišča v Ljubljani in na ta način pridobiti potrebne izjave in druge dokaze, na osnovi katerih bi lahko nato podala kakršen koli zaključek v smeri ugotovitve, ali je tožnik storil očitano kaznivo dejanje, s tem pa tudi zaključke o njegovi nezanesljivosti in nelojalnosti. Poleg tega bi morala tožena stranka pri presoji teže in pomena očitanega kaznivega dejanja goljufije upoštevati dejstvo, da naj bi bilo kaznivo dejanje, ki se tožniku očita, storjeno v obdobju od novembra 2002 do novembra 2006, torej več kot 3 leta pred izdajo izpodbijane odločbe. Posledično bi se morala tožena stranka v izpodbijani odločbi opredeliti do pomena časovne oddaljenosti očitanega kaznivega dejanja na tožnikovo lojalnost in zanesljivost, saj se le-ta skladno s 27. členom ZTP presoja z vidika trenutnih okoliščin, ki vzbujajo utemeljen sum o tožnikovi lojalnosti in zanesljivosti. ZTP v določbi 1. odstavka 27. člena taksativno našteva 5 različnih varnostnih zadržkov, zaradi katerih se izdaja dovoljenja za dostop do tajnih podatkov zavrne. Tožena stranka v izpodbijani odločbi ni ugotovila suma katerega izmed taksativno naštetih varnostnih zadržkov, saj se je v izpodbijani odločbi sklicevala zgolj na omenjeno 4. alineo 2. odstavka 27. člena ZTP, ki govori o okoliščinah, v katerih se lahko izdaja dovoljenja zavrne, zaradi česar je posledično obrazložitev izpodbijane odločbe v nasprotju s samo seboj in materialno podlago ter je posledično nezakonita. Tožena stranka zaradi očitanega kaznivega dejanja zoper tožečo stranko ni nikoli sprožila disciplinskega postopka. Prav tako so vse tri referenčne osebe potrdile tožnikovo verodostojnost, lojalnost in zanesljivost. Na razgovoru pri varnostno obveščevalni službi MORS je tožeča stranka pojasnila vse okoliščine v zvezi z očitkom neupravičenega prikazovanja in obračunavanja potnih stroškov. Tožeča stranka prilaga tudi ocenjevalne liste in oceno delovne uspešnosti za leto 2008, iz katere med drugim izhaja, da je tožnik prejel nadpovprečne ocene delovne uspešnosti ter da je pri svojem delu zanesljiv in natančen ter da je njegov odnos do delovnih nalog izredno odgovoren, pristop do delovnih nalog pa pravilen, pravočasen in kakovosten. Zaradi izdaje izpodbijane odločbe bo tožniku lahko povzročena nenadomestljiva škoda. Tožena stranka je tožniku neformalno že napovedala, da bo zaradi neizpolnjevanja pogojev za zasedbo delovnega mesta razporejen na bistveno nižje rangirano in vrednoteno delovno mesto, s čemer bo tožnik torej degradiran in to brez utemeljenih razlogov. Pri tem velja poudariti dejstvo, da tožnik pri svojem delu ne dostopa do tajnih podatkov in je zahteva po dostopu le formalen pogoj, ki pa dejansko ni potreben za opravljanje formacijske dolžnosti tožnika. Tožnik zato sodišču predlaga, da odločbo tožene stranke odpravi. Hkrati zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožba ni utemeljena. Meni, da je bilo v konkretni zadevi dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, uporabljeni so bili ustrezni materialni predpisi, tako da je izpodbijana odločba utemeljena in zakonita. Navedbe tožnika njenih navedb za izdajo odločbe o zavrnitvi predloga za izdajo dovoljenja za dostop do tajnih podatkov v ničemer ne izpodbijajo. V izogib ponavljanju se zato tožena stranka v celoti sklicuje na navedbe in argumente, navedene v izpodbijani odločbi. Tožnikove navedbe, da je tožena stranka z izpodbijano odločbo kršila načelo domneve nedolžnosti, so neutemeljene. Tožena stranka pri zavrnitvi izdaje dovoljenja za dostop do tajnih podatkov ni izhajala iz obstoja kaznivega dejanja, pač pa je presojala, ali dejstva, ugotovljena v postopku varnostnega preverjanja, po ZTP pomenijo zavajanje delodajalca in s tem posledično tudi zadosten razlog za utemeljen dvom v tožnikovo verodostojnost, zanesljivost in lojalnost za varno obravnavanje tajnih podatkov. Pri svoji odločitvi je izhajala iz izjav tožnika z dne 25. 10. 2005 in 3. 7. 2006, s katerima je tožnik uveljavljal povračilo potnih stroškov in dejstev, ugotovljenih v razgovoru s tožnikom z dne 25. 8. 