Jedro

Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da bi morala toženka potem, ko je tožnica odklonila prevzem odpovedi, ravnati skladno s 144. členom ZPP in odpoved pustiti na tožničinem delovnem mestu. Toženka je namreč odpoved v skladu z zgoraj navedeno določbo drugega odstavka 88. člena ZDR-1 vročala v prostorih delodajalca, zato se šteje, da je bila vročitev takrat opravljena. Šesti odstavek 88. člena ZDR-1 glede vročanja odpovedi pogodbe o zaposlitvi odkazuje na smiselno uporabo pravil pravdnega postopka, kolikor ni drugače določeno s tem členom, vendar je glede prostorov delodajalca, kjer se opravlja vročanje, določba ZDR-1 jasna in ne zahteva, da se po neuspešni vročitvi odpoved pusti na delavčevi mizi. Ker se šteje, da je tožnica prejela odpoved 13. 11. 2018, je 30-dnevni rok za uveljavljanje sodnega varstva, določen v tretjem odstavku 200. člena ZDR-1, pričel teči 14. 11. 2018 in se iztekel 15. 12. 2018. Tožnica je torej tožbo 24. 12. 2018 vložila po poteku roka.

Odločitev sodišča prve stopnje o mobingu in višini odškodnine, ki jo je tožnici priznalo iz tega naslova, je pravilna.

Izrek

I. Pritožbi zoper sodbo se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: - razveljavi v točkah I, II, III, IV izreka in v prvem odstavku točke V izreka glede sorazmernega dela regresa za leto 2019, ki presega plačilo regresa za letni dopust za leto 2019 za znesek 591,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2019 do plačila, in glede regresa za letni dopust za leto 2020 ter se tožba v tem delu zavrže; - delno spremeni v točki VIII izreka tako, da se v tem delu glasi: „VIII. Toženka oziroma tožnica po nasprotni tožbi je dolžna tožnici oziroma toženki po nasprotni tožbi v roku 8 dni povrniti stroške postopka v višini 2.489,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila."

II. V preostalem se pritožba zoper sodbo (točka V glede sorazmernega dela regresa za leto 2019 v znesku 591,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2019 do plačila, prvi odstavek točke VI in točka VII izreka) in v celoti zoper sklep zavrneta in se v nerazveljavljenem in nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba in sklep sodišča prve stopnje.

III. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, ki je bila tožnici oziroma toženki po nasprotni tožbi vročena 27. 11. 2018, nezakonita (točka I izreka); da je pogodba o zaposlitvi št. ... za delovno mesto dokumentarist informator zaradi nastopa razveznega pogoja ugotovitve nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi prenehala veljati (točka II izreka); da tožnici oziroma toženki po nasprotni tožbi delovno razmerje pri toženki oziroma tožnici po nasprotni tožbi po pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 4. 4. 2007 in aneksih za delovno mesto vodja službe K. v Enoti A. ni prenehalo, temveč z vsemi pravicami in obveznostmi še traja (točka III izreka). Toženki oziroma tožnici po nasprotni tožbi je naložilo, da v roku 8 dni tožnico oziroma toženko po nasprotni tožbi pozove nazaj na delo po odpovedani pogodbi o zaposlitvi in jo za čas od nezakonitega prenehanja zaposlitve prijavi v zavarovanje za vpis v matično evidenco pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, ji za navedeno obdobje do ponovnega nastopa dela obračuna nadomestilo plače, odvede davke in prispevke ter ji izplača neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila (točka IV izreka); ji plača regres za letni dopust za leto 2019 v znesku 886,63 EUR in za leto 2020 v znesku 940,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 886,63 EUR od 1. 7. 2019 do plačila in od zneska 940,58 EUR od 2. 7. 2020 do plačila (prvi odstavek točke V izreka). Višji obrestni zahtevek je zavrnilo (drugi odstavek točke V izreka). Toženki oziroma tožnici po nasprotni tožbi je naložilo, da ji plača odškodnino zaradi trpinčenja na delovnem mestu v znesku 9.380,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 12. 2018 do plačila (prvi odstavek točke VI izreka), višji zahtevek je zavrnilo (drugi odstavek točke VI izreka). Zavrnilo je zahtevek po nasprotni tožbi za ugotovitev, da pogodba o zaposlitvi št. ... med strankama ni obstajala in ni veljala (točka VII izreka), ter odločilo, da je toženka oziroma tožnica po nasprotni tožbi dolžna tožnici oziroma toženki po nasprotni tožbi povrniti stroške postopka v višini 4.211,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (točka VIII izreka). S sklepom je odločilo, da je toženka oziroma tožnica po nasprotni tožbi dolžna tožnici oziroma toženki po nasprotni tožbi povrniti nadaljnje stroške postopka v višini 241,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

