Jedro

S prvima dvema vprašanjema toženka sprašuje o pravilni uporabi materialnega prava, vendar v nadaljnji obrazložitvi tega, zakaj je sodišče ti dve vprašanji rešilo nezakonito (kot obvezni sestavini predloga po četrtem odstavku 367.b člena ZPP), tega ne navede, temveč mimo postavljenih vprašanj očita sodišču prve in druge stopnje napačno dokazno presojo, kar ni dovoljen revizijski razlog. Smiselno se obrazložitev toženkinih očitkov v zvezi s prvima dvema vprašanjema nanaša tudi na uveljavljanje bistvenih kršitev določb postopka, ki pa jih le navrže in ne konkretizira. Zadnji dve vprašanji sta obrazloženi splošno in brez okoliščin, ki bi (tudi upoštevajoč institut mobinga) kazale na pomembnost teh vprašanj. Obenem predlog s sklicevanjem na odločbo Ustavnega sodišča RS Up 511/2017 zgreši relevanten pravni kontekst problematike, ki je bila obravnavana v tej zadevi in v citirani odločbi Ustavnega sodišča RS.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožnici z dne 27. 11. 2018, odločilo, da je novo ponujena pogodba o zaposlitvi za delovno mesto dokumentarist informator tožnici prenehala veljati (zaradi nastopa razveznega pogoja). Nadalje je ugotovilo, da tožnici delovno razmerje pri toženki po pogodbi o zaposlitvi z dne 4. 4. 2007 in aneksu z dne 14. 8. 2008 in 6. 6. 2011 ni prenehalo, temveč še traja, zaradi česar je toženki naložilo, da tožnico pozove na delo za nedoločen čas in ji za čas nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi do ponovnega nastopa dela obračuna nadomestila plače, odvede davke in prispevke, neto znesek pa plača tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi in regresom za letni dopust za leti 2019 in 2020 (I. - V. točka izreka). Odločilo je tudi, da je toženka dolžna tožnici plačati odškodnino zaradi trpinčenja v znesku 9.380,19 EUR. Višji zahtevek iz tega naslova je zavrnilo, zavrnilo pa je tudi zahtevek po nasprotni tožbi in toženki naložilo, da tožnici povrne stroške postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v I., II., III., IV. točki izreka in prvem odstavku V. točke izreka glede sorazmernega dela regresa za leto 2019, ki presega plačilo regresa za leto 2019 za znesek 591,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2019 do plačila, in glede regresa za letni dopust za leto 2020, razveljavilo ter tožbo v tem delu zavrglo, delno pa spremenilo sodbo v točki VIII. izreka tako, da je znižalo tožnici prisojene stroške postopka. V preostalem delu je pritožbo zoper sodbo in v celoti zoper sklep zavrnilo in v nerazveljavljenem ter nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje. Odločilo je tudi, da stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

3. V predlogu za d0pustitev revizije toženka postavlja naslednja vprašanja: – ali sta sodišči prve in druge stopnje nepravilno uporabili materialno pravo iz četrtega odstavka 7. člena ZDR-1 s tem, ko sta odrejanje nalog in navodil ocenili za mobing in sta pri tem odstopili od vzpostavljene sodne prakse, da zgolj opozarjanje na napake pri delu in na nepravilen odnos do dela še ni mogoče šteti za trpinčenje na delovnem mestu; – ali je več enkratnih individualnih dejanj dovolj, da se zadosti kriteriju iz 7. člena ZDR-1, torej ponavljajočega se ali sistematičnega, graje vrednega ali očitno negativnega in žaljivega ravnanja ali vedenja, usmerjenega proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom; – ali je v smislu odločbe Ustavnega sodišča RS Up 511/2017 sodišče dolžno naložiti izvedencu, da opravi izvedensko delo po standardiziranih testih, na primer testu MMPI 201; – ali mora izvedenec v primeru mobinga ugotavljati tudi osebnostno strukturo domnevnega oškodovanca in s tem prispevek oškodovanca k mobingu.

4. Predlog ni utemeljen.

5. S prvima dvema vprašanjema toženka sprašuje o pravilni uporabi materialnega prava, vendar v nadaljnji obrazložitvi tega, zakaj je sodišče ti dve vprašanji rešilo nezakonito (kot obvezni sestavini predloga po četrtem odstavku 367.b člena ZPP), tega ne navede, temveč mimo postavljenih vprašanj očita sodišču prve in druge stopnje napačno dokazno presojo, kar ni dovoljen revizijski razlog. Smiselno se obrazložitev toženkinih očitkov v zvezi s prvima dvema vprašanjema nanaša tudi na uveljavljanje bistvenih kršitev določb postopka, ki pa jih le navrže in ne konkretizira. Zadnji dve vprašanji sta obrazloženi splošno in brez okoliščin, ki bi (tudi upoštevajoč institut mobinga) kazale na pomembnost teh vprašanj. Obenem predlog s sklicevanjem na odločbo Ustavnega sodišča RS Up 511/2017 zgreši relevanten pravni kontekst problematike, ki je bila obravnavana v tej zadevi in v citirani odločbi Ustavnega sodišča RS.

6. Zato je revizijsko sodišče predlog zavrnilo.

7. Odločitev je bila sprejeta soglasno.