2009 ter iz dejstva, da je bila zoper tožnika podana ovadba zaradi napačnega obračunavanja potnih stroškov in s tem posledično tudi protipravno pridobljene premoženjske koristi, nikakor pa ne iz obstoja kaznivega dejanja. Tožena stranka je presojala, ali se je tožnik izneveril v lojalnosti do delodajalca in ali slednje vzbuja utemeljene dvome v tožnikovo verodostojnost, zanesljivost in lojalnost za varno obravnavanje tajnih podatkov, kar po 4. alinei 2. odstavka 27. člena ZTP predstavlja razlog za zavrnitev izdaje dovoljenja za dostop do tajnih podatkov. Ocena, ali pridobljeni podatki vzbujajo utemeljene dvome v tožnikovo verodostojnost in zanesljivost za varno obravnavanje tajnih podatkov, pa spada v polje proste presoje pristojnega organa, kar je ugotovilo tudi Upravno sodišče RS, Oddelek v Mariboru s sodbo U 529/2005-8. Tudi tožnikove navedbe, da so vse tri referenčne osebe (C.C., D.D. in E.E.) potrdile njegovo verodostojnost, lojalnost in zanesljivost, so neutemeljene, saj iz njihovih izjav na razgovoru ne izhaja, da bi katera od njih tožnika okarakterizirala kot lojalno, zaupanja vredno osebo, ki je lojalna delodajalcu. Neutemeljene so tudi tožnikove navedbe, da ocena njegove delovne uspešnosti za leto 2008 izkazuje njegovo zanesljivost, prizadevnost in lojalnost do tožene stranke. Dejstva, ki izhajajo iz navedene dokumentacije, se namreč v postopku varnostnega preverjanja po ZTP ne preverjajo in to niso zakonsko določeni elementi, ki bi vplivali na odločitev, ali se določeni osebi dovoljenje za dostop do tajnih podatkov izda.

Tožnik v pripravljalni vlogi navaja, da tožena stranka v odgovoru na tožbo dodatno navaja, da pri izdaji dovoljenja za dostop do tajnih podatkov ni izhajala iz obstoja kaznivega dejanja tožnika, temveč zgolj iz dejstev, ki jih je ugotovila v postopku varnostnega preverjanja po ZTP. V okviru preverjanja verodostojnosti, zanesljivosti in lojalnosti naj bi se oprla na izjavi tožnika z dne 25. 10. 2005 in 3. 7. 2006, ki jih je le-ta podal v okviru uveljavljanja povračila potnih stroškov, dejstev, ki jih je ugotovila ob razgovoru s tožnikom z dne 25. 8. 2009 ter dejstva, da naj bi bila zoper tožnika vložena kazenska ovadba zaradi napačnega obračunavanja potnih stroškov. Poleg tega se sklicuje tudi na sodbo Upravnega sodišča, oddelka v Mariboru, navaja pa tudi, da iz izjav referenčnih oseb ne izhaja, da bi katera od njih tožnika opredelila kot lojalno in zaupanja vredno osebo. Tožnik opozarja, da tožena stranka dokazov, na katere se sklicuje k odgovoru na tožbo, ni priložila. Zato se tožnik do teh navedb tožene stranke ne more opredeliti. Prav tako tožena stranka ni predložila izpostavljene sodbe Upravnega sodišča v Mariboru, zato tožnik predlaga, da se te sodbe ne upošteva. Tožnik navaja, da je v konkretnem primeru bistveno, da mu tožena stranka z vloženo kazensko ovadbo očita, da naj bi od leta 2002 dalje navajal neresnične podatke o potnih stroških. Omenjeno kazensko ovadbo je tožena stranka na sodišče vložila že dne 27. 8. 2007 in sicer na podlagi obvestil, ki jih je zbrala v letu 2006 in na začetku leta 2007. To pomeni, da so bile toženi stranki že vsaj tri leta pred izdajo izpodbijane odločbe znane vse okoliščine, ki naj bi po njenih navedbah predstavljale varnostni zadržek. Tožnik je imel ves ta čas dostop do tajnih podatkov s stopnjo tajnosti TAJNO in tožena stranka vse do izdaje izpodbijane odločbe ni začela postopka, s katerim bi tožniku odvzela njegov dostop do podatkov z omenjeno stopnjo tajnosti. Po drugi strani je tožena stranka izpodbijano odločbo izdala šele, ko je tožnik v okviru varnostnega preverjanja sam pojasnil, da zoper njega teče kazenski postopek. To kaže na to, da je tožena stranka pri izdaji izpodbijane odločbe ravnala arbitrarno, saj ni zasledovala namena ZTP (možnost „uhajanja“ občutljivih informacij nepoklicanim osebam), temveč je s svojim ravnanjem imela namen izključno sankcionirati tožnika. Zaradi odvzema dostopa do tajnih podatkov je namreč tožnik izgubil možnost opravljanja podčastniških dolžnosti in bil degradiran v navadnega vojaka, zaradi česar je tudi bistveno nazadoval v plačnem razredu. Tožena stranka pa se niti v izpodbijani