2. Toženka oziroma tožnica po nasprotni tožbi (v nadaljevanju toženka) se pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in in ugodi tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi. Navaja, da je tožnica oziroma toženka po nasprotni tožbi (v nadaljevanju tožnica) 13. 11. 2018 odklonila prejem odpovedi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi. Zmotno je stališče, da bi morala toženka odpoved prenesti iz pisarne pomočnika generalnega direktorja, v kateri je potekalo neuspešno vročanje, v pisarno, v kateri je delala tožnica. ZDR-1 v 88. členu določa, da se vročanje opravi v prostorskih delodajalca, pisarna pomočnika generalnega direktorja pa je prostor delodajalca. Zahteva iz 144. člena ZPP, da se pisanje pusti, pomeni, da ostane tam, kjer je bila vročitev odklonjena, ne pa da se nosi drugam. Tožnica je iz pisarne dobesedno odšla na bolniško, zato pisanja niti ne bi prejela, tudi če bi ji ga vročili na delovišču (oziroma v njeni pisarni). Napačna je ugotovitev sodišča, da odpoved ni posledica spremembe organizacije, temveč da je motiv zanjo osebne narave, in sicer izključitev tožnice iz delovnega okolja, ker sta nadrejena delavca B. B. kot direktor O. in C. C. kot odgovorna za finance nad tožnico izvajala mobing. Če bi bil to razlog, potem ji toženka ne bi ponudila nove pogodbe o zaposlitvi. Sodišče je zavrnilo zahtevek po nasprotni tožbi za ugotovitev, da pogodba o zaposlitvi za novo delovno mesto ni veljavna in ni obstajala, ker je tožnica ni podpisala v roku. Tožnica ni izrazila pogodbene volje, da se sklene nova pogodba o zaposlitvi. Zaključek sodišča, da je toženka izvajala oziroma dopuščala mobing nad tožnico, je napačen ter odstopa od stališč Vrhovnega sodišča v zadevah VIII Ips 143/2018 in VIII Ips 85/2019. Sodišče prve stopnje je v nasprotju z stališčem vrhovnega sodišča vsako še tako majhno nelagodje tožnice opredelilo kot mobing. Mobing naj bi predstavljal očitek C. C. tožnici, da goljufa, ker je prišlo do razlike med evidencami delovnega časa in poročili, ki jih je tožnica oddajala. Sodišče je odločitev oprlo na izpoved priče D. D., pri čemer je priča sama pojasnila, da ji je za domnevni očitek povedala tožnica. Gre za posredni dokaz, ki nima dokazne vrednosti. Če je očitek bil podan le enkrat, ne gre za mobing, saj ravnanje ni ponavljajoče. Nedokazana sta očitka, da tožnica ni opravljala svojega dela v zvezi z pogodbo E. in da je C. C. preverjala stanje glede te pogodbe pri zaposlenih, ki sta bila tožnici podrejena. Takšno ravnanje ne predstavlja mobinga. Zmotno je stališče sodišča, da je B. B. tožnico poniževal pred podrejenimi. Direktor O. je le občasno nadziral njeno delo in preverjal izpolnjevanje delovnih nalog ter poizkušal urejati napete odnose, ki jih je povzročala tožnica do svojih sodelavcev. O tožnici ni nikoli dajal vrednostnih sodb, temveč le o njenem delu, zato je ravnal na dopusten način v smislu VIII Ips 85/2019. Napačna je ugotovitev, da direktor O. ni upošteval predloga tožnice glede kadrovanja in da to pomeni mobing. Tožnica ni imela pristojnosti za odločanje glede kadrovskih vprašanj, vedno pa je imela občutek, da se lahko vmešava v katerokoli stvar (na primer, da hodi na sestanke, ki so bili namenjeni urednikom, ali pa določa, kaj bo v finančnem načrtu). Toženka tožnice ni izolirala niti je ni preselila na oddaljeno lokacijo, temveč se je tožnica sama izolirala, ko je ustvarila konflikt s podrejenimi do te mere, da je podrejeni zoper tožnico podal prijavo zaradi mobinga. Premeščena je bila v pisarno, ki je le nekaj deset metrov od prejšnje pisarne, glede selitve se ni nikoli pritožila niti ni izrazila želje, da bi si pisarno ponovno delila s podrejenimi. Toženka ji ni preprečevala ali omejevala stikov z drugimi zaposlenimi, temveč so se podrejeni izogibali tožnice zaradi njenega odnosa do njih. Prav tako je ni izključevala od informacij in delovnega procesa. Napačna je ugotovitev, da neizvedba razgovora ob letni oceni dela pomeni mobing, saj so bili tudi ostali zaposleni ocenjevani, ne da bi se z njimi opravil razgovor. Ni šlo za ravnanje, ki bi bilo usmerjano zoper tožnico, niti za šikanozno ravnanje. Tudi neažurna odobritev prošnje za dopust ni mobing. Tožnica od dneva, ko sta nekdanja podrejena sklenila nove pogodbe o zaposlitvi, ni imela pravne podlage za vpogled v osebne podatke podrejenih. Iz zaslišanja izvedenke izhaja, da je osebnostna struktura tožnice takšna, da na vse reagira zelo čustveno intenzivno ter da jezo izraža navzven. Prilagoditvena motnja traja od nekaj tednov do pol leta, sodišče pa ugotovi obstoj dolgotrajne prilagoditvene motnje, ki je psihiatrična stroka ne pozna. Glede na ugotovitve izvedenke je imela tožnica težave s prilagoditvami le ob samih odpovedih. Toženka se pritožuje tudi zoper sklep o stroških in predlaga, da ga sodišče spremeni tako, da tožnici naloži plačilo stroškov postopka.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo zoper sodbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba zoper sodbo je delno utemeljena, zoper sklep pa ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in izpodbijani sklep v mejah pritožbenih razlogov. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s 366. členom ZPP je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je deloma zmotno uporabilo materialno pravo.

6. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) v 1. alineji drugega odstavka 88. člena določa, da se redna ali izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi praviloma vroča v prostorih delodajalca. Skladno s tretjim odstavkom 88. člena ZDR-1 je pogodbena stranka, ki se ji odpoved pogodbe o zaposlitvi vroča v prostorih delodajalca, dolžna odpoved prevzeti; šteje se, da je bila vročitev opravljena, če pogodbena stranka odkloni vročitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica 13. 11. 2018, ko ji je v prostorih toženke slednja poskušala osebno vročiti odpoved s ponudbe nove, odklonila vročitev oziroma prevzem redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da bi morala toženka potem, ko je tožnica odklonila prevzem odpovedi, ravnati skladno s 144. členom ZPP in odpoved pustiti na tožničinem delovnem mestu. Toženka je namreč odpoved v skladu z zgoraj navedeno določbo drugega odstavka 88. člena ZDR-1 vročala v prostorih delodajalca (o neuspešnem poskusu vročitve je naredila ustrezen zaznamek; B1). Zato se šteje, da je bila vročitev takrat opravljena. Šesti odstavek 88. člena ZDR-1 glede vročanja odpovedi pogodbe o zaposlitvi odkazuje na smiselno uporabo pravil pravdnega postopka, kolikor ni drugače določeno s tem členom, vendar je glede prostorov delodajalca, kjer se opravlja vročanje, določba ZDR-1 jasna in ne zahteva, da se po neuspešni vročitvi odpoved pusti na delavčevi mizi.

7. Ker se šteje, da je tožnica prejela odpoved 13. 11. 2018, je 30-dnevni rok za uveljavljanje sodnega varstva, določen v tretjem odstavku 200. člena ZDR-1, pričel teči 14. 11. 2018 in se iztekel 15. 12. 2018. Tožnica je tožbo vložila 24. 12. 2018, torej po poteku roka, zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo ter sodbo glede odločitve o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, reintegracijo in reparacijo razveljavilo in v tem delu tožbo zavrglo (274. člen ZPP).

8. Glede na to, da je bila odpoved tožnici vročena 13. 11. 2018, je 15-dnevni rok za podpis ponujene nove pogodbe o zaposlitvi pričel teči naslednji dan po vročitvi, 14. 11. 2018 in potekel do 28. 11. 2018. Ker je tožnica novo pogodbo podpisala šele 11. 12. 2018, ko jo je tudi priporočeno po pošti poslala toženki (A78) in istega dne kot priponko (skenirano) tudi po e-pošti F. F. ter kadrovski službi, je zamudila rok za podpis, zato ji je delovno razmerje zakonito prenehalo.1 Pri tem sicer pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica novo pogodbo o zaposlitvi podpisala, zato ni utemeljeno stališče pritožbe, da tožnica ni izrazila pogodbene volje za sklenitev pogodbe in da se je podpisala le pod rubriko, ki se nanaša na datum prejema pogodbe. Vendar to za odločitev glede nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja ni odločilno. Glede na to, da delodajalec ne more zahtevati ugotovitve, da pogodba o zaposlitvi ni bila sklenjena, je pravilno zavrnjen tudi zahtevek po nasprotni tožbi. Sodišče bi sicer takšno tožbo moralo zavreči, vendar pritožbeno sodišče v odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi ni poseglo tako, da bi odločitev v točki VII izreka razveljavilo in tožbo zavrglo, saj to ne vpliva na drugačen (slabši) pravni položaj toženke, ki je glede vprašanja zakonitosti prenehanja delovnega razmerja tožnici v sporu v celoti uspela.

9. Ker je bila tožnica zaposlena pri toženki do 15. 8. 2019, je v skladu s četrtim odstavkom 131. člena ZDR-1 upravičena do sorazmernega dela regresa za letni dopust, torej do 2/3 regresa, ki za leto 2019 znaša 886,63 EUR, v sorazmernem delu pa v znesku 591,08 EUR. V tem delu je pritožba toženke zoper ugodilni del v točki V izreka neutemeljena.

10. Odločitev sodišča prve stopnje o mobingu in višini odškodnine, ki jo je tožnici priznalo iz tega naslova, je pravilna. Pritožba neutemeljeno navaja, da je sodišče v tem delu odločitve zmotno uporabilo materialno pravo oziroma da ni upoštevalo stališč iz sodbe Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 143/2018 z dne 16. 4. 2019 in sklepa VIII Ips 85/2019 z dne 10. 5. 2020. 11. Glede ugotovitve, da je C. C. na sestanku dne 13. 1. 2011 v prisotnosti direktorja B. B. tožnici očitala, da goljufa pri izplačilu honorarjev, ne da bi se predhodno seznanila s svojimi pomisleki glede pravilnosti izplačil, in od tožnice zahtevala pojasnila, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da takšno nepreverjeno obtoževanje tožnice v prisotnosti direktorja O. predstavlja žaljivo in poniževalno ravnanje in je eno izmed tipičnih izvršilnih znakov trpinčenja na delovnem mestu po 7. členu ZDR-1, saj gre za graje vredno in očitno negativno in žaljivo ravnanje nadrejene delavke. Neutemeljenega očitka goljufije ni mogoče razumeti kot utemeljene kritike dela tožnice v smislu stališča, zavzetega v VIII Ips 85/2019, saj presega meje dopustnega in prehaja na osebno raven. Očitek goljufije namreč ne predpostavlja le ugotovitve napake oziroma nepravilnosti pri delu tožnice, kar bi sicer lahko bil utemeljen očitek bodisi s strani direktorja O. ali pa C. C., temveč implicira, da je bilo ravnanje tožnice storjeno z goljufivim namenom lažnega prikazovanja podatkov, s čimer bi bila toženki zaradi neutemeljeno izplačanega honorarja povzročena materialna škoda.

12. V zvezi s pogodbo za E. je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnica pridobila novo pogodbo ter jo dala v podpis v tajništvo direktorja O. Zato se pritožbeno sodišče strinja z zaključkom, da je očitanje direktorja tožnici, da ni opravila svojega dela, ker naj pogodbe ne bi bilo, negativno, žaljivo in ponižujoče ravnanje, usmerjeno zoper tožnico. Tudi v tem primeru ne gre za dopustno preverjanje in kritiko s strani nadrejenega delavca glede na stališče v VIII Ips 85/2019. Pravilen je tudi zaključek sodišča, da je v tem kontekstu negativno tudi ravnanje C. C., ki je okoliščine glede domnevnega neobstoja pogodbe preverjala pri tožničinih podrejenih delavcih, ne pa tudi pri tožnici. Glede na takšno ugotovitev sodišča zato niti ni bistvena pritožbena navedba, da je toženka to dejstvo prerekala, saj je bilo to v sodnem postopku dokazano, pri čemer toženka v pritožbi takšno ravnanje C. C. opravičuje s tem, da ni imelo smisla spraševati tožnice glede pogodbe. Na prepričljivost dokazne ocene v tem delu ne vpliva dejstvo, da naj bi priča D. D. izpovedala o dejstvu, ki ga je izvedela od tožnice, saj je sodišče sprejelo tak zaključek tudi na podlagi prepričljive izpovedi tožnice.