odločbi, niti v odgovoru na tožbo ni opredelila do pomena časovne oddaljenosti očitanega ravnanja, zaradi česar je izpodbijana odločba v bistvenem delu pomanjkljiva in posledično nezakonita. Po drugi strani je tožena stranka ob izdaji izpodbijane odločbe tudi zanemarila, da iz ocene delovne uspešnosti tožnika izhaja, da je tožnik pri delu zelo zanesljiv in natančen ter da je njegov odnos do delovnih nalog izredno odgovoren. To pa potrjuje, da je tožnik izpolnjeval pogoje za dostop do podatkov s stopnjo tajnosti TAJNO in da je vreden zaupanja delodajalca ter da posledično varnostni zadržek ni obstajal. Vsa očitana dejanja, ki so razlog, zaradi katerega je tožena stranka tožniku zavrnila dostop do tajnih podatkov s stopnjo tajnosti tajno, so nedokazana. Tožniku do sedaj ni bilo dokazano, da bi neresnično prikazoval potne stroške. Tožena stranka zoper tožnika zaradi očitanega ravnanja ni nikoli uvedla disciplinskega postopka. Tožena stranka z izpodbijano odločbo ni presojala oziroma ugotavljala morebitne sedaj obstoječe varnostne zadržke, temveč varnostne zadržke, ki naj bi pri tožniku obstajali več let nazaj. Navedba tožene stranke, da ocena tožnikovega dela ni relevantna za presojo tožnikove zanesljivosti in lojalnosti, ne drži. Omenjena ocena kaže ravno na nasprotno od ugotovitev, ki jih v izpodbijani odločbi navaja tožena stranka. Zaradi navedenega bi se morala tožena stranka v izpodbijani odločbi opredeliti tudi do pomena tožnikovega sedanjega odnosa do naloženih dolžnosti, na njegovo zanesljivost in lojalnost. Tožnik glede na navedeno sodišču predlaga kot doslej.

Tožena stranka v pripravljalni vlogi navaja, da prereka vse navedbe tožeče stranke v odgovoru na odgovor na tožbo in vztraja pri svojih navedbah v odgovoru na tožbo. Zavrača očitke, da je pri izdaji odločbe ravnala arbitrarno in da ni zasledovala namena ZTP. Prav zaradi zasledovanja cilja ZTP je bila tožeči stranki zavrnjena izdaja dovoljenja za dostop do tajnih podatkov stopnje tajnosti TAJNO. V postopku varnostnega preverjanja je bil ugotovljen varnostni zadržek, ki ga tožena stranka nikakor ni mogla spregledati in to kljub dejstvu, da so od očitanega ravnanja tožeče stranke minila tri leta. ZTP namreč opredeli časovno obdobje, v katerem se preverjajo zakonsko določeni elementi, ki vplivajo na odločitev v postopku izdaje dovoljenja za dostop do tajnih podatkov. V konkretnem primeru gre za časovno obdobje 5-ih let, kot je to določeno v 7. odstavku 25. člena ZTP, to pa zajame tudi očitana ravnanja tožeče stranke. Pri ugotavljanju varnostnega zadržka in zavrnitvi izdaje dovoljenja za dostop do tajnih podatkov je tožena stranka tehtala med javno koristjo in interesom posameznika in izhajala iz predpostavke, da v primeru dvoma javna korist prevlada nad interesom posameznika. Tožena stranka ponovno poudarja, da ocena delovne uspešnosti tožnika za leto 2008 ni zakonsko določen element, ki bi vplival na odločitev ali se določeni osebi dovoljenje za dostop do tajnih podatkov izda ali ne. Tožena stranka zavrača tudi očitke, da je izpodbijano odločbo oprla zgolj na obvestilo, da zoper tožečo stranko poteka kazenski postopek in da ni izvedla nobenih aktivnosti za razjasnitev očitanega kaznivega dejanja, ker ni vpogledala v kazenski spis. Tožena stranka še enkrat navaja, da je pri odločitvi v izpodbijani odločbi izhajala iz izjav z dne 25. 10. 2005 in 3. 7. 2006, s katerima je tožeča stranka uveljavljala povračilo potnih stroškov in dejstev, ugotovljenih v razgovoru s tožnikom dne 25. 8. 2009 ter iz dejstva, da je bila zoper tožečo stranko podana ovadba zaradi napačnega obračunavanja stroškov in s tem posledično tudi protipravno pridobljene premoženjske koristi. Iz navedenega pa je jasno, da je tožena stranka izvedla vse potrebne aktivnosti za razjasnitev okoliščin, potrebnih za ugotovitev obstoja morebitnega varnostnega zadržka pri tožeči stranki. Glede na navedeno, tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Predmet presoje v obravnavani zadevi je odločitev tožene stranke, s katero je le-ta tožniku zavrnila dovoljenje za dostop do tajnih podatkov z oznako TAJNO.