13. Pritožba neutemeljeno izpodbija dokazni zaključek, da je direktor B. B. tožnico poniževal pred njej podrejenimi delavci. Ni mogoče pritrditi pritožbi, da je šlo le za občasno nadziranje tožničinega dela in še to izključno v kontekstu njenega izpolnjevanja delovnih nalog. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je direktor ob obiskih v tožničini pisarni tožnico vpričo sodelavcev vprašal, kaj bo sedaj delala (po tem, ko je tožnica v sodnem postopku zaradi nezakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi dosegla reintegracijo in se je po daljšem času vrnila na delo), ter jo spraševal, če snema njun pogovor. Zato je pravilno štelo, da gre za poniževalno komunikacijo direktorja do tožnice, še posebej zaradi prisotnosti drugih zaposlenih. Dokazno oceno je utemeljeno oprlo tudi na izpoved D. D., ki je bila prisotna ob dogodku, in ki je izpovedala o direktorjevi osorni komunikaciji in očitkih tožnici, zakaj si vse zapisuje, oziroma ali snema njun razgovor. Pravilen je tudi zaključek sodišča, da direktorjevi obiski niso bili v funkciji poskusa urejanja napetih odnosov med zaposlenimi v službi, saj sta G. G. in D. D. izpovedala, da so bili v tistem obdobju odnosi v službi dobri in da je prišlo do njihovega poslabšanja šele konec leta 2015, po odhodu H. H. in načinom njene nadomestitve.

14. Pritožba nadalje neutemeljeno izpodbija zaključek sodišča, da ravnanje direktorja O., ki se več mesecev ni odzival na zaprosila tožnice po ureditvi kadrovskih razmer v službi, ki jo je vodila, zaradi odhoda H. H., ne pomeni trpinčenja na delovnem mestu. Tožnica ni trdila, da bi imela kadrovska pooblastila. Tudi sodišče presojo trpinčenja ni oprlo na to okoliščino, temveč je pravilno štelo, da je direktor tožnico kot vodjo službe K. v Enoti A., v kateri so bili porušeni medsebojni odnosi zaradi odhoda delavke in prevzemanja njenih nalog, ignoriral v njenem zavzemanju, da bi se razmere z zaposlitvijo novega delavca uredile. Stanje se je po ugotovitvi sodišča uredilo šele po šestih mesecih z angažiranjem I.I. (kot je to prvotno predlagala tožnica), pred tem pa je direktor v nasprotju s predlogom tožnice podprl njenega podrejenega G. G., ki je želel to delo opravljati za dodatno plačilo, ne da bi predhodno preveril, ali je to sploh mogoče. Ravnanje direktorja O. je tudi po stališču pritožbenega sodišča tožnico degradiralo kot vodjo oddelka. Ravnanja direktorja glede urejanja nadomestitve delavke H. H. samega zase ne bi bilo mogoče šteti za mobing, vendar to postane v povezavi z ostalimi ugotovljenimi ravnanji direktorja, s katerimi je bila tožnica degradirana kot vodja službe. V skladu s stališčem, večkrat zavzetim v sodni praksi, tudi v zadevi VIII Ips 85/2019, je trpinčenje na delovnem mestu lahko sestavljeno iz več, tudi drobnih ravnanj, ki na prvi pogled vsako zase objektivno ni niti graje vredno ali očitno negativno in žaljivo, pa postanejo takšna, če v njih, gledano skupaj kot celoto, prepoznamo vzorec ravnanja, ki se ponavlja ali je sistematičen, to celoto ravnanj pa bi običajno občutljiv, nepristranski in razumen opazovalec spoznal kot graje vredno ali očitno negativno in žaljivo.

15. Neutemeljena je pritožbena navedba, da toženka tožnice ni izključila od celotnega dogajanja v kolektivu, ko jo je preselila v drugo pisarno, temveč da je v soglasju s tožnico poizkušala normalizirati odnose v službi. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženka ni zgolj preselila tožnice v drugo pisarno, temveč jo je preselila na odmaknjeno lokacijo, s tem pa jo je popolnoma umaknila iz delovnega okolja, od dnevnega dogajanja in neposrednih stikov s podrejenimi in uredništvi, za katere je služba pripravljala napovednike. Ni mogoče pritrditi pritožbi, da se je tožnica s selitvijo strinjala, saj se da iz sodbe povzeti, da je tožnica predlagano rešitev sprejela kot začasno rešitev, ki pa je postala stalna. V tem kontekstu torej niso utemeljene pritožbene navedbe, da je toženka na ta način reševala tožničine sodelavce pred tožnico. V kolikor bi tožnica kršila svoje pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja zaradi neprimernega odnosa do svojih podrejenih delavcev, bi lahko toženka uporabila drugačne možnosti za ureditev razmer, ne pa da je tožnico za stalno umaknila iz delovnega okolja službe, ki jo je vodila.

16. Pritožba neutemeljeno izpodbija zaključek sodišča, da je toženka tožnico nedopustno izključevala od informacij. Tožnica sicer res ni imela pooblastil na kadrovskem področju, kot je že zgoraj pojasnjeno, niti ni bila urednik oziroma ni imela pooblastil za sprejemanje finančnih načrtov O. Vendar pa je v zvezi s tem bistvena pravilna ugotovitev sodišča, da direktor O. ni upošteval njenih predlogov glede zaposlovanja v njeni službi in njenih pojasnil v zvezi s tem, temveč jih je zavračal brez obrazložitve in vztrajal pri svojih predlogih ali pa več mesecev pustil zadeve neurejene. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz izhodišča, da je bila tožnica vodja službe in posledično odgovorna za organizacijo in delovanje službe. Zato je pravilno sklepalo, da bi moral direktor B. vsaj proučiti tožničine predloge oziroma upoštevati njene razloge, česar pa v zvezi z nadomestitvijo dela D. D. ni storil. Tožnica kot vodja službe namreč sploh ni bila seznanjena z dejstvom, da je bila z njeno podrejeno delavko D. D. sklenjena pogodba o zaposlitvi in za kakšno delo, čeprav je pred tem tožnica kar dvakrat neuspešno predlagala njeno zaposlitev, kar dokazuje, da je bila izključena od potrebnih informacij v zvezi z zaposlovanjem v službi, ki jo je vodila.

17. Glede Načrta N. je bila tožnica ena od predlagateljic načrta, toženka pa kljub temu, da je tožnica vsako leto vodstvu oddala predlog finančnega načrta (ki je del Načrta N.) za svoj oddelek, tožnice po letu 2011 ni več seznanjala s potrjenim finančnim načrtom za svojo službo, čeprav ga je pred tem prejemala. Ker je bila tožnica dolžna nadzirati porabo sredstev službe, bi tudi po stališču pritožbenega sodišča morala biti seznanjena s potrjenim Načrtom N. oziroma finančnim delom načrta za svojo službo, saj bi bila le tako lahko seznanjena z višino razpoložljivih finančnih sredstev in bi lahko organizirala delo in vodenje oddelka ter porabo finančnih sredstev. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je to pričelo neposredno po nesoglasju med tožnico in C. C., je pravilno sklepalo, da je bil namen takšnega ravnanja C. C. izključiti tožnico iz delovnega procesa in informacij, zato utemeljeno ni upoštevalo izpovedi F. F. in J. J., da je Načrt N. javno objavljen in ga lahko vsak vidi.

18. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica po nastopu funkcije direktorja B. B. ni bila več vabljena na tedenske kolegije urednikov, ki se jih je pred tem redno udeleževala. Ker je bila glavna naloga službe K. priprava napovednikov za radijske oddaje, zaradi česar je služba tesno sodelovala z uredništvi, je bila tožničina udeležba na kolegijih urednikov potrebna zaradi seznanitve z informacijami glede potreb uredništev, s katerimi so sodelovali. Za presojo trpinčenja je bistvena ugotovitev, da toženka tožnice brez pojasnila ni več vabila na kolegije urednikov, zato je pravilen zaključek, da je šlo za izključitev tožnice iz kroga informacij in delovnih stikov, ki so bili potrebni za dobro opravljanje tožničinega dela. S tem v zvezi je tudi pravilna ugotovitev sodišča, da C. C. edino tožnici od vseh vodij oddelka ni posredovala dokumentacije glede spremembe pogojev za sodelovanje zunanjih sodelavcev. Vse navedeno torej dokazuje, da je bila tožnica kot vodja službe neutemeljeno izključena iz kroga informacij in delovnih stikov, ki so bili nujni za uspešno opravljanje dela vodje službe, zato niso utemeljene pritožbene navedbe, da ni imela pooblastil za kadrovsko, finančno in uredniško odločanje. Prav tako ni utemeljena pritožbena navedba, da je tožnica vedno imela občutek, da se lahko vmešava v katerokoli stvar, da hodi na sestanke, ki so bili namenjeni urednikom, ali pa določa, kaj bo v finančnem načrtu, oziroma s prisvajanjem pristojnosti vedno znova nadleguje direktorja O. 19. Pritožba ni utemeljena v delu, v katerem izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da pomeni mobing neopravljanje letnih razgovorov s tožnico glede letne ocene njenega dela. Sodišče je ugotovilo, da B.B. z njo ni opravljal rednih letnih razgovorov, da je ocene delovne uspešnosti za leta 2014, 2015 in 2016 prejela v podpis hkrati in za nazaj (A31) ter brez utemeljitve, za leto 2017 pa je ni prejela. Zato je pravilno sklepalo, da tudi to ravnanje kaže na negativen odnos direktorja do tožnice, na njegovo nezainteresiranost glede dela tožnice, oziroma za namerno ignoriranje. Neutemeljena je pritožbena navedba, da direktor tudi z drugimi delavci ni opravljal letnih razgovorov, saj je F. F. izpovedal, da v času svoje zaposlitve ni prejel nobene pritožbe, da direktor O. ne bi opravljal razgovorov, in da bi bil obveščen o tem, če direktor tega ne bi izvajal. V tem primeru bi z direktorjem govoril in ga na to opozoril. 20. V zvezi z neažurno odobritvijo izrabe letnega dopusta je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je direktor tožnici dopust za obdobje od 28. 3. 2018 do 30. 3. 2018 odobril šele 3. 4. 2018, čeprav je bil s prošnjo seznanjen že 6. 3. 2018. Pravilen je zaključek sodišča, da toženka ni dokazala nobenega razloga za takšno ravnanje direktorja. Tudi glede te kršitve je mogoče šteti, da sama po sebi ne bi zadoščala za sklepanje o trpinčenju, vendar v povezavi z ostalimi ravnanji direktorja O. dokazuje očitno negativno in ponižujoče ravnanje direktorja, usmerjeno zoper tožnico. Sodišče prve stopnje je pravilno razlogovalo, da ni bistveno, zakaj je tožnica potrebovala dopust, zato ni utemeljena pritožbena navedba, zakaj naj bi tožnica zaradi pričanja na sodišču potrebovala kar tri dni dopusta, ter da bi ji sodišče izdalo potrdilo o udeležbi na obravnavi.

21. V zvezi z odvzemom dostopa do podatkov pritožba neutemeljeno navaja, da je bil tožnici dostop do vpogleda v L. (program za elektronski vpogled vodij v prisotnost in odsotnost podrejenih na delovnem mestu) za njej podrejene delavce odvzet potem, ko sta nekdanja delavca sklenila nove pogodbe o zaposlitvi in jima tožnica ni bila več nadrejena delavka. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da je tožnica izgubila vpogled v L. za podrejene že bistveno pred tem. Zato tudi niso utemeljene pritožbene navedbe, da je toženka s takšnim postopanjem le ravnala v skladu s predpisi, ki varujejo osebne podatke zaposlenih, in s tem onemogočila tožnici, da poteši svojo radovednost z vpogledom v njune osebne podatke.