Pri osebi, ki naj bi dobila dovoljenje za dostop do tajnih podatkov stopnje TAJNO, se na podlagi 2. točke 1. odstavka 22. a člena ZTP opravi razširjeno varnostno preverjanje. Na podlagi 1. odstavka 22. c člena ZTP se razširjeno varnostno preverjanje opravi tako, da pristojni organ poleg ukrepov iz 1. odstavka prejšnjega člena (osnovno varnostno preverjanje) od preverjane osebe, drugih organov, pristojnih za varnostno preverjanje, ali iz že obstoječih zbirk podatkov preveri še podatke iz posebnega vprašalnika, pomembne za dostop do tajnih podatkov stopnje TAJNO. Po 2. odstavku 22. c člena ZTP v primeru, če se iz ugotovitev razširjenega varnostnega preverjanja ugotovi sum varnostnega zadržka, pristojni organ z varnostnim poizvedovanjem dodatno preveri tiste podatke, ki se nanašajo na posamezen varnostni zadržek. Na podlagi 3. odstavka 23. člena ZTP pristojni organ, če oceni, da obstaja varnostni zadržek, določen s tem zakonom, izdajo dovoljenja za dostop do tajnih podatkov zavrne. V isti določbi je določeno še, da v zavrnitvi izdaje dovoljenja ni treba obrazložiti virov varnostnega preverjanja. V določbi 9. točke 2. člena ZTP so varnostni zadržki opredeljeni kot ugotovitve varnostnega preverjanja, iz katerih izhaja, da obstajajo dvomi o zanesljivosti in lojalnosti osebe, ki naj bi dobila dovoljenje za dostop do tajnih podatkov. Za obstoj varnostnega zadržka je torej dovolj že dvom o zanesljivosti ali lojalnosti osebe.

Pri svoji odločitvi se je tožena stranka oprla na 4. alinejo 2. odstavka 27. člena ZTP. Po 2. odst. 27. čl. ZTP lahko pristojni organ zavrne izdajo dovoljenja, če je podan kateri izmed alternativno določenih razlogov iz 1., 2., 3., 4. ali 5. alineje tega odstavka. Če je torej upravni organ pooblaščen za odločanje po prostem preudarku, je obseg sodne kontrole v upravnem sporu opredeljen z določbo 3. odstavka 40. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1). Na podlagi te določbe sodišče preveri zgolj, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. Upravni akt, izdan po prostem preudarku, mora v obrazložitvi zajemati vse tiste dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka, ki omogočajo preizkus upravnega akta. Sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni prekoračila meje prostega preudarka, ko se je odločila za zavrnitev izdaje dovoljenja, prostega preudarka tudi ni uporabila na način, ki ne bi ustrezal namenu, za katerega je določen, saj je po presoji sodišča obrazložila vse relevantne dejanske in pravne okoliščine, na podlagi katerih je mogoče v smislu 3. odstavka 40. člena ZUS-1 oceniti, da je bil prosti preudarek v obravnavanem primeru uporabljen na način, ki ustreza namenu, za katerega je določen. Tožena stranka je ocenila, da okoliščine, da si je tožnik napačno obračunaval potne stroške, zaradi česar je zoper njega tožena stranka podala kazensko ovadbo (pod št. 221-112/2006-16 z dne 27.8.2007), na podlagi katere je bil vložen obtožni predlog zaradi suma storitve kaznivega dejanja goljufije, predstavljajo varnostni zadržek po 4. alinei 2. odstavka 27. člena ZTP, zaradi česar je izdajo dovoljenja za dostop do tajnih podatkov, po presoji sodišča utemeljeno zavrnila. Takšna odločitev tožene stranke je po oceni sodišča sprejeta v okviru navedenih zakonskih pooblastil in je tudi ustrezno obrazložena.

Sodišče zato zavrača tožbene ugovore kot neutemeljene, ker na drugačno odločitev sodišča ne morejo vplivati. Tožnik ne more uspeti s tožbenim ugovorom, da zoper njega ni bil uveden disciplinski postopek, kot tudi ne z ugovorom, da je kazenski postopek šele v začetni fazi. Sodišče pritrjuje tudi navedbam tožene stranke, da je časovno obdobje, za katerega se preverjajo podatki, določeno v 7. odstavku 25. člena ZTP, v konkretnem primeru je to 5 let. Ker je po presoji sodišča odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnika na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno. Ker je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno, na podlagi 4. odstavka 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.