22. Pritožba nadalje neutemeljeno navaja, da je sodišče tožnici priznalo odškodnino za škodo zaradi prilagoditvene motnje, ki pa naj bi v tožničinem primeru trajala bistveno dlje, kot to sprejema medicinsko psihiatrična doktrina. Sodišče prve stopnje je v tem delu pravilno povzelo izvid in mnenje postavljene sodne izvedenke za področje psihiatrije dr. M. M., iz katerega izhaja, da je bila pri tožnici ugotovljena duševna motnja, in sicer prilagoditvena motnja s prevladujočo zmerno anksiozno in blažjo depresivno simptomatiko. Gre za čustveno motnjo oziroma stresno motnjo, ki se pojavi pri osebi po določenih izrazitejših, intenzivnejših stresorjih, kot je npr. huda bolezen, huda poškodba, ločitev, izguba službe. Bistvena je ugotovitev izvedenke, da prilagoditvena motnja po definiciji traja od nekaj tednov do pol leta, v kolikor pa stresor vztraja, je lahko prilagoditvena motnja tudi daljša. Pri tožnici je bil po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje ugotovljen kontinuum dogajanja, ki se je začel že leta 2011 z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, po vrnitvi na delovno mesto leta 2013 pa je tožnica prišla v spremenjeno delovno okolje, kjer so bile njene kompetence drugačne kot pred letom 2011, hujši stresorji pa so se za tožnico začeli leta 2015. Celotno to obdobje je bila bolj napeta, tesnobna in je bila glede na svojo osebnostno strukturo ranljivejša za paranoidno interpretacijo dogajanj v službenem okolju, kar se je kazalo na ta način, da se je hitreje počutila ogroženo in napadeno. Tožničino psihično stanje se je izrazito poslabšalo do hude intenzitete novembra 2018 po sestanku s F. F. in po prejemu odpovedi delovnega razmerja. Vse navedeno utemeljuje zaključek sodišča, da so bili pri tožnici skoraj celotno obdobje prisotni stresorji, ki so vplivali na razvoj dolgotrajne prilagoditvene motnje. Zato pritožba zmotno meni, da bi morala prilagoditvena motnja izzveneti v krajšem obdobju in da je tožnica imela težave s prilagoditvami le ob samih odpovedih.

23. Na odločitev o višini odškodnine ne vplivajo pritožbene navedbe o osebnostni strukturi tožnice, kot jo je ugotovila sodna izvedenka, in sicer da je tožnica bolj ekstrovertirana oseba, ki na dogodke odreagira z veliko čustveno intenziteto. Bistveno je, da tožnica do leta 2011 ni imela večjih zapletov v življenju in svojem funkcioniranju ter je bila osebnostno dokaj stabilna. Če bi bila pri tožnici podana osebnostna motnja, bi se to po pojasnilu sodne izvedenke kazalo v nekih konfliktih v delovnem okolju že bistveno prej, ne samo v času po njeni vrnitvi nazaj k toženki v letu 2013. Pri tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da tudi če bi takšna osebnostna motnja pri tožnici obstajala že prej, to za odločitev ni bistveno. Po sprejeti doktrini t. im. jajčne lupine oziroma tanke kože (eggshell skull) se oškodovanca sprejme takšnega, kot je, ter se v primeru povzročitve škode povzročitelj ne more uspešno sklicevati na to, da je (večja) škoda posledica oškodovančeve nagnjenosti k nastanku škode oziroma večje občutljivosti. Oškodovanec je upravičen do odškodnine za celoten obseg škode, čeprav je del škode tudi posledica njegove posebne preobčutljivosti ali njegovih osebnih lastnosti.

24. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje ne izhaja podlaga za zaključek, da je tožnica s svojim ravnanjem delno sokriva za nastalo škodo, zato povsem pavšalni pritožbeni očitek o sokrivdi in navedba, da se sodišče prve stopnje do tega ni opredelilo, ni utemeljen.

25. Ker glede odločitve o sorazmernem delu regresa za letni dopust za leto 2019 in odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo delno zavrnilo in v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

26. Glede na spremenjen uspeh strank v postopku je pritožbeno sodišče poseglo v odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje ter jih ustrezno znižalo, saj tožnica ni upravičena do tistega dela stroškov postopka, ki se nanašajo na odločitev o prenehanju delovnega razmerja v znesku 1.721.85 EUR (ki jih je sicer pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v skladu z Odvetniško tarifo - OT, Ur. l. RS, št. 2/15 in nasl.). Glede zahtevka za plačilo odškodnine je sodišče prve stopnje glede na uspeh tožnici pravilno odmerilo stroške postopka v znesku 2.962,22 EUR ter jih znižalo za stroške, ki pripadajo toženki glede na njen sorazmerni uspeh v znesku 473,05 EUR. Zato je tožnica upravičena do stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje v višini 2.489,17 EUR.

27. Ker se izpodbijani (dodatni) sklep o stroških nanaša na plačilo sodne takse za spor glede odškodnine, v katerem toženka ni uspela, je pritožbeno sodišče pritožbo zoper sklep zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

28. Toženka je s pritožbo uspela glede odločitve o prenehanju delovnega razmerja. V tem delu sama krije svoje stroške pritožbenega postopka ne glede na uspeh v skladu z določbo petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.). V preostalem odločitev o stroških pritožbe in odgovora na pritožbo temelji na določbi prvega in drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 154. in 155. členom ZPP.

1 Iz podatkov v spisu je razvidno, da je bila tožnica zaposlena pri toženki do 15. 8. 2019 (C1).